Martina Čufar

Press
izbranih nekaj zanimivejših intervjujev, in člankov...

Slovenska vojska (2006):Plezanje mi napolni dušo (intervju)

Večer (november 2006):Plezanje je življenje in življenje je plezanje

Planinski vestnik (februar 2006):Martinina Vizija: Prva slovenska ženska 8c

Radio Slovenija (posneto maja 2003):Pogovor z Martino Čufar

Mobitel Planet (maj 2004):Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!"

Grif (april 2002):intervju

Sokol(marec 2002):intervju

Slovenia weekly (januar 2002):intervju

Šport mladih (januar 2002):intervju

Grif (december 2001): 'Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju'

Planinski vestnik (december 2001):intervju

Sobotna priloga(oktober 2001): 'portret: Martina Čufar'

Adrenalin, (oktober 2001):intervju

Grif, december 2001 Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju
Že šesto leto zapored tekma za svetovni pokal v Kranju. Človek bi mislil, da mi je postala že rutina, a še zdaleč ni tako.Ta tekma je vedno nekaj posebnega; velik izziv. Vedno si želim pred domačim občinstvom prikazati najboljše možno plezanje, zato se nanjo pripravljam bolj kot za vsako drugo. A ponavadi je tako, da ni časa za pravi plezalni trening in stopnjevanje forme, saj je jeseni pred njo že veliko tekem, tako da je glavna naloga predvsem spočiti se in v glavi pripraviti na tekmovalni vikend. Letos je bil počitek še posebej v ospredju »treninga«, saj sem le devet dni pred tekmo prišla iz Kuala Lumpurja, utrujena od tekme, 25-urnega potovanja in 7-urne časovne ter 30 stopinjske temperaturne razlike. Klimatskemu in časovnemu šoku so svoje dodali še novinarji, ki so me začeli oblegati dobesedno takoj, ko sem stopila na domača tla. A tudi to je del uspešne plezalne kariere in sem se jih naučila sprejemati z nasmehom na obrazu. Urban me je klical v nedeljo. Naj napišem svoj dnevnik priprav na tekmo. OK; saj imam tako ali tako rada vse zapisano, se bom pa potrudila še za Grif. (čeprav se oni ne trudijo posebno, da bi napisali kaj o meni in tekmah nasploh). Bom začela pisati dnevnik kar od četrtka naprej; toliko dni sem namreč imela za kar najboljšo pripravo. Da pa se stvari ne bodo preveč ponavljale, naj na enem mestu naštejem stvari, ki so sestavni del vsakega dneva; vstanem okoli enkrat med sedmo in pol osmo. A do zajtrka skoraj nikoli ne pridem pred deveto; rada imam zasluženega. Ni jutra brez srtetchinga, velikokrat grem malo »podžogirat«, naredim vaje za moč… Zajtrk je zame vedno najpomembnejši obrok dneva; zato si vzamem čas in res uživam; najprej sadje potem pa glavna jed; ali dober musli ali pa polnozrnati toast z vso mogočo zelenjavo in skuto. Pa še čaj z mlekom in kakšno suho sadje. Potem se dnevi začnejo razlikovati med seboj. Če treniram si za kosilo sabo vzamem Power bar, sadje in muslije, sicer pa si vedno kaj skuham. Zvečer ne jem veliko, razen če čutim, da mišice rabijo gorivo za hitrejšo regeneracijo. V postelji sem vedno okoli pol enajstih, malo berem in uživam v spanju. Hrana in spanje. To sta zelo pomembni sestavini treninga.
Četrtek 8.11.:
Izjema v spanju: zbudila sem se ob pol devetih. Uživala v poležavanju. Dopoldne; intervju za Val 202; Kako bom Martinovala? S treningom in kozarčkom rdečega vina. Popoldne: Trening, ali bolje rečeno uplezavanje po potovanju v Tomotovi garaži. Ni mi šlo ravno blesteče; ob vsakem težjem gibu se mi je zavrtelo v glavi, srce mi je bilo kot da bi bila že tekma; je, nisem še prebrodila časovne razlike. Zato sem nivo malo spustila. Ne morem z glavo skozi zid. V enem tednu pred tekmo ne morem nič pridobiti, le izgubim lahko. Ja, idealno bi bilo, če bi lahko kdaj trenirala na steni, kjer bo tekma, a žal tam nisem bila že od pomladi, saj je zgornja tretjina stene vedno zaprta, to pa je brez veze, saj se na tekmi tam gor šele začne odločilni del. Zdaj pa z Aljošem tako ali tako že pripravljata smeri za tekmo. Veliko ljudi misli, da imam prednost, ker mi smer postavi trener. Po pravici povedano, bi raje videla, da bi jo kdo drug; že zaradi očitkov, pa še smeri bi bile verjetno lažje, ne pa tudi lepše.
Petek 9. 11.:
Sneg! Še v torek sva se z Natalijo sončili na 35 stopinjah in se hladili v bazenu z razgledom na Kuala Lumpur, zdaj pa sneg. Prava zimska idila, a ne na cesti. Na trening sem šla na Aljoševo stenco in plezanje je bilo v primerjavi z vožnjo prava sprostitev. Plezala sem boulder. Mislim da sem dovolj vzdržljiva in da je moja šibka točka na previsni kranjski steni predvsem moč. Torej je Aljoševa stenca idealna za pridobivanje feelinga za power gibe, ko je treba malo zapihati in zagristi.
Sobota 10. 11.:
Plezalni rest day. Jutranja zimska idila mi ni pustila, da bi cel dan preživela doma. »Morala« sem iti v naravo. Odločila sem se za že kar standarni predtekmovalni vzpon na Mežaklo. Tam gor je vedno tako lep razgled, idealno mesto, da se v miru usedem in razmislim o tekmi; o občutkih v izolaciji, tik pred plezanjem, med smerjo in na vrhu; o gledalcih, ki od mene pričakujejo veliko, o tem da vem, da je potrebno splezati do vrha, jaz pa sem mirna prepričana vase in »in the groove«. Tokratni vzpon na vrh je bil še posebej naporen, saj sem gazila čez kolena. A sem trmasta in nisem odnehala. Razgled: oblaki, a v meni je sijalo sonce.
Nedelja 11. 11.:
Malo krize. Na treningu sem se počutila čudno »švoh«. Stare smeri so se mi zdele težke, po glavi so mi začele rojiti negativne misli, bilo mi je nenormalno vroče, kar polivalo me je. Ne, ne bom zbolela! Ni šans, zdaj tik pred tekmo. Pa ravno danes smo doma ugotavljali, da že od leta 97 nisem bila bolna. Predobro vem, da je vse v glavi in nisem se vdala. Pomislila sem na Jonatana Livingstona: »Celo tvoje telo, od ene konice kril do druge, ni nič več kot tvoja misel sama, v obliki, ki jo vidiš. Zlomi verige svojih misli pa boš zlomil tudi verige svojega telesa.« Samoprepričevanje je pomagalo (smile, everything is perfect) in že na koncu treninga mi je šlo bolje.
Ponedeljek 12. 11.:
Zjutraj malo živčnosti, ker so me napadli novinarji. Slikanje za revijo Albert (a sem že res tako stara?!), izjava za radio Kranj. Povsod sem se delala, da je vse OK, da sem v formi in pripravljena da v Kranju zmagam. Že lani sem spoznala, da to deluje, torej zakaj bi spreminjala recept. Večino novinarjev zanimajo moje možnosti za skupno zmago. Nimam jih več zaradi slabšega plezanja na zadnji tekmi, a mi ni pretirano žal, saj temu nikoli nisem dajala posebnega pomena. Zame je več vredna vsaka tekma posebej. Dobra stran tega je, da nisem še dodatno obremenjena. Pozitivno mišljenje res deluje. Na treningu pri Aljošu sem se po dolgem času počutila res pri moči. Plezala sem nove smeri, zato da se nisem primerjala s preteklostjo. Glavno je, da sem imela dober občutek, ne glede na to, da se je Aljoša sprehajal po mojih boulderjih. Zvečer: Po dolgem času na francoščino na CTJ. Dve uri, ki mineta kot bi trenil. Dober odklop možganov od grifov in gibov. To je poleg plezanja moja druga ljubezen, ki sem jo v zadnjem času malo zanemarila, a po tekmah se začnem resno pripravljati na mednarodni izpit.
Torek 13. 11.:
Dan za popolno sprostitev. Uživanje, razvajanje, očiščenje vseh dvomov in negativnih misli. Dopoldne sem preživela v sauni, kjer sem predelala cel vikend, ki me čaka. Sprejela sem ga kot velik izziv. Utrujenost sem pustila tam. Če si človek nekaj srčno želi, potem ga nič ne ustavi. In kar sem si sama najbolj želela, je da dobro, skoncentrirano, lahkotno plezam, da premagam sebe in svoje dvome, da me bo kar neslo proti vrhu in da bodo roke tudi na minimalcih sproščene. Moč je v glavi! Popoldne sem si šla h frizerju glavo uredit še od zunaj. Malo nove barve za poživitev. Zvečer pa še masaža pri Dasotu v Tivoliju. Hvala, Daso!
Sreda 14. 11.:
Zadnji plezalni dan pred tekmo. Nisem se preveč naprezala, saj vem, da zadnji dan ne morem nič pridobiti. Pomembno je le, da imam dober plezalni občutek. Ponavadi se razplezavam v skali, a tale novembrski mraz me nič ne vleče ven, torej sem bila kar na Aljoševi stenci. Tomo mi je za motivacijo povedal, da je finalna smer že postavljena in da je zelo lepa. Ja, res si jo želim splezati do vrha! Torej glavna naloga naslednjih dveh dni je: dobro se spočij!
Četrtek 15. 11.:
What a day! Jasno brez oblačka in to celo v Ljubljani. Čimhitreje sem si želela domov, da grem v naravo. Mimogrede sem si kupila nove hlače. Živo rdeče za nedeljski finale. Šla sem na vrh mojega plezališča - Blaščeve skale, se malo posončila, uživala v pogledu na Triglav. Potem še moje priljubljeno kosilo: brokoli in cvetača z avokadovim prelivom ter kozarček terana. Avokado je res moja hrana in bi ga jedla vsak dan.
Petek 16. 11.:
Zjutraj sem imela namen iti še pred zajtrkom na jogging, a sem se ob pogledu na termometer (-8) premislila in še malo poležala v topli postelji. Sicer sem kar navajena mraza, a v enem tednu s +35 na –8, je pa prehuda. Dopoldne sem se morala z nečim zamotiti, da nisem preveč razmišljala o tekmi in sem reševala teste za francoščino. Potem pa je sonce že toliko ogrelo ozračje, da sem uresničila jutranji načrt. Popoldne sem šla navijat za naše fante. Na žalost je tudi njih preveč navijalo in sta le Sova in Bečan prišla v polfinale. A je tudi kakšnemu favoritu spodletelo; npr. Françoisu Petitu . Ja, c'est la vie. Upam, da se meni ne bo jutri zgodilo kaj podobnega. NE, prepričana sem, da se mi ne bo in da bomo punce kot ponavadi preplezale naše fante.
Sobota 17. 11.:
Danes gre pa zares! 1 in 1 finale v enem dnevu. Spala nisem ravno najbolje, a se tega pred tekmami že navajena, tako da me nič ne vrže s tira. Glavno da sem se zjutraj počutila v redu, pokonci pa sem se postavila z mrzlim tušem. Ob pol devetih sem že plezala. Rabim namreč vsaj dve uri, da se dobro ogrejem, da dobim dober »feeling« in da me prehitro ne navije. Na ogledu sem sicer videla, da je smer lahka, toda podcenjevanje je lahko nevarno. A čez smer sem se res sprehodila. V redu, bom vsaj za zvečer imela več rezerve. Po 1 finalu je za regeneracijo poskrbela »moja« fizeoterapevtka Tatjana Mezeg. Rada se pustim razvajati. Doma sem za pol ure šla v posteljo, CD, sprostitev…, sledilo je ponovno prebujanje (tokrat s tekom), kosilo (pira, suho sadje, jogurt) in spet v izolacijo. Ta se je kar vlekla. Od 15 45 do 19 15. Občutek na stenci je bil dober, smer sem si zapomnila do in stopa natančno, jo večkrat v mislih odplezala. A ker mora biti zgleda vedno še en izziv, me je pred koncem ogrevanja zabolel prst. Oh, ja. Tape ni odpravil bolečine, a za psiho je bilo dovolj. V tranzitni coni sem CD navila ful naglas, da nisem slišala komentarjev Francija Pavšarja. Tako ali tako sem imela namen splezati do vrha in mi ni potrebno vedeti ali je katera to že dosegla. Malo treme sem imela, a sem jo premagala z nasmehom. Plezala sem sproščeno, vedno prepričana da mi bo naslednji gib uspel. Na vrhu je bilo pa treba spremeniti načrt, ki sem ga imela v glavi in ubrati drugo varianto. Mogoče so se gledalci že bali zame, ko sem začela motoviliti, a jaz sem v rokah čutila, da imam še dovolj zalog in sem želela najti najbolj gotovo rešitev. Vrh in jutrišnji finale. Na žalost se to ni posrečilo Nataliji, tako da bom prvič letos na SP spet sama v izolaciji in na ogledu. Res sem si želela, da bi bili pred domačo publiko tokrat v finalu dve Slovenki. Pa drugo leto. Zvečer sem šla takoj na terapijo prsta, ga masirala z ledom in ga čez noč zavila v smrekovo mazilo. Za jutri bo že, a želim si ga čimprej pozdraviti, saj pa tej tekmi še ne mislim počivati. Še DP v Škofji Loki in za konec balvanski svetovni pokal v predbožičnem Birminghamu.
Nedelja 18. 11.:
Spala sem dobro. Še vedno mi je namreč najtežje plezati polfinale, v finalu pa sem brez skrbi. Danes tako ali tako nimam kaj izgubiti in tudi ne dobiti v skupnem seštevku. Zagotovo sem že druga. Torej je tu le še tekma, smer ali dve (superfinale) . Vem, da znam dobro odplezati v najpomembnejših trenutkih in da je zmaga realno dosegljiva. Bilo bi res krasno, sploh pred domačo publiko in po superfinalu z Muriel. Prst me je zjutraj bolel, a komu koristi tarnjanje. Sem se zmenila z njim, da mi bo dobro služil, v zameno pa ga bom crkljala na vse mogoče načine. Po jutranjem teku mi je že močno krulijo v želodcu; ja, med tekmami prebava deluje hitreje in moram več pojesti. Šalca muslijev in še toast s skuto in marmelado. Moram imeti dovolj energije za zvečer. Dopoldne sem glavo zaposlila z neplezalnimi temami. Križanka v Nedelu je tako ali tako sestavni del nedelje, dva spisa za francoščino, malo branja Gospodarja prstanov, potem pa še enkrat ven na sonce, da sem v glavi še enkrat predelala tekmo. 14 00: Kar naenkrat me je spreletelo trdo prepričanje, da je danes moj dan in da bom zmagala. V zadnjem tednu sem naredila vse za dobro plezanje, nič več me ni obremenjevalo. 15 45: Z Muriel sva pred vrati cone čakali, da nama jo odprejo malo prej. Pred finalom je ogrevanje še bolj pomembno in ob štirih sem že plezala. V rokah sem čutila malo utrujenosti od včeraj, torej se je bilo treba ogreti previdno, da se nisem preveč utrudila. 18 00: Ogled smeri. Ful dolga smer, zgledala je lepa in težka, brez očitnih počitkov. S pomočjo ostalih finalistk se mi je uspelo zapomniti celo smer, kar je pomembno, da potem ko gre zares plezaš čim bolj avtomatično, po programu, ki sem ga v izolaciji »vstavila« v glavo. 19 ??: Tranzitna cona. Slišala sem, da je Muriel prišla do vrha. V vsaki stvari je treba najti nekaj dobrega zase, torej sem si mislila:« Smer ni pretežka in imam vse možnosti za vrh tudi jaz«. V smer sem šla z manj treme kot v polfinalu in po nekaj metrih sem bila čisto sproščena in v svojem svetu, niti glasbe, ki sem si jo dala za spodbudo nisem slišala. Plezala sem tekoče, odločno, malo pod vrhom je bilo treba malo stisniti in pomisliti na previdno delo nog in vrh je bil moj. Fajn, zdaj pa še v superfinale. To sem si želela. Sledil je počitek in sproščanje. Roke so bile precej navite in izkoristila sem dejstvo, da Muriel ni Francozinja; prosila sem francoskega maserja za masažo. Po kratkem pomisleku je pristal. Merci, Phillipe. 20 45: Superfinale. Muriel ni prišla do vrha. To je moja priložnost! Bila sem čisto sproščena in kar se spominjam je začetek Zuccherove pesmi Baila: »Adesso credo nei miracoli….«. V smeri sem izkoristila isti počitek brez rok, kot v polfinalu, vedela sem da sledi del, kjer ne bom smela nič oklevati. Šla sem odločno, mislila na to da so roke kljub majhnim oprimkom sproščene in že sem bila na trikotniku, ki ga na ogledu nisem čisto razumela. Začele so se težave. Vedela sem, da bom razočarana, če tu padem. Ohranila sem mirno glavo, in po daljšem »sem in tja« le šla v tvegan manever menjanja rok. In izšlo se je! Slišala sem bučen aplavz in vedela da sem prva. A kot vedno sem si želela do vrha. No, saj sem prišla do njega, a ga le dotaknila. Kot François Legrand; tudi to je nekaj vredno. Res sem bila vesela, da mi je uspelo zmagati pred domačo publiko. Vsi so bili navdušeni, sledile so čestitke in intervijuji. Super tekma, lepe smeri, dobra organizacija. Vse predvsem po zaslugi Nade in Tomota. Želim si, da bi ta tekma še naprej ohranila tako visok nivo in da bi bilo manj problemov z denarjem za organizacijo. Po tekmi sem bila preutrujena za kakšen party, videla sem le posteljo, še prej pa sem poskbela za svoje utrujene roke in prst. Zadovoljna sem predvsem zato, ker sem uspela premagati svojo utrujenost in pesimistično razpoloženje, ko mi na treningih ni šlo najbolje. Ja, tekme se odločajo v glavi in to leto mi je šlo to zelo dobro od rok.