Deževno sneženi Maroko

Casablanca, 2. november:
V desetih dneh, ki smo jih imeli na razpolago za plezanje v Maroku, smo uspeli splezati dve smeri (13 raztežajev) in nekaj balvanov. Najbolj smo se natrenirali v potrpežljivosti in gradnji podrtih cest. Prava anvantura!
Že na cesti do zadnje vasi pred 2in pol ur dolgo hojo do vasice Taghia, nas je ustavilo šest metrov podrte ceste, ki smo jo v slabi uri z rokami zasuli toliko, da je najeti Logan prišel čez. V Zaouija Ahanesal smo vso prtljago preložili na mule, tako da smo lahkotni uživali v hoji po divji pokrajini Maroškega Atlasa. Kmalu nas je začel zalivati dež, sten, ki nam jih je navdušeno opisoval domačin Johnatan, pa sploh nismo videli, ker so bile zavite v meglo. Turobno je bilo tudi vzdušje v »gitu«, kjer je bilo deset plezalcev, ki že cel teden niso mogli plezati zaradi dežja. Naslednji dan, ko so vsi ostali spakirali, smo izkoristili sončno dopoldne in šli v 250m steno, ki je najbližje vasi (Paroi de sources). Še sreča, da sva z Johnatanom izbrla najlažjo smer La reve de Aicha 6a+, saj naju je v zadnjih dveh raztežajih napralo, da mi je voda tekla za vrat in rokava, 6a+ pa je postala kar nekaj stopenj težja.
Dež je ponoči ponehal, veter je stene malo posušil, tako da smo se zjutraj podali v Paroi de la Cascade, do katere dostop ni tako kompliciran kot do nekaterih drugih sten. Zaradi dolgotrajnega dežja je reka močno narasla in otežila dostope. Fascinirali so me otroci domačinov, Berberi, ki so kot gamsi skakali s kamna na kamen, ki je so gledali iz hudournikov. Nam so enkrat pri prehodu pomagale mule, sicer sem se pa raje zmočila do stegen, kot preizkušala srečo v skakanju po mokrih skalah.
Taghija nudi veliko smeri, kjer moraš varovanje nameščati sam, a mi smo zaradi prihajajočih črnih oblakov raje izbrali s svedrovci opremljeno smer, Haben oder Sein, 250m 6b+, ki bi nam omogočila hiter sestop. Imeli smo srečo, obe navezi (Alex Chabot , Sam Bie ter Johnatan in jaz) sta uspeli priti na vrh suhi, napralo nas je le med sestopom.

Naslednji dan je naš razgled spremenil barve v belo. Stene so bile precej zasnežene, napoved za naslednje dni slaba. Ceste iz Zaouije proti »civilizaciji« v slabem stanju, tako da smo morali čimpre j na pot, sicer bi lahko za nekaj dni obtičali »sredi nikjer«. Ko smo prišli nazaj do avta, je bil le ta ločen od »glavne ceste« z 3m širokim in slabim metrom globokim jarkom. Po vasi smo nabrali deske, domačini so nam pomahali s krampom, tako da smo uspeli pobegniti čez 2600m visok prelaz še preden je zapadlo toliko snega, ki je onemogočil prehod. Ufff.! Spet smo imeli srečo!
Edino sončno popoldne, ki nam je bilo še naklonjeno, smo izkoristili za plezanje balvanov v Ouikamedenu nedaleč od najvišje gore Maroka Toubkal (4167m). Sledil je dež, sneg, veter…

Tole je bilo moje potovanje z najmanj plezanja, lahko bi rekla, da je bila ena izvidniška tura. Stene okoli Taghije so res privlačne, domačini prijazni, sveže pečen kruh zelo okusen, tako da se bo treba vrniti.

Na sliki: Zasnežene stene nad Taghijo. Foto: Sam Bie

Masriudoms in Montsant

7. marec 2007 : Tule v Španiji je vreme kar prelepo. Na sončen dan se je težko odločiti za počitek. A po plezanju v Montsantu so mi boleče podlahti sporočile, da bo treba »ustaviti konje«. Plezanje v konglomeratu Montsanta namreč ni drugega kot »luknjica pri luknjici«, smeri pa so večinoma dolge okoli 40 metrov, tako da zaradi enoličnih prijemov podlahti postajajo iz giba v gib bolj navite. Sploh če človek, tako kot jaz, ne mara luknjic…

Vesela sem bila, ko sem prvi dan na pogled preplezala eno 7c, potem sem se podala še v težjo Canaleto 8a+, ki se mi je po prvih občutkih zdela čisto nemogoča. Toliko luknjic za dva prsta, ki jih nisem mogla držati. A sem vztrajala, našla pravi občutek zanje in naštudirala vseh 75 gibov do vrha. Po treh dneh sem se vrnila in jo preplezala.

Vmes sva z Mariono obiskali še veliko jamo Masridoms v bližini Taragone. Kapniki. Moj stil. Na pogled sem preplezala dve 8a; ATP in Pinche Lopita.

Za danes je bil napovedan močan dež, na modrem nebu pa le nekaj oblakov. Ampak tudi počitek je del treninga.

Foto: Tom Vandevyvere

Španija

Po dobrem mesecu v Sloveniji, me je začelo vleči v tuje skale. Ker nisem več omejena s tekmovalnim koledarjem, sem šla lahko za nedoločen čas. In ker me privlači toplota, sem se odločila za Španijo. Potovala sem sama, in ker je 1620 km, kolikor jih je od Mojstrane do Siurane, malo velik zalogaj, sem se za dva dni ustavila v Nici, kjer me je prijazno gostil Philippe Maurel (www.nice-climb.com), sicer tudi avtor mnogih smeri v okolici Nice. Plezala sem v Castillonu, šla »potipat« znano smer Mortal Combat 8b, a mi je bila za dva ni prevelik zalogaj. Če bo priložnost, se vanjo vrnem na poti nazaj.

Včeraj sem se odpeljala naprej v Španijo, kjer že cvetijo mandlji, temperature pa so tudi zelo pomladanske. Plezanje v navpičnih in tehničnih smereh Siurane mi je bil danes pravi počitek v primerjavi s previsnim Castillonom. Res da so tu tudi previsi, a te bom prihranila za naslednje dni, tedne, ko se bom malo odpočila od sedenja v avtu… Mariona Marti, moja tukajšnja gostiteljica in soplezalka, ki sem jo spoznala na Petzl roc tripu, mi je že pokazala nekaj lepih težjih smeri…Tako da ne vem, kdaj se vrnem domov:-)

Zaenkrat sem splezala naslednje smeri:

Še pred odhodom sem v Kanzianibergu na pogled uspela v Magic Andyju 7c, v drugem poskusu pa v smeri Limes 8a+
Castillon: L'Odysse le milieu 7c (np), Mortal combat 7c+ (flash)
Siurana: Papagora 7c (np), Crosta panic 7c (np)

Na sliki Siurana

Prva letošnja 8a. Na pogled.

Nabiranje "kilometrov" v lažjih smereh se je splačalo.

Prejšnji teden sem začutila, da spet potrebujem težje izzive in sem se šla testirat v plezanju na pogled. Najprej v Babni, kjer sem preplezala Črno Gradnjo 7c+/8a, potem pa še v Villi Santini v bližini Tolmezza, kjer sem uspela v prvi letošnji 8a, tehnični smeri Rue. Na flash sem splezala še sosednjo 7c+.

Konec tedna se odpravljam na plezalno turnejo v Francijo in Španijo, kjer se bom pridružila Klemenu Bečanu, ki tam že dva meseca trenira skupaj z Danijem Andrado.

Na sliki: ogrevanje v Villi Santini. Foto: Gino Pavoni

Kaj pa zdaj počneš?

To je vprašanje, ki mi ga v zadnjem času zastavlja veliko ljudi. Mislijo, da sem s tekmami opustila tudi redni trening. A še zdaleč ni tako. Moj dan se ne razlikuje bistveno od tistih med tekmovalno kariero. Še vedno si želim plezati težke smeri in zato je potreben trening in še enkrat trening. V januarju sem začela z osnovnimi pripravami, kar pomeni plezanje lažjih smeri, nabiranje "kilometrov" v Babni, Costieri, Kanzianibergu. Temu sem dodala še trening za moč v (domačem) fitnesu, saj so mi tisti, ki so že plezali v počeh Indian creeka in Yosemitov rekli, da bolj kot močne prste potrebuješ močne rame. Še dobra dva meseca me ločita od odhoda v Ameriko, torej imam časa še dovolj.

Prejšnji teden sem se že podala v malo težje smeri, na pogled preplezala dve 7c in sicer, Tales of Insanity in KGR v Kanzianibergu.

Veliko inspiracije in motivacije za plezanje in trening sem dobila tudi med ogledom filmov in predavanj na Mednarodnem Filmskem Festivalu v Ljubljani, kjer sem bila tudi član žirije. Skupaj s Tomažem Jakofčičem in Petrom Mežnarjem smo za najboljši film s področja športa in avanture izbrali škotski film E11.

Vesela sem bila tudi pozitivnega odziva na moje prvo predavanje. Imeti predavateljski "krst" v Cankarjevem domu mi je bila velika odgovornost, zato sem se nanj zelo dolgo pripravljala. Trema je bila pred začetkom taka, kot pred tekmo svetovnega pokala, ko pa sem enkrat "not padla" sem začela uživati kot med plezanjem.

V naslednjem mesecu si želim veliko lepega vremena za čim več plezanja v skali!

Na sliki sem v družbi Tine Di Batista in Silva
Kara, organizatorja festivala.

Foto: Dejan Ogrinec

Predavanje v Cankarjevem domu

Tople januarske dni sem preživela bolj doma. Po vrnitvi s super počitnic na Filipinih, kjer sem večonoma plavala, plezala pa le po kokosovih palmah, sem se skoraj dva tedna borila z virozo in zato kljub veliki želji in dobrim pogojem nisem mogla začeti s treningi kot bi si želela.
Zato mi je več časa ostalo za zbiranje materiala in idej za predavanje, ki ga bom imela 8. februarja ob 17 30 v okviru Festivala gorniškega filma v Cankarjevem domu (www.imffd.com). V njem bom predstavila svojo plezalno pot od začetkov leta 1988 do zaključka tekmovanj 2006.

Če vas zanima, kje vse sem bila in kaj sem doživela, vljudno vabljeni!

Vstopnice po ceni 6,3 € (5€ za študente) si lahko kupite na blagajni Cankarjevega doma in poslovalnicah Kompasa po Sloveniji ali pa preko interneta na:http://www.cd-cc.si/siti/si/vstopnice.php5?page=2

Foto: Leon Vidic

Srečno 2007!

Naj bo leto 2007 sončno, nasmejano, otroško iskrivo, polno magičnih trenutkov in nepozabnih plezalnih doživetij!!!

Na sliki filipinske deklice med igro na plaži Foto: Martina Čufar


PS: V galeriji so dodane slike minulega leta

Zmaga v Bitki s stalaktiti

13. december : Ko sem slišala, da sta Klemen Bečan in Matej Sova v jami pod veliko Osapsko steno navrtala novo smer, kjer je stil plezanja kot na Kalymnosu, sem si rekla, da moram to »okusiti« še pred božično-novoletnimi počitnicami na Filipinih.

Jamo sem že večkrat občudovala iz sosednjih smeri, iz Črne Burje in Gobe. A nisem si mislila, da bodo po teh kapnikih kdaj potekale smeri; ne zato, ker bi zgledali nepreplezljivi, temveč, ker je večino leta ta del stene moker, včasih pa spodaj nastane pravo jezero. Po letošnji suhi jeseni so pogoji skoraj idealni, a zadnje deževje je že začelo pronicati skozi kraški svet in kapnike, zato sem morala pohiteti…

S smerjo sem se prvič seznanila prejšnji torek, ko sem varovala Mateja pri uspešnem vzponu. Smer me je impresionirala, videla sem, da je nekaj kar težkih boulderčkov in dolgih gibov, vmes pa veliko počitkov, ko se lahko kar usedeš na kapnik.

Sama sem šla prvič v smer v ponedeljek. Več kot uro je trajalo, da sem prišla do vrha, vmes sem odlomila tudi dva velika kapnika, a jih je na srečo še dovolj, tako da to ni oviralo poti navzgor. Na detajlih sem se ustavila malo dlje kot sta se Matej in Klemen, našla še dve polički in si olajšala dolge gibe. Ker je smer tako dolga, da na koncu pozabiš, kakšen je začetek, sem potem še enkrat ponovila prvo tretjino. Potem je bila že tema, pa tudi utrujenost po eni uri naredi svoje, tako da sem si raje vzela dan počitka in se vrnila v sredo z namenom preplezati jo v prvem poskusu. To mi je tudi uspelo. Recept je poleg vzdržljivosti, še dober občutek za krhke in doneče kapnike, veliko kajlanja pet, kolen, oklepanja s stegni, močne trebušne mišice za sedenje na kapnikih sredi previsa…skratka akrobatika za celo telo.

Po pogovoru s Klemenom in Matejem, ki sta sprva predlagala oceno 8c, smo jo znižali na 8b+, ker je enostavno preveč sedečih počitkov. Sicer pa ocena res ni bistvo te smeri, ki je res nekaj posebnega. Kot bi prišel v drugi svet in ne bi bil več v Ospu. Če želite okusiti malo Kalymnosa so smeri (nastajajo nove) v Pajkovi strehi odlična priložnost za to!

Na sliki: med študijem 10-15 metrov pod vrhom smeri (levo zgoraj, če dobro pogledate)
Foto: Gino Pavoni

Krog tekmovanj sklenjen

3. december : V soboto sem na umetni steni v Škofji Loki, tam kjer sem decembra 1990 prvič tekmovala, zaključila "17 letni tekmovalni krog". V finalu sem padla na približno isti višini, kor pred 17 leti in zasedla 6 mesto. Zmagala je Mina Markovič tesno pred Majo Vidmar, tretja pa je bila natalija Gros.

Tekma mi ne bo ostala v spominu po dobrem plezanju, temveč po prisrčnem navijanju v dvorani ter čestitkah, zahvalah in darilih, ki sem jih prejela od organizatorja in reprezentantov. Še enkrat HVALA vsem!

Še nekaj tekmaovalne statictike:
- okoli 260 tekem v 17 letih;
- 14 let v svetovnem pokalu;
- 9x državna članska prvakinja;
- 2 kolajni z mladinskih svetovnih prenstev;
- 32x na stopničkah mednarodnih članskih tekem:
•Svetovna prvakinja 2001
•Evropska podprvakinja 2002
•Zmagovalka šestih mastrov in treh tekem za svetovni pokal


Na sliki: tekma 1990 v Škofji Loki

Zadovoljna na zadnji tekmi

Nisem pričakovala, da bo zadnja tekma za svetovni pokal tako polna čustev. Solze v očeh so bile prisotne že nekaj dni pred tekmo, ko sem samo pomislila, kako bo, ko bom šla zadnjič v steno kot tekmovalka. Dobila sem tudi veliko sms sporočil in mailov tistih, ki so vsa ta leta navijali zame in šele takrat sem spoznala, da imam veliko podpore. To mi je dalo energije in nove, drugačne motivacije, da sem se na zadnjo tekmo pripravila čisto drugače kot na vse ostale letos.

Res sem si želela odplezati dobro, tako kot sem npr. leta 2001, ko sem pred domačo publiko zmagala. A ostala sem realna, ker vem, kako močne so punce, zato si za cilj nisem dala rezultata, ampak to, da bom po plezanju rekla: »Danes sem res zadovoljna s svojim plezanjem«. Tega namreč letos še nisem nikoli rekla. In nisem človek, ki bi bil hitro zadovoljen sam s sabo. Čakalo me je naporno delo. V glavi. Morala sem pozabiti na utrujenost, ki me spremlja že dva tedna, in ki je posledica dolge sezone. Zadnje treninge, kjer me je »navijalo« na šalcah in so bile podlahti trde kot kamen, sem zbrisala iz spomina, pozitivno energijo pa črpala iz spodbud prijateljev in spominov na tekme, kjer sem plezala preko svojih meja. Za glasbeno spremljavo sem si dala Enyo, ki mi je ostala v lepem spominu ob zmagi v Serre Chevalierju in si rekla: »Martina, še enkrat, za svoj užitek in za zahvalo vsem, ki navijajo zate, odpleši proti vrhu«. In po dolgem času sem imela pred polfinalom tremo. To je dober znak, kajti že celo leto so me tekme puščale ravnodušno.
In ko sem vstopila v polfinalno smer, sem takoj občutila razliko v primerjavi s prejšnjimi tekmami. Spet se je povrnil stari občutek, ko so kar naenkrat vsi oprimki dobri, roke spočite, glava mirna in vse rešitve prihajajo same od sebe. Tako sem v zgornjem delu našla dober počitek, kjer sem v popolni sproščenosti imela čas pomahati gledalcem v dvorani. Res sem uživala! Malo pod vrhom se je ustavilo, energije ni bilo več, vse sem dala od sebe, da bi se dotaknila še enega oprimka, a ni šlo. Na vrvi sem obvisela z nasmehom na obrazu. Ne glede na rezutat (12), si bom to plezanje zapomnila, kot kakšno, kjer sem stala na najvišji stopnički. Na koncu se je še enkrat izkazalo, da je konkurenca zelo močna in izenačena, da odločajo malenkosti. Dva ČE-ja in bila bi v finalu: če bi držala oprimek, na katerega sem se stegovala, in malo za šalo:če ne bi bilo 4 Slovenk, ki so me prehitele:-) Da ne bo pomote, vsem štirim Nataliji, Mini, Maji in Lučki od srca privoščim današnje finale, upam, da bodo stopile na stopničke, kar jim je prejšnji teden v Italiji spodletelo. Jaz pa se bom poskusila v novi vlogi, komentatorstvu med televizijskim prenosom v živo. Imam že tremo….

Foto: Urban Golob

Zaključek tekmovalne kariere

14. november : Predzadnja tekma za svetovno pokal, ki je potekal minuli vikend v Pennah (I) (18. mesto), mi je povedala, da je moja odločitev, da preneham s tekmovanji pravilna. Ne le slabi rezultati, predvsem zasičenost s tekmami in popolnoma nič motivacije zanje so tisto, kar me je pripeljalo do odločitve, da se po 17 letih poslovim od tekmovanj.

Verjetno bi bilo to odločitev bolje sprejeti pred enim letom, a sem še vedno upala na čudežni klik v moji glavi, ki bo povzročil, da bom na tekmah uživala. Letos sem za tekme trenirala toliko kot še nikoli, ker sem se želela vrniti med finalistke in na stopničke, veliko časa sem preživela na umetnih stenah, kar je za uspehe na tekmah nujno. A ko sem prišla na tekmo, je občutek rutine zasenčil mojo željo, da vse natrenirano pokažem. S še takšnim prepričevanjem mi ni uspelo nikoli odplezati kot plezam v skali; se pravi, da se v odločilnih trenutkih borim do zadnjega, pač pa sem se ob prvih težavah vdala. Na tekme sem hodila brez pravega žara v srcu. In tako nima smisla vztrajati. Skala je tista v kateri res zaživim, in v kateri vem, da sem sposobna vrhunskih dosežkov, zato se ji bom drugo leto popolnoma posvetila.

Tekmovalni krog bom zaključila na isti steni, kjer sem decembra 1990 začela, na tekmi državnega prvenstva v Škofji Loki 2. decembra, še prej pa me čaka še zadnja tekma za svetovni pokal v Kranju, 18. in 19. novembra. Spodbuda s tribun bo dobrodošla! Vabljeni!!!!

www.worldcupkranj.com

Plezalni festival na Kalymnosu

8. november : Kalymnos je iz leta v leto bolj priljubljena plezalna destinacija za plezalce z vsega sveta. Otok v Egejskem morju dobesedno živi za in od plezalcev. Ko ostali grški otoki samevajo, se prava sezona na Kalymnosu šele začne.

Od 25. do 31. oktobra je Petzl organiziral že četrti Roc Trip fest. Poleg povabljenih plezalcev je na otok prišlo še stotine drugih ljubiteljev plezanja, ki so se tudi pomerili v plezalnem rallyju – nabirali so točke s plezanjem v vseh 43 sektorjih in čez 850 smereh na otoku.
Za povabljene plezalce (7 deklet in 13 fantov) so v ogromni jami, Sikati cave navrtali nove, nore, dolge smeri, v katerih smo imeli uro časa za študij, ter dva dni za poskuse.
Prvi dan nobena ni uspela v eni uri priti do vrha, ker je bil srednji del zaradi soli in južnega vetra moker, trenje vrvi pa na treh četrtinah tako, da se ni dalo več premikati.
Naslednji dan je zapihal severni veter, smer se je posušila, ubrale smo novo taktiko, tako da smo sredi smeri zamenjale vrv in Charlotte Durif je že v drugem poskusu prišla do vrha 60 m dolge smeri. Dobre pogoje sem izkoristila tudi jaz in z njenimi nasveti premagala še nepoznano streho tik pod vrhom. Po slabi uri plezanja, sem tudi jaz vpela vrh. Smer ima oceno 8b, zraven bi moral biti še dodatek za trenje in dolžino ter opomba da potrebuješ 30 dolgih kompletov…Res nekaj posebnega. Čez tri dni je smer preplezala še Daila Ojeda.
Fantovska smer je bila malo krajša a težja, 8c. Veliko jih je prišlo v zgornji del, a le trije do vrha; Dani Andrada, Chris Sharma in Steve Mclure. Klemenu tokrat smeri ni uspelo preplezati, si je pa pridobil ime »macchina«, ker je naslednje dni, po končanem festivalu, ko smo večinoma še ostali in plezali skupaj, od vseh plezal in preplezal največ in ga je ustavila le tema.

Po festivalu smo imeli čas obiskati še ostale sektorje, kjer sem preplezala veliko lepih smeri, vse na pogled, le s Priaposom sem imela še neporavnane dolgove izpred treh let.:
Tha path to deliverence 8a/a+
Angelica 8a
Adam 8a
Les pirates de Sikati 8a
Los rocos di Cantalas 7c+ /8a
Laurent…y'a quelqu'un 7c+
Nesca polita 7c+
Gegoune 7c/c+
Spartacus maximus 7c
Beginning at the end 7c
Nicola la Tigre 7c
Super Carpe diem 7c

Rdeča pika:
Por la socidad con mujeres satisfeches 8b 2.p (Ultimate route)
Super Priapos 8a+ 2. p

Foto: Sam Bie

Na Kalymnos!

V zadnjih treh tednih sem se ukvarjala s poškodbo komolca, ki se je prikazala kar čez noč, a izginiti ni hotela na tak način, tako da sem morala v praksi uporabiti teorijo svoje diplomske naloge o poškodbah. Test komolca sem opravila včeraj na tekmi državnega prvenstva, kjer res da nisem dosegla dobrega rezultata (7.), a sem bila vesela, da je z roko spet vse ok, tako, da grem sedaj lahko brez skrbi na Kaylmnos, kjer se bova s Klemenom Bečanom udeležila Petzl roc tripa.
http://www.kalymnos-isl.gr/portal/en/index.php

Zmaga na balvanski tekmi v Slovenj Gradcu

V soboto je bila v Slovenj Gradcu še zadnja izmed petih tekem za državno prvenstvo v balvanskem plezanju.

Deklet nas je bilo le osem, zato smo se pomerile le v večernem finalu. Čakalo nas je pet problemov, ki so bili precej tehnični. V prvem poskusu mi je uspelo preplezati štiri, zadnji pa je bil za vse pretrd oreh, saj nobena ni dosegla niti cone. Katja Vidmar je prav tako preplezala štiri balvane, le v več poskusih, tako da je moj rezultat zadoščal za (presenetljivo) zmago. Tretja je bila Natalija Gros, ki pa si je s tem zagotovila naslov državne prvakinje v končni razvrstitivi. S Katjo Vidmar sva si razdelili drugo mesto.

Ko sem po dolgem času stala na najvišji stopnički, sem se spomnila vseh prvih mest, ki sem jih v državnem prvenstvu dosegala pred leti in so mi bila že rutina. Šele zdaj spoznavam njihovo pravo vrednost.

Foto: Marta Krejan

11. mesto v Marbelli

Na tekmi v Marbelli sem plezala z veseljem. Stena v parku Natura Aventura mi je pri srcu, ker je visoka in podobna skali. Tudi smeri so bile bolj "skalne", saj jih je postavljal Francois Legrand in je bilo treba pokazati tudi precej tehničnega znanja.

V četrtfinalu nas je 13 osvojilo vrh smeri, med njimi nas je bilo vseh pet Slovenk. V polfinalu sem že premagala nekaj tehničnih zank in dolgih gibov, na robu strehe pa mi je "zaštekalo" v glavi in nisem vedela s katero roko moram naprej. Med razmišljanjem so roke že popustile in končala sem malo izven finala, na 11. mestu.

V finalu sta Natalija Gros in Maja Vidmar odplezali res super, padli na istem mestu tik pod vrhom in vse do nastopa Angele Eiter vodili. Na koncu sta bili druga in tretja (Natalija je imela boljši rezultat iz polfinala). Pri fantih je zmaga ostala doma, Patxi Usobiaga je z doseženim vrhom ogrel domačo publiko, drugi je bil Flavio Crespi, tretji pa Jorg Verhoeven.

Foto: Matej Sova

Midlife crisis 8b

Warmbad, 6. 9. 2006 : Ne vem ali ima ime smeri kaj veze z mojim dejanskim stanjem, a dejstvo je, da se v zadnjih časih ukvarjam s problemi vezanimi na mojo strost oz. število let, ki sem ga posvetila tekmam. Motivacija ni več prava in po glavi mi vse pogosteje roji vprašanje ali naj neham tekmovati. Ker so tekme pomemben del mojega življenja od leta 1991, odločitev ni lahka, predvsem pa je nočem sprejeti prehitro.

Toliko za uvod, zdaj pa k lepši strani "krize srednjih let". Gre za smer v Warmbadu, ki je dolga skoraj 35 m. Pred dvemi tedni sem jo prvič probala, a me je na vrhu ustavil detalj, ki ga nisem razrešila; gib je bil predolg.
A nisem obupala; teden kasneje sem šla še enkrat vanjo, v upanju, da ključno mesto "dešifriram". Ko mi je uspelo najti kombinacijo sem bila res vesela. Še bolj ko mi jo je včeraj v prvem poskusu uspelo preplezati. Smer ima oceno 8b, osebno mi je bila težja od obeh sosednjih, ki nosita isto oceno.

Uspeh v tej smeri mi je tudi povečal motivacijo za naslednjo tekmo, ki bo 16. in 17. septembra v Marbelli....

Foto: Gino Pavoni

Enajstič v Arcu

Letošnji Arco je bil zame nekaj posebnega zato, ker sem za udeležbo na njem zvedela šele štiri dni prej. Zaradi slabših rezultatov sem bila povabljena šele po odpovedi nekaterih tekmovalk.
Po avgustovskem počitku tako nisem imela veliko časa za pripravo, kar se je poznalo predvsem pri vzdržljivosti v dolgih smereh.

Tekmovanje je sestavljeno iz dveh delov, prvi dan smo plezali smer na pogled, drugi dan pa naštudirano smer, končni rezultat pa je seštevek obeh višin. V naštudirani smeri mi je šlo malo bolje kot v tisti napogled, a vse skupaj ni zadoščalo več kot za 9. mesto.

Čez slaba dva tedna se bom udeležila tekme za svetovni pokal v španski Marbelli; do takrat bom poskušala natrenirati še malo vzdržljivosti ppredvsem pa najti motivacijo za tekme, ki jo je vedno manj....

Od Slovenk je tekmovala le še Maja Vidmar, ki je po prvem dnevu prepričljivo vodila, vsi smo bili prepričani v njeno zmago, a kaj ko je v naštudirani smeri naredila veliko napako in padla nekaj metrov nad tlemi, tako da je bila na koncu le 7.

Zmagala je Sandrine Levet pred Angelo Eiter in Charlotte Durif, pri fantih pa Ramon Puigblanque pred Jorgom Verhoevnom in Tomasom Mrazkom.

Foto: Anna Piunova

Mesec v Franciji

V Franciji se počutim kot doma. Se včasih vprašam, če se nisem mogoče rodila 800 km preveč vzhodno:-)

Letošnja poletna turneja je trajala še malo dlje kot ponavadi. Po tradicionalnih tekmah v Chamonixu in Serre Chevalierju sem se kot pomočnik trenerja pridružila mladinski reprezentanci na pripravah v Gorges du Loupu.

Na tekmah mi ni šlo prav nič dobro; v Chamonixu sem plezala s še popolnoma bolečimi mišicami zaradi balvanske tekme v Ljublajni in nisem bila kos četrtfinalni smeri, ki je bila zelo na moč (36. mesto). V Serre Chevalier sem šla z višjimi pričakovanji, tudi plezala sem mnogo bolje, vse do trenutka, ko mi je zdrsnila peta. (15. mesto)

Še dobro da je v Franciji toliko dobrih skal, kjer sem popolnoma pozabila na razočaranje.
Najprej sem obiskala plezališča v okolici Annecyja; Foron, Ablon, Maquis in Cons St. Colombe. Po Serre Chevalirjeu sem dva dni plezala v Alpah nad Brianconom, v področju Queyras (dosegla sem tudi osebni višinski rekord saj se je ena smer končala na 2929 metrih), končala pa kot že rečeno v Provansi. Kljub vročini so bili pogoji vedno dobri za plezanje.

Plezala sem v glavnem na pogled ali flash. Vse pomembenjše smeri so naštete spodaj, omenila bi le Casse toi l'bourdon 8b, ki sem jo splezala na flash, a se nama je obema s Klemenom Bečanom zdela precej lažja, ocenila bi jo 8a.

Največ mi pomeni smer Deverse Satanique 8a+, ji sem jo preplezala na pogled; to je verjetno najbolj plezana smer v Gorges du Loupu, saj je linija po kapnikih res tako lepa, da se ji ne moreš upreti.

Foron;
La peine perdu 7c np
Ablon:
Amanana 7c+ flash
Le Maquis:
Pilier de balances 7c+/8a rp
Casse toi l'bourdon 8b flash
Cons St. Colombe:
Kwak 7c np
Tournoux:
La beaute de Chine 8a+ rp
Gorges du Loup:
Plaback 7c np
Gran turismo 7c np
Shakti 7c+ np
Cayenne 7c+ np
Caligula 7c+ np
Once I had frineds 7c+/8a np
La ligne nior 8a rp.
Un passe charge 8a np
Pas vu pas pris 8a/a+ np (zadnja dva kompleta sta ista kot v Once I had friends)
Deverse Satanique 8a+ np

Na sliki sem v smeri Deverse satanique 8a+
Foto: Phillipe Maurel

Še ena balvanska tekma pred francosko turnejo

V soboto je bila v Ljubljani na glavni tržnici tretja balvanska tekma za državno prvenstvo.

Vzdušje sredi glavnega mesta je bilo prijetno, balvani pa zelo težki, zato tekmovalke, razen Natalije Gros, ki je vse balvane preplezala do vrha, nismo imele veliko od plezanja. S Katjo Vidmar sva osvojili le štiri zone in si razdelili drugo mesto.

Pri fantih je bil boj bolj zanimiv in izenačen; zmagal je Miha Britovšek pred Maticom Kozmosom in Gregom Šeligo.

Sedaj odhajam v Francijo, kjer bom skoraj en mesec. Najprej dve tekmi (Chamonix in Serre Chevalier) potem pa plezanje v skali.

Na sliki: preganjanje "musklfibra" po balvanski tekmi s plezanjem lahkih smeri na Bohinjski Beli.
Foto: Bruno Toič

Evropsko prvenstvo v Ekaterinburgu

O Evropskem prvenstvu v Ekaterinburgu bo gotovo še veliko napisanega, saj je bil vsekakor nekaj posebnega. Na žalost v negativnem pomenu besede.

Slaba organizacija tekmovanja je zasenčila tudi dobre plezalne nastope. Najprej nas je presenetil spremenjen urnik tekmovanja (kar pri štiriurni časovni razliki ni malenkost), potem zelo mala in nekvalitetna izolacijska cona, na koncu še plezalna stena, ki je bila precej "platasta" in nizka in bolj primerna za organizacijo tekem za cicibane kot Evropsko prvenstvo. Meni osebno sicer tak stil plezanja odgovarja, kar se je pokazalo v kvalifikacijah, kjer sem si s še 4 tekmovalkami delila prvo mesto. V polfinalu sem imela smolo z nepravilno sodnikovo odločitvijo, ki mi je rekel "stop" po prvih preplezanih metrih, češ da sem stopila na sosednjo steno (zaradi ozke stene, smo bili omejeni z rdečimi trakovi). Vedela sem, da tega nisem storila, zato sem s plezanjem nadaljevala, kasneje mi je tudi drug sodnik tudi rekel, da lahko, a vseeno sem ves čas plezanja samo čakala, da me bodo potegnili dol in mi dali rumeni karton, ker nisem upoštevala sodnika. Po ogledu posnetkov je le-ta priznal svojo napako. Moja napaka je bila ta, da nisem šla takoj dol; tako bi imela še eno možnost za plezanje. Priplezala sem do 9 mesta in tako ostala zunaj finala. Sem se pa spet nekaj novega naučila.
V finalu smo imeli tri Slovence; Majo Vidmar, Natalijo Gros in Klemena Bečana. Maja je bila na koncu 3., Natalija 8., Klemen pa 5.
Zmagala sta najstnika, 16-letni David Lama (AUT) in 15 letna Charlotte Duriff.

Naslednje neprijetno presenečenje nas je čakalo v soboto, ko bi moralo biti na sporedu balvansko tekmovanje. A je bilo tik pred zdajci odpovedano. Ker je sodnik odločil, da je premalo blazin, da bi lahko zagotovili varno plezanje na tako visokih balvanih. Sliši se absurdno, a je res. Evropsko prvenstvo lahko odpade zaradi premalo blazin. Verjetno je bilo v ozadju še kaj drugega, bolj političnega, a dejstvo je, da je veliko tekmovalcev v Ekaterinburg prispelo zastonj.

Naslednja tekmovalna postaja bo Ljubljana - balvanska tekma za državno prvenstvo, potem pa sledita dve tekmi v Franciji. Najprej svetovni pokal v Chamonixu, 12. in 13. jilija, za tem pa master v Serre Chevalierju 21. in 22. julija.

Foto: Klemen Becan

Petzl roc trip Millau 2006

27. junij 2006 : Od srede do nedelje sva s Kelmenom Bečanom zastopala slovenske barve na srečanju najboljših skalnih plezalcev na svetu v Millau.

Namen srečanja v prvi vrsti ni tekmovanje, temveč druženje in izmenjava izkušenj. Plezali smo v obsežnem masivu Boffi v dolini la Dourbie. Za nas so lokalni opremljevalci opremili čez 40 novih smeri težavnosti od 7c do 8c+. Za neke vrste tekmovanje je štela ena smer (za punce 8b in fante 8c+), za študij katere smo imeli 3x po pol ure časa. Meni je smer zelo ugajala in sem jo splezala že drugi dan v prvem poskusu, v naslednjih dneh so uspele še Charlotte Duriff, Chloe Minoret, Stephanie Bodet in Lynn Hill.

Fantje so imeli več težav in kot prvemu je uspelo smer preplezati Klemenu. Vse je kazalo da bo edini, v zadnjih urah srečanja pa je uspelu tudu Chrisu Sharmi.

Poleg te smeri sem na pogled preplezala še Qui t'as fait le roi? 8a+, na flash pa še dve 8a.

Foto: Sam Bie

11. v Fieri di Primiero

Pretekli vikend sem se po slabih dveh letih spet udeležila tekme za svetovni pokal v balvanskem plezanju. Tekma je potekala v prijetnem okolju mesteca Fiera di Primiero (I), kjer imaš med plezanjem balvanov pogled na nazobčane Dolomite.

Na štartu je bilo največ tekmovalcev letos; 48 deklet in 61 fantov. Boj za polfinale je bil neizprosen, saj je bilo treba v prvem poskusu preplezati vsaj 5 od 6 problemov. Dobro, da tega nisem vedela že prej....Vsem Slovenkam, Maji in Katji Vidmar, Nataliji Gros in meni je to uspelo, presenetljivo pa je iz nadaljnega tekmovanja izpadla Angela Eiter.

V sobotnem polfinalu nas so nas čakali 4 problemi; ker jih gre v finale samo 6, sem pričakovala veliko težje probleme, a se je izkazalo da so postavljalci igrali na druge karte; potrebno je bilo preplezati vse, po možnosti v prvem poskusu. To je meni uspelo v treh problemih, v enem pa me je zaustavil "jump". Kljub temu sem bila s svojim plezanjem več kot zadovoljna.

Natalija je preplezala vse probleme, a je za finale porabila 3 poskuse preveč, tako da so bili končni rezultati Slovenk naslednji; Natalija 8., Martina 11., Maja 14., Katja 16. Fantej niso bili tako uspešni, saj se ni nihče prebil v polfinale.
Ostale rezultate lahko vidite na www.uiaaclimbing.com

Od 20. to 25. junija se bova s Klemenom Bečanom udeležila Petzl Rock Tripa v Millau, takoj potem pa odpotujemo v Ekaterinburg, na Evropsko prvenstvo, ki bo od 29. junija do 3. julija.

Foto: Natalija Gros

Naporen tekmovalni ritem

Letošnja tekmovalna sezona se je začela z udarnim tempom, saj si tekme sledijo vsak vikend.

V soboto smo imeli v Tržiču drugo tekmo za državno prvenstvo v težavnosti. Smeri na močno previsni tržiški steni so vedno trd oreh. V kvalifikacijah nas je pet doseglo vrh, v finalu pa nobena. V močni domači konkurenci sem tokrat zasedla 5. mesto, boj za stopničke je bil pa zelo vroč, saj je bil razpon med 1. in 5. mestom le štiri oprimke. Najvišje je priplezala Natalija Gros, sledile so Maja Vidmar, Lučka Franko in Mina Markovič.

Pri fantih so slavili Tržičani; Klemen Bečan pred Matejem Sovo in Juretom Bečanom.

Naslednji vikend me čaka svetovni pokal v balvanskem plezanju v Fieri di Primero (I), potem pa odpotujem v Francijo na Petzl Roc Trip www.petzlroctrip.com

Balvanska tekma v Kopru

Včeraj zvečer se je na Muzejskem trgu v Kopru, v nič kaj poletnih temperaturah odvijala prva letošnja tekma za državno prvenstvo v balvanskem plezanju. Če hladno vreme ni všeč kopalcem, pa so bile za plezanje balvanov razmere idealne.

Po dopoldanskih kvalifikacijah smo bile Katja Vidmar, Natalija Gros in jaz precej izenačene, zato je bilo finale še toliko bolj napeto.
Čakalo nas je pet problemov, že prvi je bil pravi skok v višino (na sliki), ostali pa prav tako zelo raznovrstni, tako da je do izraza prišel prav ves plezalni spekter. Najuspešnejša je bila Katja, ki je tako kot jaz preplezala 4 balvane, le v manj poskusih, Natalija je bila s tremi preplezanimi problemi na tretjem mestu.

Zanimivo je bilo tudi pri fantih, kjer je Urh Čehovin pokazal izredno moč in premagal prej vodečega Blaža Ranta, tretji je bil Rok Klančnik.

Naslednja tekma za državno prvenstvo bo 10. junija v Tržiču, kjer se bomo spet pomerili v težavnostnem plezanju. www.dp-trzic.com
Foto: Žiga Erman

Teden v Švici

Po ne ravno uspešni tekmi v Dresdnu (20. mesto), sem se za en teden odpravila na plezanje v Švico. Moj "vodnik" je bil Simon Wandeler, eden najboljših švicarskih plezalcev. Vreme nama ni bilo najbolj naklonjeno, tako da višje ležečih plezališč nisva obiskala (Gimmelwald).

Preplezala sem nekaj klasičnih smeri, in sicer prvo švicarsko 8a - Prinzenrollchen ter Navayo 8a+ v plezališču Cevi, v Lehnu pa Target 8a in Zentrifuge 8a+.

Na sliki sem v smeri Zentrifuge 8a+, foto: Joachim Schlegel

Dober trening za svetovni pokal

Kranj, 13. 5. 2006 : V soboto je v Kranju potekala prva letošnja tekma za državno prvenstvo v težavnostnem plezanju. Lani so se tekme za DP začele šele jeseni, letos pa prej, kar mi je všeč, saj so dober trening za tekme svetovnega pokala, ki bodo v naslednjih tednih.

Konkurenca pri dekletih sicer ni bila popolna (Natalija je nastopala na tekmi za SP v balvanskem plezanju v Roveretu), a kljub temu močna. V finalu sem končala 4 gibe pod vrhom in zasedla drugo mesto za Majo Vidmar, ki je smer preplezala do vrha. Nekaj gibov za mano sta končali Mina Markovič In Lučka Franko.

Že v četrtek odhajamo na drugo tekmo za svetovni pokal v Dresden. Po tej tekmi pa bo sledilo 10 dni plezanja v skali, v Švici in Franciji.

foto:Andraž Štalec

Vikend v Arcu

10. maj 2006 : Pretekli vikend sem plezala v Arcu, in sicer v samih novih plezališčih, kar je za tako obiskano področje, kot je Arco res redkost.

V sektroju Grottosauro blizu Massoneja so me razočarali umetno narejeni oprimki in takoj mi je postalio jasno, zakaj mi je Jenny Lavarda rekla "This spot is good for training".

Naslednje dva dni so mi lokalni plezalci pokazali dva še čisto nova sektorja, z rahlo previsnimi in tehničnimi smermi, kjer je bilo plezanje na pogled v pravem pomenu besede, saj na oprimkih še ni nič magnezija, na žalost pa se sem in tja tudi še kaj odlomi, in tako mi je že po preplezanem najtežjem delu zaradi odlomljenega stopa iz rok spolzela ena 8a na pogled.

Bera smeri je naslednja; Na pogled; Hurricane 7c, dve smeri brez imena 7c; Na Flash: Osso sacro 7c+ in v drugem poskusu Braccino Corto 8a.

Foto: V smeri Braccino corto 8a, foto:Edwin Thaler

Svetovni pokal v Puursu

Na prvi letošni tekmi zimskega treninga še nisem znala vnovčiti, saj sem tako v četrtfinalu kot v polfinalu padla zaradi napačne kombinacije držanih oprimkov, kjer mi še takšna moč ne bi pomagala. Takih začetniških napak si v svoji 14. sezoni svetovnega pokala ne bi smela privoščiti.

Mislim, da je bil glavni problem v moji glavi, saj se za tekmo nisem znala motivirati, posledica česar je bil "polovičarski" ogled in vizualizacija smeri. Do 20. maja (naslednje tekme za SP) imam čas, da to popravim, 12. mesto pa mi je pokazalo, da bi s plezanjem po svojih sposobnostih lahko prišla v finale.

Ostale tri Slovenke so plezale odlično, predvsem v polfinalu, ko sta Natalija in Maja vodili, Mina je končala na 9. mestu. V finalu so se mesta precej pomešala, na koncu je spet slavila Angela Eiter. Nataliji so sodniki odvzeli kar nekaj metrov, ker je prijela luknjico v steni namenjeno pritrjevanju oprimkov, tako da je končala na 8. mestu, Maja pa na 6.

Rezultati na www.worldcuppuurs.com
Foto:Herman Desmet

Knjiga Z glavo in s srcem do vrha

Knjiga Z GLAVO IN S SRCEM DO VRHA - CELOSTEN POGLED NA PSIHIČNO PRIPRAVO ŠPORTNEGA PLEZALCA, ki sem jo pisala skupaj z Alešom Jensterlom in Natalijo Gros, je končno ugledala luč sveta in jo bomo javnosti predstavili v petek, 14. 4. ob 14. uri na Fakulteti za šport.

Knjiga celostno in poglobljeno obravnava različna teoretična in praktična znanja, predvsem s področja športne psihologije (specifične psihične zahteve tekmovalnega in skalnega plezanja, idealno nastopno – tekmovalno stanje, stres, pozornost, psihične spretnosti,...), ki lahko pomagajo športnemu plezalcu, da bolje razume in obvlada različne stresne okoliščine pred, med in po plezalnem nastopu. S tem tudi hitreje in bolje izkoristi svoje plezalne sposobnosti.

Vsebino knjige zapolnjuje prava mera različnih teoretičnih razmišljanj, praktičnih nasvetov, didaktičnih napotkov obogatenih z našimi izkušnjami in izkušnjami vrhunskih plezalcev, športnikov in trenerjev (Lynn Hill, François Legrand, Joshune Bereziartu, Yuji Hirayama), kar lahko z malo napora in ustvarjalnosti izkoristi vsakdo, ki resnično želi stopiti na pot odkrivanja, približevanja ali celo preseganja svojih »skritih« plezalnih potencialov.

Seveda vam sama knjiga ne bo čudežno pomagala do napredka. Boste pa v njej našli veliko uporabnih informacij, ki jih boste lahko vključili v svoj trening in način življenja. Kajti šele, ko bodo postale del vas in jih boste vsakodnevno vadili ter nadgrajevali, boste lahko dosegli ali celo presegli svoje potenciale.

Knjiga je namenjena ne le plezalcem, temveč tudi ostalim ljubiteljem in poznavalcem športa, predvsem športnim pedagogom in trenerjem ter staršem odraščajočih otrok, skratka vsem, ki jih v športu in življenju nasploh zanima vsestransko usmerjen napredek.

Knjiga bo dosegla svoj namen, če bo spodbudila k bolj celostnemu in poglobljenemu razmišljanju in delovanju plezalcev, predvsem tistih, ki se čutijo poklicane, da povlečejo slovenski voz napredka naprej.

Knjigo lahko naročite na spletni strani www.zglavoinssrcemdovrha.com, cena je 5950,00 sit.

\"Skalna terapija\" v Fontainebleauju

Po zimskih treningih na plastiki sem že komaj čakala malo skale. Za spremembo sem vrv in plezalni pas pustila doma in se s Katjo Vidmar in Grerorjem Šeligo odpravila na balvane v Fontaineblaeu.

Tam sem že bila pred dvemi leti, a si že prvi dan zvila gleženj, zato sem balvane le poželjivo opazovala. Tokrat smo se, kljub vremenski napovedi, ki je obetala teden dežja, vsi zares naplezali. Pravzaprav nam je deževen dan prišel prav, da smo se z lažjim srcem odločili za počitek, saj na prstih ni bilo več kože, na telesu pa redka mišica, ki nas ni bolela.

Ocene v Fontainebleauju so nekaj posebnega, saj je tudi 5c lahko projekt; navaditi se je treba na "sloperje" in uporabiti tudi trebuh, kolena, stegna, da se prevališ na vrh balvana.
Od "omembe vrednih" (tistih ki so v vodničku 7a in več), sem preplezala sem Holey Moley 7a+ in Festin de pierre 7a, pa še mnogo lepih, zabavnih, okroglih, ostrih, dinamičnoh, statičnih...problemčkov.
To je bil teden skalne terapije za dušo!

Meseci v znamenju treningov

21. marec : Že dolgo nisem napisala nič novic, a to ne pomeni, da nič ne plezam. Res pa je, da sem v zimskih mesecih zelo malo plezala v skali, delno zaradi slabih vremenskih razmer, delno pa tudi zaradi izpolnitve načrtovanih treningov na umetnih stenah. Spoznala sem, da imam le tako možnosti, da se na tekmovanjih uvrščam višje, kot sem se lani.

Z Natalijo in trenerjem Alešom smo v glavnem trenirali na malih umetnih stenah (Kamnik, Kranj, Škofja Loka), obiskali pa smo tudi velik plezalni center v Salzburgu. V Sloveniji žal ni primerne umetne stene (razen Kranjske, ki je v zgornjem delu zaprta) za pripravo na tekme s