izbranih nekaj zanimivejših intervjujev, in člankov...
|
Slovenska vojska (2006):Plezanje mi napolni dušo (intervju) Večer (november 2006):Plezanje je življenje in življenje je plezanje Planinski vestnik (februar 2006):Martinina Vizija: Prva slovenska ženska 8c Radio Slovenija (posneto maja 2003):Pogovor z Martino Čufar Mobitel Planet (maj 2004):Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!" Grif (april 2002):intervju Sokol(marec 2002):intervju Slovenia weekly (januar 2002):intervju Šport mladih (januar 2002):intervju Grif (december 2001): 'Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju' Planinski vestnik (december 2001):intervju Sobotna priloga(oktober 2001): 'portret: Martina Čufar' Adrenalin, (oktober 2001):intervju
|
|
Adrenalin, oktober 2001
|
|
|
|
| 1.Martina, nam lahko poveš nekaj o svoji plezalni preteklosti? Koliko časa že plezaš? | |
|
|
Malo heca: začela sem po drevesih kot zelo majhna punčka. Resno: Leta 88, torej ko sem imela 11 let sem v Avstriji zagledala umetno steno in se seveda po njej tudi povzpela. Od takrat naprej je plezanje postalo moja strast. Takoj sem se vpisala v alpinistično šolo (športnoplezalnih odsekov še ni bilo) in imela pri 12 že izpit za alpinističnega pripravnika. Za pravi začetek plezalne kariere pa štejem prvo tekmo, decembra leta 90. Bila sem tretja med fanti. Leta 91 je bil prvič organiziran pokal Slovenije v športnem plezanju za mlajše kategorije in od takrat sem redno tekmovala in zato tudi vse več trenirala. V svoji kategoriji sem bila vedno prva, od leta 94 pa sem tudi članska državna prvakinja. Na članskem svetovnem pokalu sem prvič nastopila leta 93, od leta 94 pa sem bila vedno med prvo deseterico. Prvič sem na stopničke SP stopila leta 97, leta 99 sem bila tretja v skupnem seštevku, letos pa dve pomembni zmagi; na tekmi za svetovni pokal v Chamonixu in na svetovnem prvenstvu v švicarskem Winterthuru. Vendar pa tekmovanja niso edino področje mojih plezalnih uspehov. Tudi v plezanju v naravnih stenah sem v svetovnem vrhu; leta 97 sem kot peta ženska na svetu preplezala mer z oceno 8b+. |
|
|
|
| 2.Kaj te je potegnilo v športno plezanje? Ali te je kakšna posebna oseba inspirirala? | |
|
|
Čeprav živim pod Triglavom in so okoli mene same skale, niso bile one tiste, ki bi me pritegnile. Saj me je oče peljal po plezalnih smereh na Triglav, a mi krušljiva skala ni ostala v lepem spominu. Šele na tisti umetni steni v Avstriji in v urejenih plezališčih (Črni Kal, Osp), sem spozanala da je plezanje tisto, kar želim početi. Prej sem sicer trenirala več športov; smučanje, tek na smučeh, odbojko, a se nikjer nisem našla. Ko sem začela plezati, me je boli težko ustaviti. Nihče me ni posebno inspiriral, saj se prej za ta šport nisem zanimala in sem šele potem, ko sem žen »not padla« začela spoznavati zvezde slovenskega in svetovnega plezanja. Se pa dobro spomnim celodnevnega televizijskega prenosa iz Ospa, ko sta Srečo Rehberger in Tadej Slabe, plezala smer Goba in zato mi je še toliko več pomenijo, ko sem jo leta 97 preplezala na pogled. |
|
|
|
| 3.Vemo, da si v samem svetovnem vrhu športnega plezanja. Povej nam, kdo je bil tvoj prvi trener in kdo danes skrbi za tvojo odlično pripravljenost? | |
|
|
Sprva sem bila sama sebi trener. Vecinoma sem trenirala sama doma, ali pa me je ati vozil na Jesenice, v Kranj, Ljubljano… Zelo veliko sem plezala po okoliških plezališčih, tudi nad hišo je manjša stena. Želela sem le plezati in imela sem obdobja, ko sen tri tedne vsak dan plezala. To pa seveda ne prinese napredka. Leta 95 sem začela hoditi tudi na treninge h Tomu Česnu. Ima zelo previsno umetno steno in tam sem spoznala, da mi manjka moč, zato sem jo začela trenirati dodatno z utežmi. Ker je Tomo v meni spoznal zelo motivirano in plezanju predano plezalko iz katere se da narediti še več, je leta 96 postal moj trener. Najprej me je naučil, da je tudi počitek sestavni del treninga. Sestavljal mi je smeri, v katerih sem izboljševala svoje šibke točke, me opazoval in opozarjal na napake. Skupaj sva šla plezat v plezališča po tujini, saj v Sloveniji hitro zmanjka primernih smeri za plezanje na pogled, kar je zelo dobra priprava za tekme. Naučil me je veliko tudi glede psihične priprave na tekmo ali težko smer, mi stal ob strani, ko sem imela kakšno krizo; skratka hvaležna sem mu za ves čas , ki ga je prebil z mano in naslov svetovne prvakinje je bila nagrada za trud obeh, čeprav je v zadnjem času prepustil sestavljanje treningov meni, saj je spoznal, da sem se že toliko spoznala, da vem, kaj je najbolje zame. |
|
|
|
| 4.Kdaj in kje si prerasla v profesionalno športno plezalko? | |
|
|
Čeprav še vedno študiram na Fakulteti za šport (do konca mi manjkata še dva izpita in diplomska naloga), sem že eno leto zaposlena v Slovenski vojski, kot vrhunska športnica, tako da se lahko brezskrbno posvetim plezanju in nisem več preveliko breme v denarnici svojih staršev. |
|
|
|
| 5.Katero je tvojo priljubljeno plezališče in katera smer? Katera pa je najtežja smer, ki si jo do zdaj preplezala in katero imaš za cilj? | |
|
|
Slovenskih plezališč sem se že malo naveličala, ker na pamet poznam vse lepe smeri. Najraje imam plezališča, ki nudijo raznoliko plezanje po previsnih in dolgih smereh in niso preveč »obljudena«. V J Franciji sem našla dve takšni rajski plezalni področji, v lepem okolju, v mirnih dolinah ob reki, v kateri se lahko po plezanju še osvežiš. To sta Saint Leger in Gorge du Tarn, zelo všeč mi je bilo tudi na Sardiniji in v španskem Rodellarju. Blizu doma pa mi je najbolj pri srcu avstrijski Warmbad, tam pa smeri Charintische Sommer 7a+, It's so easy 8a in Acht be 8b. Najtežja smer, ki sem jo splezala je »Kaj ti je deklica 8b+« v Mišji peči pri Ospu. Vem da sem sposobna preplezati tudi kakšno težjo smer, a se raje kot študiranju težkih gibov posvečam plezanju na pogled. Tako mi je uspelo preplezati že kar nekaj smeri z oceno 8a in zelo si želim, da bi mi kmalu uspelo tudi v kakšni 8a+. |
|
|
|
| 6.Tekmovalna sezona. Vemo, da si osvojila naslov svetovne prvakinje, zmagala Masters. Kaj si lahko športnik tvojega kova še želi? | |
|
|
Meni na tekmi ni glavni namen premagati tekmice, temveč preplezati smer do vrha. Ko sem osvojila naslon svetovne prvakinje, mi to ni uspelo, torej… Na tekmi si vedno želim premagati samo sebe; se pravi premagati tremo, iz glave pregnati negativne misli o padcu in preplezati težko mesto v smeri, za katerega v nekem trenutku mislim, da je nemogoče. Preplezati smer, v kateri si večkrat na meji svojih zmožnosti, je večje veselje kot dejstvo, da sem premagala tekmice. In ker je vsaka tekmovalna smer drugačna in izziv zase, mi motivov po naslovu svetovne prvakinje ne zmanjkuje. Letos imam dobre možnosti, da zmagam tudi v skupni razvrstitvi svetovnega pokala, a se s tem na tekmah ne obremenjujem. |
|
|
|
| 7.Če se dotaknemo samih tekmovanj, vemo da vsak športnik naleti na težko obdobje. Ali si ga imela tudi ti? Kaj je bil vzrok temu? | |
|
|
Zadnje čase mi gre vse kot po maslu in se ne spomnim kakšnega daljšega kriznega obdobja. Ker sem bila že od prvih tekem naprej navajena zmagovati, je bil kakšen nepričakovan poraz včasih zame pravi šok, tako da sem šla s strahom na naslednjo tekmo in enkrat je bil zato ogrožen moj naslov državne prvakinje. Zdaj sem se naučila prenašati tudi poraze, oz. tekme, kjer ne plezam tako kot bi želela. Iz vsakega poraza se da potegniti kaj pozitivnega. Zadnja kriza je bila lani na Evropskem prvenstvu, ko sem čisto odpovedala. Prsti so se kar odprli. Vzrok je bil ta, da je bilo preveč tekem zapored in sem porabila preveč psihične energije, tako da si niti v glavi nisem več mogla predstavljati dobrega plezanja. Zato zdaj izberem le tekme, ki so mi najpomembnejše, znam pa si vzeti tudi počitek, ko tekme popolnoma »odklopim«. |
|
|
|
| 8.Pa še nekaj o treningu? Koliko, kje, kdaj? | |
|
|
Po vseh letih plezanja sem spoznala, da je najboljši trening za plezanje, plezanje samo, saj tako najbolje razviješ tehniko in koordinacijo. Zadnji dve leti največ treniram v naravnih stenah, v glavnem plezam na pogled, kar za sabo potegne potovanja po Italiji, Avstriji, Fransiji, Španiji… Pozimi in pred tekmami treniram tudi na umetnih stenah, kjer pridobim tudi več moči. Povprečno traja en trening na umetni steni tri ure, v plezališču pa preživim 6 do7 ur, saj so počitki med smermi daljši. Po plezanju vedno sledi masaža rok (sama ali Tomo), saj s tem pospešim regeneracijo in preprečim nastanek poškodb. Dodatno delam tudi vaje za moč, saj sem po naravi bolj »švoh«, a ne hodim v fitness, ker se mi to zdi zguba časa. Doma imam uteži, drog, za trebušnjake pa ne rabiš drugega kot voljo. Ponavadi dva dni plezam in en dan počivam (plezalno). Takrat grem na daljši jogging oz. gorski tek, delam vaje za moč. Vsako jutro delam stretching. Sem človek, ki se en dan brez gibanja počuti bolno. |
|
|
|
| 9.Brez sponzorjev ne gre. Kakšna je razlika med Slovenijo in tujino? | |
|
|
S sponzorskimi zadevami se je zame vedno ukvarjal Tomo, tako da nimam veliko izkušenj.Vem le to, da je v Sloveniji problem ta, da je tržišče zelo majhno, uspešnih športnikov pa zelo veliko, tako da se je treba za sponzorje zelo boriti, prav pridejo tudi veze in poznanstva. Ne vem, kako je to v tujini. |
|
|
|
| 10.Kakšni so tvoji športni plani v bližnji prihodnosti? | |
|
|
| Po treh zaporednih septembrskih tekmah si najprej želim plezanja v skali brez misli na tekme. Zato grem za 14 dni v Francijo in Španijo, da se sprostim in splezam veliko lepih smeri. To bo tudi dober trening, saj greva tja skupaj z Nemko Katrin Sedlmayer (aktualna evropska prvakinja), s katero se dobro dopolnjujeva in druga od druge učiva; ona je zelo močna, jaz pa imam boljšo tehniko. Konec oktobra me čaka že naslednja tekma za svetovni pokal, potem pa v 14-dnevnih presledkih še dve. Za vse tri preostale tekme se želim dobro pripraviti, predvsem na zadnjo, odločilno, ki bo od 16. do 18. novembra v Kranju. Poleg tega nastopiti tudi na dveh tekmah za državno prvenstvo in osvojiti osmi zaporedni naslov državne prvakinje, kar ni lahka naloga, saj je mlada Natalija Gros vse boljša (trenutno 4. na svetu). Zelo dobro je, da imam doma konkurenco. |
|
|
|
| 11.Kaj pa počneš, ko ne plezaš? | |
|
|
Veliko tečem, poleti hodim po hribih, na morju surfam. Učim se tudi francoščino.Začela sem sama s kasetami, nadaljevala pa na CTJ. Pri tem res uživam, saj sem že od prvega obiska Francije zaljubljena v vse v zvezi z njo. Napredovala sem že toliko, da sem prebrala vse štiri Harry Potterje v francoščini. Rada rešujem tudi križanke, sploh tisto v Nedelu ob dobrem zajtrku. |
|
|
|
| 12.Za konec nam dodaj iskrico tvojega pogleda, zakaj športno plezanje? | |
|
|
Težko bi razložila kaj je tisto, kar me je pri plezanju popolnoma zasvojilo. Mogoče to, da je vsaka smer drugačna, in moraš vedno najti nove rešitve problemov. Ni naučenih gibov kot npr. pri gimnastiki. Vedno moraš razmišljati, kako boš najlaže prišel čez problem, ki je pred teboj in po uspehu občutiš veliko notranje zadovoljstvo. Zelo rada sem v naravi in plezanje je šport, ki omogoča neposreden stik z njo. Enostavno je šport, ki ti napolni dušo. |
|
|
|
