Martina Čufar

Press
izbranih nekaj zanimivejših intervjujev, in člankov...

Slovenska vojska (2006):Plezanje mi napolni dušo (intervju)

Večer (november 2006):Plezanje je življenje in življenje je plezanje

Planinski vestnik (februar 2006):Martinina Vizija: Prva slovenska ženska 8c

Radio Slovenija (posneto maja 2003):Pogovor z Martino Čufar

Mobitel Planet (maj 2004):Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!"

Grif (april 2002):intervju

Sokol(marec 2002):intervju

Slovenia weekly (januar 2002):intervju

Šport mladih (januar 2002):intervju

Grif (december 2001): 'Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju'

Planinski vestnik (december 2001):intervju

Sobotna priloga(oktober 2001): 'portret: Martina Čufar'

Adrenalin, (oktober 2001):intervju

Grif, april 2002
1. Pred teboj je nova tekmovalna sezona. Kako si se pripravljala in kako si pripravljena nanjo?
V bistvu nisem veliko spreminjala 'receptov'. Veliko sem plezala na skali, za začetek v Črnem Kalu, kjer sem lahko natrenirala tehniko, plezanje po nogah. Potem sem se počasi prestavila v previsne stene (Mišja peč) in na umetne stene. Pri tem sem bila zelo pozorna na tehniko, ker še vedno delam nekaj napak. Če je kakšen oprimek za nogo zelo visoko, se premalo nagnem na nogo, kakšne dolge gibe pa še vedno izvajam preveč statično. Zato sem poskusila na treningih plezati hitreje. Pa ne zato, da bi šla na hitrostna tekmovanja, ampak zato, da bi dobila občutek za bolj tekoče in dinamično plezanje. Novost mojih letošnjih priprav pa je ta, da sem začela trenirati skupaj z Natalijo Gros, ker je ona ostala brez trenerja. Z njo sem bila že prej skupaj na tekmah, v Maleziji, in sem videla, da je, kljub temu, da je veliko mlajša, na treningih zelo resna in razlike v letih med nama pravzaprav sploh ne občutim. Zelo sva se ujeli in zato večkrat skupaj trenirava, tudi na naravnih stenah, pa pri Aljoši in Juretu (Gromu in Golobu, op. p.). Lepo je plezati s punco, ki mi je čisto enakovredna. Včasih kakšno smer preplezam bolje, včasih ona kakšno, in ker je ona zelo močna, se lahko tudi jaz od nje veliko naučim. Sploh mi ni jasno, kako ona drži oprimke. Sama vse grife 'zapiram', ona jih pa prijemlje takole (pokaže na stegnjene prste, op. p.). Tako sva si recimo sestavili en boulder (smer, ki jo sestavlja le nekaj gibov, op. p.) z zelo dolgim gibom, ki se mi je zdel že skoraj predolg, pa je ona samo malo drugače stopila in ga je zmogla, čeprav je precej manjša od mene.
2. Kako je pa s poškodbami. Pred zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju si imela nekaj težav z bolečim prstom?
Kaj je že bilo takrat? K sreči jaz vse take stvari pozabim. Aja, bolel me je prst. Začel me je boleti že na začetku sezone in sem ga zato vedno povijala, to se mi pa zdi, da ni v redu. Ker že ko vidiš 'tejp', se spomniš: »Aha, zdaj me pa prst boli!« Tako da sem se letos prepričala, da je vse v redu in je res. Letos nisem imela nobenih takšnih težav, edino s kožo na prstih malo, to pa zato, ker sem več plezala po skali.
3. Za zdaj si edina slovenska plezalka, ki se na večjih tekmovanjih redno uvrščaš v sam vrh. Ali drugi slovenski plezalci trenirajo premalo in preslabo?
Če se primerjam s fanti in pustim Natalijo, ki je tudi zelo resna, za trenutek ob strani, mislim, da fantje niso dovolj resni. Aljošo bolje poznam, ki vedno pravi, da bi treniral, potem pa vedno najde kaj drugega. Sama pa živim za plezanje in če imam na programu trening, je to najpomembnejša stvar tega dneva. Dobro, so tudi druge stvari, faks na začetku leta, s katerim sem praktično že opravila, le še diplomska in ena seminarska naloga me čakata … Drugače pa mislim, da se od drugih slovenskih plezalcev razlikujem po tem, da sem resna, da veliko treniram.
4. Kako pa zgleda tvoj plezalski teden?
Sprejela sem nekako tak ritem, po katerem tri tedne zelo treniram, potem pa malo manj. Ampak ponavadi je bilo tako, da jaz tega 'malo manj' nisem znala narediti. Edino takrat, ko so na sporedu tekmovanja, takrat lahko zlahka zmanjšam količino treninga. Če pa ni tekmovanj, pa zmeraj opazim kaj, kar bi lahko še popravila. Včeraj, recimo, sem si rekla, da grem v Babno in bom tam plezala 'na izi', pa sem že prejšnji večer listala po vodniku za to plezališče in tam opazila smer Vepr lady (z oceno 8b, op. p.) in sem si rekla, da bi bilo dobro to poskusiti. No, potem sem si šla delat sendvič, se vrezala v prst in je to šlo po vodi. Torej, treniram takole. Dva dni treninga, potem pa dan odmora. Drugače pa se zjutraj vedno razgibavam, delam stretching, grem tekat, na začetku sezone sem pa delal tudi z utežmi vaje za moč. Fitness imam kar doma, ker sem pogruntala, da tako izgubim najmanj časa. Trebušnjake lahko delam tako ali tako, za to ne potrebujem naprav, potem pa delam še vaje na drogu z utežmi, piramidni trening, pa vaje za tricepse, kar je tudi pomembno. Moj jutranji trening traja uro in pol, da se fino ogrejem. Pri tem sem pogruntala zelo zanimivo stvar: mnogi pravijo, da zjutraj ne moreš delati vaj za maksimalno moč, jaz pa lahko zjutraj dvignem več kot popoldne. In ta trening kombiniram s plezanjem. Ta trening izvajam zato, ker sem v bistvu še vedno precej 'švoh'. 90-stopinjske blokade na roki še vedno ne morem držati.
5. Se dvigneš na drogu z eno roko?
Ja, sanjalo se mi je že velikokrat o tem. Zato sem poskusila in bila zelo vesela, da mi je uspelo.No ja, na drugi strani škripca je bilo sedemnajst in pol kilogramov, ki so mi pri tem pomagali.Občutek je bil pa vseeno v redu. Ampak, saj se hitro vidi, da ta moč niti ni tako pomembna. Poznam nekega španskega tekmovalca, ki se lahko petkrat dvigne na eni sami roki. Veliko se da pri plezanju narediti z nogami. No, potem veliko tečem, zdaj malo manj, ko je povsod taka čofta, pozimi sem pa veliko na tekaških smučah. Zelo veliko hodim tudi v hrib, grem na Mežaklo, čeprav znajo mnogi plezalci veliko povedati proti temu, češ, da dobiš zaradi tega premočne noge. A se mi zdi, da še nikoli nisem padla s stene zaradi pretežkih nog, pač pa zaradi česa drugega. Treningi na umetni steni pa trajajo gotovo še tri ure, raje tri ure in pol. Potem pa še masaža in vožnja sem ter tja …
6. Teža je zelo pomembna pri plezanju. Kako ti skrbiš za 'linijo'?
Predvsem skrbim za zdravo hrano. Kalorij ne štejem, sem si pa izdelala jedilnik in ko povem, kaj jem in česa ne, mnogi mislijo, da sploh nič ne jem. Ne jem nič sladkorja, nič čokolade, dobro za novo leto, pa še kdaj … Potem nič iz bele moke, nič belega kruha, jem polnozrnate makarone, veliko soje in nič krompirja ter ribe. In se dobro počutim, sploh se mi ne zdi, da bi kaj 'nazaj držala'. Zelo rada jem sir in zato si včasih rečem: »Zdaj pa štirinajst dni nič sira.« Čisto tako, za psiho. Tudi solato jem z oljem, ker mora telo dobiti tudi maščobe. Seveda pojem ogromno sadja in zelenjave. Na tak način jem že nekaj let. Jem po tej knjigi 'Jem, torej hujšam'.
7. Koliko tehtaš?
51 kilogramov pri 167 centimetrih.
8. Doping, vroča tema skoraj vsega vrhunskega športa. Kako je s tem pri tekmovalnem plezanju. Obstajajo preverjanja na tekmah svetovnega pokala?
Ja, obstajajo in tam sem bila lani stalni gost. Gre za testiranja urina. Pri neki tekmovalki so odkrili sledove uživanja anabolikov in nekaj primerov je bilo kadilcev marihuane (med njimi sloviti Chris Sharma, op. p.).
9. Sama nisi nikoli prišla v skušnjavo, da bi si do boljših rezultatov pomagala z nedovoljenimi sredstvi?
Ne, nikoli. Sploh se teh umetnih stvari zelo izogibam. Hrani dodajam samo vitamine in aminokisline B, C in A, ki jih s hrano ne dobim zadosti in pa ploščice power bar. To je pa tudi vse. Niti proteinov ne uživam in nasploh ne maram instant hrane, že pripravljenih omak in podobno. Tisto, kar kupiš na tržnici in si sam skuhaš. Tudi ko potujem, si kar sama kuham, tudi v Holliday Innu.
10. O. K., na tekmah svetovnega pokala obstaja nadzor, ki ga pa ni, ko gre za športno plezanje v plezališčih, na naravnih stenah. Si kdaj dobila občutek, da so nekatere najtežje smeri, tudi pri nas, preplezane s pomočjo anabolikov, recimo?
Ne vem, o tem sploh ne razmišljam. Tudi, če bi rekli npr. da je Josune (Bereciartu) preplezala 8c+ z dopingom, še vedno mislim, da je treba v to vložiti veliko treninga. In ker se športni plezalci borimo za to, da bi postal naš šport tudi olimpijska panoga, so uvedli tudi to, da te lahko na domu doleti nenapovedan obisk dopinške komisije. Skalni plezalci pa itak plezajo samo zase in naj počnejo, kar hočejo. Jaz na tekmo ne bi mogla plezati pod dopingom že zato, ker bi imela pretežko vest. Večkrat sem že rekla, da sem najsrečnejša takrat, ko premagam sebe, doping pa bi pomenil goljufanje samega sebe in bi zmaga imela zelo grenak priokus.
11. Omenila si, da pripravljaš seminarsko nalogo, ki bo govorila o tem, zakaj tekmovalno športno plezanje še ni olimpijski šport. Zakaj?
Zaradi politike. Ravno v Grimperju (francoski reviji za športno plezanje, op. p.) sem prebrala, da so njihovi novinarji postavili Jeanu Claudu Killyju, ki je predsednik koordinacijske komisije MOK-a za OI v Torinu, to vprašanje in je odvrnil, da sploh prvič sliši za športno plezanje. Pa tudi UIAA ni zainteresirana za to, oni so še vedno bolj alpinistična kot plezalska organizacija. In to, seveda, ker nas ni na televiziji.
12. Vrhunsko športno plezanje tako kot vsak vrhunski šport zahteva zelo profesionalen pristop do treninga in življenja nasploh, po drugi strani pa ima človek veliko težav, če si hoče tako življenje omogočiti z zasluški pri ukvarjanju s to dejavnostjo. Kako si si ti uredila življenje?
Imam to srečo, da sem že skoraj dve leti zaposlena pri slovenski vojski, da si lahko s tem zaslužkom plačam sobo v Ljubljani in bencin za vožnjo. V lanski sezoni sem kar nekaj denarja dobila z nagradami na tekmovanjih. Ne toliko sicer kot Katarina Srebotnik, ki je zmagala na enem turnirju, ampak zadosti, da imam za ne prav razkošno življenje. Saj je lepo, tako kot je. Glavno da lahko plezam, pa sem srečna.
13. Koliko znaša nagradni sklad ne tekmi svetovnega pokala?
Zelo različno. Vem, da sem na svetovnem prvenstvu za zmago dobila 3000 švicarskih frankov, v Kranju na tekmi svetovnega pokala pa … Saj niti ne vem, tako hitro pozabim te stvari. Mislim, da je bilo 400.000 tolarjev … ali je bilo tam okrog 350.000? Res ne vem. Največje nagrade so v Arcu na tekmovanju povabljenih plezalcev, tudi 10 milijonov lir. Ampak sama sem dobila 3.500.000 lir, zato ker sva si zmago razdelili s sotekmovalko, pa še duel je odpadel.
14. Pred leti, ko se je zdelo, da tvoja tekmovalna kariera stagnira, so mnogi menili, da bi bilo bolje, ko bi se posvetila skalnemu plezanju, v katerem si bila že takrat v svetovnem vrhu. Kakšne so tvoje ambicije kar se plezanja v naravnih plezališčih tiče?
Nikoli si ne zadajam takih velikih ciljev kot, letos moram pa preplezati smer z oceno 8c ali kaj podobnega. Kot pride, pač pride. Ko prebiram plezalske revije in gledam fotografije, si zaželim, da bi imela več časa in bi lahko več plezala v plezališčih. Letos sem hotela iti pogledat smer Popolni mrk Mateja Sove v Mišji peči z oceno 8c, pa mi je že Lucky Luke 8a+ povzročil težave, saj mi je počila koža na prstu in že 14 dni čakam, da se toliko zaceli, da grem stisnit tisto ostro poličko in jo splezam. Nočem imeti neporavnanih računov, zato drugih težjih smeri še nisem šla pogledat. Če bo prišla 8c, bo pač prišla. Še zmeraj najbolj uživam, ko grem plezat kam v tujino in tam plezam na pogled, 7c, 8a, če mi kakšna rata. V naših plezališčih mi gre že na živce, da se moram kar naprej ogrevati v smereh, ki jih na pamet poznam, zato sem zelo vesela, da obstajajo taki entuziasti, kot sta Betka in Luka (Galičič in Zazvonil), ki kar naprej vrtata nove smeri. Sem pa že ugotovila, da bom morala enkrat izpustiti nekaj tekem, če bom hotela kaj več plezati v skali. Enkrat bi rada šla za dlje časa v Ameriko, čez steno El Capitana, po katerikoli smeri.
15. Kaj bi ti pomenilo več. Preplezati na pogled smer z oceno 8b ali z rdečo piko opraviti s smerjo z oceno 8c+?
Prav gotovo na pogled v 8b.