Na Kalymnos!

V zadnjih treh tednih sem se ukvarjala s poškodbo komolca, ki se je prikazala kar čez noč, a izginiti ni hotela na tak način, tako da sem morala v praksi uporabiti teorijo svoje diplomske naloge o poškodbah. Test komolca sem opravila včeraj na tekmi državnega prvenstva, kjer res da nisem dosegla dobrega rezultata (7.), a sem bila vesela, da je z roko spet vse ok, tako, da grem sedaj lahko brez skrbi na Kaylmnos, kjer se bova s Klemenom Bečanom udeležila Petzl roc tripa.
http://www.kalymnos-isl.gr/portal/en/index.php

Zmaga na balvanski tekmi v Slovenj Gradcu

V soboto je bila v Slovenj Gradcu še zadnja izmed petih tekem za državno prvenstvo v balvanskem plezanju.

Deklet nas je bilo le osem, zato smo se pomerile le v večernem finalu. Čakalo nas je pet problemov, ki so bili precej tehnični. V prvem poskusu mi je uspelo preplezati štiri, zadnji pa je bil za vse pretrd oreh, saj nobena ni dosegla niti cone. Katja Vidmar je prav tako preplezala štiri balvane, le v več poskusih, tako da je moj rezultat zadoščal za (presenetljivo) zmago. Tretja je bila Natalija Gros, ki pa si je s tem zagotovila naslov državne prvakinje v končni razvrstitivi. S Katjo Vidmar sva si razdelili drugo mesto.

Ko sem po dolgem času stala na najvišji stopnički, sem se spomnila vseh prvih mest, ki sem jih v državnem prvenstvu dosegala pred leti in so mi bila že rutina. Šele zdaj spoznavam njihovo pravo vrednost.

Foto: Marta Krejan

11. mesto v Marbelli

Na tekmi v Marbelli sem plezala z veseljem. Stena v parku Natura Aventura mi je pri srcu, ker je visoka in podobna skali. Tudi smeri so bile bolj "skalne", saj jih je postavljal Francois Legrand in je bilo treba pokazati tudi precej tehničnega znanja.

V četrtfinalu nas je 13 osvojilo vrh smeri, med njimi nas je bilo vseh pet Slovenk. V polfinalu sem že premagala nekaj tehničnih zank in dolgih gibov, na robu strehe pa mi je "zaštekalo" v glavi in nisem vedela s katero roko moram naprej. Med razmišljanjem so roke že popustile in končala sem malo izven finala, na 11. mestu.

V finalu sta Natalija Gros in Maja Vidmar odplezali res super, padli na istem mestu tik pod vrhom in vse do nastopa Angele Eiter vodili. Na koncu sta bili druga in tretja (Natalija je imela boljši rezultat iz polfinala). Pri fantih je zmaga ostala doma, Patxi Usobiaga je z doseženim vrhom ogrel domačo publiko, drugi je bil Flavio Crespi, tretji pa Jorg Verhoeven.

Foto: Matej Sova

Midlife crisis 8b

Warmbad, 6. 9. 2006 : Ne vem ali ima ime smeri kaj veze z mojim dejanskim stanjem, a dejstvo je, da se v zadnjih časih ukvarjam s problemi vezanimi na mojo strost oz. število let, ki sem ga posvetila tekmam. Motivacija ni več prava in po glavi mi vse pogosteje roji vprašanje ali naj neham tekmovati. Ker so tekme pomemben del mojega življenja od leta 1991, odločitev ni lahka, predvsem pa je nočem sprejeti prehitro.

Toliko za uvod, zdaj pa k lepši strani "krize srednjih let". Gre za smer v Warmbadu, ki je dolga skoraj 35 m. Pred dvemi tedni sem jo prvič probala, a me je na vrhu ustavil detalj, ki ga nisem razrešila; gib je bil predolg.
A nisem obupala; teden kasneje sem šla še enkrat vanjo, v upanju, da ključno mesto "dešifriram". Ko mi je uspelo najti kombinacijo sem bila res vesela. Še bolj ko mi jo je včeraj v prvem poskusu uspelo preplezati. Smer ima oceno 8b, osebno mi je bila težja od obeh sosednjih, ki nosita isto oceno.

Uspeh v tej smeri mi je tudi povečal motivacijo za naslednjo tekmo, ki bo 16. in 17. septembra v Marbelli....

Foto: Gino Pavoni

Enajstič v Arcu

Letošnji Arco je bil zame nekaj posebnega zato, ker sem za udeležbo na njem zvedela šele štiri dni prej. Zaradi slabših rezultatov sem bila povabljena šele po odpovedi nekaterih tekmovalk.
Po avgustovskem počitku tako nisem imela veliko časa za pripravo, kar se je poznalo predvsem pri vzdržljivosti v dolgih smereh.

Tekmovanje je sestavljeno iz dveh delov, prvi dan smo plezali smer na pogled, drugi dan pa naštudirano smer, končni rezultat pa je seštevek obeh višin. V naštudirani smeri mi je šlo malo bolje kot v tisti napogled, a vse skupaj ni zadoščalo več kot za 9. mesto.

Čez slaba dva tedna se bom udeležila tekme za svetovni pokal v španski Marbelli; do takrat bom poskušala natrenirati še malo vzdržljivosti ppredvsem pa najti motivacijo za tekme, ki jo je vedno manj....

Od Slovenk je tekmovala le še Maja Vidmar, ki je po prvem dnevu prepričljivo vodila, vsi smo bili prepričani v njeno zmago, a kaj ko je v naštudirani smeri naredila veliko napako in padla nekaj metrov nad tlemi, tako da je bila na koncu le 7.

Zmagala je Sandrine Levet pred Angelo Eiter in Charlotte Durif, pri fantih pa Ramon Puigblanque pred Jorgom Verhoevnom in Tomasom Mrazkom.

Foto: Anna Piunova

Mesec v Franciji

V Franciji se počutim kot doma. Se včasih vprašam, če se nisem mogoče rodila 800 km preveč vzhodno:-)

Letošnja poletna turneja je trajala še malo dlje kot ponavadi. Po tradicionalnih tekmah v Chamonixu in Serre Chevalierju sem se kot pomočnik trenerja pridružila mladinski reprezentanci na pripravah v Gorges du Loupu.

Na tekmah mi ni šlo prav nič dobro; v Chamonixu sem plezala s še popolnoma bolečimi mišicami zaradi balvanske tekme v Ljublajni in nisem bila kos četrtfinalni smeri, ki je bila zelo na moč (36. mesto). V Serre Chevalier sem šla z višjimi pričakovanji, tudi plezala sem mnogo bolje, vse do trenutka, ko mi je zdrsnila peta. (15. mesto)

Še dobro da je v Franciji toliko dobrih skal, kjer sem popolnoma pozabila na razočaranje.
Najprej sem obiskala plezališča v okolici Annecyja; Foron, Ablon, Maquis in Cons St. Colombe. Po Serre Chevalirjeu sem dva dni plezala v Alpah nad Brianconom, v področju Queyras (dosegla sem tudi osebni višinski rekord saj se je ena smer končala na 2929 metrih), končala pa kot že rečeno v Provansi. Kljub vročini so bili pogoji vedno dobri za plezanje.

Plezala sem v glavnem na pogled ali flash. Vse pomembenjše smeri so naštete spodaj, omenila bi le Casse toi l'bourdon 8b, ki sem jo splezala na flash, a se nama je obema s Klemenom Bečanom zdela precej lažja, ocenila bi jo 8a.

Največ mi pomeni smer Deverse Satanique 8a+, ji sem jo preplezala na pogled; to je verjetno najbolj plezana smer v Gorges du Loupu, saj je linija po kapnikih res tako lepa, da se ji ne moreš upreti.

Foron;
La peine perdu 7c np
Ablon:
Amanana 7c+ flash
Le Maquis:
Pilier de balances 7c+/8a rp
Casse toi l'bourdon 8b flash
Cons St. Colombe:
Kwak 7c np
Tournoux:
La beaute de Chine 8a+ rp
Gorges du Loup:
Plaback 7c np
Gran turismo 7c np
Shakti 7c+ np
Cayenne 7c+ np
Caligula 7c+ np
Once I had frineds 7c+/8a np
La ligne nior 8a rp.
Un passe charge 8a np
Pas vu pas pris 8a/a+ np (zadnja dva kompleta sta ista kot v Once I had friends)
Deverse Satanique 8a+ np

Na sliki sem v smeri Deverse satanique 8a+
Foto: Phillipe Maurel

Še ena balvanska tekma pred francosko turnejo

V soboto je bila v Ljubljani na glavni tržnici tretja balvanska tekma za državno prvenstvo.

Vzdušje sredi glavnega mesta je bilo prijetno, balvani pa zelo težki, zato tekmovalke, razen Natalije Gros, ki je vse balvane preplezala do vrha, nismo imele veliko od plezanja. S Katjo Vidmar sva osvojili le štiri zone in si razdelili drugo mesto.

Pri fantih je bil boj bolj zanimiv in izenačen; zmagal je Miha Britovšek pred Maticom Kozmosom in Gregom Šeligo.

Sedaj odhajam v Francijo, kjer bom skoraj en mesec. Najprej dve tekmi (Chamonix in Serre Chevalier) potem pa plezanje v skali.

Na sliki: preganjanje "musklfibra" po balvanski tekmi s plezanjem lahkih smeri na Bohinjski Beli.
Foto: Bruno Toič

Evropsko prvenstvo v Ekaterinburgu

O Evropskem prvenstvu v Ekaterinburgu bo gotovo še veliko napisanega, saj je bil vsekakor nekaj posebnega. Na žalost v negativnem pomenu besede.

Slaba organizacija tekmovanja je zasenčila tudi dobre plezalne nastope. Najprej nas je presenetil spremenjen urnik tekmovanja (kar pri štiriurni časovni razliki ni malenkost), potem zelo mala in nekvalitetna izolacijska cona, na koncu še plezalna stena, ki je bila precej "platasta" in nizka in bolj primerna za organizacijo tekem za cicibane kot Evropsko prvenstvo. Meni osebno sicer tak stil plezanja odgovarja, kar se je pokazalo v kvalifikacijah, kjer sem si s še 4 tekmovalkami delila prvo mesto. V polfinalu sem imela smolo z nepravilno sodnikovo odločitvijo, ki mi je rekel "stop" po prvih preplezanih metrih, češ da sem stopila na sosednjo steno (zaradi ozke stene, smo bili omejeni z rdečimi trakovi). Vedela sem, da tega nisem storila, zato sem s plezanjem nadaljevala, kasneje mi je tudi drug sodnik tudi rekel, da lahko, a vseeno sem ves čas plezanja samo čakala, da me bodo potegnili dol in mi dali rumeni karton, ker nisem upoštevala sodnika. Po ogledu posnetkov je le-ta priznal svojo napako. Moja napaka je bila ta, da nisem šla takoj dol; tako bi imela še eno možnost za plezanje. Priplezala sem do 9 mesta in tako ostala zunaj finala. Sem se pa spet nekaj novega naučila.
V finalu smo imeli tri Slovence; Majo Vidmar, Natalijo Gros in Klemena Bečana. Maja je bila na koncu 3., Natalija 8., Klemen pa 5.
Zmagala sta najstnika, 16-letni David Lama (AUT) in 15 letna Charlotte Duriff.

Naslednje neprijetno presenečenje nas je čakalo v soboto, ko bi moralo biti na sporedu balvansko tekmovanje. A je bilo tik pred zdajci odpovedano. Ker je sodnik odločil, da je premalo blazin, da bi lahko zagotovili varno plezanje na tako visokih balvanih. Sliši se absurdno, a je res. Evropsko prvenstvo lahko odpade zaradi premalo blazin. Verjetno je bilo v ozadju še kaj drugega, bolj političnega, a dejstvo je, da je veliko tekmovalcev v Ekaterinburg prispelo zastonj.

Naslednja tekmovalna postaja bo Ljubljana - balvanska tekma za državno prvenstvo, potem pa sledita dve tekmi v Franciji. Najprej svetovni pokal v Chamonixu, 12. in 13. jilija, za tem pa master v Serre Chevalierju 21. in 22. julija.

Foto: Klemen Becan

Petzl roc trip Millau 2006

27. junij 2006 : Od srede do nedelje sva s Kelmenom Bečanom zastopala slovenske barve na srečanju najboljših skalnih plezalcev na svetu v Millau.

Namen srečanja v prvi vrsti ni tekmovanje, temveč druženje in izmenjava izkušenj. Plezali smo v obsežnem masivu Boffi v dolini la Dourbie. Za nas so lokalni opremljevalci opremili čez 40 novih smeri težavnosti od 7c do 8c+. Za neke vrste tekmovanje je štela ena smer (za punce 8b in fante 8c+), za študij katere smo imeli 3x po pol ure časa. Meni je smer zelo ugajala in sem jo splezala že drugi dan v prvem poskusu, v naslednjih dneh so uspele še Charlotte Duriff, Chloe Minoret, Stephanie Bodet in Lynn Hill.

Fantje so imeli več težav in kot prvemu je uspelo smer preplezati Klemenu. Vse je kazalo da bo edini, v zadnjih urah srečanja pa je uspelu tudu Chrisu Sharmi.

Poleg te smeri sem na pogled preplezala še Qui t'as fait le roi? 8a+, na flash pa še dve 8a.

Foto: Sam Bie

11. v Fieri di Primiero

Pretekli vikend sem se po slabih dveh letih spet udeležila tekme za svetovni pokal v balvanskem plezanju. Tekma je potekala v prijetnem okolju mesteca Fiera di Primiero (I), kjer imaš med plezanjem balvanov pogled na nazobčane Dolomite.

Na štartu je bilo največ tekmovalcev letos; 48 deklet in 61 fantov. Boj za polfinale je bil neizprosen, saj je bilo treba v prvem poskusu preplezati vsaj 5 od 6 problemov. Dobro, da tega nisem vedela že prej....Vsem Slovenkam, Maji in Katji Vidmar, Nataliji Gros in meni je to uspelo, presenetljivo pa je iz nadaljnega tekmovanja izpadla Angela Eiter.

V sobotnem polfinalu nas so nas čakali 4 problemi; ker jih gre v finale samo 6, sem pričakovala veliko težje probleme, a se je izkazalo da so postavljalci igrali na druge karte; potrebno je bilo preplezati vse, po možnosti v prvem poskusu. To je meni uspelo v treh problemih, v enem pa me je zaustavil "jump". Kljub temu sem bila s svojim plezanjem več kot zadovoljna.

Natalija je preplezala vse probleme, a je za finale porabila 3 poskuse preveč, tako da so bili končni rezultati Slovenk naslednji; Natalija 8., Martina 11., Maja 14., Katja 16. Fantej niso bili tako uspešni, saj se ni nihče prebil v polfinale.
Ostale rezultate lahko vidite na www.uiaaclimbing.com

Od 20. to 25. junija se bova s Klemenom Bečanom udeležila Petzl Rock Tripa v Millau, takoj potem pa odpotujemo v Ekaterinburg, na Evropsko prvenstvo, ki bo od 29. junija do 3. julija.

Foto: Natalija Gros

Naporen tekmovalni ritem

Letošnja tekmovalna sezona se je začela z udarnim tempom, saj si tekme sledijo vsak vikend.

V soboto smo imeli v Tržiču drugo tekmo za državno prvenstvo v težavnosti. Smeri na močno previsni tržiški steni so vedno trd oreh. V kvalifikacijah nas je pet doseglo vrh, v finalu pa nobena. V močni domači konkurenci sem tokrat zasedla 5. mesto, boj za stopničke je bil pa zelo vroč, saj je bil razpon med 1. in 5. mestom le štiri oprimke. Najvišje je priplezala Natalija Gros, sledile so Maja Vidmar, Lučka Franko in Mina Markovič.

Pri fantih so slavili Tržičani; Klemen Bečan pred Matejem Sovo in Juretom Bečanom.

Naslednji vikend me čaka svetovni pokal v balvanskem plezanju v Fieri di Primero (I), potem pa odpotujem v Francijo na Petzl Roc Trip www.petzlroctrip.com

Balvanska tekma v Kopru

Včeraj zvečer se je na Muzejskem trgu v Kopru, v nič kaj poletnih temperaturah odvijala prva letošnja tekma za državno prvenstvo v balvanskem plezanju. Če hladno vreme ni všeč kopalcem, pa so bile za plezanje balvanov razmere idealne.

Po dopoldanskih kvalifikacijah smo bile Katja Vidmar, Natalija Gros in jaz precej izenačene, zato je bilo finale še toliko bolj napeto.
Čakalo nas je pet problemov, že prvi je bil pravi skok v višino (na sliki), ostali pa prav tako zelo raznovrstni, tako da je do izraza prišel prav ves plezalni spekter. Najuspešnejša je bila Katja, ki je tako kot jaz preplezala 4 balvane, le v manj poskusih, Natalija je bila s tremi preplezanimi problemi na tretjem mestu.

Zanimivo je bilo tudi pri fantih, kjer je Urh Čehovin pokazal izredno moč in premagal prej vodečega Blaža Ranta, tretji je bil Rok Klančnik.

Naslednja tekma za državno prvenstvo bo 10. junija v Tržiču, kjer se bomo spet pomerili v težavnostnem plezanju. www.dp-trzic.com
Foto: Žiga Erman

Teden v Švici

Po ne ravno uspešni tekmi v Dresdnu (20. mesto), sem se za en teden odpravila na plezanje v Švico. Moj "vodnik" je bil Simon Wandeler, eden najboljših švicarskih plezalcev. Vreme nama ni bilo najbolj naklonjeno, tako da višje ležečih plezališč nisva obiskala (Gimmelwald).

Preplezala sem nekaj klasičnih smeri, in sicer prvo švicarsko 8a - Prinzenrollchen ter Navayo 8a+ v plezališču Cevi, v Lehnu pa Target 8a in Zentrifuge 8a+.

Na sliki sem v smeri Zentrifuge 8a+, foto: Joachim Schlegel

Dober trening za svetovni pokal

Kranj, 13. 5. 2006 : V soboto je v Kranju potekala prva letošnja tekma za državno prvenstvo v težavnostnem plezanju. Lani so se tekme za DP začele šele jeseni, letos pa prej, kar mi je všeč, saj so dober trening za tekme svetovnega pokala, ki bodo v naslednjih tednih.

Konkurenca pri dekletih sicer ni bila popolna (Natalija je nastopala na tekmi za SP v balvanskem plezanju v Roveretu), a kljub temu močna. V finalu sem končala 4 gibe pod vrhom in zasedla drugo mesto za Majo Vidmar, ki je smer preplezala do vrha. Nekaj gibov za mano sta končali Mina Markovič In Lučka Franko.

Že v četrtek odhajamo na drugo tekmo za svetovni pokal v Dresden. Po tej tekmi pa bo sledilo 10 dni plezanja v skali, v Švici in Franciji.

foto:Andraž Štalec

Vikend v Arcu

10. maj 2006 : Pretekli vikend sem plezala v Arcu, in sicer v samih novih plezališčih, kar je za tako obiskano področje, kot je Arco res redkost.

V sektroju Grottosauro blizu Massoneja so me razočarali umetno narejeni oprimki in takoj mi je postalio jasno, zakaj mi je Jenny Lavarda rekla "This spot is good for training".

Naslednje dva dni so mi lokalni plezalci pokazali dva še čisto nova sektorja, z rahlo previsnimi in tehničnimi smermi, kjer je bilo plezanje na pogled v pravem pomenu besede, saj na oprimkih še ni nič magnezija, na žalost pa se sem in tja tudi še kaj odlomi, in tako mi je že po preplezanem najtežjem delu zaradi odlomljenega stopa iz rok spolzela ena 8a na pogled.

Bera smeri je naslednja; Na pogled; Hurricane 7c, dve smeri brez imena 7c; Na Flash: Osso sacro 7c+ in v drugem poskusu Braccino Corto 8a.

Foto: V smeri Braccino corto 8a, foto:Edwin Thaler

Svetovni pokal v Puursu

Na prvi letošni tekmi zimskega treninga še nisem znala vnovčiti, saj sem tako v četrtfinalu kot v polfinalu padla zaradi napačne kombinacije držanih oprimkov, kjer mi še takšna moč ne bi pomagala. Takih začetniških napak si v svoji 14. sezoni svetovnega pokala ne bi smela privoščiti.

Mislim, da je bil glavni problem v moji glavi, saj se za tekmo nisem znala motivirati, posledica česar je bil "polovičarski" ogled in vizualizacija smeri. Do 20. maja (naslednje tekme za SP) imam čas, da to popravim, 12. mesto pa mi je pokazalo, da bi s plezanjem po svojih sposobnostih lahko prišla v finale.

Ostale tri Slovenke so plezale odlično, predvsem v polfinalu, ko sta Natalija in Maja vodili, Mina je končala na 9. mestu. V finalu so se mesta precej pomešala, na koncu je spet slavila Angela Eiter. Nataliji so sodniki odvzeli kar nekaj metrov, ker je prijela luknjico v steni namenjeno pritrjevanju oprimkov, tako da je končala na 8. mestu, Maja pa na 6.

Rezultati na www.worldcuppuurs.com
Foto:Herman Desmet

Knjiga Z glavo in s srcem do vrha

Knjiga Z GLAVO IN S SRCEM DO VRHA - CELOSTEN POGLED NA PSIHIČNO PRIPRAVO ŠPORTNEGA PLEZALCA, ki sem jo pisala skupaj z Alešom Jensterlom in Natalijo Gros, je končno ugledala luč sveta in jo bomo javnosti predstavili v petek, 14. 4. ob 14. uri na Fakulteti za šport.

Knjiga celostno in poglobljeno obravnava različna teoretična in praktična znanja, predvsem s področja športne psihologije (specifične psihične zahteve tekmovalnega in skalnega plezanja, idealno nastopno – tekmovalno stanje, stres, pozornost, psihične spretnosti,...), ki lahko pomagajo športnemu plezalcu, da bolje razume in obvlada različne stresne okoliščine pred, med in po plezalnem nastopu. S tem tudi hitreje in bolje izkoristi svoje plezalne sposobnosti.

Vsebino knjige zapolnjuje prava mera različnih teoretičnih razmišljanj, praktičnih nasvetov, didaktičnih napotkov obogatenih z našimi izkušnjami in izkušnjami vrhunskih plezalcev, športnikov in trenerjev (Lynn Hill, François Legrand, Joshune Bereziartu, Yuji Hirayama), kar lahko z malo napora in ustvarjalnosti izkoristi vsakdo, ki resnično želi stopiti na pot odkrivanja, približevanja ali celo preseganja svojih »skritih« plezalnih potencialov.

Seveda vam sama knjiga ne bo čudežno pomagala do napredka. Boste pa v njej našli veliko uporabnih informacij, ki jih boste lahko vključili v svoj trening in način življenja. Kajti šele, ko bodo postale del vas in jih boste vsakodnevno vadili ter nadgrajevali, boste lahko dosegli ali celo presegli svoje potenciale.

Knjiga je namenjena ne le plezalcem, temveč tudi ostalim ljubiteljem in poznavalcem športa, predvsem športnim pedagogom in trenerjem ter staršem odraščajočih otrok, skratka vsem, ki jih v športu in življenju nasploh zanima vsestransko usmerjen napredek.

Knjiga bo dosegla svoj namen, če bo spodbudila k bolj celostnemu in poglobljenemu razmišljanju in delovanju plezalcev, predvsem tistih, ki se čutijo poklicane, da povlečejo slovenski voz napredka naprej.

Knjigo lahko naročite na spletni strani www.zglavoinssrcemdovrha.com, cena je 5950,00 sit.

\"Skalna terapija\" v Fontainebleauju

Po zimskih treningih na plastiki sem že komaj čakala malo skale. Za spremembo sem vrv in plezalni pas pustila doma in se s Katjo Vidmar in Grerorjem Šeligo odpravila na balvane v Fontaineblaeu.

Tam sem že bila pred dvemi leti, a si že prvi dan zvila gleženj, zato sem balvane le poželjivo opazovala. Tokrat smo se, kljub vremenski napovedi, ki je obetala teden dežja, vsi zares naplezali. Pravzaprav nam je deževen dan prišel prav, da smo se z lažjim srcem odločili za počitek, saj na prstih ni bilo več kože, na telesu pa redka mišica, ki nas ni bolela.

Ocene v Fontainebleauju so nekaj posebnega, saj je tudi 5c lahko projekt; navaditi se je treba na "sloperje" in uporabiti tudi trebuh, kolena, stegna, da se prevališ na vrh balvana.
Od "omembe vrednih" (tistih ki so v vodničku 7a in več), sem preplezala sem Holey Moley 7a+ in Festin de pierre 7a, pa še mnogo lepih, zabavnih, okroglih, ostrih, dinamičnoh, statičnih...problemčkov.
To je bil teden skalne terapije za dušo!

Meseci v znamenju treningov

21. marec : Že dolgo nisem napisala nič novic, a to ne pomeni, da nič ne plezam. Res pa je, da sem v zimskih mesecih zelo malo plezala v skali, delno zaradi slabih vremenskih razmer, delno pa tudi zaradi izpolnitve načrtovanih treningov na umetnih stenah. Spoznala sem, da imam le tako možnosti, da se na tekmovanjih uvrščam višje, kot sem se lani.

Z Natalijo in trenerjem Alešom smo v glavnem trenirali na malih umetnih stenah (Kamnik, Kranj, Škofja Loka), obiskali pa smo tudi velik plezalni center v Salzburgu. V Sloveniji žal ni primerne umetne stene (razen Kranjske, ki je v zgornjem delu zaprta) za pripravo na tekme svetovnega pokala.

Poleg tega smo imeli precej dela tudi z našo knjigo Z GLAVO IN S SRCEM DO VRHA, celosten pogled na psihično pripravo športnega plezalca, ki bo izšla v začetku aprila. Več o knjigi in o možnosti naročanja boste izvedeli kmalu.

Naslednji teden odhajam na balvane v Fontainebleau. Komaj čakam, da spet poprimem za skalo!

Ledeni Ceredo

Po napornih januarskih treningih na umetnih stenah v Sloveniji in Salzburgu, sem si zazelela nekaj uzitka v soncnih skalah. Za stiri dni smo se z Natalijo, Janom in Zigom odpravili v italijanski Ceredo. Tam nas je sicer pricakalo sonce, ampak malce skrito za kopreno oblakov, temperatura ozracja pa se je vrtela okoli ledisca, tako da plezanje ni bilo ravno uzitek. Razmeram smo prilagodili tudi tezavnost smeri, ki smo jih plezali. Zaradi mrzlih prstov in otrplih misic sem imela v marsikateri 6c obcutek, da sem v 7c. Najtezja smer, ki sem jo preplezala na pogled je bila Zaquete 7b+/c. Zadnji dan, ko se je sonce popolnoma skrilo, smo raje odsli na umetno balvansko steno v Padovi, kjer smo uzivali v lepih balvanskih problemih in se naplezali tudi za nazaj, ko nas je narava prikrajsala za kaksno tezko smer.
Foto: Ziga Erman

Vizija 8c!

Osp, 21. 12. 2005 : Svojo prvo 8b+, smer Kaj ti je deklica, sem preplezala že leta 1997. Sledili sta še dve, leta 2001 Karizma in 2004 Millenium. Veliko ljudi me je spraševalo, kdaj pride na vrsto 8c. Vedela sem, da bo v to potrebno vložiti veliko več časa in energije, česar medtekmovalno sezono ni veliko. Poleg tega veliko raje kot z rdečo piko plezam na pogled, zato sem čas, ki sem ga preživela v skali raje izkoristila za obiske tujih plezališč in plezanje smeri na pogled.

A letos sem začutila, da je čas, da prebijem še eno mejo. Na začetku leta sem šla pogledat smer Vizija 8c v centralnem delu Mišje peči, med Karizmo in Pikovo damo. Ker sta mi obe sosedi zelo ležali, sem sklepala, da bo tudi z Vizijo tako. Oprimki v spodnji previsni platki so res majhni, in potrebno je bilo kar nekaj iznajdljivosti, da sem končno našla varianto, ki mi je ustrezala. Naslednji dve tretjini smeri sta lažji, približno 8a/a+. Pred začetkom tekmovalne sezone sem šla v smer še dvakrat, a ni šlo.

Naslednjič sem se vrnila čez 8 mesecev. Ko sem obnovila težke gibe, sem čutila, da sem smer res sposobna preplezati, samo še na dobre pogoje, tako v zraku kot v svojih rokah moram počakati. Trikrat sem prišla v Mišjo peč prepričana, da mi bo danes uspelo, a se je vedno nekaj neprevdidenega zgodilo (megla-mastni oprimki, dež – moker kapnik, sonce – strgana blazinica na prstu..), tako da sem že skoraj obupala. Po enotedenskem celjenju prsta, sem se odločila, da probam svojo srečo še enkrat. In tokrat se je vse poklopilo, kot je treba. Dan je bil jasen, svež in sončen, oprimki ravno prav topli, v rokah pa veliko energije. Ko sem prišla čez prvih 25 najtežjih gibov je bilo naslednjih 45 sicer le še formalnost, ki je bila najnapornejša za glavo.Občutki, ko sem vpela vrh so bili res enkratni; ne spomnim se da bi mi kdaj po preplezani smeri ali zmegi na tekmi šli po telesu mravljinci in bi mi v oči stopile solze veselja. In ti občutki so mi poplačali ves trud, strgano kožo, solze jeze in razočaranja, ki sem jih ob plezanju Vizije doživljala celo leto.

Lepo je zaključiti sezono, ki po tekmovani plati ni bila ravno uspešna, z novim mejnikom v slovenskem ženskem plezanju – 8c. Na mojem spisku smeri težjih od 8a ima Vizija lepo okrogla številko 150.

Plezalci iz Kopra me naslednji dan, ko sem plezala za fotografije tudi posneli na najtežjem delu smeri. Filmček in intervju si lahko ogledate na njihovi strani: http://www.dpkp.net/bar/index.php

Foto: Marko Prezelj

Zaključek državnega prvenstva v Tržiču

10. december : S tekmo s Tržiču se je končala letošnja sezona tekmovanj, ki je trajala vse od aprila.

Smeri so bile tokrat nekoliko drugačne, ne tako dolge, a težje in brez počitkov. Polfinalno smer nas je do vrh a preplezalo pet. Največ vzdržljivosti v moči in koncentracije pa je pokazala Natalija Gros, ki je tudi finalno smer preplezala do vrha. Maja Vidmar je padla na zadnjem gibu, jaz pa še štiri gibe prej. Kljub tretjemu mestu sem bila s svojim plezanjem bolj zadovoljna kot v Škofji Loki pred tednom dni, saj sem dlje časa plezala na svojih mejah.

V skupnem seštevku državnega prvenstva je zmagala Maja Vidmar pred Natalijo Gros in mano.

Sedaj bom nekaj časa posvetila plezanju v skali, potem pa sledi malo počitka, da vzamem zalet za naslednjo sezono.

Na najvišji stopnički v Škofji Loki

Pred nekaj leti mi je bila zmaga na državnem prvenstvu nekaj samoumevnega in karkoli drugega kot zmaga, je bil zame poraz. Poslušala sem govorice: “Žensko tekmo je pa prav dolgočasno gledati, ker vedno ti zmagaš.” Zadnja tri leta, še posebno pa letos je državno prvenstvo postalo veliko bolj izenačeno in predvsem kvalitetno. Pet nas je, ki se v svetovnem pokalu uvrščamo med prvih deset. Mlajše tekmice sem se že navadila gledati navzgor na stopničkah za zmagovlake. Ljudje so me zaceli spraševati, kdaj bom zaključila s tekmovanji, namigovali na to, da sem prestara, a v sebi še vedno čutim željo po tekmovanjih in na zadnjih tekmah tudi boljšo formo, posledico večje količine treninga na umetnih stenah. In čeprav rezultati tega niso kazali, sem čutila, da se lahko spet kosam z mlajšimi. Včeraj na tekmi državnega prvenstva sem po 2 letih spet stala na najvišji stopnički. Po zaključenem finalnem nastopu sem bila prepričana, da moje plezanje ne bo zadostovalo za stopničke, potem pa so Mina, Natalija in Maja presenetljivo padle na mestu, kjer nam na ogledu ni bilo popolnoma jasno kako in kaj. Zgleda, da je bila tokrat na moji strani tudi sreča, ki bi si jo sicer bolj želela pred dvemi tedni na tekmi v Kranju.
Rezultati: 1. Martina Čufar 2. Lučka Franko 3. Maja Vidmar 4. Natalija Gros 5. Mina Markovič

Zaključna tekma SP v Kranju

Svetovni pokal je bil v Kranju letos organiziran že desetič zapored. Ker poteka pred domačim občinstvom, je za nas, poleg Svetovnega prvenstva najpomembnejša tekma sezone.

Letos sem si še posebej želela plezati v finalu, in sem temu posvetila ves trening od septembra naprej; veliko več časa kot ponavadi sem preživela na umetnih stenah in se pred tekmo počutila v dobri formi. Na žalost pa so se vse želje in pričakovanja izblinila na malo daljšem gibu na sredini polfinalne smeri, kjer sem bila premalo natančna, tako da sem končala na vrvi s še spočitimi rokami in brez finala na 12. mestu.

Sicer pa je bila tekma za Slovence zelo uspešna; na stopničkah sta bili Maja Vidmar (2.) in Natalija Gros (3.), v finalu pa še Mina Markovič (5.) in Tomaž Valjavec(8.)

Več o tekmi si lahko preberete na www.worldcupkranj.com

Foto: Urban Golob

Svetovni pokal v Valencu

30. oktober : Predzadnja tekma za svetovni pokal je potekala minuli vikend v Valencu (FR). Na zelo previsni umetni steni sem tekmovala že tretjič. Predlani sem bila 16., lani 2., letos pa 12.

Postavljalci so nam precej zabelili že četrtfinalno smer, tako da so do vrha prišle le štiri. Mene je ustavila luknjica za en prst, večino drugih pa luknja za dva prsta. V polfinale sem štartala z 21. mesta in v njem pokazala precej več. Res sem plezala na svojih mejah in v smeri skoraj pustila dušo. Kljub temu to ni zadoščalo za finale (12. mesto), kamor se je od Slovenk uvrstila le Maja Vidmar, ki je bila na koncu 4. Zmagovalka je bila ponovno Angela Eiter, ki je vse smeri priplezala do vrha.

Do zadnje tekme v Kranju so še slabi trije tedni. Ta čas bom izkoristila za čimboljši trening, v upanju da mi bo uspelo pred domačim občinstvom plezati v finalu.

Rodellar

španski dnevnik :
V Rodellarju sem bila prvič pred dobrimi petimi leti. Meseca aprila, ko me je Španija sprejela s snegom, po kanjonu Rodellarja pa je tekla tako močna reka, da so bili najboljši sektorji nedostopni (čez reko namreč ni mostu) in sem lahko le opazovala popolnoma namočene kapnike, in si zamišljala kako dobre smeri morajo to biti v suhem vremenu. Od takrat naprej sem si vsako leto govorila, da nujno moram iti še enkrat tja, a med tekmami in drugimi vabljivimi plezališči, mi za Rodellar zaradi oddaljenosti (1700km) vedno zmanjkalo časa.

Letos smo se odločili zelo na hitro. Na treningih na umetni steni, po tekmah, v deževnem vremenu… smo najprej samo govorili, kako dobro bi bilo iti malo v skalo, na toplo sonce in kmalu je beseda nanesla na Rodellar. Časa med tekmami smo imeli le 12 dni, zato smo se odločili za malo dražjo a bolj udobno varianto; letalo iz Benetk do Barcelone, potem pa renta car do slabih 300 km oddaljenega Rodellarja.

Ekipa je bila sledeča; Maja in Katja Vidmar, njun trener Roman Krajnik in jaz.

Potovanje je postalo zabavno na letališču v Barceloni, kjer smo morali kar precej prtljage naložiti v ubogega malega Hyundaya Getza.
Po dobrih treh urah vožnje smo bili v Rodellarju, kjer smo si rezervirali lušten bungalov v kampu El puente (info@campingelpuente.com), kar se je na koncu izkazalo za zelo pametno potezo. Takoj smo šli pogledat v kanjon; o reki, ki je bila pred 5 leti prava pošast, ni bilo ne duha ne sluha, vse smeri so bile suhe, tako da smo komaj čakali prvi plezalni dan.

6. 10.
V Rodellarju je mnogo sektorjev, najbolj znana sta gotovo Gran Boveda in Las Ventanas de Mascun. Znana zato, ker nudita ogromno dolgih, lepih, težkih smeri; težavnost se vrti tam okoli 8a.
Prvi dan smo šli v sektor Grand Boveda, kjer so smeri dolge tudi 40 metrov, previsne pa okoli 20m. Maji je skala po dolgem času treningov na plastiki takoj dala krila in je že prvi dan na pogled preplezala najbolj markantno smer sektorja, Colisuem 8a, midve s Katjo pa sva se še vplezavali v malo lažjih smereh. Katja je po skoraj letu dni treninga balvanov prvič dala gor plezalni pas in se podala v dolge smeri, tako da jo je prve dni malo bolj "navijalo", a ji je šlo iz smeri v smer bolje.
Tudi Roman si je malo pretegnil mišice in šel v dve smeri….sicer malo s pomočjo visečih grifov (kompletov):-)
Srečali smo tudi Slovence; koga drugega kot Klemzyja &co, ki je v Rodellarju že pravi domačin - tu bil že četrto leto zapored.

7. 10.
Las Ventanas de Mascun: v tem sektorju so nas čakale še bolj previsne smeri. Vse smo plezale dobro, a se nam ni posrečilo preplezati nobene 8a, 8a+ na pogled; vedno se je zalomilo malo pod vrhom. Še bolj naporno kot plezanje navzgor pa je bilo pobiranje kompletov iz smeri.
Občudovali smo francoske "dedije", skupino sivolasih Francozov iz Pauja (je pogovor nanesel na košarko in poznali so precej slovenskih velikanov)), ki so sicer z malo počitki plezali v smereh z oceno 8a+ in 8b. Pravi dokaz za to, da za plezanje ni nikoli prepozno in spodbuda za nas, da imamo še dosti časa za to, da preplezamo (pre)veliko število smeri v Rodellarju. Katja je od njih dobila kompliment, da je podobna Isabelle Patissier.

Zvečer sta se Slovencem pridružila še dva, Klemen Bečan in Anže Štremfelj, ki sta imela za sabo že dober teden španskih plezališč (Montgrony, Terradets). Človek je imel občutek, da je v Mišji…

8. 10.
Prvi dan počitka smo izkoristili za ogled znamenitih konglomeratnih stolpov v Riglosih. V 200-300 metrskih smereh, ki so na vrhu kar pošteno previsne, se je pražilo mnogo navez. Španci pač ne vstajajo zgodaj.

9. 10.
Deževno jutro. Ko smo se usedli v avto in prožgali cd predvajalnik, je Sidharta zapela: "Zdaj umiram na dežju…". A ni bilo hudega. Kmalu je posijalo celo sonce in spet smo lahko zelo dobro plezali. Tokrat spet v Grand Bovedi. Izkupiček je bil dober. Z Majo sva na pogled preplzali 8a, Katja pa 7c. Mene je Coliseum čisto izmučil, a na srečo na drevesih rastejo okusne fige, kjer sem vsak dan dobila malo dodatne energije za dolge smeri.

10. 10.
Sektor Surgencia: še daljše smeri….nakakšni previsni maratoni po šalcah, ki se zdijo zaradi utrujenih podlahti vedno manjše. Najlepša smer je gotovo El corredor de la muerte 8a. Maja je tako uživala, da bi po vpetem vrhu še kar nadaljevala, jaz sem bila srečna, da je konec, Katja pa je komaj še rekla "daj me dol". Pri Maji je tako kot pri Bečanu; nikoli se ne smeš zanašati na njune besede, če rečeta, da je lahko.
Maja je zatem na pogled preplezala svojo prvo 8a+, Paiedo. To je motiviralo tudi mene, da sem pozabila na utrujenost in šla v smer. Do kamor bo pač šlo. In je šlo do vrha! Potem so me čakali še kompleti v 7c, ki jo je preplezala Katja. Klemen in Anže sta imela dan počitka in sta prišla malo na sprehod po kanjonu, pa se je Klemen ponudil, da namesto mene lahko prepleza smer in pobere ven komplete. Kar v čevljih. Kljub temu, da je detalj smeri v platki, kjer je dobro imeti dobro plezalke, mu je smer uspelo splezati, za kar si je prislužil pizzo.

11. 10.
Dan počitka za nas = delavni dan za mobilne telefone. V Rodellarju ni signala, zato smo se vsak dan nekam zapeljali in tipkali sms-e. Tokrat smo šli pogledat slikovito mestece Alquezar, ki je obdano skalami - plezališčem. Zgleda privlačno. Bo treba enkrat priti tudi s plezalno opremo.

Vsak rest day je bil seveda namenjen tudi za nakupe hrane v supermarketih. Trgovinice v Rodellarju so bolj borno založene, predvsem za moj okus manjka sadja in zelenjave.

Popoldnevi in večeri pa kot vedno v znamenju kart; enke ali taroka. Maja je nepremagljiva tudi v tem. Ne vem ali je vse v rozinah, ki jih je pojedla toliko, da smo jo preimenovali kar v Rozi.

12. 10.
Spet deževno jutro. Tokrat je dež vztrajal po malem cel dan in v zadnji smeri sem že plezala po popolnoma namočenih oprimkih…
Kjlub temu smo dan dobro izkoristili. Majo je v Gladiatorju 8b sicer ustavil dolg gib, a je potem imela še dovolj energije, da je na pogled kot osmo smer dneva preplezala 8a, za tem pa še 7c+. Jaz sem preplezala dve 8a, Katja pa v drugem poskusu tudi svojo prvo letošnjo 8a.
Do avta smo prišli že kar mokri, na nebu so grozili črni oblaki, vedno bolj je lilo….Nič obetavnega za naslednji dan.

13. 10.
Res smo bili veseli, da smo na suhem v naši hiški, saj je celo noč lilo kot iz škafa. Smo se že sprijaznili s prisilnim dnevom počitka. Le Maja je bila prav neučakana.."Jaz bi plezala!". Na recepciji smo zvedeli za sektor La Cueva de los canzadores, kjer se smeri nehajo pod previsom, in naj bi bile suhe. In smo šli. Dostop je bil pravi "adventure race", ker seveda nismo našli najbolj idealne poti smo hodili eno uro levo in desno med velikimi balvani še vedno suhe struge Rodellarja. A se je splačalo, saj je bilo plezanje res nekaj posebnega; še bolj previsno, kjer brez haklanja pet ne prideš daleč; Maja, ki je mojster za to, se je še za ogrevanje sprehodila čez Maskokinga 7c+/8a, meni pa se je smer zdela težja od vseh 8a, kar sem jih "sajtala". Tudi Katja je bila v njej uspešna v 2. poskusu.

14. 10.
Po deževni noči nas je prebudilo jasno jutro, a je bilo sonce čudno blede barve. Menda je to slab znak, a sem upala da ni res. Jaz sem dan izkoristila za trekking po kanjonu, ogled ostalih sektorjev in vzpon čez via ferrato, ki vodi čez Pared de la Virgen. Čakalo me je presenečenje; reka. Včeraj nič, danes čisto prava deroča, do kolen in več globoka reka. Neverjetno od kod toliko vode! Drugo neprijetno presenečenje - vsi kapniki so bili črni - mokri. Stanje enako tistemu pred petimi leti. Le čudež bi omogočil, da bomo lahko zadnje dva plezalna dneva plezali v Rodellarju. V načrtih smo imeli še toliko lepih smeri!
A s čudežom ni bilo nič. Popoldne je spet začelo liti, brez prestanka celo noč.

15. 10.
Vsi malo zamorjeni zaradi ropotanja dežja po strehi in žuborenja vode povsod naokoli smo začeli delati načrte, kam bi šli lahko plezat. Roman mi je rekel: "Če pa danes najdeš suho smer, pa vse peljem na večerjo!"
Začela sem spraševati francoske "dedije", kje bi bilo kaj za plezat in eden mi je dal idealni "informacijski center" - telefonsko številko od Danija Andrade. Pokličem. Bil je ravno na poti v Santa Linyo, veliko previsno luknjo, ki da je gotovo suho. Smo mu zaupali, na hitro napakirali Getza, se poslovili od mokrega Rodellarja in se odpravili v dobri 2h oddalejno "Danijevo luknjo". Dovoz je bil pravi Paris-Dakar po razmočenem kolovozu, dostop pa hoja po živem blatu. Luknja veličastna, a na žalost je tudi tu kapljalo od vsek kapnikov. Suhe so bile 4 smeri. 7a, 7b, 7c in 8b. (zaslužena večerja)! Vse so bile zasedene, pred njimi vrsta lokalnih plezalcev, ki so nas gledali, kot bi se vzeli iz vesolja, Danija pa nikjer. Ko smo začele plezati so nas gledali že malo drugače, bolj z občudovanjem, aplavz pa je požela Maja, ki je v tretjem poskusu preplezala smer, ki se imenuje po plezališču, Santa Linyo 8b.

Torej smo imeli kljub neobetavnemu začetku dneva prav uspešen dan. Srečo smo imeli tudi pri iskanju prenočišča; za zadnji dve noči smo se nastanili v Refugiu pri plezališču Terradets.

16. 10.
Zadnji plezalni dan. Sonce! Končno! Tudi pogled na steno Terradetsa je bil obetaven; kapniki čudežno suhi, le vrhovi smeri so bili še malo mokri.
Motivacija je bila na vrhuncu, čemur so sledili naši vzponi. Maja je na pogled preplezala Latido del Miedo, smer, ki je bila leta 2000 moja prva 8a na pogled, potem je malo manjkalo, in bi preplezala še eno 8a+. Katja je uspela v Occidentu 7a, jaz pa v Maneras de vivir 8a.
V drugem poskusu sem preplezala še Millenium 8a+, potem pa tudi motivacija ni mogla več premagati utrujenosti rok…Kljub toliko vabečim smerem, je bilo treba zaključiti. S težkim srcem.

17. 10.
Na poti proti Barceloni smo se povzpeli (z Getzom) še na Montserrat. Na ogled muzejev in samostanov se je valila kolona turistov, sem in tja je bil tudi kakšen plezalec; me smo še malo poplezale, kar po obzidju; je bilo treba do konca izkoristiti španske skale:-)

Še moji vponi:
Na pogled:
Paieda 8a+, Rodellar,
Coliseum 8a, Rodellar,
El corredor de la muerte 8a, Rodellar,
Gracias fina 8a, Rodellar,
Ambicion cero 8a, Rodellar,
Maneras de vivir 8a, Terradets,
Maskoking 7c+/8a, Rodellar,
Spasiba 7c+, Rodellar,
Los pilares de la tierra, 7c/c+, Rodellar,
Asaltin bankins 7c, Santa Linya,
L'any que ve tambe 7c, Rodellar,
Extension de la cena de Isadoro 7c, Rodellar

RP:
Millenium 8a+, Terradets, 16. 10. 2005

Balvanska tekma v Sl. Gradcu

V soboto je v prijetnem vzdušju na trgu v Slovenj Gradcu potekala tretja, zadnja tekma za državno prvenstvo v balvanskem plezanju.

Deklet ni bilo veliko, zato smo se pomerile le v večernem finalu, kjer so nam postavljalci postavili pet lepih, a težkih problemov. Zadnjega ni uspelo preplezati nobeni. Najbolj se je izkazala Natalija Gros, enako število problemov (4) je v večih poskusih preplezala tudi Mina Markovič, meni pa je preglavice delal zadnji gib drugega problema, tako da sem osvojila tretje mesto. Vseeno pa sem domov prišla s pokalom - osvojila sem ga na lahek način; kot edina ženska predstavnica v tekmovanju v hoji po "gurtni", ki so jo organizirali za popestritev že tako pestrega večera; fantje niso mogli pokazati vsega svojega vrvohodskega znanja, saj se je gurtna strgala.

V torek sem po zame kar nenavadno dolgem času, enem mesecu, spet plezala v skali. V plezališču Bitnje sem v drugem poskusu preplezala smer Silent alarm 8a+.

Marbella - spet v finalu!

Na atraktivni umetni steni v Adrenalinskem parku Natura Aventura v španski Marbelli se je minuli vikend odvijala letošnja šesta tekma za svetovni pokal. Ker letos še nisem bila v finalu, je bila to moja največja želja. Ki se mi je uresničila!

Postavljalci so postavili nekoliko prelahke smeri, tako da nas je v finalu plezalo kar 15, od tega (vse) štiri Slovenke. Na koncu smo se razvrstile takole; Maja je ponovno stala na stopničkah (3.mesto), Natalija 4., jaz 8., Lučka 11.

Finale je trajalo rekordno dolgo, od 6ih zvečer do enih zjutraj, saj je bilo tudi fantov v finalu 14, o zmagovalcu pa je odločal še superfinale; pri dekletih je bila to ponovno Angela Eiter, pri fantih pa sta si zmago razdelila Alexandre Chabot in Flavio Crespi.



Za zmago sta se v nočnih urah, že bre

Jubilejni Rock master

5. september 2005 : Letošnji Rock master je bil nekaj posebnega, saj je slavil 20. obletnico. Leta 1986 so se v stenah nad Arcom prvič pomerili najboljši plezalci na svetu na tekmovanju Sport roccia, ki se je leto po tem preimenovalo v Rock Master. Ob okrogli obletnici so organizatorji letos v Arco povabili tudi takratne zmagovalce, ki s svojimi plezalnimi dosežki še vedno zbujajo spoštovanje. Tokrat so bili Lynn Hill, Stefan Glowacz, Patrick Edlinger, Francois Legrand na tekmi le gledalci.

Tudi jaz sem letos imela okroglo obletnico, saj je bil to že moj 10. Rock Master. Letošnji rezultati so mi pokazali, da bom za vrnitev med najboljše morala nekaj spremeniti. Dva tedna pred tekmo sem za trenersko pomoč zaprosila Aleša Jensterla in bila navdušena nad drugačnim načinom treningov. Sodelovanje sva zastavila bolj dolgoročno, tako da nisem pričakovala nobenih čudežov. Za cilj si nisem dala določenega rezultata, temveč odločno in dinamično plezanje. To mi je tudi uspelo, le trenutna vzdržljivost ni na nivoju ostalih tekmovalk, tako da sem zasedla 9. mesto.
Druga Slovenka, Maja Vidmar, je v prvi smeri (na pogled) naredila podobno napoako kot jaz, v "naštudirani" smeri pa plezala odlično in se z 8. povzpela na 4. mesto, v duelu pa bila 3.
Zmagovalca sta bila tako v ženski kot moški konkurence najmanjša tekmovalca, Ramon Puiblanque in Angela Eiter.