Novi izziv - naučiti se padati:-)

18. julij: Zadnji tedni so bili več kot polni. Vodenje tabora za mlade plezalce v Kotečniku, takoj za tem v Arco trenirati mladinsko reprezentanco, ki se pripravlja na svetovno prvenstvo, ki bo konec avgusta v Sydneyu, ko pa sem bila končno doma, so bili dnevi razpeti med plezanjem in novim izzivom, ki sem si ga zadala - učenjem skakanja s padalom.

Kaj me je potegnilo v to? Že ko sem pred leti skočila s tandemom, sem si rekla, da bi bilo super če bi lahko skočila sama. Pa potem, ko sem v Ameriki stala na vrhu 1000metrske stene, gledala v dolino in si želela, da bi lahko skočila dol... Zavedam se, da je BASE nevaren in da ni nekaj, kar bi lahko počel tako mimogrede. Potrebuješ mnogo izkušenj. A nekje je treba začeti, zato sem se vpisala v tečaj padalstva v Lescah. Da bi videla, če je to sploh zame. In zaenkrat mi je enkratno. Prvič se je tudi zgodilo, da sem se odrekla plezalnemu dnevu, zaradi drugega športa.

Nisem pa pozabila na plezanje. V Arcu sem na pogled preplezala nekaj 7c in na flash neimenovano 8a v Piccolo Dallas, potem v "domačem" Warmbadu zelo hitro opravila z Freehand 8a/a+, prvič obiskala Kozjo jamo pri Postojni, kjer so mi smeri dale vetra in bila sem vesela da sem v drugem poskusu uspela v Rjavem Sršaju 7c. Potem sva se z Mihom Valičem podala v hribe, v Šite, kjer sva poskušala v Dass ist nicht kar tako, 7b 300m. Po premaganih mokrih raztežajih, ki so spominjali bolj na canyoning kot na plezanje, sva zaradi mraza obrnila tik pod vrhom...Se bo potrebno vrniti. Še enkrat sem spoznala, da naši hribi zahtevajo mnogo "kilometrine" da se v njih počutiš doma. Meni jo še manjka, saj si res ne upam plezati naprej. Imam občutek, da se mi bo vse pod rokami in nogami podrlo.

Naslednji teden bom preživela v Zillertalu, na že drugem letošnjem Petzl Roc Tripu.

Natural Games Millau

1. julij: Kaj si plezalec lahko še želi boljšega kot čez 40 novih smeri, opremljenih s kompleti, pod steno bar z osvežilnimi pijačami, sadjem in sveže pečenimi »pain sportif« - športnimi kruhki- za napolnitev energijskih zalog? Če temu dodamo še bistvo – množico navdušenih plezalcev vseh narodnosti, ki se medsebojno spodbujajo - potem vidite sliko štiridnevnega plezalnega praznika v bližini francoskega mesta Millau.

Tokratni Petzl Roc trip je potekal v okviru t.i. Natural Games – plezanju so se pridružili še drugi športi - kajak, kanu, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje – tako da je bilo doganja res pestro.

S Klemenom (Bečanom) sva se že tretjič udeležila srečanja v Millau. Tudi letos smo plezali v plazališču Boffi, smeri ki so nam jo organizatorji namenili kot »utlimate route«, pa so bile tokrat bolj začinjene – ne le po oceni, tudi zaradi neizprosne vročine, ki je pripekala vse 4 dni srečanja. Punce smo plezale smer, ki je bila narejena že pred dvemi leti in je že takrat pritegnila mojo pozornost z neverjetno linijo po ostrem razu. La Tete de Gondole 8c.

V Millau sem prišla v negotovosti, če bom sploh lahko plezala, saj sem imela prej tri tedne probleme s poškodbo oz. vnetjem rame (to je tako, če človek ne zna počivati:-)). S Klemenom sva imela super spremljevalno ekipo, maserki Anjo in Nastjo Davidovo, ki sta potolažili mojo ramo, tako da sem lahko spet normalno plezala in se brez strahu pred poškodbo podala v smer. Ta se je izkazala za trd oreh, saj so se vse težave skoncentrirane v zadnjih 6-7 metrih. Poleg tega je smer ves dan izpostavljena soncu. Vesela sem bila že, da sem uspela narediti vse gibe, celoten vzpon pa v štirih dneh plezanja brez počitka, ni bil realno dosegljiv. Kljub vsemu sem v smeri toliko uživala, da že razmišljam, kdaj se bom vrnila. Tudi nobeni drugi punci ni uspelo preplezati smeri, pri fantih pa je z njihovo »ultimate route«, prav tako težavnosti 8c, že v drugem poskusu opravil Adam Ondra, tik pred zdajci pa še Dani Andrada.

Ker sem hranila moči za ciljno smer in pazila na ramo, nisem plezala veliko v ostalih smereh. Na pogled sem uspela v Les fausses esperances 8a.

Kam naprej? Najprej v Kotečnik, kjer bom mlade v okviru plezalnega tabora KŠP poskušala motivirati za plezanje v skali, potem pa v Arco, na trening z mladinsko reprezentanco. Poletje bo pestro:-)

Na sliki v Tete de Gondole, foto: Sam Bie

PS: V galeriji so dodane slike s pomladanskega plezanja v Mehiki in Ameriki.

Razmišljanja

Mojstrana, 30. maj: Vse skupaj bo mogoče malo zmedeno, a sem tako polna vtisov, da jih moram zapisati:

Več kot dvomesečno potovanje, plezanje, spoznavanje zanimivih ljudi in kultur, razsežne pokrajine, nekaj dni po prihodu domov še tako močno živi v meni, da komaj dojemam, da sem v Sloveniji.

Ko gledam fotografijo El Capitana na steni v sobi, začutim veter, slišim bučanje slapu, petje ptic…; kot dan po vzponu čez Nos, ko sem poležavala na El Cap Meadows in gledala v steno. Vanjo lahko gledaš cel dan, pa ti ni dolgčas. Stena s srcem. Toliko zgodb nosi v sebi. Mojih spominov in dogodivščin o katerih sem slišala ali prebrala.

Verjetno nisem edina, ki je zaljubljena v Yosemite. Nekaj mora biti v zraku, da se toliko plezalcev tja vrača leto za letom, in jih stroga (in neumna) pravila Nacionalnega parka ne odvrnejo od tega. Vzdušje v Camp IV je res enkratno. Čeprav sem bila sama, se še zdaleč nisem počutila osamljeno. Med plezalci se vedno počutim domače, kot bi se že dolgo poznali, hitro se z vsemi razumem; govorimo isti jezik (smer, gib, grif…) in v nas gori ista strast. To je tisto, kar nas že v osnovi približa.

Plezalni navdušenci s celega sveta, združeni ob tabornem ognju, pogovori, smeh, tišina, ki govori sama. Energija ki teče v krogu in mi privabi nasmeh na usta. Toooollllk je dobr biti med plezalci!

Potem so tu balvani, ki me sicer ob prisotnosti velikih sten ne privlačijo toliko, a ko si v Camp IV in ko gredo zvečer vsi balvanirat, se ne moreš upreti. Stotine komarjev sicer malo teži, a vseeno je evening boulder session zabavna. Obvezno se konča pod Midnight Lightningom, kjer vsi poskušamo in skoraj nihče ne uspe priti do vrha tega najbolj znanega in največkrat poskušanjega (najbolj zlizanega) balvanskega problema na svetu. Vsak je deležen glasnih spodbud, ne glede na to a konča na prvem gibu ali na vrhu balvana. Ni pomembno kako dober si, glavno da uživaš v plezanju.

Prav gotovo bodo ostali spomini na tri naj smeri mojega potovanja; El Gigante, El Nino in Nos. A največji pečat dvomesečenga potepanja so dali ljudje. Zanimivo je, kako so mi prihajali nasproti, v pravem trenutku. V začetku, ko sem ostala brez soplezalca, sem se počutila malo neprijetno, izgubljeno. Še posebej, ker sem po naravi taka, da rada vse točno vnaprej načrtujem, kje in kdaj bom plezala. In ko sem imela občutek, da se vse podira, ko sem bila »pred slepo ulico labirinta«, so je naenkrat odprla nova vrata. Le prepustiti sem se morala toku, da me je odnesel skozi. Po »naključju« sem srečavala ljudi, ki so me veliko nauči o počeh in velikih stenah, potem tiste, ki sem jim imela priložnost prenesti svoje izkušnje.

Zanimiva anekdota; Me en malo smešen plezalec z avstrijskim naglasom začne spraševati o El Ninu, da bi ga šel rad splezat. Pred nekaj urami sem ga srečala nad smerjo Separate Reality (7a poč), ko se je pritoževal, da je nikakor ni mogel splezat, kar za Evropejce ni nič čudnega, a za nekoga, ki se podaja v El Cap, v eno od težjih smeri, vseeno nepričakovano. »Ne vem, mogoče se tale Avstrijec zaganja v pretežko smer«, sem si mislila, in mu povedala čisto vse o njej, skoraj do giba natančno, namerno pa sem velikokrat omenila, da so svedri, kjer so, zelo narazen, da je plezanje res tehnično, velikokrat malo adrenalinsko in da je vse skupaj velik zalogaj. No, ko si na koncu izmenjava maile, ugotovim, da človek mora vedeti, kaj je adrenalin in kako se pleza tehnično zahtevne plate; bil je namreč Hansjorg Auer, tisti ki je lani soliral Ribo v Marmoladi!

Pa še ena; ko se je moral »petelinček« Alex Chabot, svetovni prvak, zmagovalec mnogih tekem svetovnega pokala in plezalec z nekaj 9aji, sprijazniti s tem, da ne more oz. ne zna preplezati poči 5.10. Obviseti v 6a! Šok! Jaz sem se samo smejala. Prava šola za vzvišenega francoskega plezalca. Sem ga potolažila, da smo imeli vsi Evropejci podobne probleme, in da bo po nekaj dneh bolje. Le sprejeti je treba, da tudi če plezaš 9a, nisi vsemogočen. Že drugi dan je postal Alex izpred osmih let (pred vsemi uspehi), preprost in pripravljen za učenje osnovnih lekcij. Seveda je hitro napredoval in za konec svojega kratkega potovanja v Ameriki skoraj prosto preplezal Nos.

Še nekaj o El Ninu. Smer, ki je v moji glavi že več let. Smer, ki me je veliko naučila. Ne samo o tehniki vlečenja prasic in o premagovanju nemogočih dolgih gibov.

Seveda mi je bil cilj preplezati jo prosto. A to ni bilo bistvo mojega drugega poskusa v smeri. Ko sem bila v njen prvič, so se mi trije odseki zdeli nemogoči. Bila sem premajhna. Granit je neusmiljen. Če grifa ni, ga ni. V apnencu pogosto najdeš kaj za pomoč, v granitu je med oprimki vse ravno kot zid. A želela sem si preživeti več časa na teh nemogočih odsekih in najti rešitev. Bil bi že mali čudež, če bi rešila vse. V steno sem šla s filozofijo; »Če mi bo uspelo najti rešitev bo super, če ne, bom pa vedela, da sem poskušala vse in bom tudi zadovoljna«.

Med plezanjem sem doživela več, jaz jim rečem kar »magic moments«. Ko si tako na meji, da skoraj že padaš, se vdaš v usodo, potem pa čudežno ostaneš na steni, najdeš rešitev, zadržiš grif. El Nino me mora imeti rad, da me je tolikokrat zadržal na sebi. Že ko sem prvi dan preplezala tri 5.13 zapored, sem bila tako vesela, da je težko opisati. Čez nekaj dni sem že obupala nad M&M flake, pa si rečem ,«še enkrat probam potem pa neham«, ker se mi je Josh že smilil, ko me je tako vztrajno varoval. In med tem zadnjim poskusom, se mi "po naključju" prsti zataknejo za lusko in tako ustavijo nihaj, ki ga nisem mogla zadržati. Rešitev! In potem uspešen poskus po enem Power Baru in pol ure počitka.

Naslednji dan v Royal Archu, sem ravno tako tik pred zdajci dešifrirala prvi dolg gib, naslednji pa ni šel. Bil je dolg in še na moč. Povrhu pa še gib, s katerim imam vedno probleme; ko je treba dati eno nogo zelo visoko in se nanjo usesti, hkrati pa potiskati z nasprotno roko. Zato ne iščem izgovorov, da sem premajhna. Če bi bila 5 cm večja, bi bilo vsekakor lažje, a se ne bi zavedala svoje šibke točke, kar je včasih bolj pomembno od uspeha. Tako da sem ta raztežaj dojela kot posebno lekcijo, hkrati pa mi neuspeh ni pokvaril veselja na vrhu smeri.

Dnevi v steni so naporni. Tako naporni, da sem se spraševala, kdo me je silil v smer. Josh, ki je bil v dolini ves čas zgovoren, je bil čudno tiho. Sem si mislila, da mu je gotovo žal, da je šel z mano garat v steno. Plezanja je v primerjavi z ostalimi stvarmi res malo. Res ni noben užitek vleči vrvi in prasice gor po steni. Visenje v pasu na večinoma visečih varovališčih, in ko bi šel rad spat, moraš najprej postaviti porta ledge, vse 100x preveriti, če je pripeto…Edini užitkarski trenutek je, ko ležiš na ledgu, gledaš v zvezde nad sabo in lučke ostalih navez v steni. A zjutraj bo spet treba ene 2 h dela da se vse pospravi nazaj v prasice in greš naprej… Ja, vse kar sem si želela je bilo, da bi bila čimprej spet na tleh….A ko sem čez nekaj dni ležala pod steno, sem si želela biti spet v njej:-) Neumorna želja:-)

In ko sem Joshu povedala o svoji ideji, da bi šla čez Nos v enem dnevu, je bil takoj za. To mi je bila potrditev, da mu v El Ninu ni bilo preveč mučno, da se je le soočal s svojimi mejami, tako kot jaz in da je bil preutrujen da bi veliko govoril.

Sem lahko srečna, da sem »po naključju« naletela nanj, saj je bil super sopezalec, ki je našel spodbudne in zabavne besede v pravem trenutku. Pozitivno vzdušje je med večdnevnim vzponom še kako pomembno. To sem spoznala v Mehiki,v El Gigantu, kjer je bilo vzdušje zaradi Nicolasove poškodbe bolj kot ne moreče. Lepi raztežaji so tako izgubili del svojega sijaja. Nasprotno pa napori in težke prasice postanejo lažje, če se ob tem smejiš in se medsebojno spodbujaš. Kar nama je z Joshom super uspevalo.

Po vrnitvi iz El Nina, so me spraševali, kdaj bom šla nazaj. Dvakrat je bilo dovolj. Sem doživela veliko »magic moments«, dvomim, da bi mi jih tudi v tretje ponudil toliko.

Pa še toliko sten je po svetu, ki bi jih rada odkrila!

»Ogenj pod nogami zagori in duša postane nomad, veter mi na čelo nosi hlad…..« Neisha

Čez slavni Nos

Yosemite, 22. maj:

V Yosemitih sem v zadnjem letu splezala večino najbolj znanih smeri, kot so Regular route v Half Domu, Astroman, Steck-Salathe, Rostrum, Separate Reality, Serenity Crack&Sons of Yesterdey. Manjkala je najbolj oblegana smer v »Dolini«. Nos.

Ker ne vem kdaj, če sploh še kdaj, se bom vrnila v Yosemite, sem si rekla, da moram videti, kaj je tako privlačnega na Nosu. Smer je vskakor nekaj posebnega že zaradi svoje linije, po razu El Capitana (na sliki) ter zaradi pestre zgodovine.

Da bi se izognila napornemu vlečenju prasic, sva se z Joshom odločila za poskus v enem dnevu. To pomeni, da moraš plezati kar se da hitro in da ni časa za prosto plezanje. Ko ne gre, si pomagaš s tehničnim plezanjem. Z Joshom sva smer razdelila na 4 dele; vsak je naprej plezal dva sklopa po 8 raztežajev, drugi je žimaril. Tako da je imel vsak cca 500 m plezanja in 500m žimarjanja.

Od začetka je šlo kar hitro, v drugi polovici, kjer so raztežaji težji, se je najin tempo upočasnil, tako da sva bila čez 32 raztežajev dolgo smer v 18 urah.

Najbolj me je impresionirala The Great Roof, ki je res ogromna! Šele ko si enkrat v smeri, spoznaš kako velik dosežek je splezati Nos v enem dnevu popolnoma prosto (kar je uspelo Lynn Hill in Tommyju Caldwellu), niti pod razno mi pa ni jasno kako sta brata Huber zmogla smer v 2h in 45 min!

El Niño – trije gibi in mokra dva metra do popolnosti

Yosemite, 17. maj

Po petih dneh »višinskih del« v steni El Capitana sem spet na trdih tleh. Smer El Niño, ki je bila moj glavni cilj tokratnega obiska »Doline« (Američani Yosemite imenujejo preprosto The Valley), je že drugič za mano. Do popolne proste ponovitve so mi zmanjkali trije raztežaji, bolj natančno en gib v 15. raztežaju (Royal Arch 5.13c/8a+), dva giba v 20. raztežaju (Black Cave 5.13b/8a), ter 27. raztežaj, katerega lažja varianta (5.13a/7c+) je bila mokra, zato sem na AO preplezala originalno linijo, ki je zaradi odlomljenega oprimka zdaj namesto 5.12c (7b+) 5.14a (8b).


Toliko o številkah, ki še zdaleč ne prikažejo vseh dimenzij El Niña. Poleg raztežajev, ki so vsi po vrsti resni, je eden od največjih detajlov smeri dvigovanje transportnih vreč oz. »prasic« čez smer, ki vijuga levo desno in zahteva še dodatne vrvne manevre.

Dober teden je trajalo, da sem pripravila vse potrebno za končni vzpon v smeri. Pod steno sem postopoma nosila zaloge vode (50l), kompletirala opremo (porta ledge, prasice, prenosno stranišče….) in najpomembneje, morala sem najti soplezalca.

Za smer sem motivirala Joshua Cooka iz Colorada, s katerim sem plezala že v Indian Creeku. Najprej sva šla v prve težke raztežaje, ki so tik nad tlemi (3. 4. in 5.). Ker sem imela smer v glavi vse od oktobra, mi je uspelo vse tri (8a, 7c+ in 8a+) splezati v prvem poskusu; bilo je težko, ker ni bilo sledu magnezija in sem bila na čase kar zgubljena. Na vrhu sva fiksirala vrv, po kateri sva čez dva dni začela petdnevni vzpon čez steno. V »lažjih« (manj kot 5.13) raztežajih sva se izmenjevala v vodstvu, ostale sem naprej plezala jaz. Drugi dan sem uspešno rešila uganko dolgih gibov M&M flake 7c+, ki je lani nisem uspela splezati.

Tretji dan sem se morala soočiti z dejstvom, da ne bo šlo prosto čez celo smer. Raztežaj Royal Arch je začinjen z dvema dolgima giboma; po slabi uri sem naredila prvega, drugi pa ni šel. Začuda mi ni bilo težko iti naprej brez preplezanega raztežaja; ko si enkrat v steni postane hitrost napredovanja ključnega pomena; en gib gor ali dol, glavno da bova čez nekaj dni iz stene.

Prvi raztežaj tretjega dne je bil zelo previsen Black Cave 8a. Ne najbolj primeren za zgodnje jutranje ure, čeprav me je pospravljanje porta ledga na visečem varovališču dodobra ogrelo. Križni gib na robu previsa, ki mi je delal težave lani, ni postal nič lažji:-) Sem se morala s pomočjo »friendov« potegniti čez.

Nadaljevanje smeri mi bo ostalo najbolj v spominu po vlečenju prasic levo in desno če steno. Obema so že prav presedale, res poberejo ogromno energije in časa, tako da sem bila vesela vsakega trenutka, ko sem lahko po vseh vrvnih manevrih, dvigovanju in žimarjenju zaplezala v naslednji raztežaj. A prasice so sestavni del, nujno zlo plezanja dolgih smeri. Nekakšen začaran krog - če želiš plezati več dni, da si spočit za težke raztežaje, so prasice toliko težje, in ti poberejo več energije. Če pa vzameš manj hrane in vode, pa si prisiljen plezati hitro, kar onemogoča dolgotrajno študiranje smeri.

Po eni strani me zanima, kako težki bi se mi zdelo posamezni raztežaji, če bi vse ostalo delo opravljal nekdo drug namesto mene. Po drugi pa vem, da na vrhu smeri, tudi če bi celo preplezala prosto, ne bi bila tako zadovoljna, kot sem bila sedaj. Ko je vzklik veselja na vrhu prišel sam od sebe, iz srca! Trije nepopolni raztežaji ostajajo v senci zadovoljstva, da nama je uspelo priti čez steno.

Na sliki: v enem od redkih lažjih raztežajev El Nina, prasice čakajo v ozadju. Foto; Joshua Cook

Spet v francoski navezi

Yosemite, 30. april: Kar nekaj časa se nisem oglasila z moje ameriške turneje, kar ne pomeni, da se ni nič dogajalo. Nasprotno, zadnji tedni so bili zelo pestri.

Ko sem pred slabimi dvema tednoma v Moabu že malo nestrpno iskala nekoga, ki bi šel plezat v Indian Creek, sem po naključji na Internetu zasledila novico, da se tja odpravlja Alex Chabot. Hitro napišem sms, da sem v Moabu in da iščem soplezalce. Takoj dobim odgovor, da je ravno prispel tja s še dvema prijateljema, Romainon in Guillaumom, »rendez-vous« čez pol ure, napakiramo avto in popoldne že plezamo v Indian Creeku. Malo se nasmejim, ko se pritožujejo nad težavnostjo 5.10 (6a) poči, jih naučim osnovnih trikov in potolažim, da bodo čez nekaj dni že uživali.

Po štirih dneh smo se začeli potovanje proti JZ, Californiji, Yosemitom. Vmes smo bili tudi pravi turisti, si ogledali Nacionalna parka Arches, Bryce Canyon in Zion. V zadnjem smo tudi dva dni plezali. Zaradi slabega vodnička (za napake je treba kriviti druge), sva z Romainom (Pagnoux) preplezala le eno od dveh želenih smeri. Prvi dan sva namreč za ene 300m zgrešila vstop in naredila eno prvenstveno smer, oz. po treh raztežajih ugotovila, da nekaj ne drži, ker ni varovališč, ki so bili na skici označeni, ter splezala nazaj na tla. Drugi dan sva le našla vstop v smer Shun's Buttress 5.11c, 200m in bila navdušena nad njeno lepoto. Smer prejšnjega dne je bila namreč zelo prašna in krušljiva Alex in Gullaume sta preplezala še drugo klasiko Ziona, Monkeyfingers 5.12a.

Zdaj smo že v Yosemitih. Na vrhu El Capitana in Half Doma je še precej snega, zgornji del »moje« smeri, El Nina je moker, tako da si lahko v miru privoščim nekaj dni počitka, medtem ko se moji francoski kolegi že pripravljajo na vzpon v Free Riderju. Sem vesela, da jim lahko malo pomagam pri kovanju taktike in pripravi opreme.

Na sliki z leve: Romain, Gullaume, jaz in Alex

Vrnitev v »šolske klopi«

Moab, 17.4. Drugi del moje plezalne turneje je namenjen učenju plezanja poči. Vrnila sem se tja, kjer sem se lani začela seznanjati s to zvrstjo plezanja, v Indian Creek (Utah).

Preden sem prišla do tja, se je precej dogajalo v organizacijskem vidiku potovanja. Nicolas je zaradi poškodovane rame odpotoval nazaj v Francijo, tako da sem se morala malo znajti, kako potovati brez avta (rent-a-car za eno osebo je vsekakor predrag) in plezati brez stalnega soplezalca. A sem hitro ugotovila, da to v Ameriki ni težko. Prijatelji, ki sem jih spoznala lani (ali pa v letih pred tem) so mi pomagali, spoznala in plezala sem še s celo vrsto plezalcev, ki jih je v tem obdobju v Indian Creeku res veliko.

Zelo vesela sem bila ob spoznanju, da sem se v zadnjem letu naučila kar nekaj o plezanju poči. Moj prvi cilj je namreč bil, preplezati smeri, 5. 10ke (6a), v katerih sem lani nemočno visela (npr. klasiko, Incredible handcrack). To mi je uspelo. Ne samo to, še celo uživala sem v njih, kar v počeh ni samo po sebi umevno. Potem sem se podala v malo težje, 5.11 in 5.12. Vesela sem bila, da sem imela priložnost en dan plezati s Katie Brown (s katero sva pred 10 leti skupaj tekmovali), ki obvlada poči in me je naučila nekaj o tehniki ringlocksov (ko zatlačiš v 3-4 cm široko poč palec, nanj položiš kazalec in sredinec potem zasučeš navznoter), ki mi poleg offwidthov dela največ težav. Občutek počasi dobivam, a še vedno nisem uspela v nobeni smeri te širine. Seveda obstaja »evropska« rešitev zanje, oporno plezanje (laybacking), a to te ne pripelje daleč, poleg tega pa je zelo težko nameščati varovanje.

Zaenkrat nabiram kilometre, oz. milje, a več kot šest smeri na dan ne zmorem. Plezanje poči je telesno veliko bolj naporno kot »normalno« plezanje, še navija na drugačen način:-)

Vesela sem bila za svojo prvo 5.12b (7b) poč na pogled, The Broken Tooth. Sledijo Polygrip 5 .11+ Coyne Crack 5 .11+, Layway plan 5. 11+, vesela sem tudi za vse brezskrbne padce, oz. dobro nameščene Camalote, ki so me zadržali.

Na sliki s smeri Layway plan 5. 11+

El Gigante

Plezanje v Mehiki je bilo nepozabno, več o El Gigantu si lahko preberete v prilogi (1,6MB).

Spet cez luzo!

21. marec - Zadnja dva tedna , ki sem ju prezivela doma, sta bila naporna. Na nacin, ki ga nisem vajena. Zakljucni del seminarja za trenerje, ki sem ga vodila od novembra, mi je vzel veliko casa in energije, poleg tega je bilo potrebno organizirati vse potrebno za vec kot dvomesecno plezalno avanturo po Mehiki in Severni Ameriki. Vmes se malo plezanja in tako so dnevi bezali kot minute.
Zdaj sem prav vesela, da mi nekaj casa ne bo treba prizgati racunalnika in da telefon ne bo delal. Prve tri tedne bom plezala v Mehiki v Nacionalnem parku Basaseachi, ki ga krasi tud 900 m stena El Gigante.
Vse sicer ne gre po nacrtih; saj se je soplezalec Nicolas Kalisz pred dvemi tedni poskodoval ramo. Oba upava, da so terapije, ki jih je imel zadnje dni pred odhodom pomagale in da se bova lahko podala v steno.
O mehiskih plezalskih dogodivscinah bom porocala cez tri tedne.Zdaj pa odklop.....

Nice climbing

Mojstrana, 3.3. 3008: Glavni namen plezanja v okolici Nice je bil spoznati se z Nicolasom Kaliszom, s katerim bi morala že lani skupaj plezati v Ameriki, a se je potem poškodoval. Poleti sem dobila njegov mail, če bi šla z njim v Mehiko (El Gigante) in Indian Creek. Takoj sem bila za, dodala sva le še Yosemite in tako je nastal plan za dobra dva meseca. Seveda je malo tvegano iti z nekom, ki ga ne poznaš osebno, temveč le preko priporočil prijateljev, zato sva naredila neke vrste test.

Dobro sva se, imava približno isti nivo, on ima kot gorski vodnik več izkušenj iz dolgih smeri, oba sva plezalna fanatika z istimi cilji, torej je izpolnjeno že veliko pogojev, ki so potrebni za uspeh naveze v steni.

Plezala sva v previsnih plezališčih, ki jih krasijo kapniki; Peillon, Gorges du Loup (Jurski park, La Cayenne, Mesa Verde), Saint Cezaire, La Turbie. Večinoma na pogled. Če pa ni šlo v prvo, je šlo pa v drugo.

Bila sem vesela, da sem ujela nivo, ki sem ga imela pred poškodbo roke, predvsem pa, da sem nanjo popolnoma pozabila in plezala sproščeno.

Še nekaj imen in številk; na pogled sem preplezala Vers la Lune 8a v Saint Cezairu, Sika casse couille 7c+ v La Cayennu, v drugem poskusu pa Arrow Head 8a v Mesi Verde ter Wellcome to the jungle 8a v La Cayennu.

Plezalnih slik tokrat ni nič nastalo, jih je pa v galeriji toliko več s Tenerifov. Vabljeni k ogledu!

Malo drugače.....

Mojstrana, 18. februar: Tisti, ki mojo spletno stran prebirate bolj pogosto, ste se začeli pritoževati, da že dolgo nisem nič napisala. Zadnja novica je bila tista o poškodbi in longeti, ki naj bi jo nosila 6 tednov.

Kdor me bolje pozna, ve da je pri meni to nemogoče, in res sem jo na lastno odgovornost dala dol po dobrem tednu, po slabih treh tednih pa sem spet previdno prijela za skalo. In ja kar šlo. Roka me je bolela le na stranskih oprimkih in podprijemih. A že to, da sploh lahko plezam mi je vlilo nove energije. Težke smeri bodo pa še malo počakale. Poškodba me je malo umirila, da sem se naučila uživati in počutiti polno tudi ob lahkem poplezavanju.


Za sprememnbo sem šla tudi na molo drugačno potovanje, kot sem jih vajena. Bolj turistično in ne čisto 100% plezalno orientirano. Zadnji vikend sem namreč obiskala našo bivšo domovino, Novi Sad in Beograd. V Novem Sadu sem se srečala tudi z zagnanimi mladimi plezalci, se jim pridružila na treningu, jim podarila nekaj parov rabljenih plezalnikov, kar jim je dalo še več zagona.

Za malo adrenalina sem obiskala Beograd ravno na zgodovinski dan odcepitve Kosova. A dopoldne je bilo vse mirno in če ne bi po TV in radiu slišala o izgredih in nevarnostih, ne bi ničesar začutila. Staro mestno jedro je lepo, ljudje prijazni. Skratka moji vtisi o Srbiji so le pozitivni (razen da povsod preveč kadijo in je nemogoče uživati ob dobri kavi), in upam, da bodo znali konflikt s Kosovom rešiti na miren način.

Naslednji teden grem pa spet v plezalno akcijo – plezat v J Francijo. Moram nabrati malo vzdržljivosti, ki je med počitkom izpuhtela.

Na sliki: 17. februarja tik pred progalsitvijo neodvisnosti Kosova na glavni Beograjski ulici.

Intervju (v francoščini) na Planetgrimpe.com

Za tiste, ki znate francosko:
Na naslednji spletni strani si lahko preberete mon intervju; kratek povzetek 20 letnega plezanja.
http://www.planetgrimpe.com/grimpeur.php?id=105

Lekcije življenja

13. januar: Med plezanjem na Tenerifih, sem med kajlanjem roke v poči zaslišala čuden, trgajoč zvok in začutila bolečino, ki pa ni bila tako huda, da ne bi mogla nadaljevati s plezanjem. Le kajlanja sem se izogibala.

Toda včeraj sem se morala soočiti z neprijetnim dejstvom, da zvok ni prišel od nikjer. Med vojaškim patruljnim tekom, sem malo nerodno vstala s strelišča, se oprla na isto mesto in zagledala zvezde, tako me je zabolelo. To na srečo naše skupine ni oviralo na poti do zmage v nemogočih deževnih pogojih na Poljuki. Takoj potem sem šla v bolnico, imela srečo, da je bil v službi največji strokovnjak za roke, dr. Jani Pšenica. Kosti so cele, le ena vez je natrgana; sicer ne tako pomembna za “normalno” plezanje, kjer za prijemanje uporabljaš mišice rok, a zelo pomembna za plezanje poči, kjer so mišice pogosto pasivne in je vsa teža na vezeh. Gre za vez med sklepom četrte in pete dlančne kosti. Terapija – 6 tednov opornica. Hmmmm.

Ni se lahko soočiti s tem dejstvom, še posebej ker sem zelo motivirana za trening za moje spomladanske projekte (Mehika-El Gigante, Indian creek in Yosemite). Zgleda da bom najprej morala natrenirati potrpežljivost.

Lahko pa to na vse to (roka in pogosti prehladi) gledam z drugega zornega kota. Kot na lekcije življenja. Tale zdaj nosi naslov “Ustavi se in pusti duši, da spregovori”. Moja glava vedno pravi, „treniraj, plezaj, delaj“, a telo odgovori z „ne“ takoj, ko prestopim določeno mejo. Da bom lahko slišala rešitev, ki je skrita nekje v duši, se moram umiriti, globoko vdihniti in si prisluhniti. Lahko je tole napisati, težje izvesti. A kot vedno ostajam optimist:-)

Plezanje je zakon!

Včasih sama sebe sprašujem, kako to, da se nikoli ne naveličam plezati. Zadnje dni na Tenerifih sem uživala kot že dolgo ne. Plezanje je več kot le vzpenjanje proti vrhu smeri. V letu 2007 sem potovala kot še nikoli, vedno z drugimi ljudmi in ravno to je tisto, kar Plezanju (z veliko začetnico) daje bistvo. Deliti strast plezanja z drugimi, spoznavati nova obzorja tako dežel kot ljudi in nenazadnje sebe.

Tik pred zdajci sem svoje počitnice na Tenerifih podaljšala še za tri dni. Plezala sem v družbi dveh Špank, Raquel Hernadez in Monice Martinez. Redko imam priložnost plezalti s tako za skalno plezanje navdušenimi plezalkami (slovenske punce so raje na umetni steni). Veliko čvekanja na srečo ni pokvarilo vremena. Leto sem začela res super, z dvema 8a na pogled, Katerpiller v El Riu in Paranoia v Guii de Isori. Tenerife sem tako zapustila ne le z veliko novimi prijatelji, temveč tudi z okroglo številko mojih smeri 8a. 200.

Čeprav ne zna slovensko, se moram zahvaliti lokalnemu plezalcu Aleju (Ale con los tres perros), ki je skrbel za nas od začetka do konca, nas vozil po plezališčih, nam predlagal smeri, uredil vse logistične probleme. Bom vesela, če bom imela priložnost vrniti gostoljubje.

Na sliki z Monico in Raquel

Nekaj več slik in Livine vtise najdete na:http://livsansoz.petzlteam.com//index.php/post/2007/12/28/TENERIFE

Počitnice in leto se iztekata...

Tenerife, 28. december: Počitnice na Tenerifih se bližajo koncu, jaz pa sem ravno zacela uživati v plezanju brez problemov z zdravjem.

Včeraj smo naredili cel krog okoli Tenerifov, plezali v samem centru Puerta de la Cruz, z razgledom na hotele s petimi zvezdicami. Plezališče Martianez je zelo previsno, smeri kratke in jedrnate. Na lastni koži sem občutila, kako hitro se lahko spremenijo razmere iz odličnih v nemogoče; na pogled sem padla tik pod vrhom ene 8a+, potem je sla v smer Liv, ki se je pritoževala, da ji zelo drsi, da je vse vlažno. Sem mislila, da ni navajena, a 15 min kasneje, sem se tudi sama vozila po oprimkih. Veter z morja je prinesel vlago in v pol ure je stena postala popolnoma mokra, tako da je bilo tudi v 6b nemogoče priti do vrha.

Prejšnje dni sva plezali v Aricu in Guiji de Isora, kjer sem na flash uspela v 197. 8a.
Sicer mi lovljenje 200 ni primarnega pomena na Tenerifih, a ker so do konca leta se trije plezalni dnevi, mi je dodatna motivacija za dobro plezanje.

Na sliki; 6b v Guiji de Isora. Foto: Evrard Wendenbaum

Boj z virusi

Tenerife, 24. december: Zadnji mesec je bil bolj kot v znamenju treninga v znamenju boja z virusi. Upam, da bo stevilka 8, ki bo kmalu zamenjala sedmico v letnici , prekinila zacarani krog zdravja in bolezni, ki se vlece ze celo leto. Grem sama sebi na zivce, ko ne morem plezat kot bi zelela. Sem mislila da je le prehlad, a se vnetje grla, nosu in pljuc vlece ze en mesec.

Bom nadaljavala malo bolj optimisticno. Trenutno sem na Kanarskih otokih, na Tenerifih in ugotavljam, da mi prijetno topla morska klima veliko bolj ustreza kot slovenski mraz. Plezanje po vulkanski kamnini je zelo zanimivo. Najdejo se tudi poci, ki me spominjajo na Ameriko , barve skale se prelivajo od crne, temnordece, oranzne do rumene, razgled pa sega od zasnazenega vrha vulkana Teide (3717m) do morja. Slednje je prijetno toplo za kopanje, a obstaja nevarnost da te povozi kak kaitsurfer, ki jih je kot komarjev ponoci.

Z Liv Sansoz in fotografom Evrardom Wendenbaumom smo zaenrat obiskali pet razlicnih plezalisc; Prvi dan Los Canados na visini 2200m, kjer sva z Liv le pozirali za slike, saj sem pozabila vrv v apartmaju. Sledil je Arico, najbolj znano plezalisce Tenerifov, potem El Rio in Guia de Isora, ter za spremembo se nakaj balvanov v El Porisu. Plezala sem predvsem lazje smeri, s posluhom do mojega zdravja, a eni 8a se nisem mogla upreti. Se stiri mi manjkajo do 200. Mi bo uspelo se letos ?

Na sliki; balvaniranje pod vulkanom Teide. Foto: Evrard Wendenbaum

Trening v teoriji in praksi

Mojstrana, 23. november: Ne morem verjeti, da je že en mesec odkar sem se vrnila iz Amerike! Čas leti. Veliko mi ga vzame organizacija seminarja za trenerje, ki mi je velik izziv in hkrati šola. Vsi se učimo, ne le bodoči trenerji. Najti predavatelje, ki imajo praktične izkušnje ni lahko. Teorije iz drugih športov pa pogosto v plezanju odpovejo.

Tudi sama sem začela z novim obdobjem treninga. Čez zimo bom zaradi seminarja morala biti doma, kar bom izkoristila za trening z repom in glavo, ki mi ga je letos ob vseh potovanjih manjkalo. Malo več časa preživljam na umetnih stenah, vmes sem šla tudi dvakrat v Osp. V Pajkovo streho, kjer sem v drugem poskusu preplezala Trojanskega koña 7c+ in Trojo 8a+. Bila sem tudi na dobri poti, da na pogled preplezam Active Discharge 8a, a sem med počitkom, sedenjem na kapniku odletela s stene z njim vred. Zabavno!

Danes ob 19 15 ste vsi vabljeni na predavanje Uda Neumanna z naslovom »Načelo najšibkejšega člena – celosten pristop k boljšemu plezanju«. Predavanje bo v veliki predavalnici Tehniškega šolskega centra Kranj (nasproti dvorane na Zlatem polju). Udo Neumann je avtor knjige, ki jo nekateri imenujejo tudi plezalna biblija – Performance rock climbing (v slovenskem prevodu je knjiga izšla pod naslovom Učinkovito skalno plezanje).

Na sliki: v Troji 8a+ Foto: Klemen Gričar

Fotoreportaža potepanja po Ameriki

Mojstrana, 2. november: V galeriji si lahko ogledate nekaj utrinkov z mojega jesenskega plezanja v Yosemitih in Red River Gorgu. (fotogalerija; ZDA jesen 2007)

Yosemitsko razplezavanje

Mojstrana, 24. oktober: Neverjetno kako hitro beži čas, ko sem na plezalnih potovanjih. Dobrih 5 tednov Amerike je kar švignilo mimo. Bili so intenzivni in pestri. Motivacija je bila ves čas na vrhuncu in sem se morala zavestno truditi, da sem imela med plezalnimi dnevi tudi nekaj počitka za regeneracijo. Nisem hotela končati tako kot sem prvo potovanje v Ameriko – s poškodbo. Zato sem na koncu malo spustila tempo in sem zadnji teden v Yosemitih plezala le še kratke smeri in balvane. Tudi vreme je postalo malo muhasto, en dan deževno, potem jasno a mrzlo, zatem spet dež, kar ni primerno za plezanje dolgih smeri. V kratkih in raznolikih smereh Cookie cliffa in Arch rocka sem utrjevala in širila tehniko plezanja poči. Ko sem mislila, da že kar obvladam zadevo in sem hotela na zadnji dan splezati še eno klasiko, Tales of power 5.12b, sem bila postavjena na realna tla. Začetni off width sem še premagala, previsna poč širine nekje med dlanjo in prsti pa nikakor ni šla; roke so lezle iz poči ne glede na način kajlanja. Hmmm, pa samo 7b. Meni se zdi težja od Phoenixa 7c+. Tako je pač v počeh; določena širina je nekomu »šalca«, drugemu pa »minimalec«. Seveda se da tudi naučiti kako iz nič narediti šalco, a za to bo treba še nekaj kilometrov po počeh. Dobra motivacija za naslednje leto, ko se nameravam vrniti v svoj projekt - El Nino.
V naslednjih dveh mesecih me čaka drugačen projekt. Organizacija seminarja za trenerje športnega plezanja. Velik zalogaj! Več o seminarju na straneh http://ksp.pzs.si/

Na sliki; El Capitan v večernem jesenskem soncu

Več slik in intervju na: http://www.alpikor.org/index.php?p=3291

Rocktoberfest

Red River Gorge, 14. oktober: Tokratni Petzl Roc trip se je odvijal v okviru vsakoletnega Rocktoberfesta v Red river Gorgu (Kentucky). To plezalno področje je nekaj posebnega zato, ker je vse zemljišče, kjer so skale, last lokalnega plezalne zveze (Red River Gorge climbing coalition); za to morajo vsako leto plačati veliko denarja, ki ga zbirajo na različne načine.

Tokrat je bila to tudi naša naloga – zbirali smo ga na način, ki ga najbolje obvladamo – s plezanjem. Dekleta in fantje smo imeli za nalogo preplezati dve t.i. Bounty smeri. Prvi, ki mu je to uspelo, je za RRGCC prislužil 500 $. Pri dekletih sva bili to Emily Harrington, ki je preplezala zelo previsno smer Ultra Perm 8b, meni pa je v drugem poskusu uspela tehnična 8a No redemption, ki sta jo kasneje preplezali tudi Liv Sansoz in Marietta Uhden. Pri fantih sta bila to Sean Mccoel s smerjo Mufy money 8a+ in Mickael Fuselier s Fifty words for pump 8c/c+. V soboto je bilo pestro v sektorju Moderlode, kjer smo imeli flash contest. Zbralo se je več sto gledalcev in »tekmovalcev«. Tekmovanje je bilo v ozadju, v ospredju pa druženje. Kljub vsemu, smo nabirali točke s smermi od 7a+ do 8c, vsaka je bila na začetku vredna 1000 točk, ki so se delile s številom uspešnih vzponov. Sodeloval je lahko prav vsakdo. Najuspešnejša sta bila Emily Harrington in Steve Mclure.

Vzdušje na Rock tripu je bilo kot vedno super, sproščeno, srečala sem cel plezalni svet v malem, škoda, da je teden tako hitro minil…

Na sliki v smeri No redemption 8a, foto: Fred Labreveux

El Nino ostaja izziv!

Yosemite, 7. oktober: Po petih dneh v steni sem vesela, da sem v dolini, na toplem soncu. Kljub temu, da mi El Nina ni uspelo preplezati prosto. Bila je prava avantura!

Vsi štirje 5.13 (7c+ do 8a+) raztežaji v zgornjem delu smeri so bili pretrd oreh zame, še posebej za omejen čas, ki sem ga imela na razpolago za smer (5 dni). Vseh ostalih 26 (med njimi šest 5.12 sem preplezala na pogled oz flash, le štiri kot druga v navezi (s Seanom Learyjem – istim soplezalcem s katerim sva splomadi preplezala Goldengate)

The Royal arch 5.13c mi je še največja uganka. Vsi ponavljalci smeri, so mi rekli, da je na dolžino, a sem upala, da bom našla rešitev za pomanjkanje grifov. Tisti dan je bilo zelo vroče, tako da mi je po uri iskanja rešitve popolnoma »pojedlo« kožo na prstih. Sem se vdala in šla naprej.

Za ostale tri nepreplezane raztežaje (M&M flake 5.13a, Black cave 5.13b in Lucy is a labrador 5.13a) vem, da jih malo bolj spočita lahko splezam. Ugotovila sem, da je plezanje le okoli 30 % vsega napora v steni. Ostalo je vlečenje opreme, žimarjenje (steno praktično preplezaš dvakrat; enkrat ko plezaš in drugič ko vlačiš »prasice navzgor«. Piko na i moji utrujenosti je dalo še mrzlo vreme; v petek je cel dan snežilo, tako da smo dan preživeli v pokritih potraledgih. Polico si nas je delilo 6 (še ekipa štirih, ki je plezala North America Wall), tako da ni bilo dolgčas. Sem se počutila kot bi bila na kakšni himalajski odpravi ne pa v »sončni« Kalifroniji. Moja edina želja je bila, čim hitreje priti iz stene, zato se po padcih na detajlih najtežjih raztežajev, nisem predolgo zadrževala in iskala rešitve, temveč šla čim hitreje naprej.

Danes pijem čajčke in jem zdravila iz domače lekarne….5 dni El Capitana je načelo imunski sistem. Že jutri letim v Kentucky, v Red river gorge na Petzl rock trip.

El Nino pa ostaja izziv…

Na sliki; gneča na polici Big Sur (12 raztežaj El Nina). Ko je bilo še vroče.

Vrata navzgor so odprta

Yosmite, 30. september: V Yosemitih te dni poteka t.i. Yosemite facelift – vsesplošna čistilna akcija, ki je povezana tudi s pestrim večernim sporedom. Med ogledom filmov Crisha Sharme in bratov Huber, kjer je prikazano, koliko energije vložijo v eno določeno smer (Chris v plezanje oboka na Mallorci, brata Huber v hitrostno plezanje Nosu), sem si rekla, da res ne smem obupati po prvem dnevu v El Ninu. V petek sem šla nazaj z Avstralcem, ki je smer že splezal, da smo naredili fotografije, potem pa sem raztežaje naštudirala z varovanjem od zgoraj in našla rešitve za vse dolge gibe, ki so mi delali probleme. Ugotovila sem tudi, da so pogoji v popoldanski senci res precej boljši ko t na soncu, tako da sem se iz smeri vrnila precej bolj optimistična.

Včeraj sem šla še enkrat. Brez pričakovanj. Samo da vidim, kakšna je realnost. In bila sem prijetno presenečena. Prvi prva 8a, Balck Dike je šla v prvem poskusu. Tudi Missing link 7c+. Potem se je začelo že temniti in sem pohitela še v Galapagos 8a+. Prišla čez detajl, ki mi je delal največ težav, potem pa zdrsnila zaradi slabe vidljivosti. Nisem se vdala, hitro potegnila vrv ven in začela še enkrat. Tokrat je uspelo!!! Prvih pet raztežajev je torej za mano, vrv fiksirana in pripravljena za dvigovanje tovora.

V smer bi šla že danes, a imam problem najti partnerja, ki ima čas iti z mano za nekaj dni. Kljub temu pripravljam opremo in vodo, jo počasi nosim pod steno. V upanju, da do ponedeljka ali torka najdem nekoga.

Na sliki: V 5. raztežaju El Nina – Galapagos 8a+, foto: Gerhard Schaar

El Nino – prevelik zalogaj?

Yosemite, 27. september: Vreme v Yosemitih je spet kristalno jasno, dogajanje v stenah pa pestro. Kamp IV je poln, mednarodno obarvan, srečala sem tudi Slovence, Primorce, ki plezajo Triple Direct in Mescalito. Tu sta tudi brata Huber, ki želita podreti hitrostni rekord v Nosu (zdajšnji je 2h 48min – za 31 raztežaje!!), a imata pri treningu težave, saj je v smeri po 10 navez naenkrat.
Prav onadva sta avtorja smeri, v katero sem se nameravala podati. El Nino 5.13c (8a+). Alexander mi je dal nekaj pomembnih informacij o smeri in me motiviral, da je ena lepših prosto preprezljivih smeri v El Capitanu, ključni raztežaji pa so v platah, kar bi mi moralo ugajati.

Naslednji dan sem z zanimanjem šla pogledat prvih pet raztežajev. Že v tretjem 5.13b (8a) sem bila postavljena pred dejstvo, da je treba imeti ne samo močne prste temveč predvsem psiho. Svedri so zeeeelllooo narazen med njimi pa je treba iskati smer levo in desno. Nič sledi magnezija. Skoraj 2 uri sem porabila za ta raztežaj! In bila vesela, da sem jo odnesla brez velikih poletov. V položnih platah ni prijetno padati…. Naslednji raztežaj (5.13a) ima samo dva svedra, v najtežjem 5.13c pa sem se na sredi obrnila saj je bila moja glava predozirana z adrenalinom, prsti brez kože in plezalke brez gume. Zvečer sem srečala Alexandra, mu rekla, da sem že obupala, a me je opogumil, češ da bi morala iti v smer popoldne, ko je v senci, poleg tega pa sta onadva študirala malo več kot le en dan. Po nekaj prespanih nočeh, sem se odločila, da grem čez dva dni še enkrat v smer, realno ocenit možnosti, če jo lahko splezam.

Včeraj sva z Gerhardom preplezala še eno izmed klasik, 15 raztežajev dolgo smer v Sentinel wallu, Steck-Salathe, ocenjeno le z 5.9, a polno kaminov in širokih poči, ki zahtevajo veliko fizičnega dela. Po pravici povedano nisem v smeri prav nič uživala in med plazenjam skozi kamine jamrala, češ to pa že ni plezanje. En raztežaj, ki spominja na Harding slot v Astromanu, sem uspela šele v tretjo, ko sem našla meni lažjo rešitev po zunanji strani kamina. V vodničku je ob smeri zapisano, da je prava odisejada med naravnimi prehodi. Res je bila, ko so se zataknili nahrbtniki, med vlečenjem skozi Narrows, ko mi je čelada zletela v praznino in ko sem v predzadnjem raztežaju zašla. Tako da sva na vrh priplezala v temi. Temu sledi še dolg, strm sestop…

Na sliki: v »steklenem« granitu prvih raztežajev El Nina. Foto: Gerhard Schaar.

Yosemitsko ogrevanje

Yosemite, 22. september: Ko sem bila pomladi v Yosemitih, sem se spraševala, če tu sploh poznajo oblake, saj je bilo nebo vedno kristalno jasno. Tokrat spoznavam tudi zvoke californijskega dežja. Ta zaenkrat ne moti plezalnega ritma. Pravzaprav mu je moje telo hvaležno, saj bi bilo ob jasnem vremenu zelo težko počivati.

Z Gerhardom sva se v prvem tednu privajala na poči. Še pod vplivom jet lega sva splezala 4 raztežaje dolgo After six 5.6, takoj naslednji dan pa sva se podala v bolj »resno« smer v 240 metrskem stolpu Rostrum. The regular North Face route 5. 11c je ena najlepših dolgih smeri, kar sem jih do sedaj plezala, saj ponuja zelo raznoliko plezanje po kompaktnih počeh vseh širin. Predzadnji raztežaj te pripelje pod mogočno streho, čez katerega vodita dve težki izstopni varianti (normalna je 5.9) in seveda sem se odločila za eno izmed njih. Alien 5.12b. Žal mi je za popolno prosto ponovitev zmanjkalo malo moči in tudi dnevne svetlobe. Zato se bom ob priložnosti vrnila vanj.

V zadnjih dneh sva zaradi nestabilnega vremena plezala le kratke smeri v Cookie cliffu in okolici. Zelo sem bila vesela, da sem na flash splezala kasiko, The fish crack 5.12b, na pogled pa še njeno sosedo Crimson crinch 5.12a - 55metrsko poč, ki se med plezanjem zdi neskončna.

Ker sem glede številke 21 že kar malo vraževerna, saj mi je že večkrat prinesla srečo, sem za »odpravljenje pomladanskih dolgov« izbrala 21. september. Od junija naprej sem imela v glavi smer Phoenix 5.13a. Takrat mi je burzitis preprečil, da bi se ji resno posvetila. Včeraj mi jo je uspelo preplezati v drugem poskusu. Ker po prvem neuspelem poskusu nisem mogla odstraniti vseh Camalotov, je sicer nisem preplezala na popolnoma etičen način, se pravi s sprotnim nameščanjem varoval, a sem kljub temu več kot vesela za svojo prvo poč teh težav.

Z Gerhardom se oba čudiva, kako je mogoče, da te poči tako izmučijo, kot bi nekdo iz tebe posesal vso energijo. Verjetno je razlog ta, da še ne obvladava najbolj ekonomične tehnike in se bo treba še malo učiti.

V naslednjih dneh naj bi se vreme izboljšalo in počasi se bom začela spogledovati z El Capitanom, s prvimi težkimi raztežaji El Nina (www.supertopo.com)

Več slik in novice z drugega zornega kota najdete na www.gerhardschaar.com

Avantura se začenja

San Francisco, 15. september: Treninge v zadnjih dveh tednih sem morala precej zmanjšati, saj mi je začela nagajati rama. Kljub temu nisem bila križem rok; ob terapijah, masažah (zahvala fizeoterapevtki Tatjani Mezeg in maserki Daši Brazdovi) in raznih vajah sem tudi plezala. Zanimiv je bil prejšnji vikend, ko sva z Gerhardom Schaarom plezala v Maltatalu; v smereh, ki so sicer navrtane, a sva svedrovce ignorirala, si okoli pasu namesto kompletov obesila metulje in zatiče in smeri do 7a+ plezala v stilu, ki naju čaka v Ameriki. Le da tam ob počeh ne bo svedrovcev za potuho.
V težje smeri se zadnje čase nisem podajala, več sem plezala na pogled in v Warmbadu uspela v Bellavisti 7c+.
Tik pred odhodom smo prav tako v Warmbadu – moje najljubše plezališče – posneli prispevek za oddajo Gorske sledi, ki bo na sporedu v soboto 22. 9. na TV Piki.
Zdaj sem že na poti proti Yosemitom, kjer bom morala poslušati svojo ramo (kar je ob super stenah vedno težko) in se šele potem odločiti, v katero dolgo smer se bom podala. O dogajanjih vas bom sproti obveščala.

Na sliki: obtežena s "friendi" Foto: Gerhard Schaar

Trening pred Ameriko

30. avgust: Po vrnitvi iz Francije in krajšem počitku, sem začela trenirati za septembrsko odpravo v Yosemite. Treningi sicer niso ravno takšni, kot bi morali biti za plezanje v granitu, a bistvo je, da dobim dovolj moči in vzdržljivosti za večdnevno plezanje v El Capitanu. Moji načrti glede smeri, v katero se bom podala, so sicer še precej nedorečeni, saj je soplezalec, s katerim sem načrtovala naštudirati El nino, v času, ko bom tam, službeno zadržan. Imama pa srečo, saj gre v istem času kot jaz, v Yosemite tudi Avstrijec Gerhard Schaar(www.gerhardschaar.com), ki bo tam začel plezalno turnejo okoli sveta. On ima v steni El Capitana drugačne načrte, tehnično smer Shield. Tako, da se bom šele na licu mesta odločila, v katero smer se bom podala.

Nazaj k pripravam: Plezala sem predvsem v skalah blizu doma in tudi na umetnih stenah, kjer sem si okoli pasu dala nekaj uteži, za simulacijo plezalne opreme, ki jo bom moral imeti za pasom v Ameriki. V Kaltbadu, previsnem plezališču blizu Warmbada, sem zelo hitro opravila z novo smerjo A good guy goes to heaven, originalno ocenjeno z 8b, a smo jo sporazumno znižali na 8a+. Še isti dan sem v drugem poskusu uspela tudi v Blumenstrauss 8a+. V Warmbadu sem včeraj kljub močnem deževju našla suho smer, ki je še nisem plezala, Holzknecht 7c, ter jo uspela na flash. Pravzaprav na pogled, saj Gerharda, ki jo je splezal pred menoj, zaradi megle skoraj nisem videla.

V ponedeljek sem po nekaj letih plezala naših hribih in sicer v Srebrnjaku v Zadnji Trenti. Bratovsko smer ocenjeno s V+. Bila sem vesela, da je vse raztežaje vodil Aleš Česen, ker se v nekompaktnem apnencu ne počutim ravno doma. Mi je pa izziv, da se enkrat bom. Za to bo potrebno še veliko »Julijskih kilometrov«.

Na sliki: V smeri A good guy goes to heaven, Kaltbad, foto: Marcus Groinig

Spet francosko poletje

18. avgust:Od leta 1995 sem vsako poletje vsaj tri tedne preživela na jugu Francije. Zaradi tekmovanj. Letos sem se tja vrnila le zaradi skal.

Tokratno turnejo sem začela v Švici. Obiskala sem Voralpsee in Ratikon. Slednjega le za okus (pet raztežajev v 7a+), za to da sem videla kako zgledajo in »se čutijo« stene, ki me že nekaj časa privlačijo. Skala me zelo spominja na Paklenico in ko bo priložnost se vsekakor vrnem v kakšno težjo smer. V Voralpseeju sem preplezala Gränzganger 8a, na pogled pa Lucy 7c+.

Potem sem se odpeljala na Azurno obalo kjer nedaleč od množice turistov lahko v miru plezaš v Gorges du Blavet. Tam smo začeli priprave mladinske reprezentance in jih nadaljevali v okolici Verdona (Chasteuil). Kljub temu, da sem bila v vlogi trenerja (zadolžena predvsem za jutranje raztezaje in izbiro plezališč in smeri), sem imela dovolj časa tudi za plezanje. Na pogled sem uspela v smeri Petit Modzon 8a.

Na koncu priprav, smo najuspešnejša mladinca (Lejo Kos in Izidorja Zupana) peljali še v kanjon Verdona, da sta okusila izpostavljenost dolgih smeri in tehniko»stare šole«; platke, nič stopov.

Po končanih pripravah sva s Klemenom Bečanom v Franciji ostala še dober teden in odkrivala nova plezališča v okolici Verdona. Domačin, Bruno Clement – Graou (avtor neštetih smeri po celi J Franciji) nama je dal svoj zvezek z novimi stenami… Še nekaj let se bom lahko vračala v te konce in plezala na pogled. Tokrat sva šla le v tri sektorje; Le Fac, Ariane 5 in Hulk. Plezanje v njih se razlikuje od tistega v »klasičnem« Verdonu. Tu prevladujejo previsi in kapniki. Na pogled sem uspela v Pour toi j'ai leche 7c+/8a, L'horreur est humaine 7c in La peau du Hulk 7c v drugem poskusu pa v Hulkanologue 8a.

Za konec sva se po dveh letih vrnila še v Ceuze, ki sicer ni moje najbolj priljubljeno plezališče zaradi luknjic in velike gneče pod smermi. Na pogled sem preplezala dve 7c+, Les colonettes in Tout n'est pas si facile, v drugem poskusu sem opravila tudi z dolgom izpred dveh let, težko 8a, La couleur du vent in tako na svoj dolg spisek smeri 8a dodala prvo iz Ceuza.

Še nekaj najboljših vzponov Klemena:
V Vedronu je po kar nekaj poskusih uspel v dvaindvajset let stari klasiki Les Braves Gens 8b. Na pogled je kot prvi preplezal 20 metrski kapnik v sektorju Hulk, Hulkosaure 8b+, v Ceuzu pa je v drugem poskusu uspel v Le cadre 8c, nekaj več jih je rabil za 70 metrsko smer No Future 8c+.

Na sliki: med vzponom na flash v smeri L'impressioniste 7c+ v Gorges du Blavet. Foto: Borut Kavzar

Rock me baby 8b

18. julij: Po prisilnem skoraj tritedenskem počitku zaradi rehabilitacije komolca (se mi je zdela cela večnost), je bil stik s plezanjem precej krut. Po dveh mesecih plezanje v Ameriki, po počeh, ki niso bile ravno previsne, se je moje telo popolnoma odvadilo previsa, prsti pa pozabili, kako je treba stisniti grif. Prve dni je navijalo, da sem bila kar malo panična, saj so se mi smeri zdele za par stopenj težje in se že leta nisem počutila v tako slabi formi. A zgleda, da je forma le »spala«, saj se je občutek boljšal iz dneva v dan in v zadnjem tednu sem začutila, da sem na starih tirnicah.

Najprej sem v Warmbadu v drugem poskusu splezala Stairway to heaven 8a, kar mi je bila odskočna deska za smer Rock me baby 8b v Kanzinaibergu. Smer je leta 1986 prvi preplezal Srečo Rehberger. Po gibih sem jo naštudirala že pred dvema tednoma. Okoli 50 gibov po poličkah v previsu. Vedela sem, da bo potrebno natrenirati še malo vzdržljivosti, zato sem jo pustila čakati. Vrnila sem se ta četrtek, a je bila zaradi dežja mokra, tako da sem le izpilila gibe ter srečo poskusila v soboto. Uspela mi je v prvem poskusu.

V zadnjih dneh sem na pogled preplezala še Amazonio 7c+, Status quo 7c, v drugem poskusu pa Kyrie Eleyson 8a, prav tako v Kanzianibergu, kjer so pogoji za plezanje v senčnih sektorjih, kljub poletni vročini, dobri.

Sedaj se spet odpravljam v tujino, po sejmu v Friedrichshafnu bom nekaj dni plezala v Švici, potem pa bom kot trener sodelovala pri pripravah mladinske reprezentance na J Francije.

Fotoutrinki iz Amerike

19. junij: V galeriji si lahko ogledate nekaj fotoutrinkov iz Amerike.

Zadnje ameriške preizkušnje

14. junij: Zadnji plezalni teden se ni odvijal po mojih željah. Pot nazaj pa še manj. Tako da zdaj še bolj cenim vse lepe trenutke, ki sem jih doživela med skoraj dvomesečnim plezanjem na ameriškem zahodu.

V Needlesih je bilo nenormalno mraz za to obdobje. Sem mislila, da sem le jaz bolj zmrznjena, a sta mi zjutraj zamrznjena voda in ivje na drevju povedala, da je res mraz. Poleg tega je pihal močan veter, sonce pa je prekrivala megla. Po dveh dnevih vztrajanja in bolj malo plezanja (Atlantis 5.11c, 120m), sem se vrnila nazaj v Yosemite, kjer sem najprej čestitala Stephanie (Bodet) za uspešen vzpon v Free Riderju (5.12d, 35 razrežajev). Z njim je postala prva neamericanka in če se ne motim tretja ženska, ki je steno El Capitana preplezala prosto. Smer, ki ji je bila glavni cilj potovanja v Ameriko, je naštudirala v zadnjih dveh tednih, s pomočjo fiksih vrvi z vrha. Po dobrem počitku, sta se z Arnaudom za pet dni odpravila v steno. Stephanie je vodila je vse razen dveh lažjih raztežajev, padla je le enkrat, tako da je raztežaj Enduro corner morala ponavljati.

Tudi v Yosemitih je nevihta ohladila ozračje, tako da so bili spet dobri pogoji za balvaniranje. Predvsem ni bilo toliko komarjev. Prvič sem obiskala znameniti Camp IV, kjer stoji slavni balvan Midnight Lightening. Oprimki na njem so gladki kot marmor od vseh plezalcev, ki so ga poskušali. Nekaj magnezija sem dodala tudi jaz, a le na začetnih oprimkih; je precej visok in če bi ga hotela naštudirati, bi se ga lotila z vrvjo. Isti večer sem šla plezat še smer Phoenix, prvo 5.13a v Yosemitih. Dobro sem jo naštudirala in si rekla, da jo pridem splezat naslednji dan, a potem se je začelo dogajati nekaj čudnega v mojem komolcu. Že prejšnje dni je bil na zadnji strani malo otekel, sem mislila, da sem se le udarila. Vendar je bilo nekaj resnejšega, tako da s Phoenixom ni bilo nič in sem bila zadnje dni le še turist.

Komolec je postajal večji in večji, tako da sem si želela čimprej priti domov. A že tako dolgo potovanje se je zaradi zamud na letališču v New Yorku podaljšalo še za en dan. V skrbeh za komolec sem zdravniško pomoč poiskala že v Ameriki in preživela noč v bolnišnici na Long Islandu; z infuzijo antibiotikov; diagnoza je bila bursitis komolca. Verjetno od preveč plezanja poči, kaminov. Da je bilo potovanje še bolj zabavno, mi je med poletom v Evropo, med večerjo komolec počil, ven je prišla zelena snov, ki je gotovo vsem mojim sosedom pokvarila apetit, mojemu komolcu pa je pomenilo pravo olajšanje.
Ko sem bila po 48 urah potovanja končno v Sloveniji, so mi komolec operacijsko očistili, zdaj me čaka nov izziv; preživeti nekaj tednov brez plezanja:-)

V Ameriko se bom vrnila že jeseni; povabljena sem na Petzl roc trip v Red River Gorge (http://en.petzl.com/petzl/SportNews?News=188), pred tem pa bom dva tedna preživela v Yosemitih, saj je otpalo preveč smeri, ki sem si jih želela preplezati, a ni bilo časa.

Na sliki: na enem od mnogih lepih balvanov v Campu IV

Tuolomne meadows in Shuteye

3. junij: Kalifornijsko sonce postaja prevroče za plezanje v Yosemitih, zato sem obiskala dve plezalni področji na višini 3000m. Ker še nikoli nisem bila tako visoko, sem imela malo problemov s pomanjkanjem kisika, sploh med dostopi do smeri. Med plezanjem me je malo bolj navijalo kot ponavadi, a po treh dneh sem bila aklimatizirana.

V Tuolomne meadowsu sem plezala predvsem lažje smeri, dolge do 4 raztežaje (Oz 5.10d in Blues riff 5.11d). Kasneje sem z lokalnimi plezalci, odšla za dva dni proti jugu, v plezališče Shuteye v bižini Oakhursta. Tako kot Toulomne meadows tudi to plezališče zaznamuje prekrasna pokrajina, granitne kupole, ogromna drevesa porasla z mahom in okrogli balvani, ki jih je ledenik pustil ležati neverjetnih ravnotežnih položajih. Za plezanje v Sh