Zadnji francoski teden je bil super!

Granit okoli Mont Blanca mi sicer ni bil namenjen, vsako popoldne so bile namreč nevihte, a na srečo je v Franciji še toliko drugih sten, da nisem ostala praznih rok.

Z Nicolasom Potardom sva šla namesto v načrtovani Petit Clocher du Portalet v apnenčaste stene pod Chamonixom, nad Clusom. Izbrala sva si smer Le grand bleau, 7c, 8a+, 7a+, 8a+, 7b+. Oba najtežja raztežaja sem preplezala v drugem poskusu, ostale pa na pogled oz. na fleš. Plezarija v tej steni mi je pisana na kožo, navpične plate z minimalnimi oprimki!

Sledil je premik proti jugu. Gledat master tekmo v Serre Chevalier. Iz tekmovalnih let mi je bila to najboljša tekma. Organizatorji so vedno znali narediti super vzdušje, stena s izvirnimi reliefi pa omogoča enkratne smeri, kjer mora plezalec pokazati veliko tehničnega znanja in iznajdljivosti in ne le moči (kot zdaj na večini tekem svetovnega pokala).

Tekmo sem si res želela ogledat, čutila sem, da bo posebna, ne le zato ker je zadnja! Nekaj je bilo v zraku že en teden pred tem, ko smo se z Asjo in Natalijo pogovarjale o njej. » Če prideš navijat, pa če zmagam, greva skupaj na počitnice v Club Med (zmagovalec dobi poleg denarne nagrade še počitnice za dve osebi)« , je rekla Natalija. Intuicija, ali kaj. Vedela sem, da bo zmagala, zato sem se res potrudila in prišla iz Chamonixa, čeprav je bilo potem tam lepo vreme.

Finalni večer mi bo ostal v ravno takem spominu kot tisti pred 7 leti, ko sem zmagala jaz. Samo ob spominu nanj, na vzdušje, na glasbo, mi gredo mravljinci. Vzdušje ko je Natalija plezala v superfinalni smeri je bilo nepozabno; vibracije občinstva, glasbe, ognjemeta in njeno sproščeno plezanje so jo kar nesle proti vrhu! Več na: http://www.natalijagros.si/novice.php?id=148

Po tekmi sem imela v planu, da se odpravim domov, a je med pogovorom z drugouvrščeno na mastru, Charlotte Durif, nastal nov spontani načrt. Odpravili sva se v Verdon plezat nove dolge smeri. Prvi dan sva šli v 3 raztežajno smer Tom, le tueur de slip, 8a+, 8a in 8a,desno od kapnika Tom et je ris, ki sem ga preplezala lani.Kljub temu, da nobeni ni uspelo preplezati vseh raztežajev brez padca, sva bili nad smerjo navdušeni! Drugi dan sva plezali v sektorju Ultime demence. Prav tako novo smer, ki nama jo je priporočil njen avtor, Bruno Clement- Graou. Papi qui devers, 8a, 7b+, 7c+, 6c. Poteka po sistemu zajed in poči, ki vodijo čez previsno steno. To je bila gotovo najbolj previsna večraztežajna smer, kar sem jih kdaj plezala! Nahrbtnik, za vodo, ki sva ga vlekli za sabo je vedno obvisel 15-20 metrov stran od stene! S Charlotte sva se v steni zelo ujeli, tako da sva s skupnimi močni prosto uspeli v vseh raztežajih; jaz sem očistila prah z oprimkov v 8a ter našla metode, ona pa je splezala! Ugotovili, da je težko dobiti soplezalko motivirano za plezanje dolgih smeri, kjer je potrebo vložiti malo več truda v sam dostop in manevriranje z vrvmi, tako da sva si rekli, da morava skupno plezanje ponoviti.

Foto: Thomas Durif

Francija - drugi dom

V Franciji se počutim kot doma. Že več kot mesec se potepam naokoli in mi ni prav nič dolgčas.

Kaj se je dogajalo po Roc Tripu? En teden sem preživela s mladinsko reprezentanco v Gorges du Tarnu, sledil je zadnji praktični del seminarja za jogo. Skupaj z okoli 180 kandidati za učitelja kundalini joge iz vse Evrope smo preživeli nepozaben teden pod Mont Aiguille J od Grenobla. Bilo je naporno, a duhovno bogato.

13. julija sem si šla ogledat finale tekme a svetovni pokal v Chamonixu, na katerega imam lepe tekmovalne spomine, saj sem tam pred 8 leti prvič stala na najvišji stopnički. Letos so bile smeri izredno težke, a to ni zmotilo Natalije, ki si je priplezala odlično drugo mesto.

Že dolgo sem si želela plezati v granitnih stenah nad Chamonixom, letos pripeljala s seboj vso opremo, a že 12 dni, kar sem v okolici, čakam na lepo vreme, ki ga ni. Tako da se moram zadovoljiti z plezališči. Trenutno smo Slovenci okupirali La Balme de Yenne; kar 11 nas je bilo!
Tekmovalno ekipo (Natalija, Asja, Klemen, Jure) zdaj čaka še Master v Serre Chevalierju, jaz bom pa še nekaj dni vzrtajala v upanji, da se nebo nad Chamonixom zjasni, če ne pa počasi nazaj proti Sloveniji…

Na sliki:počitek v Kiklopovem očesu v La Balmah. Foto: Natalija Gros

Hitre novice iz Francije

Že 12 dni sem v Franciji, ritem je zelo pester, časa za pisanje novic na internet ni veliko.

Prve dni sem preživela v Ceuzu, kjer junija še ni vrst pod smermi, tako da je bilo prav prijetno. Dan počitka sem izkoristila za padalstvo; enkratno je bilo opazovati Cezuze med prostim padom od zgoraj, vzporedno in malo niže...potem pa je že treba počasi odpreti padalo:-)

Sledila je selitev proti zahodu - v Millau na Petzl roc trip. Letos so nam pripravili drugačen izziv. 100m dolgo smer, težavnosti 7a+, 7b, 7c, ki smo jo morale preplezati v enem raztežaju. Ocene ne povedo vse težavnosti, saj je bila smer neplezana, tudi malo krušljiva in prašna. Meni jo je uspelo preplezati že v prvo, v zgornjem delu je bilo res težko, saj ni bilo sledu magnezija, vrv pa že pošteno težka. Porabila sem več kot uro! V naslednjih dveh dneh so smer uspele preplezati tudi Nina Caprez, Chloe Minoret, Lynn Hill in Florence Pinet.

Zdaj se bom pridružila naši mladinski reprezentanci, ki na pripravah v Gorge du Tarnu že dva dni uspešno vpenja vrhove težkih smeri.

Na sliki stolpa v Gorge de la Jonte, kjer smo plezali "Infinity Line".

Z vztrajnostjo nemogoče postane mogoče...

Mojstrana, 11. junij: V prejšnjih dveh dneh sem opravila z obema projektoma, ki sta burila mojo domišljijo zadnje dva tedna. Skupna lastnost obeh smeri je ta, da sta se mi zdeli ob prvem soočenju nemogoči zame. Gibi ali način plezanja, ki minikakor ne leži. Zato sem še toliko bolj vesela, da ju imam v žepu.

Prva je smer v avstrijskem plezališču Goltschach, kjer so smeri zaradi konglomeratne kamnine »luknjica pri luknjici«. Če temu dodam še velik previs ter umetne luknje (narejene na velikost fantov), dobim v eni smeri svoje najšibkejše točke. Točno taka je Duft der Frauen 8a. Poskušala sem jo že pred tremi ali štirimi leti, a ni šlo. Zdaj sem se bolj zagrizeno podala vanjo in tretji dan mi je po treh padcih takoj na vstopu v četrto le uspelo zgrizti do konca. Navijalo me je pa tako, kot že dolgo ne; skoraj bi padla z res velikih »šalc« tik pred koncem. Ocene smeri so res subjektivne. Jaz sem se morala potruditi bolj kot za kakšno 8b, nekaterim malo večjim fantom je pa smer le sprehod…

Druga »nemogoča« smer, s katero sem opravila včeraj pa se nahaja v Kojzi jami pri Postojni. Pred tremi tedni sem jo šla prvič »potipat« in na dveh mestih mi ni bilo čisto jasno, kako čez. Sem uporabila malo spretnosti tehničnega plezanja. Če sem za spodnji detajl vedela, da ga lahko nekako naredim, se mi je pa zgornji, ko se je treba »zbasat« čez strehco, zdel »vesolje«. A vseeno sem čez ene teden prišla nazaj, dan je bil občutno bolj hladen, grifi so držali in z malo razmisleka, kako se lotiti kajlanja pete in kako zanihati prosto nogo, je »vesolje« prišlo bližje, oprimek, ki je bil pred enim tednom tako daleč, sem zdaj držala.
Včeraj mi je na spodnjem detajlu »lokalec« Simon Margon pokazal še eno lažjo rešitev in v drugem poskusu mi je uspelo.

Tako se v Francijo, kjer bom preživela več kot mesec, odpravljam z dobrimi občutki…

Slike iz smeri nimam...na sliki smeri Life is for living 7b+ v Maltalatu. Foto: Gerhard Schaar

Top rope, granit, kos gibanice, samovarovanje, žimarjenje, padalska licenca, joga in še kaj

Mojstrana, 23. maj: Čeprav pri pisanju novic nisem tako pridna kot Natalija http://www.natalijagros.si, to še ne pomeni, da sem ta mesec lenarila.
Po Sardiniji sem še dva tedna plezala z varovanjem od zgoraj. Za to seveda rabiš nekoga, ki ti napelje vrv. Zahvalila bi se vsem »rope gun«-om, ki so mi omogočilo sproščeno plezanje!

Tri dni sem preživela v Maltatalu, kjer so bili pogoji v začetku maja odlični. Mnogi mislijo, da se v Maltalatu plezal le balvane in pozimi slapove, a je v tej dolini, 100 km od Mojstrane tudi veliko lepih smeri »na štrik«. Granit mi je obudil nostalgijo na Ameriko. S soplezalcem Gerhardom Schaarom sva dva dni plezala s svedrovci opremljene smeri, zadnji dan pa sva s tradicionalnim varovanjem preplezala 50m dolgo smer, katere zadnji, 8m dolg raztežaj, še ni bil preplezan prosto. Raztežaj je kot zelo pomanjšana The Great Roof v Nosu. V streho je Gerhard zaradi varnosti (zatiči in metulji niso dobro držali v ozki razpoki), zabil en klin, potem pa sva po kratkem študiju oba uspela preplezati ta del prosto. Poimenovala sva ga pa »Piece of gibanica«. Ocena 7b+. Za tiste, ki znate nemško, si lahko kaj več o tem preberete tukaj;http://www.gerhardschaar.com/?siid=1646&pagetype=&jid=SO&arid=11546#

Ko mi je bilo že zoprno klicati naokoli, kdo bi mi napeljeval top rope, sem se zagledala v Blaščevo skalo in pomislila, da bi lahko z vrha napeljala vrv in plezala varovana s prsnim žimarjem. Že čez eno uro sem visela v zraku, z razgledom na Triglav, Stenar, pod mano pa 80 metrov praznine. Res super občutki, ko si sam s steno.
Trening je tudi dober. Za ogrevanje sem steno enkrat prežimarila, da mi bo to opravilo, ko bom naslednjič v velikih stenah ne bo več tak napor, potem pa je sledilo plezanje. 80 metrov brez počitka, ocene pa 7b, 7c, 7c, 6b, 7b… Idealno za nabiranje vzdržljivosti, ki sem jo v začetku leta zgubila.

11. maja sem šla gleženj testirat še v padalske okoliščine. Letenje sem res pogrešala! Prosti pad me je zasvojil! Meni se na »padalski« dan cel dan smeji, pa še potem ko obujam spomine, se mi usta raztegnejo do ušes!
Tokrat sem iz zraka spoznavala okolico Slovenj Gradca. Z opornico na nogi sem brez strahu in bolečin tudi srečno pristala. 20. maja sem v Mariboru uspešno naredila tudi izpitni skok, tako da sem zdaj tudi uradno padalka!

Predzadnji del seminarja za jogo nam je postregel z mnogimi izzivi. Vesela sem, da smo zelo dobra, močna skupina. Skupinska energija ima velik pomen, še posebej pri vajah, kjer ti um govori, da določene vaje ne boš zmogel. A ko vidiš, da drugi vztrajajo, vztrajaš še ti in kar naenkrat ugotoviš, da ko se vdaš, ni več tako težko. Vsi smo kar nekajkrat šli čez svoje meje, odklopili glavo in se prepustili toku. Spoznavam, da je človek sposoben veliko več kot misli. A hkrati mi je zelo težko ustaviti misli; še posebej, ko smo eno jutro dobili presenečenje z nalogo 2,5 h meditacije. Če bi si kdo zapisoval moje notranje dvogovore v tem času, bi nastal dolg roman:-)

Zadnji teden sem se pri plezanju spet soočila s plezanjem naprej. Kljub temu, da vem, da še ne smem pasti, ker me noga še vedno boli (izkazalo se je, da ja bila poškodovana tudi ena od kit), mi je uspelo sproščeno plezati, v previsnih smereh tudi padati. Forma se počasi vrača, s tem tudi želja po plezanju težjih smeri.

Foto: V granitu Maltalala

Uspešne priprave mladinske reprezentance na Sardiniji

Mojstrana, 4. maj:
Prvomajske praznike sem skupaj s 13 člani mladinske reprezentance in selektorjem Borutom Kavzarjem preživela na Sardiniji.

Priprave so bile uspešne v vseh pogledih, saj smo plezali 7 dni od osmih, padlo je tudi nekaj osebnih rekor smo tudi imeli srečo, tako da smo se zadnji dan tudi kopali v morju.

"Bazni tabor" smo imeli v Cala Gonone, obiskali pa smo šest različnih plezališč; Cala Fuili, Cala Luna, Millenium, El Chorro, Noce Secca in Jerzu.
Stil plezanja je bil zato zelo raznolik, od 50 metrskih previsnih smeri po kapnikih v Milleniumu, kjer je Izidor Zupan preplezal Lion de Panshir 8b/b+, do tehnično zahtevnih platk v Jerzuju.

S selektorjem Borutom Kavzarjem, sva bila z dosežki, plezanjem in motivacijo mladih plezalcev zelo zadovoljna; tudi nad mojo jutranjo telovadbo se niso preveč pritoževali in so pridno delali pozdrav soncu, trebušnjake, sklece....

Kar se mojega plezanja tiče, sem večinoma (razen zelo previsnih smeri) plezala z varovanjem od zgoraj, ker gleženj še vedno ni v redu in si nisem upala tvegati, da bi si ga s kakšnim padcem še enkrat poškodovala. Od začetka me je zelo navijalo, ker sem na noge dala premalo teže in sem smeri bolj "ročkala", na koncu pa so se počasi vrnili pravi občutki in sem zbrala pogum za eno 8a, Il vecchio e il mare (Starec in morje).

Konkretnih ciljev za naslednje mesece nimam - jih bom delala sproti, glede na to kako se bo zdravil gleženj.

Na sliki: Ekipa s Sardinije (brez dveh članov)

Na Sardinijo!

Mojstrana, 22. april: Točno mesec dni od poškodbe gležnja so hitro minili, saj sem se zaposlila s stvarmi, za katere ponavadi ni časa. Kot je na primer manjša prenova in beljenje sobe, pospravljanje, branje..
Bolj za šalo kot zares sem dvakrat z gipsom tudi malo poplezala, saj mi je bilo ob lepem vremenu nemogoče zdržati brez skale. Sem spoznala koliko plezanja je v nogah! Brez dobre opore, se roke hitro utrudijo!

Zdaj sem že sen teden brez gipsa, a noga še ni dovolj utrjena za plezanje, zato nadaljujem s treningi na plezalni deski, ki so mi po treh tednih navsezadnje postali celo zabavni.

A zdaj res skalo že močno pogrešam, zato sem zelo vesela povabila selektorja mladinske reprezentance Boruta Kavzarja, da grem kot trener z mladinci na priprave na Sardinijo.
Otok, na katerega imam lepe spomine in prav gotovo se bo gleženj na morskem zraku hitreje pozdravil, mladince bom pa prosila za kakšen top rope:-)

Na sliki v smeri Poezija na Bohinjski Beli. Foto: Polona Juričinec

Predavanje ob otvoritvi umetne stene v Šmarnem pri Litiji

V soboto, 4. aprila bodo v Šmartnem pri Litiji otvorili novo veliko umetno steno.
Tisti, ki si želite steno stestirati, ste vabljeni tja že ob 16 uri, ko se začne dan odprtih vrat.

Ob 19 30 se bomo iz umetne stene preselili v ameriške in francoske stene. Ne čisto dobesedno. Med predavanjem z diapozitivi vam bom pokazala nekaj svojih plezalnih dogodivščin zadnjih dveh let.

Več o otvoritvi najdete na spodnji povezavi:
http://plezanjedpc.spaces.live.com/

Vabljeni!

Bel škorenj na nogi....

Mojstrana, 27.3. 2009: Moja spletna stran zadnje čase bolj spominja na bolniški list kot kaj drugega.

Kaj sem si tokrat pridelala? Če bi vam rekla, da sem za vikend v Vrsarju skakala s padalom, da je pihala burja in da imam zdaj gips na nogi, bi vsi pomislili, da sem imela kakšen trd pristanek. A ni bilo tako. Usoden je bil ljubljanski pločnik. Ko se s potovalkami hodila do avta, z glavo bila še delno v zraku delno na balvanih, ki sem jih nameravala iti plezat naslednji dan, se mi je kar naenkrat spodvil gleženj, me spreletela bolečina, in prva misel je bila, da tole verjetno ne bo dobro za balvaniranje pod Ljubeljem.

Gleženj se si že večkrat zvila, ponavadi na veliko bolj atraktiven način, kot na pločniku. Zato sem mislila, ta tale zvin ne bo nič resnega. A ko po 4 dneh vseh možnih terapij in obkladkov ni bilo nič bolje, mi je fizeoterapevtka Tatjana Mezeg svetovala, naj grem nogo slikat, saj sem mogoče poškodovala kost.

Prav je imela. Doktor mi je na sliki takoj pokazal razpoko v kosti. Menda imam premočne vezi in se niso strgale, so pa počile kost. Tako da imam zdaj na desni nogi za dobra dva tedna bel škorenj z visoko peto :-).

Torej, ne samo, da ne moram plezati balvanov, tudi plezanje v Taghiji (Maroko), kamor smo nameravali iti aprila je padlo v vodo, oz. z ljubljanskega pločnika.

Prejšnji teden sem se res že veselila, ko sem po operaciji kolena spet lahko normalno tekla, vračati se mi je začela tudi plezalna vzdržljivost,…zdaj pa me je »višja sila« (moja štorastost) spet ustavila. Treba se bo prilagoditi. Odlična priložnost, da začnem z opravljanjem domačih nalog, ki smo jih dobili na seminarju za učitelja joge, in mi zaradi neaktivnega značaja niso dišale - dolge sedeče meditacije. Za trmo pa malo visenja na plezani deski. Z utežjo na nogi.

Foto: Nada Čufar

Tom et je ris na 3. Festivalu gorniškega filma

Jutri, 17. marca se bo v Ljubljani in Damžalah začel že tretji Festival gorniškega filma, kjer bo med mnogimi zanimivimi filmi in predavanji predvajan tudi 17-minutni film o mojem vzponu v 60metrskem kapniku Tom et je ris v Verdonu.
Več o festivalu, filmih, predavateljih in programu si lahko preberete tukaj http://imffd.com
Vabljeni!

Florida

Mojstrana, 7. marec:V zadnjih letih je bilo razlog za moja potovanja vedno le plezanje. Tokrat pa sem se čez lužo odpravila zaradi padalstva. Zakaj Florida? Ker so tam pogoji za učenje in trening padalstva idealni. Imajo poceni vertovnik (»poceni« je v dragem padalskem športu zelo relativen termin – 1h = 700 USD) in dva zelo aktivna »drop zona«, Deland in Zaphyrhills kjer na možnost skoka ne čakaš dlje kot 45 minut. Predvsem pa je vreme v zimskem času padalcem veliko bolj prijazno kot v Sloveniji, kjer imajo padalci čez zimo mrtvo sezono.
Slovenska ekipa je bila obsežna, bilo nas je skoraj 30! Najprej smo 6 dni trenirali v vetrovniku v Orlandu potem tam pridobljeno znanje skušali prenesti na nebo nad De Landom.

Prve minute v vetrovniku so bile zelo smešne za gledalce; bila sem povsod, le na mestu ne. Še dobro, da je naokoli pleksi steklo, ki prepreči da te predaleč odnese. Kmalu sem dobila prave občutke za letenje in zadnje dni smo že delali skupinske like. V tunelu se res hitro in veliko naučiš, ker si lahko sproščen in ti ni treba gledati na višinomer in misliti na odpiranje padala ter ga potem še zlagati.

Treningi so bili kar resni, začenjali smo že ob 6ih zjutraj, naši inšrtuktorji pa so bili slovenski državni prvaki v 4 way skokih, ekipa Skydragons. Vsak dan smo kar nekaj ur preživeli v tunelu in kasneje ob videoanalizah. Gibi ki ti omogočajo premikanje po zraku so mi bili nekaj popolnoma novega, tako da so mojo glavo popolnoma zapolnili in v dveh tednih niti enkrat nisem pomislila na plezanje, kar se mi v 20ih letih še ni zgodilo.

Drugi del potovanja smo preživeli na letališču, »drop zonu« Deland. Ko enkrat na hrbet daš padalo, vse postane malo bolj resno kot v tunelu. Tu ni prostora za površnost in napake. Ne med skokom, ne med zlaganjem padala.

Že med prvim skokom sem začutila, da sem se v tunelu veliko naučila in da bolje obvladam svoje telo med prostim padom. Kasneje smo izvajali le še skupinske skoke in sestavljali razne like. Na sliki smo med poskusom sestavljanja »9way-a«. Jaz sem bila nekoliko prehitra in sem jim pobegnila proti zemlji, tako da me zaman iščete v krogu…

Skratka teh 14 dni je bil popolni plezalni odklop, zdaj pa spet preklapljam na plezalni »mode«

Foto: Sven Jseppi

Siurana – center plezalskega sveta

Mojstrana, 16. februar 2009: Se mi zdi, da je Siurana pozimi za plezalce to, kar je Ceuze poleti, Fontainebleu za bolderaše, Yosemite in Indian Creek za »trad« plezalce.

V dveh tednih, kar sem bila tam, sem praktično srečala cel svet. Plezalci iz Brazilije, Amerike (Beth Rodden, Emily Harrington), Avstralije, nekaj Japoncev, ogromno Evropejcev. Veliko je bilo tudi tekmovalcev (ekipa Rusov, Avstrijcev, Francozov…). In kar mi je najbolj všeč, zelo pogosto smo bila dekleta v večini. In ne kot tiste, ki varujejo in plezajo petke, ampak smo bile pogosto enakovredne in tudi boljše od fantov!
Z Mariono, Mali, Monico, Sophie, Chloe, Berto, Lupe...smo bile prav zabaven in uspešen "chicas team".

Lokalni plezalci so se pritoževali, da je zima letos res »inhumano« mrzla, a zame je bilo že to, da so temperature nad ničlo in da ni snega pravo poletje v primerjavi z Mojstrano. Resda se mi je kar nekajkrat pošteno zanohtalo in da se je bilo zaradi močnega vetra kdaj potrebno malo bolj čvrsto držati na steni, a bistvo je bilo, da se je dalo skoraj vsak dan plezati na soncu, še bolj pomembno pa mi je bilo to, da sem iz dneva v dan bolj pogumno stopala na desno nogo in na koncu že pozabila, da je bila pred enim mesecem operirana.

V Siurani smo največ plezali v klasičnem sektorju Can Piqui Puigi, saj je eden redkih, ki je v zavetju. Tako da je bilo kakšen dan kar v vrsti stati za določeno smer. Velika sprememba je bil dan, ko sem šla z Laurentom Triayom v nov sektor Montsanta, ki ga je opremil on. Poimenoval ga je po obliki. El Libro (knjiga), saj zgleda kot odprta knjiga. Dostopa do njega je slabo uro, smeri pa so zelo tehnične (za razliko od klasičnega Montsanta – Raco de misa in Margalefa, kjer v glavnem rabiš le biceps), navpične plate z luknjicami. Le redki so plezalci, ki se jim ob tako bogati ponudbi plezališč v okolici Siurane ljubi hoditi tja gor, zato so smeri brez belih sledi magnezija in s precej prahu. A ko z Lapis ščetko vse očistiš, je plezanje le še užitek!

Zadnji dan sem obiskala še slavni Montserrat nad Barcelono, ki ima ogromno ponudbo lahkih, težkih, kratkih in dolgih smeri.

V teh dveh tednih sem dobila zadostno »dozo« skale, da bom lahko nekaj časa zdržala brez plezanja. V petek se namreč odpravljam na Florido, učiti se padalske veščine!

Še nekaj smeri:
Na pogled:
Siouxie 7c+, Can piqui puigi, Siurana
Tanoka 7c+, Can piqui puigi, Siurana
???? 7c, El Libro, Montsant
Rush 7c, Montserrat

Z rdečo piko:
Acelera virtuoso 8a, Can piqui puigi, Siurana
Transilvania 8a, Margalef
Minimal techno 8a, Salt de la Reina Mora, Siurana

Na sliki: Na minimalnih oprimkih Acelere Virtuoso 8a. Foto: Laurent Triay

Ko v kolenu zaropota..

Mojstrana, 16. 1. - Že dober mesec je tega, ko sem v Celovcu na umetni steni, v previsu zasukala koleno in je v njem zaropotalo.

Bolečina me ni motila, bolj tisti zvok. Bilo je očitno, da se je poškodoval en trdi del kolena in da se ga ne bo dalo pozdraviti brez pomoči operacije. Po prvem pregledu je vse kazalo na meniskus, zdravnik je bil pripravljen takoj narediti artroskopijo, a ker to pomeni vsaj 2 tedna počitka oz. pazljivosti, jaz pa sem imela že kupljeno karto za v Turčijo, sem vse skupaj prestavila na januar.

Plezala sem lahko, le pri moji najljubši prvini, sukanju kolena sem bila omejena. Sem morala plezati bolj na moč, če pa te ni bilo dovolj, sem se prijela za komplet in šla naprej. Glavno da sem lahko plezala!

Včeraj sem imela priložnost spremljati svojo operacijo preko TV zaslona (omrtvičen sem imela le spodnji del telesa). Kot bi gledal Discovery channel:-). Dr. Silvester Tomaž mi je vse sproti tudi razlagal. Kaj je meniskus, kaj so križne vezi… Dobra ura anatomije. A je ne bi ponovila. Enkrat je dovolj. Ugotovil je, da je z meniskusom vse ok, je pa v sklepu prosto plaval deček hrustanca, ki se je odkrušil od pogačice. Ko je bilo vse očiščeno, pobrušeno, zašito, sem še 5 ur čakala, da sem začutila spodnji del telesa in to je bilo najhuje od vsega. Ko si tako nemočen!

Zdaj bo treba nekaj pazljivosti, da se razdraženo koleno pomiri in da se vse zaceli, a jaz sem optimist in sem si že kupila letalsko karto do Barcelone. V začetku februarja bom šla na obisk k Marioni Marti v Siurano.

Na sliki vidite plezališče Kompanj pri Buzetu, kjer smo prejšnji vikend, ko je bilo v Mojstrani -16, plezali v kratkih rokavih in se sončili.
Foto: Anja Bečan v smeri Grappaquelle 6c, foto Martina Čufar

S turškega sonca na domači mraz

Mojstrana, 2. 1. 2009 Nadaljevanje plezalnih počitnic v Turčiji je bilo prav prijetno, posijalo je sonce, tako da sem kar se da izkoristila veliko plezalno ponudbo plezališč v okolici Antalyje.

Zadnje 3 dni smo preživele ob morju, v plezališču Olympus. Kot z britvico odrezana stena Cenneta je impozantna, smeri precej tehnične, plezanje ob poslušanju valov pa pravi užitek, le oprimki so precej ostri, tako da je po dnevu plezanja, nujen dan počitka, ki smo ga izkoristile za ogled zgodovinskih znamenitosti tega področja.

In kot vedno, sem si na koncu rekla, da bo v Turčijo še treba priti. Tam me čaka še veliko plezalnih izzivov in na novo sklenjenih prijateljstev.

Tule še nekaj preplezanih smeri:
V drugem poskusu sem opravila z:
Colonist 8a+, Geyik Bayiri
Come as you are 8a+, Geyik Bayiri,
Milestone 8a, Geyik Bayiri,

Na pogled oz flash pa z:
Die another day 7c+, Olympos,np
Tenten konglomerada 7c, Geyik Bayiri, np
Elbe 7c , Geyik Bayiri,flash
Selaminaleykum 7c, Geyik Bayiri, flash



Na sliki v lepi smeri z grdim imenom, Profesional fuckers 7b+/c.
Foto: Yildirim Secmen

Božično novoletni prazniki v Turčiji

Geyik Bayiri, 23. 12. 2008 Spet bom pisala o vremenu, kot da ne bi bilo nič bolj pametnega za poročati, a kaj ko je vreme tako pogosto tisto, ki kroji plezalne dneve….

Po treh tednih slabega vremena sem pobegnila na jug, v Turčijo, kjer so obljubljali sonce. Tega sem si komaj še znala predstavljati.

O plezališču Geyik Bayiri sem slišala veliko dobrega, da je še bolje kot Kalymnos, da so ljudje prijazni in smeri skoraj 500.

Prvi plezalni dan nama je bilo vreme z Mariono Marti naklonjeno, tako da sva dodobra pregreli kosti na vročem soncu, za plezanje je bilo celo treba iskati senco. Nad smermi sva bili navdušeni! Kapniki, previsi, platke...

Potem pa je zgleda za nama prišlo vreme, ki sva mu hoteli pobegniti. Že četrti dan dežuje, do včeraj se je v previsih še dalo plezati, danes pa je tudi snežna meja tako blizu, da mi že ob misli na plezanje zmrznejo roke.

Za naslednje dni je napovedano sonce, tako da upam, da bova imeli priložnost uživati vsaj v nekaj odstotkih super lepih smeri.

Na sliki sektor Sarkit, 5 min hoje od kampa.

Leteti kot ptica

Mojstrana, 24.november:
Da ne boste mislili, da ste zašli na napačno spletno stran…Tokrat namreč ne bo govora o plezanju. Padalstvo je tisto, ki me je v zadnjih tednih popolnoma prevzelo!

Na začetku sem imela precej problemov, ko ni in ni šlo. V prostem padu nisem imela kontrole nad telesom in me je vrtelo, vrtelo, vrtelo…Sem že skoraj obupala. Kmalu se je pojavil še strah, saj ni prijetno kolovratiti po zraku brez kontrole. Ne vem, verjetno je ta strah podoben tistemu, ki ga imajo nekateri plezalci pred padcem. In sem se spomnila, kako jih vedno opogumljam, naj trenirajo prav to, si zamišljajo idealen let.... Zdaj sem bila v obratni vlogi. Ob spodbudah prijateljev, sem vztrajala najprej sem se znebila strahu, saj sem videla, da se kljub vrtenju, padalo varno odpre. Gledala sem posnetke padalcev, ki so padali idelano, delali zavoje, salte…In se vsakič naslednjič vrgla iz letala s čim manj mislimi v glavi. 21. skok je bil prelomen. Ko sem dobila končno hitrost (ene 180 km/h) me je spet začelo vrteti, a sem se ne vem kako ustavila. In letela naravnost! Kar vriskala sem od veselja (seveda ko sem enkrat odprla padalo, ker prej zaradi hitrosti ne moreš)!

Tudi vsi »sopadalci«, ki so mi pomagali preko krize so bili veseli zame. So rekli, da je to kot pri plavanju ali vožnji s kolesom; ko enkrat znaš ne pozabiš. In res je bil vsak naslednji skok vedno večji užitek. Ko sem začela kontrolirano delati obrate in še prevale. Tako dobro je biti spet začetnik v enem športu, ker se veseliš vsake malenkosti!

Včeraj je bil pa še posebej super padalski dan. Šli smo na Vrsar. Prvi skok s 4000m, kar pomeni da imam v zraku kako minuto časa za (začetniške) akrobacije, preden odprem padalo.

Razgled je bil enkraten; modro morje in otočki pod nami, v daljavi pa se je razločno videl Triglav. Vse to se je med prevali vrtelo okoli mene! Nepozabno!! Na spodnjem linku si lahko ogledate en filmček, ki ga je posnel Matevž Oman. Samo ne primerjati mojih figur s tistimi Irene Avbelj:-)
http://it.youtube.com/watch?v=m7AKTtYZ4uw

Deževno sneženi Maroko

Casablanca, 2. novembra
V desetih dneh, ki smo jih imeli na razpolago za plezanje v Maroku, smo uspeli splezati dve smeri (13 raztežajev) in nekaj balvanov. Najbolj smo se natrenirali v potrpežljivosti in gradnji podrtih cest. Prava anvantura!

Že na cesti do zadnje vasi pred 2in pol ur dolgo hojo do vasice Taghia, nas je ustavilo šest metrov podrte ceste, ki smo jo v slabi uri z rokami zasuli toliko, da je najeti Logan prišel čez. V Zaouija Ahanesal smo vso prtljago preložili na mule, tako da smo lahkotni uživali v hoji po divji pokrajini Maroškega Atlasa. Kmalu nas je začel zalivati dež, sten, ki nam jih je navdušeno opisoval domačin Johnatan, pa sploh nismo videli, ker so bile zavite v meglo. Turobno je bilo tudi vzdušje v »gitu«, kjer je bilo deset plezalcev, ki že cel teden niso mogli plezati zaradi dežja. Naslednji dan, ko so vsi ostali spakirali, smo izkoristili sončno dopoldne in šli v 250m steno, ki je najbližje vasi (Paroi de sources). Še sreča, da sva z Johnatanom izbrla najlažjo smer La reve de Aicha 6a+, saj naju je v zadnjih dveh raztežajih napralo, da mi je voda tekla za vrat in rokava, 6a+ pa je postala kar nekaj stopenj težja.
Dež je ponoči ponehal, veter je stene malo posušil, tako da smo se zjutraj podali v Paroi de la Cascade, do katere dostop ni tako kompliciran kot do nekaterih drugih sten. Zaradi dolgotrajnega dežja je reka močno narasla in otežila dostope. Fascinirali so me otroci domačinov, Berberi, ki so kot gamsi skakali s kamna na kamen, ki je so gledali iz hudournikov. Nam so enkrat pri prehodu pomagale mule, sicer sem se pa raje zmočila do stegen, kot preizkušala srečo v skakanju po mokrih skalah.
Taghija nudi veliko smeri, kjer moraš varovanje nameščati sam, a mi smo zaradi prihajajočih črnih oblakov raje izbrali s svedrovci opremljeno smer, Haben oder Sein, 250m 6b+, ki bi nam omogočila hiter sestop. Imeli smo srečo, obe navezi (Alex Chabot , Sam Bie ter Johnatan in jaz) sta uspeli priti na vrh suhi, napralo nas je le med sestopom.

Naslednji dan je naš razgled spremenil barve v belo. Stene so bile precej zasnežene, napoved za naslednje dni slaba. Ceste iz Zaouie proti »civilizaciji« v slabem stanju, tako da smo morali čimpre j na pot, sicer bi lahko za nekaj dni obtičali »sredi nikjer«. Ko smo prišli nazaj do avta, je bil le ta ločen od »glavne ceste« z 3m širokim in slabim metrom globokim jarkom. Po vasi smo nabrali deske, domačini so nam pomahali s krampom, tako da smo uspeli pobegniti čez 2600m visok prelaz še preden je zapadlo toliko snega, ki je onemogočil prehod. Ufff.! Spet smo imeli srečo!
Edino sončno popoldne, ki nam je bilo še naklonjeno, smo izkoristili za plezanje balvanov v Ouikamedenu nedaleč od najvišje gore Maroka Toubkal (4167m). Sledil je dež, sneg, veter…

Tole je bilo moje potovanje z najmanj plezanja, lahko bi rekla, da je bila ena izvidniška tura. Stene okoli Taghije so res privlačne, domačini prijazni, sveže pečen kruh zelo okusen, tako da se bo treba vrniti.

Na sliki: Zasnežene stene nad Taghijo. Foto: Sam Biè

Pariz, Casablanca

Casablanca, 25. oktober: Tokratno potovanje se je začelo nekoliko drugače kot ponavadi, ko se takoj podam v skale. In po dobrem tednu mestnega življenja sem že kar nestrpna, komaj čakam, da vidim in začutim stene nad Taghio v maroškem Atlasu.

Prejšnji vikend sem uživala ob gledanju Evropskega prvenstva v Parizu, kjer so slovenski plezalci več kot blesteli! Dve kolajni v težavnosti (Maja 2., Mina 3.), Natalijin naslov Evropske prvakinje v balvanskem plezanju, za povrh pa še zmaga v kombinaciji ter Klemenovo tretje mesto prav tako v kombinaciji...Lepše kot v sanjah! V tekmo sem se tako vživela, da sem začutila vse veselje in tudi razočaranja nekaterih. Ob slovenski himni, ki je dvakrat zadonela v ogromni dvorani Bercyja, so mi šli mravljinci po celem telesu. Natalijin uspeh sem doživela še globlje, ker se dobro poznava, in sem vedela za probleme, ki so jo v zadnjih mesecih na tekmah vlekli navzdol. Tisti večer je plezala kot bi lebdela!!! Več na http://www.natalijagros.si

Sledila sta dva dneva balvaniranja v Fontainebleauju. Ta gozd, posejan z balvani je idealen za odmik od norega mestnega življenja v Parizu. Slabo uro vožnje z vlakom in že si v drugem svetu, v tišini, na svežem zraku in neštetimi balvanskimi izzivi. Kljub temu, da raje plezam smeri, se v Font rada vračam.

Drugo poglavje mojega potovanja je Maroko. Sem sem prišla skupaj z Alexom Chabojem in Samom Biejem, v okviru Alexove »Clubs tour«.http://www.alexchabot.com Po večeru, kjer smo plezali skupaj z otroki iz Casablance in prikazali nekaj plezalnih filmov ter diapozitivov, sledi teden plezanje v dolgih smereh Taghije.

Foto: Sam Bie

11. memorial Janeza Jegliča-Johana

Mojstrana, 12. oktober: Včeraj se je v veliki steni v Ospu odvijal že 11. memorial Janeza Jegliča - Johana. Organizator, Silvo Karo, skoraj vsako leto poskrbi za kakšno presenečenje. Prvi memorial ne bil na umetni steni, vsi naslednji s naravnih plezališčih. V Mišji peči, Črnem Kalu, Ospu.
Že lani se je memorial preselil v veliko steno v Osp, kjer so fantje z varovanje mod zgoraj plezali smer Goba (6c, 7b, 6c+, 7b+, 7c), dekleta pa dve krajši smeri.

Letos smo se tudi dekleta imela enkratno priložnost, plezati večraztežajmo smer z varovanjem od zgoraj, brez vpenjanja ali izpenjanja. Res je užitek sam plezati! A potrebno je bilo biti hiter. 70 m dolga smer Try s Tržaško (7a+, 6c+,6b+) je v spodnjem delu tekoča, na vrhu pa se je vsem ustavilo v »zaguljenem« kaminu. Hitrostno plezanje ni ravno moja vrlina, a sem vseeno uspela za 28s premagati drugouvrščeno Lucijo Franko, tretja je bila Ana Ogrinc. Moj čas, 10 min 18s, je bil slabši od najhitrejših dveh fantov, Klemena Bečana (9 min 9s) in Mihe Škofa (9min 11s), ki sta v tem rekorden času preplezala 100 metrsko Gobo! Res sta plezala super hitro!

Obogatena galerija

Mojstrana, 7. 10. - V galeriji (poletje 08) si lahko ogledate nekaj utrinkov letošnjega aktivnega poletja.

Miha

Mojstrana, 5. oktober:
Ko sem slišala novico, da je Himalaja vzela še enega vrhunskega slovenskega alpinista, Miha Valiča, me je kar stisnilo. Ne Miha!!!

Tako fajn fant! Pred očmi se mi je prikazal z nasmehom na obrazu, ko sva se konec julija objela na vrhu Triglavske Stene po preplezani Sfingi. Ko so naju preganjale strele in sodra. A ni me bilo strah. Ob njem sem se vedno počutila varno. Ne le zaradi izkušenj, ki jih je imel kot gorski vodnik, temveč predvsem zaradi pozitivne energije in njegovega neumornega smisla za humor.

Vse vzpone, ki sva jih opravila skupaj je spremljal smeh. Tudi če ni šlo vse po načrtih. Ko je v Črni Burji v Ospu najprej zlomil sedež na varovališču, potem pa še več kot meter velik kapnik, se je delal norca iz svoje »nefrikovske« teže.

Občudovala sem njegovo vsestranskost in neumorno voljo in motivacijo za trening, ko si je zadal kak projekt. Pogum je potreben že, da si zastaviš tako visok cilj, kot si jih je zadajal on. In vse kar si je zadal, mu je tudi uspelo. Osvoijti 82 štiritisočakov v 102 dneh, prosto preplezati El Capitan (Freerider 7c/c+), Missing link 8b+, Vražjega Roberta 8b, za to je potrebno biti Miha.

Pred odpravo na Cho Oyu je šlo vse narobe. Težave z dokumenti so skoraj preprečile njihov odhod. Škoda, da se je tudi skozi biroktaske probleme znal prebiti na enak način kot čez težke smeri.

Mislim, da vsi, ki smo ga poznali, vemo, da je živel za gore, stene, smeri in da je gotovo vedel, da enkrat lahko tam tudi ostane. Zato sprejmimo njegovo izgubo s pogumom in močjo, kot jo je imel on.

Hvala Miha za vse zabavne trenutke v resnih smereh.

Filmček o smeri Tom et je ris v Verdonu

Na spletni strani Laurenta Triaya si lahko ogledate trailer o mojem vzponu v smeri Tom et je ris v Verdonu.
http://www.triaylaurent.com/page9.html

Kratek obisk Zakopanih

Prejšnji vikend sem preživela na Poljskem, v Zakopanih, kamor so me povabili organizatorji Festivala gorniškega filma. Imela sem predavanje o ameriških in mehiških dogodivščinah, naslednji dan pa so me odpeljali še v simpatično plezališče Jaroniec, kjer so nastale naslednje slike fotografa Adama Klimeka.
http://www.hybryda.pl/martina

Dolomitski Diamant

Mojstrana, 3.september

Plezala sem že po mnogih stenah po svetu, tiste, ki so le 3-4 ure oddaljene od mojega doma, pa so bile kar nekaj časa na čakalni listi. Dolomiti.
Veliko sem slišala in brala o njih. Največ o Treh Cinah in Marmoladi. Nekajkrat sem bila že na tem, da grem tja, pa jo je vedno zagodlo vreme. Tokrat se je le vse poklopilo. Našla (oz. me je on povabil) sem tudi idealnega soplezalca, Tržačana Erika Švaba, ki Dolomite pozna kot lasten žep (sedaj pripravlja tudi nov vodnih o Treh Cinah).

Ker je imel on ne ravno kompakten skale Treh Cin za nekaj časa dovolj, je izbral po njegovem mnenju predel Dolomitov z najkvalitetnejšo skalo, stolpe Meisules nad Val Gardeno (skupina Selle). Da pa ne bilo vse skupaj preveč »na izi«, sva šla v smer, ki še ni imela proste ponovitve in kjer je treba varovanje nameščati sproti. Slabih 300m dolgo smer Diamante.

Zatiče in metulje sem sicer navajena nameščati, a le v očitnih počeh granita ali peščenjaka. Ob pogledu na steno, ki sva jo nameravala preplezati pa sem bila malo zgubljena. Saj nikoli ne veš, kje boš lahko kaj namestil in kje točno poteka smer. Zato sem z veseljem vodstvo v navezi prepustila izkušenemu Eriku, ki si je za pas obesil nekaj kil opreme, tudi take, ki mi je bila španska vas in ki pride prav v luknjicah dolomita (tricam). Poteka smeri ni bilo lahko najti, saj so bili klini, kar jih je bilo, zelo skriti, magnezija prav nič (bila sva šele četrta naveza v smeri od leta 2005), po vrhu pa še malo prahu in lišajev. Tudi kot druga v navezi sem oprimke stiskala bolj kot bi jih bilo treba :-) Najtežji, še nepreplezan raztežaj, se ni izkazal za zelo težkega. Ko je Erik našel vse oprimke in najlažjo linijo malo levo od linije klinov, sem ga tudi jaz preplezala naprej (na fleš), za tem še Erik. Ocenila sva ga s 7a+. Do vrha je sledil še en raztežaj ocenjen z A1, ki pa prosto tudi ni bil težji od 7a.

Meni smer, kljub »nizki« oceni in dejstvu, da sem vse razen dveh raztežajev plezala kot druga v navezi, pomeni veliko, saj je to moja prva smer v Dolomitih in sem se seznanila z novim tipom skale in varovanja. Vem, da mi do tega, da bom take ali težje smeri plezala kot vodilna v navezi manjka še veliko izkušenj. Hvala Eriku, da mi je odprl svet novih plezalnih dimenz

Na sliki Erik v previsni steni Diamanta.

Tom et je ris – kapnik, ki mu ni videti konca

Verdon, 22. avgust:Kot pri Hotelu Supramonte (8b, 250m, ki sem jo splezala leta 2002), se je tudi pri tej smeri zgodba začela, ko sem v neki plezalni reviji videla sliko smeri. Zanimivo je, da je bil na obeh slikah plezalec Pietro Del Pra. A pozornosti mi ni pritegnil on, temveč enkratna linija smeri. Kapnik Tom et je ris 8b+ (besedna igra – Tom& Jerry) v Verdonu je z eno besedo: »WAW!!!« »Enkrat ga moram iti splezat«, sem si rekla. A nekako me pot med vsemi plezalnimi avanturami ni zanesla v Verdon, tako da sem na smer že malo pozabila.

Pred nekaj tedni sem dobila mail španske plezalke Marione Marti, s katero sva se lani v Španji super ujeli. Mail je šel nekako takole; »Martina, videla sem super fotografijo enega kapnika v Verdonu in bi ga šla res rada pogledat. Vem, da imaš rada kapnike. Bi šla z mano?«
Ni mi bilo treba dvakrat reči.

Malo me je skrbelo le to, da bova imeli le 4 dni časa, saj ona ni mogla priti v Veron pred 19. avgustom, jaz pa sem obljubila predavanje v Vratih 23. avgusta. Kakorkoli že, strinjali sva se, da se splača priti, tudi če smer le pogledava in poskusiva gibe. Imela sem še srečo s prevozom, saj sta se Graga Šeliga in Špela Šmid ravno za nekaj dni odpravljala v Ceuze in Verdon in sem s jima na hitro priključila.

Z Mariono je prišel tudi njen fant, Laurent Triay (www.triaylaurent.com), z namenom posneti smer za njegov nov filmček. Dodaten pritisk torej.

Večer pred našim projektom smo šli do Bruna Cementa – Graouja, ki je smer pred petimi leti opremil in prvi preplezal. Posvetil jo je svojemu sinu Tomu. Pozanimati smo se morali o dostopu, saj kljub temu, da je smer z desne strani kanjona več kot očitna – 60m rumeni kapnik, med mnogimi sivimi – dostop do njega ni lahek.

Po Graoujevih besedah naj bi hodili 45 min, a zgleda da je tempo lokalnega vodnika precej hiter; mi smo rabili 1h 15. V pomoč pri nošenju opreme – 100m statična vrv, veliko kompletov, plezalna vrv, veliko vode..– nam je bil turi Laurentov pes Mako, ki je v pasjem nahrbtniku nesel vrv.

Ko smo končno našli varovališče na robi stene, je napetost začela naraščati. Obe z Mariono je zanimalo, kako kapnik zgleda v resnici. Ko sva se spustili čez rob, mu ni bilo videti konca, saj je stena precej previsna. Ko sva enkrat »priabzajlali« do njegovega začetka, so obema oči kar žarele od navdušenja. Zdaj ga je treba še potipati. Najbolj sem se bala, da naju bo ustavil kak predolg gib, kot me je v El Ninu. A je šlo vse tekoče. Počasi od kompleta do kompleta (ki so vedno bolj narazen), sva šli proti vrhu. Začetek je kar konkreten, po malih poličkah, in roke so bile takoj trdo navite. Brez ogrevanja v 8b+….ni ravno prijazno za mišice. A motivacija naredi svoje.

Smer je res dolga, tako da se, ko sem bila enkrat na vrhu, začetka še spomnila nisem več. Koža na prstih je bila pa od zobčkov na kapniku vsa zluknjana. Pozno popoldne, ko je sonce nehalo pripekati, sva z varovanjem od zgoraj ponovili le zadnji del, kjer so tri delikatna tehnična mesta po malih oprimkih; ne tako grozno težko, a si nisem predstavljala, kako bo, ko bom prišla tja po 40 metrih plezanja.

Naslednji dan sem se zbudila z gorečo kožo na prstih in rahlo bolečino v komolcu. Začele so se dileme, ali naj grem danes še malo naštudirat gibe, ali naj tvegam in raje počijem, a potem mi za smer ostane le še en dan. No, sicer Verdon ni tako daleč, da se ne bi mogla vrniti…
Ko sem pogledala na datum in videla da smo naslednji dan 21. (moja srečna številka), je bilo dileme konec. Tudi Mariona je bila utrujena, tako da smo dan preživeli ob jezeru in gledali posnetke, da sva obudili spomin na cca 150 gibov.

Naslednje jutro je bilo čutiti prijetno napetost. Dostop smo opravili v tišini, vsak zatopljen v svoje misli. Bila sem dobro razpoložena, nisem razmišljala o uspehu ali neuspehu. Bolj me je zanimalo, kako zgleda, ko enkrat plezaš brez počivanja na kompletih. Do kam bom prišla? In koliko se da počiti na treh šalcah, ki prekinjajo potek kapnika?

Problem ogrevanja sva rešili tako, da me je Mariona spustila po smeri, vmes pa sem preplezala določene dele. Prvi del se mi je zdel težji kot zadnjič, 10 kompletov brez pavze, kombinacije gibov se skoraj nisem spomnila. Ko se je ogrela še Mariona, je šlo zares. Prvi pravi poskus. Sem se presenetila in čez prve težke gibe prišla kar lahkotno, a malo višje, tam kjer nisem točno vedela kako in kaj, sem obvisela v zraku. Marionin poskus tudi ni bil obetaven; počutila se je utrjeno, poleg tega je zaradi izpostavljenosti in velikih razdalj med kompleti plezala z zavoro. Ker je bilo sonce že blizu, sem si rekla, da grem zdaj do vrha, tudi če padem: da dobim sliko o težavnosti celotne smeri in o tem, ali imam možnosti da jo splezam.

Prvi gibi so šli tekoče, čez del kjer sem padla v prvo, sem se morala precej potruditi, a je zneslo, na šalco sem prišla s popolnoma trdimi podlahtmi, dvomila sem, da se lahko spočijem za naslednjih 40m, a spodbude Marione so mi vlile dodatne energije. Naslednjih 15 metrov, plezanje med dvema kapnikoma, ne je malo spominjalo na plezanje poči – ko je so gibi ves čas isti, le hitro je treba iti, da te ne pobere. Naslednja pavza ja bila malo manjša šalca, a sem našla dober položaj in se po parih minutah zbrala za nadaljevanje – prvi tehničen prehod, ko kapnika zmanjka. Res je bilo vse v glavi . Prsti so se odpirali, a sem se mirila in prepričevala, da lahko zdržim, hkrati pa bila zelo pozorna na noge, da sem nanje dala kar največ teže. Uff, za las je šlo. Spet na počitku, tokrat z kolenom. Takrat sem že začela razmišljati o uspehu-neuspehu. Po vseh preplezanih metrih in naporu, res nisem hotela pasti. Ne bi mogla še enega poskusa tisti dan, saj mi je iz blazinic že tekla kri.

Ko sem začela z zadnjim delom, sem k sreči pozabila na vse ostalo razen na gibe. Tik pod vrhom, na zadnjem detajlu je bil kritičen trenutek, ko je treba vpenjati sredi težkega giba. Vrv je tako visoko že težka, in v zadnjem trenutku sem jo spustila in raje nadaljevala s plezanjem. Saj ni velike razlike, če padeš 15 ali 20 m. Zadnji gibi so bili pravi užitek, z nasmehom do ušes! Kar nisem verjela, da sem preplezala to lepo linijo in tako hitro. Zgleda da je pošiljko sreče, ki je nisem dobila v El Ninu, dobila tu. Kar nekaj plezalcev jo je že poskušalo, a po podatkih Graouja jo je poleg njega uspelo preplezati le še dvema. Smer res zahteva veliko potrpežljivosti. Ko si že ves navit, vrha smeri pa še ne vidiš, lahko hitro obupaš. A kjer je volja, tam je pot.

Mariona ima še nekaj dni časa za smer. Upam, da ji uspe, da bo happy end popoln.

Foto: Laurent Triay

Obraz Sfinge

Mojstrana, 30 julij: Čeprav živim 10 km od Severne stene Triglava, jo pogosteje in raje občudujem iz doline, kot da bi se podala vanjo. Strahospoštovanje. Stena zahteva veliko izkušenj, zato sem se tiste parkrat, ko sem plezala v njej vanjo vedno podala z izkušenimi alpinisti. Leta 2000 sem Čopov steber in Raz mojstranških veveric splezala s Tomom Česnom. Večinoma kot druga v navezi, le najbolje varovane, se pravi najtežje raztežaje kot prva.

Kar nekaj let sem imela v glavi najbolj markantno smer Sfinge, Obraz Sfinge, a nekako ni bilo časa zanjo, pa še nekoga sem morala najti, ki bi me varno pripeljal do nje; Sfinga je namreč tik pod vrhom Triglavske stene, do nje je treba preplezati cca 800 metrov »lažjega« terena. Pred dvemi leti sva se z Mihom Valičem zmenila, da greva skupaj. In včeraj sva končno našla dan, ko naj bi bilo vse idealno; vreme, suha skala…

Izid je bil idealen,a razmere ne najbolj. Začela sva zgodaj zjutraj, ob 4 30 iz Vrat. Smer Črni pas je bila mokra, zato sva šla bolj desno po Jugovem stebru. Vreme je bilo sprva idealno, prvič me v Steni ni zeblo. A ko sva po nekaj urah prišla pod strmo Sfingo, so prišle megle in oblaki. »Nič hujšega ne bo, saj je bila napoved, da ne bo neviht«, sem se tolažila in se zbrala le na steno nad seboj. V prvem težjem raztežaju, VIII-, sem zbrala pogum in šla prvič kot prva v navezi. In počutila sem se prav dobro, nič strahu, tudi s krušljivo skalo sem se že sprijaznila. Ko sva bila pod slavno streho je začelo padati babje pšeno, potem še dež, a naju je k sreči ni preveč motilo, saj naju je varovala streha. Le skrbelo naju je kako bova prišla iz stene, ko bova enkrat čez.
Miha je šel v ključni raztežaj kot prvi, od klina do klina, naštudiral gibe in prišel nazaj. Potem sem bila na vrsti jaz; in Miha me je tako dobro usmerjal od grifa do grifa, da sem raztežaj preplezala kar v prvem poskusu! Ni bilo lahko, predvsem zato, ker ima raztežaj poleg ocene IX/IX+ še tako veliko odmevnost, ki mu da dodatno težo. Da je bilo vse še lepše, je potem v tretjem poskusu tudi Mihu uspelo. Sledila je dirka proti vrhu stene, saj je bilo vreme vse slabše. K sreči sva oba navajena plezanja po mokri skali, le grmenje in strele mi niso bile všeč. Ob 18 15 sva bila na vrhu, potem pa hiter sestop. Konec dober vse dobro. Aja, sem pozabila omenit, da se je začelo neobetavno; meni je s stene padla vrečka z magnezijem, Miha pa je izgubil en plezalnik (na srečo je imel sabo dva para).

Vesela sem, da nama je uspelo preplezati Sfingo na tak način, se pravi da sva v steno vstopila od spodaj in ne z vrha, kot je to naredila večina.

Zdaj mislim, da sem opravila z vsemi smermi v Severni Steni Triglava, ki sem si jih res želela preplezati in jo bom le še občudovala iz doline Vrat.

Več o vzponu si lahko preberete in ogledate na Mihovi strani: http://www.mihavalic.net/blog/?p=289

Petzl Roc Trip Zillertal

Mojstrana, 31. julij:Prejšnji teden so se krave po pašnikih Zillertala čudile od kod kar naenkrat toliko plezalcev…

Petzl Roc Trip se je iz Francije preselil v kar kičasto lepo avstrijsko dolino v bližini Innsbrucka. Prišla je res vsa plezalska smetana, »štrikarji« in »blazinarji« (naj prevedem; tisti ki smo plezali smeri in tisti, ki so plezali balvani), če naštejem le najbolj znane: Lynn Hill, Chris Sharma, Dave Graham, Charlotte Durif, Dani Andrada, Ben Moon, Jerome Meyer, Daniel Dulac, Anna Stohr…. Skratka prava druščina za pozitivno plezalno vzdušje.

Malo nam je nagajalo vreme; dež, dež in še enkrat dež, tako da smo imeli resne probleme najti suhe smeri. Gerhard Horhager, domačin, ki po skalah Zillertala pleza že od malih nog, ko je pasel krave, nam je pripravil nekaj lepih projektov, »ultimate routes«, smeri, ki naj bi jih naštudirali in preplezali, a narava ni dopustila da bi se jih lotili. Punce smo imele več sreče, smer Caramello 8b je bila suha. Malo vlažna, a plezljiva. Po dnevu študija je na sončen četrtek kar štirim uspelo; medsebojna motivacija res pomaga! Prva je s smerjo opravila Švicarka Nina Caprez, malo za njo še Charlotte Durif in jaz, Lynn Hill pa je skoraj odnehala, je rekla, da je preveč utrijena, ker je 8 dni zapored plezala v Arcu… A smo jo prepričale za še en poskus in uspelo ji je! Res jo je užitek gledati med plezanjem!

V soboto je bil na vrsti Flash Contest; dobili smo vpisni kartonček, kamor smo vpisovali smeri, ki smo jih tisti dan preplezali. Spet je bil največji detajl najti suhe smeri… Na flash preplezana Pepino Pilotino 7c+/8a mi je prinesla toliko točk, da sem zmagala pred Charlotte Durif in si prislužila lep lesen pokal v obliki krave!

Foto: S Charlotte Durif in lesenimi kravami. Foto: John Evans

Novi izziv - naučiti se padati:-)

18. julij: Zadnji tedni so bili več kot polni. Vodenje tabora za mlade plezalce v Kotečniku, takoj za tem v Arco trenirati mladinsko reprezentanco, ki se pripravlja na svetovno prvenstvo, ki bo konec avgusta v Sydneyu, ko pa sem bila končno doma, so bili dnevi razpeti med plezanjem in novim izzivom, ki sem si ga zadala - učenjem skakanja s padalom.

Kaj me je potegnilo v to? Že ko sem pred leti skočila s tandemom, sem si rekla, da bi bilo super če bi lahko skočila sama. Pa potem, ko sem v Ameriki stala na vrhu 1000metrske stene, gledala v dolino in si želela, da bi lahko skočila dol... Zavedam se, da je BASE nevaren in da ni nekaj, kar bi lahko počel tako mimogrede. Potrebuješ mnogo izkušenj. A nekje je treba začeti, zato sem se vpisala v tečaj padalstva v Lescah. Da bi videla, če je to sploh zame. In zaenkrat mi je enkratno. Prvič se je tudi zgodilo, da sem se odrekla plezalnemu dnevu, zaradi drugega športa.

Nisem pa pozabila na plezanje. V Arcu sem na pogled preplezala nekaj 7c in na flash neimenovano 8a v Piccolo Dallas, potem v "domačem" Warmbadu zelo hitro opravila z Freehand 8a/a+, prvič obiskala Kozjo jamo pri Postojni, kjer so mi smeri dale vetra in bila sem vesela da sem v drugem poskusu uspela v Rjavem Sršaju 7c. Potem sva se z Mihom Valičem podala v hribe, v Šite, kjer sva poskušala v Dass ist nicht kar tako, 7b 300m. Po premaganih mokrih raztežajih, ki so spominjali bolj na canyoning kot na plezanje, sva zaradi mraza obrnila tik pod vrhom...Se bo potrebno vrniti. Še enkrat sem spoznala, da naši hribi zahtevajo mnogo "kilometrine" da se v njih počutiš doma. Meni jo še manjka, saj si res ne upam plezati naprej. Imam občutek, da se mi bo vse pod rokami in nogami podrlo.

Naslednji teden bom preživela v Zillertalu, na že drugem letošnjem Petzl Roc Tripu.

Natural Games Millau

1. julij: Kaj si plezalec lahko še želi boljšega kot čez 40 novih smeri, opremljenih s kompleti, pod steno bar z osvežilnimi pijačami, sadjem in sveže pečenimi »pain sportif« - športnimi kruhki- za napolnitev energijskih zalog? Če temu dodamo še bistvo – množico navdušenih plezalcev vseh narodnosti, ki se medsebojno spodbujajo - potem vidite sliko štiridnevnega plezalnega praznika v bližini francoskega mesta Millau.

Tokratni Petzl Roc trip je potekal v okviru t.i. Natural Games – plezanju so se pridružili še drugi športi - kajak, kanu, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje – tako da je bilo doganja res pestro.

S Klemenom (Bečanom) sva se že tretjič udeležila srečanja v Millau. Tudi letos smo plezali v plazališču Boffi, smeri ki so nam jo organizatorji namenili kot »utlimate route«, pa so bile tokrat bolj začinjene – ne le po oceni, tudi zaradi neizprosne vročine, ki je pripekala vse 4 dni srečanja. Punce smo plezale smer, ki je bila narejena že pred dvemi leti in je že takrat pritegnila mojo pozornost z neverjetno linijo po ostrem razu. La Tete de Gondole 8c.

V Millau sem prišla v negotovosti, če bom sploh lahko plezala, saj sem imela prej tri tedne probleme s poškodbo oz. vnetjem rame (to je tako, če človek ne zna počivati:-)). S Klemenom sva imela super spremljevalno ekipo, maserki Anjo in Nastjo Davidovo, ki sta potolažili mojo ramo, tako da sem lahko spet normalno plezala in se brez strahu pred poškodbo podala v smer. Ta se je izkazala za trd oreh, saj so se vse težave skoncentrirane v zadnjih 6-7 metrih. Poleg tega je smer ves dan izpostavljena soncu. Vesela sem bila že, da sem uspela narediti vse gibe, celoten vzpon pa v štirih dneh plezanja brez počitka, ni bil realno dosegljiv. Kljub vsemu sem v smeri toliko uživala, da že razmišljam, kdaj se bom vrnila. Tudi nobeni drugi punci ni uspelo preplezati smeri, pri fantih pa je z njihovo »ultimate route«, prav tako težavnosti 8c, že v drugem poskusu opravil Adam Ondra, tik pred zdajci pa še Dani Andrada.

Ker sem hranila moči za ciljno smer in pazila na ramo, nisem plezala veliko v ostalih smereh. Na pogled sem uspela v Les fausses esperances 8a.

Kam naprej? Najprej v Kotečnik, kjer bom mlade v okviru plezalnega tabora KŠP poskušala motivirati za plezanje v skali, potem pa v Arco, na trening z mladinsko reprezentanco. Poletje bo pestro:-)

Na sliki v Tete de Gondole, foto: Sam Bie

PS: V galeriji so dodane slike s pomladanskega plezanja v Mehiki in Ameriki.

Razmišljanja

Mojstrana, 30. maj: Vse skupaj bo mogoče malo zmedeno, a sem tako polna vtisov, da jih moram zapisati:

Več kot dvomesečno potovanje, plezanje, spoznavanje zanimivih ljudi in kultur, razsežne pokrajine, nekaj dni po prihodu domov še tako močno živi v meni, da komaj dojemam, da sem v Sloveniji.

Ko gledam fotografijo El Capitana na steni v sobi, začutim veter, slišim bučanje slapu, petje ptic…; kot dan po vzponu čez Nos, ko sem poležavala na El Cap Meadows in gledala v steno. Vanjo lahko gledaš cel dan, pa ti ni dolgčas. Stena s srcem. Toliko zgodb nosi v sebi. Mojih spominov in dogodivščin o katerih sem slišala ali prebrala.

Verjetno nisem edina, ki je zaljubljena v Yosemite. Nekaj mora biti v zraku, da se toliko plezalcev tja vrača leto za letom, in jih stroga (in neumna) pravila Nacionalnega parka ne odvrnejo od tega. Vzdušje v Camp IV je res enkratno. Čeprav sem bila sama, se še zdaleč nisem počutila osamljeno. Med plezalci se vedno počutim domače, kot bi se že dolgo poznali, hitro se z vsemi razumem; govorimo isti jezik (smer, gib, grif…) in v nas gori ista strast. To je tisto, kar nas že v osnovi približa.

Plezalni navdušenci s celega sveta, združeni ob tabornem ognju, pogovori, smeh, tišina, ki govori sama. Energija ki teče v krogu in mi privabi nasmeh na usta. Toooollllk je dobr biti med plezalci!

Potem so tu balvani, ki me sicer ob prisotnosti velikih sten ne privlačijo toliko, a ko si v Camp IV in ko gredo zvečer vsi balvanirat, se ne moreš upreti. Stotine komarjev sicer malo teži, a vseeno je evening boulder session zabavna. Obvezno se konča pod Midnight Lightningom, kjer vsi poskušamo in skoraj nihče ne uspe priti do vrha tega najbolj znanega in največkrat poskušanjega (najbolj zlizanega) balvanskega problema na svetu. Vsak je deležen glasnih spodbud, ne glede na to a konča na prvem gibu ali na vrhu balvana. Ni pomembno kako dober si, glavno da uživaš v plezanju.

Prav gotovo bodo ostali spomini na tri naj smeri mojega potovanja; El Gigante, El Nino in Nos. A največji pečat dvomesečenga potepanja so dali ljudje. Zanimivo je, kako so mi prihajali nasproti, v pravem trenutku. V začetku, ko sem ostala brez soplezalca, sem se počutila malo neprijetno, izgubljeno. Še posebej, ker sem po naravi taka, da rada vse točno vnaprej načrtujem, kje in kdaj bom plezala. In ko sem imela občutek, da se vse podira, ko sem bila »pred slepo ulico labirinta«, so je naenkrat odprla nova vrata. Le prepustiti sem se morala toku, da me je odnesel skozi. Po »naključju« sem srečavala ljudi, ki so me veliko nauči o počeh in velikih stenah, potem tiste, ki sem jim imela priložnost prenesti svoje izkušnje.

Zanimiva anekdota; Me en malo smešen plezalec z avstrijskim naglasom začne spraševati o El Ninu, da bi ga šel rad splezat. Pred nekaj urami sem ga srečala nad smerjo Separate Reality (7a poč), ko se je pritoževal, da je nikakor ni mogel splezat, kar za Evropejce ni nič čudnega, a za nekoga, ki se podaja v El Cap, v eno od težjih smeri, vseeno nepričakovano. »Ne vem, mogoče se tale Avstrijec zaganja v pretežko smer«, sem si mislila, in mu povedala čisto vse o njej, skoraj do giba natančno, namerno pa sem velikokrat omenila, da so svedri, kjer so, zelo narazen, da je plezanje res tehnično, velikokrat malo adrenalinsko in da je vse skupaj velik zalogaj. No, ko si na koncu izmenjava maile, ugotovim, da človek mora vedeti, kaj je adrenalin in kako se pleza tehnično zahtevne plate; bil je namreč Hansjorg Auer, tisti ki je lani soliral Ribo v Marmoladi!

Pa še ena; ko se je moral »petelinček« Alex Chabot, svetovni prvak, zmagovalec mnogih tekem svetovnega pokala in plezalec z nekaj 9aji, sprijazniti s tem, da ne more oz. ne zna preplezati poči 5.10. Obviseti v 6a! Šok! Jaz sem se samo smejala. Prava šola za vzvišenega francoskega plezalca. Sem ga potolažila, da smo imeli vsi Evropejci podobne probleme, in da bo po nekaj dneh bolje. Le sprejeti je treba, da tudi če plezaš 9a, nisi vsemogočen. Že drugi dan je postal Alex izpred osmih let (pred vsemi uspehi), preprost in pripravljen za učenje osnovnih lekcij. Seveda je hitro napredoval in za konec svojega kratkega potovanja v Ameriki skoraj prosto preplezal Nos.

Še nekaj o El Ninu. Smer, ki je v moji glavi že več let. Smer, ki me je veliko naučila. Ne samo o tehniki vlečenja prasic in o premagovanju nemogočih dolgih gibov.

Seveda mi je bil cilj preplezati jo prosto. A to ni bilo bistvo mojega drugega poskusa v smeri. Ko sem bila v njen prvič, so se mi trije odseki zdeli nemogoči. Bila sem premajhna. Granit je neusmiljen. Če grifa ni, ga ni. V apnencu pogosto najdeš kaj za pomoč, v granitu je med oprimki vse ravno kot zid. A želela sem si preživeti več časa na teh nemogočih odsekih in najti rešitev. Bil bi že mali čudež, če bi rešila vse. V steno sem šla s filozofijo; »Če mi bo uspelo najti rešitev bo super, če ne, bom pa vedela, da sem poskušala vse in bom tudi zadovoljna«.

Med plezanjem sem doživela več, jaz jim rečem kar »magic moments«. Ko si tako na meji, da skoraj že padaš, se vdaš v usodo, potem pa čudežno ostaneš na steni, najdeš rešitev, zadržiš grif. El Nino me mora imeti rad, da me je tolikokrat zadržal na sebi. Že ko sem prvi dan preplezala tri 5.13 zapored, sem bila tako vesela, da je težko opisati. Čez nekaj dni sem že obupala nad M&M flake, pa si rečem ,«še enkrat probam potem pa neham«, ker se mi je Josh že smilil, ko me je tako vztrajno varoval. In med tem zadnjim poskusom, se mi "po naključju" prsti zataknejo za lusko in tako ustavijo nihaj, ki ga nisem mogla zadržati. Rešitev! In potem uspešen poskus po enem Power Baru in pol ure počitka.

Naslednji dan v Royal Archu, sem ravno tako tik pred zdajci dešifrirala prvi dolg gib, naslednji pa ni šel. Bil je dolg in še na moč. Povrhu pa še gib, s katerim imam vedno probleme; ko je treba dati eno nogo zelo visoko in se nanjo usesti, hkrati pa potiskati z nasprotno roko. Zato ne iščem izgovorov, da sem premajhna. Če bi bila 5 cm večja, bi bilo vsekakor lažje, a se ne bi zavedala svoje šibke točke, kar je včasih bolj pomembno od uspeha. Tako da sem ta raztežaj dojela kot posebno lekcijo, hkrati pa mi neuspeh ni pokvaril veselja na vrhu smeri.

Dnevi v steni so naporni. Tako naporni, da sem se spraševala, kdo me je silil v smer. Josh, ki je bil v dolini ves čas zgovoren, je bil čudno tiho. Sem si mislila, da mu je gotovo žal, da je šel z mano garat v steno. Plezanja je v primerjavi z ostalimi stvarmi res malo. Res ni noben užitek vleči vrvi in prasice gor po steni. Visenje v pasu na večinoma visečih varovališčih, in ko bi šel rad spat, moraš najprej postaviti porta ledge, vse 100x preveriti, če je pripeto…Edini užitkarski trenutek je, ko ležiš na ledgu, gledaš v zvezde nad sabo in lučke ostalih navez v steni. A zjutraj bo spet treba ene 2 h dela da se vse pospravi nazaj v prasice in greš naprej… Ja, vse kar sem si želela je bilo, da bi bila čimprej spet na tleh….A ko sem čez nekaj dni ležala pod steno, sem si želela biti spet v njej:-) Neumorna želja:-)

In ko sem Joshu povedala o svoji ideji, da bi šla čez Nos v enem dnevu, je bil takoj za. To mi je bila potrditev, da mu v El Ninu ni bilo preveč mučno, da se je le soočal s svojimi mejami, tako kot jaz in da je bil preutrujen da bi veliko govoril.

Sem lahko srečna, da sem »po naključju« naletela nanj, saj je bil super sopezalec, ki je našel spodbudne in zabavne besede v pravem trenutku. Pozitivno vzdušje je med večdnevnim vzponom še kako pomembno. To sem spoznala v Mehiki,v El Gigantu, kjer je bilo vzdušje zaradi Nicolasove poškodbe bolj kot ne moreče. Lepi raztežaji so tako izgubili del svojega sijaja. Nasprotno pa napori in težke prasice postanejo lažje, če se ob tem smejiš in se medsebojno spodbujaš. Kar nama je z Joshom super uspevalo.

Po vrnitvi iz El Nina, so me spraševali, kdaj bom šla nazaj. Dvakrat je bilo dovolj. Sem doživela veliko »magic moments«, dvomim, da bi mi jih tudi v tretje ponudil toliko.

Pa še toliko sten je po svetu, ki bi jih rada odkrila!

»Ogenj pod nogami zagori in duša postane nomad, veter mi na čelo nosi hlad…..« Neisha

Čez slavni Nos

Yosemite, 22. maj:

V Yosemitih sem v zadnjem letu splezala večino najbolj znanih smeri, kot so Regular route v Half Domu, Astroman, Steck-Salathe, Rostrum, Separate Reality, Serenity Crack&Sons of Yesterdey. Manjkala je najbolj oblegana smer v »Dolini«. Nos.

Ker ne vem kdaj, če sploh še kdaj, se bom vrnila v Yosemite, sem si rekla, da moram videti, kaj je tako privlačnega na Nosu. Smer je vskakor nekaj posebnega že zaradi svoje linije, po razu El Capitana (na sliki) ter zaradi pestre zgodovine.

Da bi se izognila napornemu vlečenju prasic, sva se z Joshom odločila za poskus v enem dnevu. To pomeni, da moraš plezati kar se da hitro in da ni časa za prosto plezanje. Ko ne gre, si pomagaš s tehničnim plezanjem. Z Joshom sva smer razdelila na 4 dele; vsak je naprej plezal dva sklopa po 8 raztežajev, drugi je žimaril. Tako da je imel vsak cca 500 m plezanja in 500m žimarjanja.

Od začetka je šlo kar hitro, v drugi polovici, kjer so raztežaji težji, se je najin tempo upočasnil, tako da sva bila čez 32 raztežajev dolgo smer v 18 urah.

Najbolj me je impresionirala The Great Roof, ki je res ogromna! Šele ko si enkrat v smeri, spoznaš kako velik dosežek je splezati Nos v enem dnevu popolnoma prosto (kar je uspelo Lynn Hill in Tommyju Caldwellu), niti pod razno mi pa ni jasno kako sta brata Huber zmogla smer v 2h in 45 min!

El Niño – trije gibi in mokra dva metra do popolnosti

Yosemite, 17. maj

Po petih dneh »višinskih del« v steni El Capitana sem spet na trdih tleh. Smer El Niño, ki je bila moj glavni cilj tokratnega obiska »Doline« (Američani Yosemite imenujejo preprosto The Valley), je že drugič za mano. Do popolne proste ponovitve so mi zmanjkali trije raztežaji, bolj natančno en gib v 15. raztežaju (Royal Arch 5.13c/8a+), dva giba v 20. raztežaju (Black Cave 5.13b/8a), ter 27. raztežaj, katerega lažja varianta (5.13a/7c+) je bila mokra, zato sem na AO preplezala originalno linijo, ki je zaradi odlomljenega oprimka zdaj namesto 5.12c (7b+) 5.14a (8b).


Toliko o številkah, ki še zdaleč ne prikažejo vseh dimenzij El Niña. Poleg raztežajev, ki so vsi po vrsti resni, je eden od največjih detajlov smeri dvigovanje transportnih vreč oz. »prasic« čez smer, ki vijuga levo desno in zahteva še dodatne vrvne manevre.

Dober teden je trajalo, da sem pripravila vse potrebno za končni vzpon v smeri. Pod steno sem postopoma nosila zaloge vode (50l), kompletirala opremo (porta ledge, prasice, prenosno stranišče….) in najpomembneje, morala sem najti soplezalca.

Za smer sem motivirala Joshua Cooka iz Colorada, s katerim sem plezala že v Indian Creeku. Najprej sva šla v prve težke raztežaje, ki so tik nad tlemi (3. 4. in 5.). Ker sem imela smer v glavi vse od oktobra, mi je uspelo vse tri (8a, 7c+ in 8a+) splezati v prvem poskusu; bilo je težko, ker ni bilo sledu magnezija in sem bila na čase kar zgubljena. Na vrhu sva fiksirala vrv, po kateri sva čez dva dni začela petdnevni vzpon čez steno. V »lažjih« (manj kot 5.13) raztežajih sva se izmenjevala v vodstvu, ostale sem naprej plezala jaz. Drugi dan sem uspešno rešila uganko dolgih gibov M&M flake 7c+, ki je lani nisem uspela splezati.

Tretji dan sem se morala soočiti z dejstvom, da ne bo šlo prosto čez celo smer. Raztežaj Royal Arch je začinjen z dvema dolgima giboma; po slabi uri sem naredila prvega, drugi pa ni šel. Začuda mi ni bilo težko iti naprej brez preplezanega raztežaja; ko si enkrat v steni postane hitrost napredovanja ključnega pomena; en gib gor ali dol, glavno da bova čez nekaj dni iz stene.

Prvi raztežaj tretjega dne je bil zelo previsen Black Cave 8a. Ne najbolj primeren za zgodnje jutranje ure, čeprav me je pospravljanje porta ledga na visečem varovališču dodobra ogrelo. Križni gib na robu previsa, ki mi je delal težave lani, ni postal nič lažji:-) Sem se morala s pomočjo »friendov« potegniti čez.

Nadaljevanje smeri mi bo ostalo najbolj v spominu po vlečenju prasic levo in desno če steno. Obema so že prav presedale, res poberejo ogromno energije in časa, tako da sem bila vesela vsakega trenutka, ko sem lahko po vseh vrvnih manevrih, dvigovanju in žimarjenju zaplezala v naslednji raztežaj. A prasice so sestavni del, nujno zlo plezanja dolgih smeri. Nekakšen začaran krog - če želiš plezati več dni, da si spočit za težke raztežaje, so prasice toliko težje, in ti poberejo več energije. Če pa vzameš manj hrane in vode, pa si prisiljen plezati hitro, kar onemogoča dolgotrajno študiranje smeri.

Po eni strani me zanima, kako težki bi se mi zdelo posamezni raztežaji, če bi vse ostalo delo opravljal nekdo drug namesto mene. Po drugi pa vem, da na vrhu smeri, tudi če bi celo preplezala prosto, ne bi bila tako zadovoljna, kot sem bila sedaj. Ko je vzklik veselja na vrhu prišel sam od sebe, iz srca! Trije nepopolni raztežaji ostajajo v senci zadovoljstva, da nama je uspelo priti čez steno.

Na sliki: v enem od redkih lažjih raztežajev El Nina, prasice čakajo v ozadju. Foto; Joshua Cook

Spet v francoski navezi

Yosemite, 30. april: Kar nekaj časa se nisem oglasila z moje ameriške turneje, kar ne pomeni, da se ni nič dogajalo. Nasprotno, zadnji tedni so bili zelo pestri.

Ko sem pred slabimi dvema tednoma v Moabu že malo nestrpno iskala nekoga, ki bi šel plezat v Indian Creek, sem po naključji na Internetu zasledila novico, da se tja odpravlja Alex Chabot. Hitro napišem sms, da sem v Moabu in da iščem soplezalce. Takoj dobim odgovor, da je ravno prispel tja s še dvema prijateljema, Romainon in Guillaumom, »rendez-vous« čez pol ure, napakiramo avto in popoldne že plezamo v Indian Creeku. Malo se nasmejim, ko se pritožujejo nad težavnostjo 5.10 (6a) poči, jih naučim osnovnih trikov in potolažim, da bodo čez nekaj dni že uživali.

Po štirih dneh smo se začeli potovanje proti JZ, Californiji, Yosemitom. Vmes smo bili tudi pravi turisti, si ogledali Nacionalna parka Arches, Bryce Canyon in Zion. V zadnjem smo tudi dva dni plezali. Zaradi slabega vodnička (za napake je treba kriviti druge), sva z Romainom (Pagnoux) preplezala le eno od dveh želenih smeri. Prvi dan sva namreč za ene 300m zgrešila vstop in naredila eno prvenstveno smer, oz. po treh raztežajih ugotovila, da nekaj ne drži, ker ni varovališč, ki so bili na skici označeni, ter splezala nazaj na tla. Drugi dan sva le našla vstop v smer Shun's Buttress 5.11c, 200m in bila navdušena nad njeno lepoto. Smer prejšnjega dne je bila namreč zelo prašna in krušljiva Alex in Gullaume sta preplezala še drugo klasiko Ziona, Monkeyfingers 5.12a.

Zdaj smo že v Yosemitih. Na vrhu El Capitana in Half Doma je še precej snega, zgornji del »moje« smeri, El Nina je moker, tako da si lahko v miru privoščim nekaj dni počitka, medtem ko se moji francoski kolegi že pripravljajo na vzpon v Free Riderju. Sem vesela, da jim lahko malo pomagam pri kovanju taktike in pripravi opreme.

Na sliki z leve: Romain, Gullaume, jaz in Alex

Vrnitev v »šolske klopi«

Moab, 17.4. Drugi del moje plezalne turneje je namenjen učenju plezanja poči. Vrnila sem se tja, kjer sem se lani začela seznanjati s to zvrstjo plezanja, v Indian Creek (Utah).

Preden sem prišla do tja, se je precej dogajalo v organizacijskem vidiku potovanja. Nicolas je zaradi poškodovane rame odpotoval nazaj v Francijo, tako da sem se morala malo znajti, kako potovati brez avta (rent-a-car za eno osebo je vsekakor predrag) in plezati brez stalnega soplezalca. A sem hitro ugotovila, da to v Ameriki ni težko. Prijatelji, ki sem jih spoznala lani (ali pa v letih pred tem) so mi pomagali, spoznala in plezala sem še s celo vrsto plezalcev, ki jih je v tem obdobju v Indian Creeku res veliko.

Zelo vesela sem bila ob spoznanju, da sem se v zadnjem letu naučila kar nekaj o plezanju poči. Moj prvi cilj je namreč bil, preplezati smeri, 5. 10ke (6a), v katerih sem lani nemočno visela (npr. klasiko, Incredible handcrack). To mi je uspelo. Ne samo to, še celo uživala sem v njih, kar v počeh ni samo po sebi umevno. Potem sem se podala v malo težje, 5.11 in 5.12. Vesela sem bila, da sem imela priložnost en dan plezati s Katie Brown (s katero sva pred 10 leti skupaj tekmovali), ki obvlada poči in me je naučila nekaj o tehniki ringlocksov (ko zatlačiš v 3-4 cm široko poč palec, nanj položiš kazalec in sredinec potem zasučeš navznoter), ki mi poleg offwidthov dela največ težav. Občutek počasi dobivam, a še vedno nisem uspela v nobeni smeri te širine. Seveda obstaja »evropska« rešitev zanje, oporno plezanje (laybacking), a to te ne pripelje daleč, poleg tega pa je zelo težko nameščati varovanje.

Zaenkrat nabiram kilometre, oz. milje, a več kot šest smeri na dan ne zmorem. Plezanje poči je telesno veliko bolj naporno kot »normalno« plezanje, še navija na drugačen način:-)

Vesela sem bila za svojo prvo 5.12b (7b) poč na pogled, The Broken Tooth. Sledijo Polygrip 5 .11+ Coyne Crack 5 .11+, Layway plan 5. 11+, vesela sem tudi za vse brezskrbne padce, oz. dobro nameščene Camalote, ki so me zadržali.

Na sliki s smeri Layway plan 5. 11+

El Gigante

Plezanje v Mehiki je bilo nepozabno, več o El Gigantu si lahko preberete v prilogi (1,6MB).

Spet cez luzo!

21. marec - Zadnja dva tedna , ki sem ju prezivela doma, sta bila naporna. Na nacin, ki ga nisem vajena. Zakljucni del seminarja za trenerje, ki sem ga vodila od novembra, mi je vzel veliko casa in energije, poleg tega je bilo potrebno organizirati vse potrebno za vec kot dvomesecno plezalno avanturo po Mehiki in Severni Ameriki. Vmes se malo plezanja in tako so dnevi bezali kot minute.
Zdaj sem prav vesela, da mi nekaj casa ne bo treba prizgati racunalnika in da telefon ne bo delal. Prve tri tedne bom plezala v Mehiki v Nacionalnem parku Basaseachi, ki ga krasi tud 900 m stena El Gigante.
Vse sicer ne gre po nacrtih; saj se je soplezalec Nicolas Kalisz pred dvemi tedni poskodoval ramo. Oba upava, da so terapije, ki jih je imel zadnje dni pred odhodom pomagale in da se bova lahko podala v steno.
O mehiskih plezalskih dogodivscinah bom porocala cez tri tedne.Zdaj pa odklop.....

Nice climbing

Mojstrana, 3.3. 3008: Glavni namen plezanja v okolici Nice je bil spoznati se z Nicolasom Kaliszom, s katerim bi morala že lani skupaj plezati v Ameriki, a se je potem poškodoval. Poleti sem dobila njegov mail, če bi šla z njim v Mehiko (El Gigante) in Indian Creek. Takoj sem bila za, dodala sva le še Yosemite in tako je nastal plan za dobra dva meseca. Seveda je malo tvegano iti z nekom, ki ga ne poznaš osebno, temveč le preko priporočil prijateljev, zato sva naredila neke vrste test.

Dobro sva se, imava približno isti nivo, on ima kot gorski vodnik več izkušenj iz dolgih smeri, oba sva plezalna fanatika z istimi cilji, torej je izpolnjeno že veliko pogojev, ki so potrebni za uspeh naveze v steni.

Plezala sva v previsnih plezališčih, ki jih krasijo kapniki; Peillon, Gorges du Loup (Jurski park, La Cayenne, Mesa Verde), Saint Cezaire, La Turbie. Večinoma na pogled. Če pa ni šlo v prvo, je šlo pa v drugo.

Bila sem vesela, da sem ujela nivo, ki sem ga imela pred poškodbo roke, predvsem pa, da sem nanjo popolnoma pozabila in plezala sproščeno.

Še nekaj imen in številk; na pogled sem preplezala Vers la Lune 8a v Saint Cezairu, Sika casse couille 7c+ v La Cayennu, v drugem poskusu pa Arrow Head 8a v Mesi Verde ter Wellcome to the jungle 8a v La Cayennu.

Plezalnih slik tokrat ni nič nastalo, jih je pa v galeriji toliko več s Tenerifov. Vabljeni k ogledu!

Malo drugače.....

Mojstrana, 18. februar: Tisti, ki mojo spletno stran prebirate bolj pogosto, ste se začeli pritoževati, da že dolgo nisem nič napisala. Zadnja novica je bila tista o poškodbi in longeti, ki naj bi jo nosila 6 tednov.

Kdor me bolje pozna, ve da je pri meni to nemogoče, in res sem jo na lastno odgovornost dala dol po dobrem tednu, po slabih treh tednih pa sem spet previdno prijela za skalo. In ja kar šlo. Roka me je bolela le na stranskih oprimkih in podprijemih. A že to, da sploh lahko plezam mi je vlilo nove energije. Težke smeri bodo pa še malo počakale. Poškodba me je malo umirila, da sem se naučila uživati in počutiti polno tudi ob lahkem poplezavanju.


Za sprememnbo sem šla tudi na molo drugačno potovanje, kot sem jih vajena. Bolj turistično in ne čisto 100% plezalno orientirano. Zadnji vikend sem namreč obiskala našo bivšo domovino, Novi Sad in Beograd. V Novem Sadu sem se srečala tudi z zagnanimi mladimi plezalci, se jim pridružila na treningu, jim podarila nekaj parov rabljenih plezalnikov, kar jim je dalo še več zagona.

Za malo adrenalina sem obiskala Beograd ravno na zgodovinski dan odcepitve Kosova. A dopoldne je bilo vse mirno in če ne bi po TV in radiu slišala o izgredih in nevarnostih, ne bi ničesar začutila. Staro mestno jedro je lepo, ljudje prijazni. Skratka moji vtisi o Srbiji so le pozitivni (razen da povsod preveč kadijo in je nemogoče uživati ob dobri kavi), in upam, da bodo znali konflikt s Kosovom rešiti na miren način.

Naslednji teden grem pa spet v plezalno akcijo – plezat v J Francijo. Moram nabrati malo vzdržljivosti, ki je med počitkom izpuhtela.

Na sliki: 17. februarja tik pred progalsitvijo neodvisnosti Kosova na glavni Beograjski ulici.

Intervju (v francoščini) na Planetgrimpe.com

Za tiste, ki znate francosko:
Na naslednji spletni strani si lahko preberete mon intervju; kratek povzetek 20 letnega plezanja.
http://www.planetgrimpe.com/grimpeur.php?id=105

Lekcije življenja

13. januar: Med plezanjem na Tenerifih, sem med kajlanjem roke v poči zaslišala čuden, trgajoč zvok in začutila bolečino, ki pa ni bila tako huda, da ne bi mogla nadaljevati s plezanjem. Le kajlanja sem se izogibala.

Toda včeraj sem se morala soočiti z neprijetnim dejstvom, da zvok ni prišel od nikjer. Med vojaškim patruljnim tekom, sem malo nerodno vstala s strelišča, se oprla na isto mesto in zagledala zvezde, tako me je zabolelo. To na srečo naše skupine ni oviralo na poti do zmage v nemogočih deževnih pogojih na Poljuki. Takoj potem sem šla v bolnico, imela srečo, da je bil v službi največji strokovnjak za roke, dr. Jani Pšenica. Kosti so cele, le ena vez je natrgana; sicer ne tako pomembna za “normalno” plezanje, kjer za prijemanje uporabljaš mišice rok, a zelo pomembna za plezanje poči, kjer so mišice pogosto pasivne in je vsa teža na vezeh. Gre za vez med sklepom četrte in pete dlančne kosti. Terapija – 6 tednov opornica. Hmmmm.

Ni se lahko soočiti s tem dejstvom, še posebej ker sem zelo motivirana za trening za moje spomladanske projekte (Mehika-El Gigante, Indian creek in Yosemite). Zgleda da bom najprej morala natrenirati potrpežljivost.

Lahko pa to na vse to (roka in pogosti prehladi) gledam z drugega zornega kota. Kot na lekcije življenja. Tale zdaj nosi naslov “Ustavi se in pusti duši, da spregovori”. Moja glava vedno pravi, „treniraj, plezaj, delaj“, a telo odgovori z „ne“ takoj, ko prestopim določeno mejo. Da bom lahko slišala rešitev, ki je skrita nekje v duši, se moram umiriti, globoko vdihniti in si prisluhniti. Lahko je tole napisati, težje izvesti. A kot vedno ostajam optimist:-)

Plezanje je zakon!

Včasih sama sebe sprašujem, kako to, da se nikoli ne naveličam plezati. Zadnje dni na Tenerifih sem uživala kot že dolgo ne. Plezanje je več kot le vzpenjanje proti vrhu smeri. V letu 2007 sem potovala kot še nikoli, vedno z drugimi ljudmi in ravno to je tisto, kar Plezanju (z veliko začetnico) daje bistvo. Deliti strast plezanja z drugimi, spoznavati nova obzorja tako dežel kot ljudi in nenazadnje sebe.

Tik pred zdajci sem svoje počitnice na Tenerifih podaljšala še za tri dni. Plezala sem v družbi dveh Špank, Raquel Hernadez in Monice Martinez. Redko imam priložnost plezalti s tako za skalno plezanje navdušenimi plezalkami (slovenske punce so raje na umetni steni). Veliko čvekanja na srečo ni pokvarilo vremena. Leto sem začela res super, z dvema 8a na pogled, Katerpiller v El Riu in Paranoia v Guii de Isori. Tenerife sem tako zapustila ne le z veliko novimi prijatelji, temveč tudi z okroglo številko mojih smeri 8a. 200.

Čeprav ne zna slovensko, se moram zahvaliti lokalnemu plezalcu Aleju (Ale con los tres perros), ki je skrbel za nas od začetka do konca, nas vozil po plezališčih, nam predlagal smeri, uredil vse logistične probleme. Bom vesela, če bom imela priložnost vrniti gostoljubje.

Na sliki z Monico in Raquel

Nekaj več slik in Livine vtise najdete na:http://livsansoz.petzlteam.com//index.php/post/2007/12/28/TENERIFE

Počitnice in leto se iztekata...

Tenerife, 28. december: Počitnice na Tenerifih se bližajo koncu, jaz pa sem ravno zacela uživati v plezanju brez problemov z zdravjem.

Včeraj smo naredili cel krog okoli Tenerifov, plezali v samem centru Puerta de la Cruz, z razgledom na hotele s petimi zvezdicami. Plezališče Martianez je zelo previsno, smeri kratke in jedrnate. Na lastni koži sem občutila, kako hitro se lahko spremenijo razmere iz odličnih v nemogoče; na pogled sem padla tik pod vrhom ene 8a+, potem je sla v smer Liv, ki se je pritoževala, da ji zelo drsi, da je vse vlažno. Sem mislila, da ni navajena, a 15 min kasneje, sem se tudi sama vozila po oprimkih. Veter z morja je prinesel vlago in v pol ure je stena postala popolnoma mokra, tako da je bilo tudi v 6b nemogoče priti do vrha.

Prejšnje dni sva plezali v Aricu in Guiji de Isora, kjer sem na flash uspela v 197. 8a.
Sicer mi lovljenje 200 ni primarnega pomena na Tenerifih, a ker so do konca leta se trije plezalni dnevi, mi je dodatna motivacija za dobro plezanje.

Na sliki; 6b v Guiji de Isora. Foto: Evrard Wendenbaum

Boj z virusi

Tenerife, 24. december: Zadnji mesec je bil bolj kot v znamenju treninga v znamenju boja z virusi. Upam, da bo stevilka 8, ki bo kmalu zamenjala sedmico v letnici , prekinila zacarani krog zdravja in bolezni, ki se vlece ze celo leto. Grem sama sebi na zivce, ko ne morem plezat kot bi zelela. Sem mislila da je le prehlad, a se vnetje grla, nosu in pljuc vlece ze en mesec.

Bom nadaljavala malo bolj optimisticno. Trenutno sem na Kanarskih otokih, na Tenerifih in ugotavljam, da mi prijetno topla morska klima veliko bolj ustreza kot slovenski mraz. Plezanje po vulkanski kamnini je zelo zanimivo. Najdejo se tudi poci, ki me spominjajo na Ameriko , barve skale se prelivajo od crne, temnordece, oranzne do rumene, razgled pa sega od zasnazenega vrha vulkana Teide (3717m) do morja. Slednje je prijetno toplo za kopanje, a obstaja nevarnost da te povozi kak kaitsurfer, ki jih je kot komarjev ponoci.

Z Liv Sansoz in fotografom Evrardom Wendenbaumom smo zaenrat obiskali pet razlicnih plezalisc; Prvi dan Los Canados na visini 2200m, kjer sva z Liv le pozirali za slike, saj sem pozabila vrv v apartmaju. Sledil je Arico, najbolj znano plezalisce Tenerifov, potem El Rio in Guia de Isora, ter za spremembo se nakaj balvanov v El Porisu. Plezala sem predvsem lazje smeri, s posluhom do mojega zdravja, a eni 8a se nisem mogla upreti. Se stiri mi manjkajo do 200. Mi bo uspelo se letos ?

Na sliki; balvaniranje pod vulkanom Teide. Foto: Evrard Wendenbaum

Trening v teoriji in praksi

Mojstrana, 23. november: Ne morem verjeti, da je že en mesec odkar sem se vrnila iz Amerike! Čas leti. Veliko mi ga vzame organizacija seminarja za trenerje, ki mi je velik izziv in hkrati šola. Vsi se učimo, ne le bodoči trenerji. Najti predavatelje, ki imajo praktične izkušnje ni lahko. Teorije iz drugih športov pa pogosto v plezanju odpovejo.

Tudi sama sem začela z novim obdobjem treninga. Čez zimo bom zaradi seminarja morala biti doma, kar bom izkoristila za trening z repom in glavo, ki mi ga je letos ob vseh potovanjih manjkalo. Malo več časa preživljam na umetnih stenah, vmes sem šla tudi dvakrat v Osp. V Pajkovo streho, kjer sem v drugem poskusu preplezala Trojanskega koña 7c+ in Trojo 8a+. Bila sem tudi na dobri poti, da na pogled preplezam Active Discharge 8a, a sem med počitkom, sedenjem na kapniku odletela s stene z njim vred. Zabavno!

Danes ob 19 15 ste vsi vabljeni na predavanje Uda Neumanna z naslovom »Načelo najšibkejšega člena – celosten pristop k boljšemu plezanju«. Predavanje bo v veliki predavalnici Tehniškega šolskega centra Kranj (nasproti dvorane na Zlatem polju). Udo Neumann je avtor knjige, ki jo nekateri imenujejo tudi plezalna biblija – Performance rock climbing (v slovenskem prevodu je knjiga izšla pod naslovom Učinkovito skalno plezanje).

Na sliki: v Troji 8a+ Foto: Klemen Gričar

Fotoreportaža potepanja po Ameriki

Mojstrana, 2. november: V galeriji si lahko ogledate nekaj utrinkov z mojega jesenskega plezanja v Yosemitih in Red River Gorgu. (fotogalerija; ZDA jesen 2007)

Yosemitsko razplezavanje

Mojstrana, 24. oktober: Neverjetno kako hitro beži čas, ko sem na plezalnih potovanjih. Dobrih 5 tednov Amerike je kar švignilo mimo. Bili so intenzivni in pestri. Motivacija je bila ves čas na vrhuncu in sem se morala zavestno truditi, da sem imela med plezalnimi dnevi tudi nekaj počitka za regeneracijo. Nisem hotela končati tako kot sem prvo potovanje v Ameriko – s poškodbo. Zato sem na koncu malo spustila tempo in sem zadnji teden v Yosemitih plezala le še kratke smeri in balvane. Tudi vreme je postalo malo muhasto, en dan deževno, potem jasno a mrzlo, zatem spet dež, kar ni primerno za plezanje dolgih smeri. V kratkih in raznolikih smereh Cookie cliffa in Arch rocka sem utrjevala in širila tehniko plezanja poči. Ko sem mislila, da že kar obvladam zadevo in sem hotela na zadnji dan splezati še eno klasiko, Tales of power 5.12b, sem bila postavjena na realna tla. Začetni off width sem še premagala, previsna poč širine nekje med dlanjo in prsti pa nikakor ni šla; roke so lezle iz poči ne glede na način kajlanja. Hmmm, pa samo 7b. Meni se zdi težja od Phoenixa 7c+. Tako je pač v počeh; določena širina je nekomu »šalca«, drugemu pa »minimalec«. Seveda se da tudi naučiti kako iz nič narediti šalco, a za to bo treba še nekaj kilometrov po počeh. Dobra motivacija za naslednje leto, ko se nameravam vrniti v svoj projekt - El Nino.
V naslednjih dveh mesecih me čaka drugačen projekt. Organizacija seminarja za trenerje športnega plezanja. Velik zalogaj! Več o seminarju na straneh http://ksp.pzs.si/

Na sliki; El Capitan v večernem jesenskem soncu

Več slik in intervju na: http://www.alpikor.org/index.php?p=3291

Rocktoberfest

Red River Gorge, 14. oktober: Tokratni Petzl Roc trip se je odvijal v okviru vsakoletnega Rocktoberfesta v Red river Gorgu (Kentucky). To plezalno področje je nekaj posebnega zato, ker je vse zemljišče, kjer so skale, last lokalnega plezalne zveze (Red River Gorge climbing coalition); za to morajo vsako leto plačati veliko denarja, ki ga zbirajo na različne načine.

Tokrat je bila to tudi naša naloga – zbirali smo ga na način, ki ga najbolje obvladamo – s plezanjem. Dekleta in fantje smo imeli za nalogo preplezati dve t.i. Bounty smeri. Prvi, ki mu je to uspelo, je za RRGCC prislužil 500 $. Pri dekletih sva bili to Emily Harrington, ki je preplezala zelo previsno smer Ultra Perm 8b, meni pa je v drugem poskusu uspela tehnična 8a No redemption, ki sta jo kasneje preplezali tudi Liv Sansoz in Marietta Uhden. Pri fantih sta bila to Sean Mccoel s smerjo Mufy money 8a+ in Mickael Fuselier s Fifty words for pump 8c/c+. V soboto je bilo pestro v sektorju Moderlode, kjer smo imeli flash contest. Zbralo se je več sto gledalcev in »tekmovalcev«. Tekmovanje je bilo v ozadju, v ospredju pa druženje. Kljub vsemu, smo nabirali točke s smermi od 7a+ do 8c, vsaka je bila na začetku vredna 1000 točk, ki so se delile s številom uspešnih vzponov. Sodeloval je lahko prav vsakdo. Najuspešnejša sta bila Emily Harrington in Steve Mclure.

Vzdušje na Rock tripu je bilo kot vedno super, sproščeno, srečala sem cel plezalni svet v malem, škoda, da je teden tako hitro minil…

Na sliki v smeri No redemption 8a, foto: Fred Labreveux

El Nino ostaja izziv!

Yosemite, 7. oktober: Po petih dneh v steni sem vesela, da sem v dolini, na toplem soncu. Kljub temu, da mi El Nina ni uspelo preplezati prosto. Bila je prava avantura!

Vsi štirje 5.13 (7c+ do 8a+) raztežaji v zgornjem delu smeri so bili pretrd oreh zame, še posebej za omejen čas, ki sem ga imela na razpolago za smer (5 dni). Vseh ostalih 26 (med njimi šest 5.12 sem preplezala na pogled oz flash, le štiri kot druga v navezi (s Seanom Learyjem – istim soplezalcem s katerim sva splomadi preplezala Goldengate)

The Royal arch 5.13c mi je še največja uganka. Vsi ponavljalci smeri, so mi rekli, da je na dolžino, a sem upala, da bom našla rešitev za pomanjkanje grifov. Tisti dan je bilo zelo vroče, tako da mi je po uri iskanja rešitve popolnoma »pojedlo« kožo na prstih. Sem se vdala in šla naprej.

Za ostale tri nepreplezane raztežaje (M&M flake 5.13a, Black cave 5.13b in Lucy is a labrador 5.13a) vem, da jih malo bolj spočita lahko splezam. Ugotovila sem, da je plezanje le okoli 30 % vsega napora v steni. Ostalo je vlečenje opreme, žimarjenje (steno praktično preplezaš dvakrat; enkrat ko plezaš in drugič ko vlačiš »prasice navzgor«. Piko na i moji utrujenosti je dalo še mrzlo vreme; v petek je cel dan snežilo, tako da smo dan preživeli v pokritih potraledgih. Polico si nas je delilo 6 (še ekipa štirih, ki je plezala North America Wall), tako da ni bilo dolgčas. Sem se počutila kot bi bila na kakšni himalajski odpravi ne pa v »sončni« Kalifroniji. Moja edina želja je bila, čim hitreje priti iz stene, zato se po padcih na detajlih najtežjih raztežajev, nisem predolgo zadrževala in iskala rešitve, temveč šla čim hitreje naprej.

Danes pijem čajčke in jem zdravila iz domače lekarne….5 dni El Capitana je načelo imunski sistem. Že jutri letim v Kentucky, v Red river gorge na Petzl rock trip.

El Nino pa ostaja izziv…

Na sliki; gneča na polici Big Sur (12 raztežaj El Nina). Ko je bilo še vroče.

Vrata navzgor so odprta

Yosmite, 30. september: V Yosemitih te dni poteka t.i. Yosemite facelift – vsesplošna čistilna akcija, ki je povezana tudi s pestrim večernim sporedom. Med ogledom filmov Crisha Sharme in bratov Huber, kjer je prikazano, koliko energije vložijo v eno določeno smer (Chris v plezanje oboka na Mallorci, brata Huber v hitrostno plezanje Nosu), sem si rekla, da res ne smem obupati po prvem dnevu v El Ninu. V petek sem šla nazaj z Avstralcem, ki je smer že splezal, da smo naredili fotografije, potem pa sem raztežaje naštudirala z varovanjem od zgoraj in našla rešitve za vse dolge gibe, ki so mi delali probleme. Ugotovila sem tudi, da so pogoji v popoldanski senci res precej boljši ko t na soncu, tako da sem se iz smeri vrnila precej bolj optimistična.

Včeraj sem šla še enkrat. Brez pričakovanj. Samo da vidim, kakšna je realnost. In bila sem prijetno presenečena. Prvi prva 8a, Balck Dike je šla v prvem poskusu. Tudi Missing link 7c+. Potem se je začelo že temniti in sem pohitela še v Galapagos 8a+. Prišla čez detajl, ki mi je delal največ težav, potem pa zdrsnila zaradi slabe vidljivosti. Nisem se vdala, hitro potegnila vrv ven in začela še enkrat. Tokrat je uspelo!!! Prvih pet raztežajev je torej za mano, vrv fiksirana in pripravljena za dvigovanje tovora.

V smer bi šla že danes, a imam problem najti partnerja, ki ima čas iti z mano za nekaj dni. Kljub temu pripravljam opremo in vodo, jo počasi nosim pod steno. V upanju, da do ponedeljka ali torka najdem nekoga.

Na sliki: V 5. raztežaju El Nina – Galapagos 8a+, foto: Gerhard Schaar

El Nino – prevelik zalogaj?

Yosemite, 27. september: Vreme v Yosemitih je spet kristalno jasno, dogajanje v stenah pa pestro. Kamp IV je poln, mednarodno obarvan, srečala sem tudi Slovence, Primorce, ki plezajo Triple Direct in Mescalito. Tu sta tudi brata Huber, ki želita podreti hitrostni rekord v Nosu (zdajšnji je 2h 48min – za 31 raztežaje!!), a imata pri treningu težave, saj je v smeri po 10 navez naenkrat.
Prav onadva sta avtorja smeri, v katero sem se nameravala podati. El Nino 5.13c (8a+). Alexander mi je dal nekaj pomembnih informacij o smeri in me motiviral, da je ena lepših prosto preprezljivih smeri v El Capitanu, ključni raztežaji pa so v platah, kar bi mi moralo ugajati.

Naslednji dan sem z zanimanjem šla pogledat prvih pet raztežajev. Že v tretjem 5.13b (8a) sem bila postavljena pred dejstvo, da je treba imeti ne samo močne prste temveč predvsem psiho. Svedri so zeeeelllooo narazen med njimi pa je treba iskati smer levo in desno. Nič sledi magnezija. Skoraj 2 uri sem porabila za ta raztežaj! In bila vesela, da sem jo odnesla brez velikih poletov. V položnih platah ni prijetno padati…. Naslednji raztežaj (5.13a) ima samo dva svedra, v najtežjem 5.13c pa sem se na sredi obrnila saj je bila moja glava predozirana z adrenalinom, prsti brez kože in plezalke brez gume. Zvečer sem srečala Alexandra, mu rekla, da sem že obupala, a me je opogumil, češ da bi morala iti v smer popoldne, ko je v senci, poleg tega pa sta onadva študirala malo več kot le en dan. Po nekaj prespanih nočeh, sem se odločila, da grem čez dva dni še enkrat v smer, realno ocenit možnosti, če jo lahko splezam.

Včeraj sva z Gerhardom preplezala še eno izmed klasik, 15 raztežajev dolgo smer v Sentinel wallu, Steck-Salathe, ocenjeno le z 5.9, a polno kaminov in širokih poči, ki zahtevajo veliko fizičnega dela. Po pravici povedano nisem v smeri prav nič uživala in med plazenjam skozi kamine jamrala, češ to pa že ni plezanje. En raztežaj, ki spominja na Harding slot v Astromanu, sem uspela šele v tretjo, ko sem našla meni lažjo rešitev po zunanji strani kamina. V vodničku je ob smeri zapisano, da je prava odisejada med naravnimi prehodi. Res je bila, ko so se zataknili nahrbtniki, med vlečenjem skozi Narrows, ko mi je čelada zletela v praznino in ko sem v predzadnjem raztežaju zašla. Tako da sva na vrh priplezala v temi. Temu sledi še dolg, strm sestop…

Na sliki: v »steklenem« granitu prvih raztežajev El Nina. Foto: Gerhard Schaar.

Yosemitsko ogrevanje

Yosemite, 22. september: Ko sem bila pomladi v Yosemitih, sem se spraševala, če tu sploh poznajo oblake, saj je bilo nebo vedno kristalno jasno. Tokrat spoznavam tudi zvoke californijskega dežja. Ta zaenkrat ne moti plezalnega ritma. Pravzaprav mu je moje telo hvaležno, saj bi bilo ob jasnem vremenu zelo težko počivati.

Z Gerhardom sva se v prvem tednu privajala na poči. Še pod vplivom jet lega sva splezala 4 raztežaje dolgo After six 5.6, takoj naslednji dan pa sva se podala v bolj »resno« smer v 240 metrskem stolpu Rostrum. The regular North Face route 5. 11c je ena najlepših dolgih smeri, kar sem jih do sedaj plezala, saj ponuja zelo raznoliko plezanje po kompaktnih počeh vseh širin. Predzadnji raztežaj te pripelje pod mogočno streho, čez katerega vodita dve težki izstopni varianti (normalna je 5.9) in seveda sem se odločila za eno izmed njih. Alien 5.12b. Žal mi je za popolno prosto ponovitev zmanjkalo malo moči in tudi dnevne svetlobe. Zato se bom ob priložnosti vrnila vanj.

V zadnjih dneh sva zaradi nestabilnega vremena plezala le kratke smeri v Cookie cliffu in okolici. Zelo sem bila vesela, da sem na flash splezala kasiko, The fish crack 5.12b, na pogled pa še njeno sosedo Crimson crinch 5.12a - 55metrsko poč, ki se med plezanjem zdi neskončna.

Ker sem glede številke 21 že kar malo vraževerna, saj mi je že večkrat prinesla srečo, sem za »odpravljenje pomladanskih dolgov« izbrala 21. september. Od junija naprej sem imela v glavi smer Phoenix 5.13a. Takrat mi je burzitis preprečil, da bi se ji resno posvetila. Včeraj mi jo je uspelo preplezati v drugem poskusu. Ker po prvem neuspelem poskusu nisem mogla odstraniti vseh Camalotov, je sicer nisem preplezala na popolnoma etičen način, se pravi s sprotnim nameščanjem varoval, a sem kljub temu več kot vesela za svojo prvo poč teh težav.

Z Gerhardom se oba čudiva, kako je mogoče, da te poči tako izmučijo, kot bi nekdo iz tebe posesal vso energijo. Verjetno je razlog ta, da še ne obvladava najbolj ekonomične tehnike in se bo treba še malo učiti.

V naslednjih dneh naj bi se vreme izboljšalo in počasi se bom začela spogledovati z El Capitanom, s prvimi težkimi raztežaji El Nina (www.supertopo.com)

Več slik in novice z drugega zornega kota najdete na www.gerhardschaar.com

Avantura se začenja

San Francisco, 15. september: Treninge v zadnjih dveh tednih sem morala precej zmanjšati, saj mi je začela nagajati rama. Kljub temu nisem bila križem rok; ob terapijah, masažah (zahvala fizeoterapevtki Tatjani Mezeg in maserki Daši Brazdovi) in raznih vajah sem tudi plezala. Zanimiv je bil prejšnji vikend, ko sva z Gerhardom Schaarom plezala v Maltatalu; v smereh, ki so sicer navrtane, a sva svedrovce ignorirala, si okoli pasu namesto kompletov obesila metulje in zatiče in smeri do 7a+ plezala v stilu, ki naju čaka v Ameriki. Le da tam ob počeh ne bo svedrovcev za potuho.
V težje smeri se zadnje čase nisem podajala, več sem plezala na pogled in v Warmbadu uspela v Bellavisti 7c+.
Tik pred odhodom smo prav tako v Warmbadu – moje najljubše plezališče – posneli prispevek za oddajo Gorske sledi, ki bo na sporedu v soboto 22. 9. na TV Piki.
Zdaj sem že na poti proti Yosemitom, kjer bom morala poslušati svojo ramo (kar je ob super stenah vedno težko) in se šele potem odločiti, v katero dolgo smer se bom podala. O dogajanjih vas bom sproti obveščala.

Na sliki: obtežena s "friendi" Foto: Gerhard Schaar

Trening pred Ameriko

30. avgust: Po vrnitvi iz Francije in krajšem počitku, sem začela trenirati za septembrsko odpravo v Yosemite. Treningi sicer niso ravno takšni, kot bi morali biti za plezanje v granitu, a bistvo je, da dobim dovolj moči in vzdržljivosti za večdnevno plezanje v El Capitanu. Moji načrti glede smeri, v katero se bom podala, so sicer še precej nedorečeni, saj je soplezalec, s katerim sem načrtovala naštudirati El nino, v času, ko bom tam, službeno zadržan. Imama pa srečo, saj gre v istem času kot jaz, v Yosemite tudi Avstrijec Gerhard Schaar(www.gerhardschaar.com), ki bo tam začel plezalno turnejo okoli sveta. On ima v steni El Capitana drugačne načrte, tehnično smer Shield. Tako, da se bom šele na licu mesta odločila, v katero smer se bom podala.

Nazaj k pripravam: Plezala sem predvsem v skalah blizu doma in tudi na umetnih stenah, kjer sem si okoli pasu dala nekaj uteži, za simulacijo plezalne opreme, ki jo bom moral imeti za pasom v Ameriki. V Kaltbadu, previsnem plezališču blizu Warmbada, sem zelo hitro opravila z novo smerjo A good guy goes to heaven, originalno ocenjeno z 8b, a smo jo sporazumno znižali na 8a+. Še isti dan sem v drugem poskusu uspela tudi v Blumenstrauss 8a+. V Warmbadu sem včeraj kljub močnem deževju našla suho smer, ki je še nisem plezala, Holzknecht 7c, ter jo uspela na flash. Pravzaprav na pogled, saj Gerharda, ki jo je splezal pred menoj, zaradi megle skoraj nisem videla.

V ponedeljek sem po nekaj letih plezala naših hribih in sicer v Srebrnjaku v Zadnji Trenti. Bratovsko smer ocenjeno s V+. Bila sem vesela, da je vse raztežaje vodil Aleš Česen, ker se v nekompaktnem apnencu ne počutim ravno doma. Mi je pa izziv, da se enkrat bom. Za to bo potrebno še veliko »Julijskih kilometrov«.

Na sliki: V smeri A good guy goes to heaven, Kaltbad, foto: Marcus Groinig

Spet francosko poletje

18. avgust:Od leta 1995 sem vsako poletje vsaj tri tedne preživela na jugu Francije. Zaradi tekmovanj. Letos sem se tja vrnila le zaradi skal.

Tokratno turnejo sem začela v Švici. Obiskala sem Voralpsee in Ratikon. Slednjega le za okus (pet raztežajev v 7a+), za to da sem videla kako zgledajo in »se čutijo« stene, ki me že nekaj časa privlačijo. Skala me zelo spominja na Paklenico in ko bo priložnost se vsekakor vrnem v kakšno težjo smer. V Voralpseeju sem preplezala Gränzganger 8a, na pogled pa Lucy 7c+.

Potem sem se odpeljala na Azurno obalo kjer nedaleč od množice turistov lahko v miru plezaš v Gorges du Blavet. Tam smo začeli priprave mladinske reprezentance in jih nadaljevali v okolici Verdona (Chasteuil). Kljub temu, da sem bila v vlogi trenerja (zadolžena predvsem za jutranje raztezaje in izbiro plezališč in smeri), sem imela dovolj časa tudi za plezanje. Na pogled sem uspela v smeri Petit Modzon 8a.

Na koncu priprav, smo najuspešnejša mladinca (Lejo Kos in Izidorja Zupana) peljali še v kanjon Verdona, da sta okusila izpostavljenost dolgih smeri in tehniko»stare šole«; platke, nič stopov.

Po končanih pripravah sva s Klemenom Bečanom v Franciji ostala še dober teden in odkrivala nova plezališča v okolici Verdona. Domačin, Bruno Clement – Graou (avtor neštetih smeri po celi J Franciji) nama je dal svoj zvezek z novimi stenami… Še nekaj let se bom lahko vračala v te konce in plezala na pogled. Tokrat sva šla le v tri sektorje; Le Fac, Ariane 5 in Hulk. Plezanje v njih se razlikuje od tistega v »klasičnem« Verdonu. Tu prevladujejo previsi in kapniki. Na pogled sem uspela v Pour toi j'ai leche 7c+/8a, L'horreur est humaine 7c in La peau du Hulk 7c v drugem poskusu pa v Hulkanologue 8a.

Za konec sva se po dveh letih vrnila še v Ceuze, ki sicer ni moje najbolj priljubljeno plezališče zaradi luknjic in velike gneče pod smermi. Na pogled sem preplezala dve 7c+, Les colonettes in Tout n'est pas si facile, v drugem poskusu sem opravila tudi z dolgom izpred dveh let, težko 8a, La couleur du vent in tako na svoj dolg spisek smeri 8a dodala prvo iz Ceuza.

Še nekaj najboljših vzponov Klemena:
V Vedronu je po kar nekaj poskusih uspel v dvaindvajset let stari klasiki Les Braves Gens 8b. Na pogled je kot prvi preplezal 20 metrski kapnik v sektorju Hulk, Hulkosaure 8b+, v Ceuzu pa je v drugem poskusu uspel v Le cadre 8c, nekaj več jih je rabil za 70 metrsko smer No Future 8c+.

Na sliki: med vzponom na flash v smeri L'impressioniste 7c+ v Gorges du Blavet. Foto: Borut Kavzar

Rock me baby 8b

18. julij: Po prisilnem skoraj tritedenskem počitku zaradi rehabilitacije komolca (se mi je zdela cela večnost), je bil stik s plezanjem precej krut. Po dveh mesecih plezanje v Ameriki, po počeh, ki niso bile ravno previsne, se je moje telo popolnoma odvadilo previsa, prsti pa pozabili, kako je treba stisniti grif. Prve dni je navijalo, da sem bila kar malo panična, saj so se mi smeri zdele za par stopenj težje in se že leta nisem počutila v tako slabi formi. A zgleda, da je forma le »spala«, saj se je občutek boljšal iz dneva v dan in v zadnjem tednu sem začutila, da sem na starih tirnicah.

Najprej sem v Warmbadu v drugem poskusu splezala Stairway to heaven 8a, kar mi je bila odskočna deska za smer Rock me baby 8b v Kanzinaibergu. Smer je leta 1986 prvi preplezal Srečo Rehberger. Po gibih sem jo naštudirala že pred dvema tednoma. Okoli 50 gibov po poličkah v previsu. Vedela sem, da bo potrebno natrenirati še malo vzdržljivosti, zato sem jo pustila čakati. Vrnila sem se ta četrtek, a je bila zaradi dežja mokra, tako da sem le izpilila gibe ter srečo poskusila v soboto. Uspela mi je v prvem poskusu.

V zadnjih dneh sem na pogled preplezala še Amazonio 7c+, Status quo 7c, v drugem poskusu pa Kyrie Eleyson 8a, prav tako v Kanzianibergu, kjer so pogoji za plezanje v senčnih sektorjih, kljub poletni vročini, dobri.

Sedaj se spet odpravljam v tujino, po sejmu v Friedrichshafnu bom nekaj dni plezala v Švici, potem pa bom kot trener sodelovala pri pripravah mladinske reprezentance na J Francije.

Fotoutrinki iz Amerike

19. junij: V galeriji si lahko ogledate nekaj fotoutrinkov iz Amerike.

Zadnje ameriške preizkušnje

14. junij: Zadnji plezalni teden se ni odvijal po mojih željah. Pot nazaj pa še manj. Tako da zdaj še bolj cenim vse lepe trenutke, ki sem jih doživela med skoraj dvomesečnim plezanjem na ameriškem zahodu.

V Needlesih je bilo nenormalno mraz za to obdobje. Sem mislila, da sem le jaz bolj zmrznjena, a sta mi zjutraj zamrznjena voda in ivje na drevju povedala, da je res mraz. Poleg tega je pihal močan veter, sonce pa je prekrivala megla. Po dveh dnevih vztrajanja in bolj malo plezanja (Atlantis 5.11c, 120m), sem se vrnila nazaj v Yosemite, kjer sem najprej čestitala Stephanie (Bodet) za uspešen vzpon v Free Riderju (5.12d, 35 razrežajev). Z njim je postala prva neamericanka in če se ne motim tretja ženska, ki je steno El Capitana preplezala prosto. Smer, ki ji je bila glavni cilj potovanja v Ameriko, je naštudirala v zadnjih dveh tednih, s pomočjo fiksih vrvi z vrha. Po dobrem počitku, sta se z Arnaudom za pet dni odpravila v steno. Stephanie je vodila je vse razen dveh lažjih raztežajev, padla je le enkrat, tako da je raztežaj Enduro corner morala ponavljati.

Tudi v Yosemitih je nevihta ohladila ozračje, tako da so bili spet dobri pogoji za balvaniranje. Predvsem ni bilo toliko komarjev. Prvič sem obiskala znameniti Camp IV, kjer stoji slavni balvan Midnight Lightening. Oprimki na njem so gladki kot marmor od vseh plezalcev, ki so ga poskušali. Nekaj magnezija sem dodala tudi jaz, a le na začetnih oprimkih; je precej visok in če bi ga hotela naštudirati, bi se ga lotila z vrvjo. Isti večer sem šla plezat še smer Phoenix, prvo 5.13a v Yosemitih. Dobro sem jo naštudirala in si rekla, da jo pridem splezat naslednji dan, a potem se je začelo dogajati nekaj čudnega v mojem komolcu. Že prejšnje dni je bil na zadnji strani malo otekel, sem mislila, da sem se le udarila. Vendar je bilo nekaj resnejšega, tako da s Phoenixom ni bilo nič in sem bila zadnje dni le še turist.

Komolec je postajal večji in večji, tako da sem si želela čimprej priti domov. A že tako dolgo potovanje se je zaradi zamud na letališču v New Yorku podaljšalo še za en dan. V skrbeh za komolec sem zdravniško pomoč poiskala že v Ameriki in preživela noč v bolnišnici na Long Islandu; z infuzijo antibiotikov; diagnoza je bila bursitis komolca. Verjetno od preveč plezanja poči, kaminov. Da je bilo potovanje še bolj zabavno, mi je med poletom v Evropo, med večerjo komolec počil, ven je prišla zelena snov, ki je gotovo vsem mojim sosedom pokvarila apetit, mojemu komolcu pa je pomenilo pravo olajšanje.
Ko sem bila po 48 urah potovanja končno v Sloveniji, so mi komolec operacijsko očistili, zdaj me čaka nov izziv; preživeti nekaj tednov brez plezanja:-)

V Ameriko se bom vrnila že jeseni; povabljena sem na Petzl roc trip v Red River Gorge (http://en.petzl.com/petzl/SportNews?News=188), pred tem pa bom dva tedna preživela v Yosemitih, saj je otpalo preveč smeri, ki sem si jih želela preplezati, a ni bilo časa.

Na sliki: na enem od mnogih lepih balvanov v Campu IV

Tuolomne meadows in Shuteye

3. junij: Kalifornijsko sonce postaja prevroče za plezanje v Yosemitih, zato sem obiskala dve plezalni področji na višini 3000m. Ker še nikoli nisem bila tako visoko, sem imela malo problemov s pomanjkanjem kisika, sploh med dostopi do smeri. Med plezanjem me je malo bolj navijalo kot ponavadi, a po treh dneh sem bila aklimatizirana.

V Tuolomne meadowsu sem plezala predvsem lažje smeri, dolge do 4 raztežaje (Oz 5.10d in Blues riff 5.11d). Kasneje sem z lokalnimi plezalci, odšla za dva dni proti jugu, v plezališče Shuteye v bižini Oakhursta. Tako kot Toulomne meadows tudi to plezališče zaznamuje prekrasna pokrajina, granitne kupole, ogromna drevesa porasla z mahom in okrogli balvani, ki jih je ledenik pustil ležati neverjetnih ravnotežnih položajih. Za plezanje v Shuteyu se ni vodnička, za dostop pa rabiš velik 4x4 avto. Prava enourna rally avantura. Ni treba dvakrat omeniti, da v smereh ni veliko magnezija, ker tja ne pride veliko plezalcev. Smeri so tu opremljene s svedrovci, poči ni veliko, nekaj smeri je tudi zelo previsnih, česar sem se v zadnjih tednih že odvadila. Na pogled sem splezala Atmosphere 5.12d, ter štiri raztežaje dolgo El Portalian 5. 11d

Zadnje plezalne dni bom obiskala Needles, pravijo, da je granit tam še boljši kot v Yosemitih. Se že veselim.

Yosemitske klasike

Yosemite, 28. maj: V zadnjem tednu sem plezala v smereh, o katerih sem že veliko prebrala, videla slike ali slišala zanimive zgodbe. Prva takih je bila le dobrih deset metrov dolga smer, Separate Reality 5.12a, ki je zaslovela po fotografijah Rona Kauka in kasneje Wolfganaga Gulicha, ki jo je soliral. Gre za strop, čez katerega poteka poč, ki je proti koncu vedno tanjša. V tretjem poskusu sem se uspela spraviti čez njen rob. Res nekaj posebnega, tudi zaradi izpostavljenosti in veličastnega razgleda na dolino.

Druga smer, za katero v vodničku piše, da je najverjetneje »the best free climbing in the valley« je bila Astroman. 350 m dolga smer v Washington columnu je znana predvsem po raztežaju Harding Slot 5. 11b, kaminu širokem le za širino prsi, skozi katerega se moraš nekako skobacati. Ostalih 10 raztežajev, kljub temu, da so po oceni težji (5. 11c), mi je uspelo preplezati na pogled, v kaminu, mi pa ni bilo nič jasno, zaradi mene, če bi bil ocenjen z 8c, tako da sem se po dolgem mučenju skozenj potegnila po vrvi. Ko sem vprašala za nasvet, kako plezati kamine, mi je Sean rekel, da moram pozabiti na estetsko plezanje, da se je pač treba na silo zbasati skozi.

Po dveh dnevih počitka, je sledil Half Dome. Ta mogočna, gladka in previsna 700 metrska stena zgleda težje preplezljiva, kot je v resnici. Lotila sva se je po Normalni smeri (Regular Northwestface route 5.12.d). Prvi cilj nama je bil 23 raztežajev dolgo smer preplezati v enem dnevu, saj sva šla vanjo brez opreme za bivakiranje. Ker sem po duši prosta plezalka, sem si jo želela preplezati prosto, kar se je izkazalo za prevelik zalogaj za en dan, saj ni časa za študiranje in ponavljanje. V štirih raztežajih sem si morala pomagati s tehničnim plezanjem.
Kljub temu sem bila na vrhu Half Doma, po 13 urah plezanja zelo vesela. To je bila moja najdaljša smer, ki sem jo preplezala v enem dnevu.

Čas v Ameriki se mi hitro izteka, tako da mi je žal vsakega dneva, ko moram počivati. A zdaj se bom morala malo »ohladiti« v reki Merced, saj so blazinice na mojih prstih so po Half Domu popolnoma uničene.

V Yosemitih postaja vroče, zato se bomo kmalu odpravili v Tuolumne meadows in Needles, plezališča na višini 3000m.

Goldengate

Yosemite, 20. maj: Dan po šestdnevnem bivanju v steni El Capitana sem tako polna vtisov, da bi lahko napisala cel roman. Vendar bom čas, ki mi je ostal do odhoda domov raje izkoristila za plezanje.

V smer Goldengate(41 raztežajev, 5.13.b (8a) sva s Seanom Learyjem vstopila v ponedeljek, 13. maja ob pol šestih zjutraj, na vrhu pa sva bila šest dni kasneje bo pol šestih zvečer. Z ekipnim uspehom; vse raztežaje sva preplezala prosto, vendar nikomur ni uspelo preplezati vseh. Mene sta v dveh raztežajih ustavila dolga giba, Seanu pa je zadnji dan zmanjkalo vzdržljivosti za A5 traverse, ki pa jo je uspelo preplezati meni, tako da sva skupaj dopolnila mozaik več kot 1200 metrske smeri, ki jo zaznamujejo tudi plezanje navzdol in prečke. Bila sva res dober tim, saj je on plezal naprej meni strašne in naporne offwidth razrežaje, jaz pa tiste po poličkah in ozkih počeh. Dva od najtežjih raztežajev ocenjena s 5. 13a, Golden desert in zgoraj omenjeno A5 traverse sem preplezala na flash.

Dnevi so mi minevali kot bi mignil, uživala sem v vsakem trenutku, čeprav je bilo vse skupaj zelo naporno. Začetek, prvih 22 raztežajev je šlo hitro, v enem dnevu, saj ni bilo treba za sabo vleči »prasic« (transportnih vreč z opremo), ki so naju že čakale na polici nad Hollow flakeom. Potem se je ritem zelo upočasnil, saj je vsa oprema tehtala več kot 100 kg (60 litrov vode, hrana, oprema, potraledge….), kar pomeni, da te po vsakem raztežeju čaka še precej fizičnega dela. V El Capitanu ni počitka. Pozornost je treba ohranjati podnevi in ponoči, ko spiš večstometrov visoko nad praznino in mora biti vedno vse pripeto, iti na stranišče pa mi je bil v prvih dneh največji »detalj«, ki je kmalu postal nekaj tako vsakdanjega kot na trdnih tleh.

Plezanje je bilo še najlažji del vsega, izjema so že omenjeni offwidth raztežaji, ki so mi bili najtežji od vseh. Najbolj sem vesela, da sem, sicer z varovanjem od zgoraj, preplezala Monster offwidth (5.12.a), 40 metrov dolgo poč širine okoli 30cm, po kateri sem se več kot uro plazila navzgor. Svoj pogum sem s plezanjem naprej testirala še v raztežajih Hollow flake in Ear, dveh offwidtih, kjer ne moreš nameščati varovanja. Lahko se je sicer zakaljati s celim telesom, težje je napredovati, še posebej če zaradi strahu splezaš preveč noter in se ti zatakne čelada

Ritem plezanja se je upočasnil tudi zato, ker so raztežaji v zgornjem delu stene, kjer se smer loči od obleganega Salatheja in Free riderja težji, manj plezani in bolj nevarni. Potrebno je tudi precej orientacije, da najdeš pot po sistemih poči včasih je bilo potrebno tudi nekaj vrtnarskih spretnosti, saj so bile zaraščene z »zelenjavo«, varovanje pa je ves čas zelo mimimalistično, ponekod so celo varovališča brez svedrovca.

Niti v sanjah si nisem predstavljala, da sem sposobna toliko raztežajev smeri Goldengate preplezati prosto. Če bi to vedela že na začetku, bi se malo bolj posvetila tistima dvema dolgima giboma, ki sta mi zmanjkala do popolne proste ponovitve smeri. A to bi bilo za prvo smer v Yosemitih že kar malo preveč. Jih je treba zajemati z malo žlico.

Na vrhu El Capitana sem se zagledala v Half Dome, ki bo najin nasledanji cilj. Prej si je treba malo odpočiti.

Na sliki: Po šestih dneh na vrhu El Capitana

http://www.supertopo.com/topos/obscurities/goldengate1.jpg

Prvi stik z El Capitanom

Yosemite, 11. maj: Po 1600 km voznje iz Moaba, ki smo jo popestrili z dnevom plezanja v Saint Georgu (kjer smo v apnencu plezali smeri ocen, ki smo jih vajeni – 7c+ na flash), smo v ponedeljek zvečer prispeli v dolino Yosemite. V steni El Capitana so se svetile lučke navez, ki so bivakirale v steni. Kmalu bom tudi sama ena izmed njih.

Ker sem v ekipi samih izkušenih »big wall« plezalcev in ker so razmere v El Capitanu zdaj idealne oz. že malo prevroče, smo se že naslednji dan podali na delo v 1000 metrsko steno. Za poskus proste ponovitve določene smeri, je zelo pomembna taktika. Moj soplezalec oz. bolje rečeno vodnik Sean, si želi prosto ponoviti Goldengate (41 raztežajev, 5. 13 b (8a), Stephane in Arnaud pa Free Riderja (5. 12. d – 7c). Smeri imata skupnih prvih 20 raztežajev. Včeraj smo preplezali prvih 400 m, Free balst ter zastrašujočo Hollow flake (zaradi širine, se ne da nemestiti varoval) ter s police vanjo namestili fiksne vrvi, po katerih bomo dvignili potrebno opremo za 4 do 5 dni v steni, ko bo šlo »zares«. Plezanje je torej bolj podobno višinskim delom, vzpenjanje po vrvi in dvigovanje tovora; trening namesto fitnessa. Vem, da bi bilo pametno začeti z lažjimi smermi in se šele potem podati v El Capitan, a bom izkoristila idealno priložnost za nabiranje izkušenj. Čeprav si niti ne predstavljam kako zgleda 8a, če se mi že 7a zdi zelo težko.

Prvi stik z granitom sem opravila na balvanih in v Cookie Cliffu, kjer sem na pogled preplezala klasiko, Red Zinger 5. 11d. Poči tu so malo lažje kot v Indian Creeku, saj se najdejo tudi oprimki in stopki. V Free blastu sem malo podcenjevala platke in bila po zdrsu hitro postavljena pred dejstvo, da so platke El Capitana zelo težke. Še posebej v soncu in po parih urah plezanja, ko nog ne čutiš več.

Zdaj nas čaka še malo »višinskih del«, za popesritev balvaniranje in za osvežitev kopanje v osvežujoči Merced river, potem se pa začne avantura. Še posebej zame, ki še nikoli nisem prespala v steni.

Na sliki: v prvih raztezajih El Capitana, foto: Sean Leary

Napredek

Moab, 5. maj: Temperature v okolici Moaba postajajo poletne in ameriški plezalci počasi zapuščajo Indian Creek. Večinoma živijo kar v svojih velikih avtomobilih in se kot nomadi se selijo od plezališč do plezališč in iščejo idealne pogoje. Zdaj se začenja sezona Yosemitov. V nekaj denh jim bomo sledili tudi mi.

A prej smo se morali še malo navaditi na poči. V Indian creeku smo preživeli še tri dni, in napredek se že pozna. Arnaud je na pogled preplezal Less than Zero 5. 13, Stephanie je z rdečo piko uspela v Ruby.s cafe 5. 13-, jaz pa sem preplezala svojo prvo 5. 12, Annanouki, ponosna sem tudi na Scarface 5. 11.-(na sliki).

Vsi se najbolje znajdemo v počeh v širini prstov in dlani (finger in hand crack). Širše, t.i. offwidth poči so nam še vedno neznanka. Kako zakajlati obe roki naenkrat in potem tudi obe naenkrat premakniti navzgor ter pri tem nekako zakajlati noge, kolena, stegna? Se bo treba se naučiti.

Pred tem smo še enkrat obiskali Mill creek, kjer smo opravili z dolgovi tistega mrzlega dneva. Preplezala sem Bowsprit 5.13a, na pogled pa Crush the skull 5. 12d.

Jutri se bomo podali na 1500 km dolgo pot proti Yosemitom, kjer se bosta Arnaud in Stephanie spopadla s Free Riderjem, jaz pa bom začela nabirati yosemitske izkušnje v lažjih in krajših smereh.

Foto: Arnaud Petit

Učne ure

28.april: Vreme se je izboljšalo in to smo sto odstotno izkoristili. Pet plezalnih dni zapored. Najprej balvaniranje v Castel Valleyu, da ne bi pozabili, kako je treba stiskari grife, potem pa nazaj v puščavo, v Indian creek. Prve dni sem se spraševala, če je v počeh sploh mogoče plezati z užitkom, brez bolečin. Roke zaradi debelih plasti »tejpa« ne bolijo toliko kot prsti na nogah, ki jih zatikaš v poči. Če bi obstajal števec kalorij, ki jih porabim med prebijanjem proti vrhu smeri, bi se ta gotovo vrtel nekajkrat hitreje kot tisti, od plezalcev z izkušnjami. Štiri smeri na dan so mi več kot dovolj.

Včeraj, po treh novih dnevih učnih ur mi je v določenih smereh že uspelo uživati. Napredovala sem tudi v tem, da si že upam toliko tvegati, da padem na varovala, ki sem jih sama namestila. Preplezala sicer nisem nič težjega kot 5.11., a bistveno je nabiranje izkušenj z različnimi širinami počmi. Pri plezanju na pogled v počeh je namreč zelo pomembno, da že s tal razbereš širino poči in veš, katero velikost Camalotov je potrebno vzeti. Meni to še ne gre tako dobro, zato raje vzamem več, kar pomeni okoli 4kg opreme okoli pasu.

Danes je sicer dan počitka, a sem izkoristila povabilo našega gostitelja Seana Learyja, ki me je odpeljal na Acient art tower. Bila sem vesela, da sem plezala kot druga v navezi, ker je skala bolj kot ne skup zbit pesek. A vse poplača vrh, ki je res nekaj posebnega. To se vidi s slike.

Foto: Sean Leary

Čakamo na lepo vreme

Moab, 24. april: V zadnjih dneh nam jo je zagodlo vreme. Dež in sneg. Kljub mrazu smo en dan plezali v lepem kanjonu na višini 2300m, Mill Creek (na sliki).
Kamnina je prav tako kot v Indian Creeku peščenjak,vendar tu ni poči, temveč ostre poličke, ki jih zaradi mraza (vmes je snežilo) nisem čutila.
Zaradi obilnih padavin je plezanje v počeh še nevarno, ker je peščenjak prepojen z vodo, zmehčan, zaradi česar lahko Camaloti hitro zdrsnejo iz poči. Torej nas čaka še en dan počitka.
Foto: Arnaud Petit

Odkrivam nov svet

21. april: Amerika je resnično Novi svet. Plezalni. Počutim se, kot da bi prvič plezala. Vse je novo. Prstov ni treba krčiti, bolj kot notranja stran dlani je pomembna zunanja, ocene smeri se ne merijo toliko v številkah kot v barvah. Barvah Camalotov, ki povejo kako široka je poč, kako bo treba zatikati roke in noge.

Po lažjem vplezavanju v okolici Salt Lake Cityja smo zdaj s Stephanie in Arnaudom v Indian creeku, kjer je raj za plezanje poči. Tu ne moreš nič pogoljufati; nič poličk in stopov desno in levo od poči. Le navpična linija. Bolj ali manj široka.

Zaenkrat sem plezala večinoma z varovanjem od zgoraj, ker imam zadosti opravkov s samimi počmi, kaj šele da bi poiskala pravega Camalota za pasom in ga zataknila. Poleg tega jim po toliko letih plezanja po smereh zavarovanih s svedrovci še ne zaupam najbolj.

Na srečo sem v družbi izkušenih plezalcev, ki mi pokažejo kako lahkotno se da priti navzgor po poči. To mi daje upanje, da bo šlo meni tudi kmalu bolje. Zaenkrat je vse skupaj bolj mučenje. Kljub popolnoma »potejpanih« rokah vsako zatikanje boli, prste in dlani zvijam na vse mogoče načine prav tako prste na nogah, in sem in tja že začutim, da kaj drži.

Včeraj sem zbrala pogum in šla prvo smer na pogled, s sprotnim nameščanjem varoval. Na vrhu Black Cornerja 5.11 (6c) sem bila vesela kot po svoji prvi 8a.

Za spremembo plezalnega stila bomo za en dan obiskali »normalno« plezališče Millcreek, potem pa v naslednje lekcije plezanja poči!

Na sliki smer 5.8. v blizini Salt Lake Citya. Foto: Eric Wynn

V Ameriko!

14. april 2007: Pred Ekstremnimi igrami v San Franciscu leta 1997, sem za en dan šla pogledat Nacionalni park Yosemite. Dolina, predvsem pa stena El Capitana sta me očarali, vse sem navdušeno fotografirala, potem pa ugotovila, da filma ni vleklo naprej (takrat še ni bilo digitalnih fotoaparatov). Kljub temu, so mi vse slike dobro ostale v spominu in vsa ta leta sem pravila, da si želim še enkrat tja; tokrat ne turistično temveč z namenom preplezati El Capitan.

Tekmovalni ritem mi ni dopuščal daljšega obiska Amerike, zato sem takoj po sklenitvi tekmovalne kariere stopila v akcijo in izkoristila prvo priložnost, ki se mi je ponudila. Pridružila se bom izkušenima francoskima plezalcema, Stephanie Bodet in Arnaudu Petitu. Na začetku smo bili sicer štirje, a se je Nicolas Khaliz (ki je lani skupaj z njima prosto preplezal 1000 metrsko steno Salta Angel v Venezueli) poškodoval, tako da smo zdaj v odpravi le trije, a mislim, da se zaradi tega v dveh mesecih ne bomo nič manj naplezali.

Veliko ljudi me sprašuje, kaj so moji cilji, katero smer si želim preplezati. Ker se bom prvič seznanila s plezanjem poči, tehniko, ki se zelo razlikuje od tiste, ki sem jo navajena in kjer ti moč prstov ne pomaga veliko, odgovarjam, da se grem v Ameriko predvsem učiti, nabirati izkušnje s kajlanjem rok in nog ter sprotnim nameščanjem varoval (»friendi« in zatiči). Ko bom videla, kako mi gredo te novosti od rok, si bom lažje postavila cilje.

Najprej bomo obiskali plezališče Indian creek v puščavi Moab potem pa še Yosemite v Californiji. O dogodivščinah vas bom sproti obveščala….

Na sliki: Pred odhodom še malo balvaniranja na granitnih balvanih v Maltatalu (A) Foto: Gino Pavoni

S španskega sonca v slovensko zimo

25. marec - Zadnje dni moje plezalne turneje je zaznamoval močan veter, ki je »preglasil« toploto sonca.

V ponedeljek sem plezala v Sant Llorencu blizu Balaguerja, v dveh previsnih jamah, ki sta bolj ali manj v zavetju, velik previs pa poskrbi zato, da ti hitro postane vroče. Na pogled sem preplezala smer Celda de castigo 7c+.

V torek smo imeli v planu Margalef, a je bil veter premočan in premrzel, zato sva se z Dailo Ojedo, ki je sicer doma z vedno toplih Kanarskih otokov, raje umaknili v zavetje umetne balvanske stene v Lleidi. Zagnani fantje (Dave Graham, Dani Andrada in Klemen Bečan) pa so šli preplezat nekaj težjih balvanov, ki jih na sobotni tekmi niso uspeli.

Sreda je bil dan namenjen vožnji do Nice, v četrtek zjutraj pa sem optimistično šla v Castillon, z namenom izpiliti in povezati čim več gibov v Mortal Kombatu 8b. A sem že po prvih gibih v ogrevalnih smereh ugotovila, da ne bo nič s tem. Trije tedni plezanja in vožnja so izpraznili moje baterije. Če sem s težkim srcem zapuščala sončno Španijo, sploh ker sem vedela, da je doma spet sneg, so mi težke roke in utrujeno telo povedali, da je čas za malo počitka. Smer me bo že počakala.

Po nekaj dnevih počitka bom začela z zaključnimi pripravami na ameriško turnejo, ki se začne 15. aprila.

Na sliki v smeri Fatal fury 7a+ v Castillonu, foto: Philippe Maurel

Tekma na naravnih balvanih

Tekma na naravnih balvanih

19. marec: Zadnji dan v Siurani sem na pogled preplezala smer Rauxa 8a+. Smer je dolga 40 metrov! Nekaj popolnoma drugega, od tistega kar me je čakalo v soboto.

Dekleta s katerimi sem plezala (Leirre Aguirre, Layla Mammi, Mariona Marti), so me namreč prepričala, da sem se z njimi udeležila tekme v naravnih balvanih v Cervii de les Garrigues. Res, da sem rekla, da sem zaključila s tekmami, a skala je nekaj povsem drugega. Ta tekma je bil predvsem druženje in sproščeno plezanje po lepih balvanih iz peščenjaka, v stilu Melloblocca. V kategoriji amaterjev je sodelovalo okoli 300 plezalcev!

V finalu smo imeli fantje in punce dve uri časa za 17 balvanov, od 6a do 8b. Preplezala sem jih 7, (najtežji 7b), kar je bilo dovolj za tretje mesto. Zmagala je Berta Martin, pri fantih pa Dave Graham in Abraham Olcina. Klemen Bečan je bil z 11 problemi (najtežji 8a) na petem mestu.

V Španiji mi ostajata še dva dneva za plezanje, ki jih bom poskušala čim bolje izkoristiti. Danes me sicer še vse boli od balvanov, zato bom bolj »take it easy«, jutri pa spet v akcijo.

Foto: Dario Rodriguez Navaro

Luknjice in poličke

13. marec - Prejšnji teden sem večinoma plezala v pisanem apnencu Siurane, kjer prevladujejo poličke (z nekaj luknjičastimi izjemami), tako da so se kite v podlahteh, ki so bile malo vnete od plezanja po konglomeratu, opomogle. A ostre poličke imajo drugo slabost; hitro zmanjka kože na blazinicah prstov, tako da sem si na koncu spet zaželela luknjic:-)

Opravila sem nekaj dobrih vzponov, najbolj pa sem presenetila sama sebe, ko mi je v drugem poskusu uspelo preplezati Zono 0 8b. V prvem poskusu sem skoraj obupala, ker nisem našla "variante za manjse ljudi";potem je le prišel preblisk in sem našla obvoz s štirimi gibi po ostrih minimalcih več.

V drugo sem ves čas plezala čisto na meji padca, a se uspela na dobrih oprimkih spočiti ravno toliko, da je zadostovalo za naslednjiodsek. Tik pod vrhom, kjer se tisti večji od 175 cm lahko stegnejo s šalce na šalco, sem morala tvegati vse. In splačalo se je. V trenutku ko mi je odneslo noge, sem zadržala šalco!

Včeraj sem obiskala nov sektor v Montsantu, Espadellas. Previsno z ostrimi luknjicami, kjer ni ravno užitek plezati, ker te skoraj vsak oprimek zaboli. Je pa razgled po pokrajini tako lep, da se je obisk poplačal.(slika)

Nekaj smeri zadnjih dni:
Siurana:
Avance cagrejo 7c np
L'ardilla roja 7c+ flash
Ploramiques 8a, 2.poskus
Zona 0 8b, 2. poskus

Espadelles:
??? 7c+ (začetni boulder 7b v 2. poskusu, potem na pogled do vrha:-))