Martina Čufar

Press
izbranih nekaj zanimivejših intervjujev, in člankov...

Slovenska vojska (2006):Plezanje mi napolni dušo (intervju)

Večer (november 2006):Plezanje je življenje in življenje je plezanje

Planinski vestnik (februar 2006):Martinina Vizija: Prva slovenska ženska 8c

Radio Slovenija (posneto maja 2003):Pogovor z Martino Čufar

Mobitel Planet (maj 2004):Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!"

Grif (april 2002):intervju

Sokol(marec 2002):intervju

Slovenia weekly (januar 2002):intervju

Šport mladih (januar 2002):intervju

Grif (december 2001): 'Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju'

Planinski vestnik (december 2001):intervju

Sobotna priloga(oktober 2001): 'portret: Martina Čufar'

Adrenalin, (oktober 2001):intervju

Planinski vestnik, december 2001
1. Naslov svetovne prvakinje je marsikoga presenetil, čeprav ste že dolgo v svetovnem vrhu.
Že dolgo časa sem vedela, da sem sposobna premagati vso svetovno konkurenco, kar sem (si) dokazala že na Mastersu v Bruslju in na prvi tekni za svetovni pokal julija v Chamonixu. Vendar sem šla na svetovno prvenstvo neobremenjeno, nisem imela občutka da je to kaj pomembnejša tekma od ostalih in to je bila verjetno velika prednost pred ostalimi, predvsem pred Muriel, ki v svoji bogati zbirki kolajn še nima najprestižnejše. Meni na tekmi ni glavni motiv zmagati oz. premagati tekmice, temveč dobro plezati, predvsem splezati smer do vrha. Vedela sem, da če izkoristim ves potencial, ki ga imam., lahko tudi zmagam, zato nisem bila nič presenečena.
2. Čemu bi lahko pripisali letošnje odlične rezultate?
Letošnji dobri rezultati niso le posledica zimskega in spomladanskega treninga. Mislim, da je to splet večletnih izkušenj, tako tekmovalnih, kot tudi tistih s treningov. Spoznala sem, s kakšnim treningom pridobim največ in to je predvsem plezanje na pogled v naravni skali. Sem tudi zelo samodisciplinirana glede prehrane. Svojemu telesu želim dati le najboljše, zato ne jem sladkorja, bele moke, mesa in še marsičesa, kar se mnogim zdi neumno, a če v nekaj verjameš in se dobro počutiš, potem tega ne gre spreminjati. Predvsem pa sem napredovala v »glavi«, saj se v odločilnih trenutkih znam sprostiti in zbrati za reševanje problemov. Ne samo med samim plezanjem, tudi pred njim.
3. Kakšen je vaš običajni delovni dan?
Moj dan se, ne glede na to ali je delovni (plezalni) ali ne, začne s pozdravom soncu (ali dežju) in stretchingom (15 do20 min), pogosto, sploh če sem doma, grem tudi na jogging (30 do45 min), ali pa skočim na kakšen bližnji vrh (Mežakla, Vrtaška planina), tako da je že zajtrk zaslužen. Če je dan plezalni (dva dni plezam en dan ne) in če je vreme lepo za plezanje v skali, grem že kmalu od doma in se vrnem proti večeru. V plezališču ponavadi splezam 7 do 11 smeri, odvisno od tega ali jih poznam in koliko so težke. Vedno pa mi je pomembno ogrevanje, zato začnem v 6b in počasi stopnjujem. Na treningu vedno dajem prednost kvaliteti pred kvantiteto. Vsak trening ima svoj izziv in nikoli ne grm plezat le za to ker »moram« splezati toliko in toliko smeri. Trening na umetni steni ne traja toliko časa, ker je bolj intenziven (povprečno3h). Po treningu naredim vse za svoje roke, da se čim hitreje spočijejo in da lahko naslednji dan spet kvalitetno treniram): masaža podlahti in nadlahti (sama ali pa mi jih Tomo), stretching, mazanje prstov z raznimi kremami za hitrejše obnavljanje kože (sploh poleti, ko ti vročina in ostra skala hitro pobereta kožo).Zame je tudi spanje del treninga oz. regeneracije, zato grem vedno zgodaj spat.
4.
Tudi ko sem doma, ne treniram doma, čeprav imam v sobi manjšo stenco. Če se odločim za umetno steno, grem h Tomotu, včasih tudi k Aljošu (Gromu), ker ima zelo previsno in vem da mi tega primanjkuje, saj sem po naravi bolj »švoh« (ko sem začela plezati, nisem naredila niti enega zgiba). Če je le možnost, treniram na veliki steni v Kranju, kar je žal zelo redko, saj je zgornja tretjina stene večji del leta zaprta. Od bližnjih plezališč mi je najljubši avstrijski Warmbad, ki je od moje hiše oddaljen približno toliko kot Bohinjska Bela. Tam je vedno mir (v primerjavi z Mišjo), smeri niso tako zapacane z magnezijem pa še lepe so. Mišje sem se že malo naveličala, je pa vsekakor dobra za trening pozimi.
5. Koliko vam plezanje v naravni skali pomaga pri doseganju boljših rezultatov na tekmovanjih?
Zame je najboljši trening za tekme plezanje na pogled v naravni skali, to pa dopolnjujem z vajami za moč in plezanjem balvanskih problemov na umetnih stenah. Letos sem v skali preživela že 80 dni, od tega sem večinoma plezala na pogled in tako uspela v 33 smereh težjih od 7c, veliko 8a ali 8a+ pa sem uspela preplezati v drugem poskusu. Tak način plezanja me je naučil reševati probleme in ohraniti mirno glavo, tudi ko so roke že čisto navite in sem na meji padca, to pa je na tekmah najpomembnejše.
6.
Zaenkrat nimam v glavi nobenega skalnega projekta. Še vedno si želim čim več plezati na pogled in obiskati čimveč plezališč (Francija, Španija, Italija, Sardinija), za kar med tekmovalno sezono ni veliko časa. Vem, da sem sposobna splezati tudi kakšno 8c, saj sem veliko 8b preplezala v tretjem ali četrtem poskusu. Za 8c je potrebno več časa, nisem pa človek ki bi užival v ponavljanju enih in istih gibov, sploh če sem v tujini in je okoli mene veliko lepih, lažjih smeri. Mogoče bom šla še kdaj v Castillon, saj mi je zelo všeč slavna smer Mortal Combat (ne glede na to, da so jo po Hirayamovem vzponu na pogled z 8c znižali na 8b+), pogledat bom pa šla tudi Matejevo smer v Mišji (Popolni mrk), saj so fantje rekli da je zame (majhni grifki v platki). A več bi mi pomenilo, če bi mi uspelo na pogled preplezati kakšno 8a+ (zadnjič v Caffe Expresso nisem bila daleč od uspeha, zmanjkal mi je en gib).
7.
Idealno plezališče: previsne, dolge smeri, po možnosti kapniki, lahko tudi luknjice, samo da niso umetne ali za en prst. Mirno okolje, spodaj reka, da se osvežiš. In to se letos našla v »zapuščeni« dolini v J Franciji. Plezališče Saint Leger. Zelo pri srcu mi je tudi Gorge du Tarn (F), španski Rodellar in Sardinija
8.Kako je s stroški?
Plezanje v tujini je precej draga zadeva, sponzorskega denarja pa ne toliko kot v drugih, bolj uveljavljenih športih. Ja, za plezalna potovanja res porabim precej denarja. Na srečo imam že eno leto službo pri Slovenski Vojski, živim pri starših, tako da si lahko privoščim plezanje v tujini. V Sloveniji pa je toliko uspešnih športnikov, da je sponzorje težko najti. Oni sami nikoli ne ponudijo pomoči,ampak se je treba truditi za to in imeti tudi kaj vez. Veliko mi je pomagal Tomo, tako da se jaz s sponzorskimi zadevami še nisem ukvarjala. Zaenkrat me finančno podpira le Seaway, plezalne čevlje pa dobivam od Five Tena. Po naslovu svetovne prvakinje ponudbe kar dežujejo, ha ha.
9. Kaj pa šola?
Pozimi in spomladi, ko ni bilo tekem sem naredila sedem izpitov na Fakulteti za šport. Do zaključka mi manjkata še dva in diplomska. A v času tekem se težko učim, zato sem to še malo odložila. Kot sem že povedala, sem že eno leto zaposlena v Slovenski vojski kot vrhunska športnica, tako da se lahko popolnoma posvetim le plezanju.
10.
Za hobi mi je učenje francoščine, saj sem že od prvega obiska Francije zaljubljena v vse v zvezi z njo. Začela sem sama s kasetami, zdaj pa že tretje leto obiskujem tečaje na CTJ v Ljubljani. Prebrala sem že vse štiri Harry Potterje in eno Aghato Christie – v francoščini. Rada tudi rešujem križanke, poleti na morju pa surfam.
11.
Nisem človek ki bi žuriral vsak teden. Če premalo spim, sem čisto narobe in naslednji dan plezanje odpade. Ene dvakrat, trikrat na leto grem na kakšno zabavo, kjer vem da bo dobra glasba za plesat (rada plešem) in da ne bo vse zakajeno (ne prenesem cigaretnega dima). Tudi po kakšni dobri tekmi ne čutim potrebe po žuriranju. Pijem pa sploh ne, le rdeče vino ob kosilu ali večerji. Znam biti dobre volje brez alkoholne pomoči. A vsak ima svoje mnenje o žurih in popivanju. Nekateri pravijo, da se tako sprostijo in malo pozabijo na plezanje in da jim gre potem še bolje. Vsak ima svojo filozofijo. Jaz se najbolje sprostim v sauni ali kje v gorah.
12.
Visoke stene, sploh naša Triglavska, je čisto drug svet. Že ko še nisem športno plezala me je ati peljal po Nemški na Triglav. In padajoče kamenje mi ni ostalo v lepem spominu. Tam je psiha in občutek za skalo še pomembnejši. Lani sem v navezi s Tomotom splezala Čopov steber in Raz Sfinge. Čeprav je ocena slednje »le« 7a+ sem se morala zelo potruditi zanjo, predvsem sem morala premagati strah ob pogledu na zarjavete svedrovce, ko se mi je začel majati edini konkretni oprimek.
13.
Zadnje čase nimam večjih težav s poškodbami. Kdaj pretegnem kakšno mišico, sploh če plezam na pogled in dam vse od sebe, a to po parih dneh mine. Pred leti sem zaradi treninga z utežmi staknila poškodbo komolca, zato se zdaj izogibam pretiravanju s treningom moči. Najpogostejše so pri plezanju ravno poškodbe komolca in prstov, zaradi enostranskega obremenjevanja upogibalk. Zato je treba delati tudi vaje za iztegovalke komolcev in prstov.