NOVICE (ARHIV)
     
 


Vabljeni na moje predavanje na Festivalu gorniškega filma

Po desetih letih bom v četrtek spet predavala na Festivalu gorniškega filma...naslov predavanja je skoraj enak kot leta 2007, le da se je dekle spremenilo v mamo. Tako, da vidite, da sem bila aktivna:-)

https://gorniski.si/program/mama-z-jeklenimi-prsti/

Popeljala vas bom v Yosemite, Mehiko, Verdon, okolico Chamonixa pa še kam. Vabljeni!!


         

     
 


test

test :test

    

     
 


Nekaj novosti na moji strani

Spletno stran imam že 9 let in v tem času je že malo zastarela, zato sva jo, oziroma jo je Aleš Česen začel prenavljati, Zdaj lahko k novicam dodam več slikc, kmalu jih boste še več lahko pogledali v galeriji...

     
 


Deževno sneženi Maroko

Casablanca, 2. november:
V desetih dneh, ki smo jih imeli na razpolago za plezanje v Maroku, smo uspeli splezati dve smeri (13 raztežajev) in nekaj balvanov. Najbolj smo se natrenirali v potrpežljivosti in gradnji podrtih cest. Prava anvantura!
Že na cesti do zadnje vasi pred 2in pol ur dolgo hojo do vasice Taghia, nas je ustavilo šest metrov podrte ceste, ki smo jo v slabi uri z rokami zasuli toliko, da je najeti Logan prišel čez. V Zaouija Ahanesal smo vso prtljago preložili na mule, tako da smo lahkotni uživali v hoji po divji pokrajini Maroškega Atlasa. Kmalu nas je začel zalivati dež, sten, ki nam jih je navdušeno opisoval domačin Johnatan, pa sploh nismo videli, ker so bile zavite v meglo. Turobno je bilo tudi vzdušje v »gitu«, kjer je bilo deset plezalcev, ki že cel teden niso mogli plezati zaradi dežja. Naslednji dan, ko so vsi ostali spakirali, smo izkoristili sončno dopoldne in šli v 250m steno, ki je najbližje vasi (Paroi de sources). Še sreča, da sva z Johnatanom izbrla najlažjo smer La reve de Aicha 6a+, saj naju je v zadnjih dveh raztežajih napralo, da mi je voda tekla za vrat in rokava, 6a+ pa je postala kar nekaj stopenj težja.
Dež je ponoči ponehal, veter je stene malo posušil, tako da smo se zjutraj podali v Paroi de la Cascade, do katere dostop ni tako kompliciran kot do nekaterih drugih sten. Zaradi dolgotrajnega dežja je reka močno narasla in otežila dostope. Fascinirali so me otroci domačinov, Berberi, ki so kot gamsi skakali s kamna na kamen, ki je so gledali iz hudournikov. Nam so enkrat pri prehodu pomagale mule, sicer sem se pa raje zmočila do stegen, kot preizkušala srečo v skakanju po mokrih skalah.
Taghija nudi veliko smeri, kjer moraš varovanje nameščati sam, a mi smo zaradi prihajajočih črnih oblakov raje izbrali s svedrovci opremljeno smer, Haben oder Sein, 250m 6b+, ki bi nam omogočila hiter sestop. Imeli smo srečo, obe navezi (Alex Chabot , Sam Bie ter Johnatan in jaz) sta uspeli priti na vrh suhi, napralo nas je le med sestopom.

Naslednji dan je naš razgled spremenil barve v belo. Stene so bile precej zasnežene, napoved za naslednje dni slaba. Ceste iz Zaouije proti »civilizaciji« v slabem stanju, tako da smo morali čimpre j na pot, sicer bi lahko za nekaj dni obtičali »sredi nikjer«. Ko smo prišli nazaj do avta, je bil le ta ločen od »glavne ceste« z 3m širokim in slabim metrom globokim jarkom. Po vasi smo nabrali deske, domačini so nam pomahali s krampom, tako da smo uspeli pobegniti čez 2600m visok prelaz še preden je zapadlo toliko snega, ki je onemogočil prehod. Ufff.! Spet smo imeli srečo!
Edino sončno popoldne, ki nam je bilo še naklonjeno, smo izkoristili za plezanje balvanov v Ouikamedenu nedaleč od najvišje gore Maroka Toubkal (4167m). Sledil je dež, sneg, veter…

Tole je bilo moje potovanje z najmanj plezanja, lahko bi rekla, da je bila ena izvidniška tura. Stene okoli Taghije so res privlačne, domačini prijazni, sveže pečen kruh zelo okusen, tako da se bo treba vrniti.

Na sliki: Zasnežene stene nad Taghijo. Foto: Sam Bie

     
 


Učne ure

28.april: Vreme se je izboljšalo in to smo sto odstotno izkoristili. Pet plezalnih dni zapored. Najprej balvaniranje v Castel Valleyu, da ne bi pozabili, kako je treba stiskari grife, potem pa nazaj v puščavo, v Indian creek. Prve dni sem se spraševala, če je v počeh sploh mogoče plezati z užitkom, brez bolečin. Roke zaradi debelih plasti »tejpa« ne bolijo toliko kot prsti na nogah, ki jih zatikaš v poči. Če bi obstajal števec kalorij, ki jih porabim med prebijanjem proti vrhu smeri, bi se ta gotovo vrtel nekajkrat hitreje kot tisti, od plezalcev z izkušnjami. Štiri smeri na dan so mi več kot dovolj.

Včeraj, po treh novih dnevih učnih ur mi je v določenih smereh že uspelo uživati. Napredovala sem tudi v tem, da si že upam toliko tvegati, da padem na varovala, ki sem jih sama namestila. Preplezala sicer nisem nič težjega kot 5.11., a bistveno je nabiranje izkušenj z različnimi širinami počmi. Pri plezanju na pogled v počeh je namreč zelo pomembno, da že s tal razbereš širino poči in veš, katero velikost Camalotov je potrebno vzeti. Meni to še ne gre tako dobro, zato raje vzamem več, kar pomeni okoli 4kg opreme okoli pasu.

Danes je sicer dan počitka, a sem izkoristila povabilo našega gostitelja Seana Learyja, ki me je odpeljal na Acient art tower. Bila sem vesela, da sem plezala kot druga v navezi, ker je skala bolj kot ne skup zbit pesek. A vse poplača vrh, ki je res nekaj posebnega. To se vidi s slike.

Foto: Sean Leary

     
 


Napredek

Moab, 5. maj: Temperature v okolici Moaba postajajo poletne in ameriški plezalci počasi zapuščajo Indian Creek. Večinoma živijo kar v svojih velikih avtomobilih in se kot nomadi se selijo od plezališč do plezališč in iščejo idealne pogoje. Zdaj se začenja sezona Yosemitov. V nekaj denh jim bomo sledili tudi mi.

A prej smo se morali še malo navaditi na poči. V Indian creeku smo preživeli še tri dni, in napredek se že pozna. Arnaud je na pogled preplezal Less than Zero 5. 13, Stephanie je z rdečo piko uspela v Ruby.s cafe 5. 13-, jaz pa sem preplezala svojo prvo 5. 12, Annanouki, ponosna sem tudi na Scarface 5. 11.-(na sliki).

Vsi se najbolje znajdemo v počeh v širini prstov in dlani (finger in hand crack). Širše, t.i. offwidth poči so nam še vedno neznanka. Kako zakajlati obe roki naenkrat in potem tudi obe naenkrat premakniti navzgor ter pri tem nekako zakajlati noge, kolena, stegna? Se bo treba se naučiti.

Pred tem smo še enkrat obiskali Mill creek, kjer smo opravili z dolgovi tistega mrzlega dneva. Preplezala sem Bowsprit 5.13a, na pogled pa Crush the skull 5. 12d.

Jutri se bomo podali na 1500 km dolgo pot proti Yosemitom, kjer se bosta Arnaud in Stephanie spopadla s Free Riderjem, jaz pa bom začela nabirati yosemitske izkušnje v lažjih in krajših smereh.

Foto: Arnaud Petit

     
 


Čakamo na lepo vreme

Moab, 24. april: V zadnjih dneh nam jo je zagodlo vreme. Dež in sneg. Kljub mrazu smo en dan plezali v lepem kanjonu na višini 2300m, Mill Creek (na sliki).
Kamnina je prav tako kot v Indian Creeku peščenjak,vendar tu ni poči, temveč ostre poličke, ki jih zaradi mraza (vmes je snežilo) nisem čutila.
Zaradi obilnih padavin je plezanje v počeh še nevarno, ker je peščenjak prepojen z vodo, zmehčan, zaradi česar lahko Camaloti hitro zdrsnejo iz poči. Torej nas čaka še en dan počitka.
Foto: Arnaud Petit

     
 


Odkrivam nov svet

21. april: Amerika je resnično Novi svet. Plezalni. Počutim se, kot da bi prvič plezala. Vse je novo. Prstov ni treba krčiti, bolj kot notranja stran dlani je pomembna zunanja, ocene smeri se ne merijo toliko v številkah kot v barvah. Barvah Camalotov, ki povejo kako široka je poč, kako bo treba zatikati roke in noge.

Po lažjem vplezavanju v okolici Salt Lake Cityja smo zdaj s Stephanie in Arnaudom v Indian creeku, kjer je raj za plezanje poči. Tu ne moreš nič pogoljufati; nič poličk in stopov desno in levo od poči. Le navpična linija. Bolj ali manj široka.

Zaenkrat sem plezala večinoma z varovanjem od zgoraj, ker imam zadosti opravkov s samimi počmi, kaj šele da bi poiskala pravega Camalota za pasom in ga zataknila. Poleg tega jim po toliko letih plezanja po smereh zavarovanih s svedrovci še ne zaupam najbolj.

Na srečo sem v družbi izkušenih plezalcev, ki mi pokažejo kako lahkotno se da priti navzgor po poči. To mi daje upanje, da bo šlo meni tudi kmalu bolje. Zaenkrat je vse skupaj bolj mučenje. Kljub popolnoma »potejpanih« rokah vsako zatikanje boli, prste in dlani zvijam na vse mogoče načine prav tako prste na nogah, in sem in tja že začutim, da kaj drži.

Včeraj sem zbrala pogum in šla prvo smer na pogled, s sprotnim nameščanjem varoval. Na vrhu Black Cornerja 5.11 (6c) sem bila vesela kot po svoji prvi 8a.

Za spremembo plezalnega stila bomo za en dan obiskali »normalno« plezališče Millcreek, potem pa v naslednje lekcije plezanja poči!

Na sliki smer 5.8. v blizini Salt Lake Citya. Foto: Eric Wynn

     
 


V Ameriko!

14. april 2007: Pred Ekstremnimi igrami v San Franciscu leta 1997, sem za en dan šla pogledat Nacionalni park Yosemite. Dolina, predvsem pa stena El Capitana sta me očarali, vse sem navdušeno fotografirala, potem pa ugotovila, da filma ni vleklo naprej (takrat še ni bilo digitalnih fotoaparatov). Kljub temu, so mi vse slike dobro ostale v spominu in vsa ta leta sem pravila, da si želim še enkrat tja; tokrat ne turistično temveč z namenom preplezati El Capitan.

Tekmovalni ritem mi ni dopuščal daljšega obiska Amerike, zato sem takoj po sklenitvi tekmovalne kariere stopila v akcijo in izkoristila prvo priložnost, ki se mi je ponudila. Pridružila se bom izkušenima francoskima plezalcema, Stephanie Bodet in Arnaudu Petitu. Na začetku smo bili sicer štirje, a se je Nicolas Khaliz (ki je lani skupaj z njima prosto preplezal 1000 metrsko steno Salta Angel v Venezueli) poškodoval, tako da smo zdaj v odpravi le trije, a mislim, da se zaradi tega v dveh mesecih ne bomo nič manj naplezali.

Veliko ljudi me sprašuje, kaj so moji cilji, katero smer si želim preplezati. Ker se bom prvič seznanila s plezanjem poči, tehniko, ki se zelo razlikuje od tiste, ki sem jo navajena in kjer ti moč prstov ne pomaga veliko, odgovarjam, da se grem v Ameriko predvsem učiti, nabirati izkušnje s kajlanjem rok in nog ter sprotnim nameščanjem varoval (»friendi« in zatiči). Ko bom videla, kako mi gredo te novosti od rok, si bom lažje postavila cilje.

Najprej bomo obiskali plezališče Indian creek v puščavi Moab potem pa še Yosemite v Californiji. O dogodivščinah vas bom sproti obveščala….

Na sliki: Pred odhodom še malo balvaniranja na granitnih balvanih v Maltatalu (A) Foto: Gino Pavoni

     
 


Tekma na naravnih balvanih

Tekma na naravnih balvanih

19. marec: Zadnji dan v Siurani sem na pogled preplezala smer Rauxa 8a+. Smer je dolga 40 metrov! Nekaj popolnoma drugega, od tistega kar me je čakalo v soboto.

Dekleta s katerimi sem plezala (Leirre Aguirre, Layla Mammi, Mariona Marti), so me namreč prepričala, da sem se z njimi udeležila tekme v naravnih balvanih v Cervii de les Garrigues. Res, da sem rekla, da sem zaključila s tekmami, a skala je nekaj povsem drugega. Ta tekma je bil predvsem druženje in sproščeno plezanje po lepih balvanih iz peščenjaka, v stilu Melloblocca. V kategoriji amaterjev je sodelovalo okoli 300 plezalcev!

V finalu smo imeli fantje in punce dve uri časa za 17 balvanov, od 6a do 8b. Preplezala sem jih 7, (najtežji 7b), kar je bilo dovolj za tretje mesto. Zmagala je Berta Martin, pri fantih pa Dave Graham in Abraham Olcina. Klemen Bečan je bil z 11 problemi (najtežji 8a) na petem mestu.

V Španiji mi ostajata še dva dneva za plezanje, ki jih bom poskušala čim bolje izkoristiti. Danes me sicer še vse boli od balvanov, zato bom bolj »take it easy«, jutri pa spet v akcijo.

Foto: Dario Rodriguez Navaro

     
 


S španskega sonca v slovensko zimo

25. marec - Zadnje dni moje plezalne turneje je zaznamoval močan veter, ki je »preglasil« toploto sonca.

V ponedeljek sem plezala v Sant Llorencu blizu Balaguerja, v dveh previsnih jamah, ki sta bolj ali manj v zavetju, velik previs pa poskrbi zato, da ti hitro postane vroče. Na pogled sem preplezala smer Celda de castigo 7c+.

V torek smo imeli v planu Margalef, a je bil veter premočan in premrzel, zato sva se z Dailo Ojedo, ki je sicer doma z vedno toplih Kanarskih otokov, raje umaknili v zavetje umetne balvanske stene v Lleidi. Zagnani fantje (Dave Graham, Dani Andrada in Klemen Bečan) pa so šli preplezat nekaj težjih balvanov, ki jih na sobotni tekmi niso uspeli.

Sreda je bil dan namenjen vožnji do Nice, v četrtek zjutraj pa sem optimistično šla v Castillon, z namenom izpiliti in povezati čim več gibov v Mortal Kombatu 8b. A sem že po prvih gibih v ogrevalnih smereh ugotovila, da ne bo nič s tem. Trije tedni plezanja in vožnja so izpraznili moje baterije. Če sem s težkim srcem zapuščala sončno Španijo, sploh ker sem vedela, da je doma spet sneg, so mi težke roke in utrujeno telo povedali, da je čas za malo počitka. Smer me bo že počakala.

Po nekaj dnevih počitka bom začela z zaključnimi pripravami na ameriško turnejo, ki se začne 15. aprila.

Na sliki v smeri Fatal fury 7a+ v Castillonu, foto: Philippe Maurel

     
 


Masriudoms in Montsant

7. marec 2007 : Tule v Španiji je vreme kar prelepo. Na sončen dan se je težko odločiti za počitek. A po plezanju v Montsantu so mi boleče podlahti sporočile, da bo treba »ustaviti konje«. Plezanje v konglomeratu Montsanta namreč ni drugega kot »luknjica pri luknjici«, smeri pa so večinoma dolge okoli 40 metrov, tako da zaradi enoličnih prijemov podlahti postajajo iz giba v gib bolj navite. Sploh če človek, tako kot jaz, ne mara luknjic…

Vesela sem bila, ko sem prvi dan na pogled preplezala eno 7c, potem sem se podala še v težjo Canaleto 8a+, ki se mi je po prvih občutkih zdela čisto nemogoča. Toliko luknjic za dva prsta, ki jih nisem mogla držati. A sem vztrajala, našla pravi občutek zanje in naštudirala vseh 75 gibov do vrha. Po treh dneh sem se vrnila in jo preplezala.

Vmes sva z Mariono obiskali še veliko jamo Masridoms v bližini Taragone. Kapniki. Moj stil. Na pogled sem preplezala dve 8a; ATP in Pinche Lopita.

Za danes je bil napovedan močan dež, na modrem nebu pa le nekaj oblakov. Ampak tudi počitek je del treninga.

Foto: Tom Vandevyvere

     
 


Prva letošnja 8a. Na pogled.

Nabiranje "kilometrov" v lažjih smereh se je splačalo.

Prejšnji teden sem začutila, da spet potrebujem težje izzive in sem se šla testirat v plezanju na pogled. Najprej v Babni, kjer sem preplezala Črno Gradnjo 7c+/8a, potem pa še v Villi Santini v bližini Tolmezza, kjer sem uspela v prvi letošnji 8a, tehnični smeri Rue. Na flash sem splezala še sosednjo 7c+.

Konec tedna se odpravljam na plezalno turnejo v Francijo in Španijo, kjer se bom pridružila Klemenu Bečanu, ki tam že dva meseca trenira skupaj z Danijem Andrado.

Na sliki: ogrevanje v Villi Santini. Foto: Gino Pavoni

     
 


Kaj pa zdaj počneš?

To je vprašanje, ki mi ga v zadnjem času zastavlja veliko ljudi. Mislijo, da sem s tekmami opustila tudi redni trening. A še zdaleč ni tako. Moj dan se ne razlikuje bistveno od tistih med tekmovalno kariero. Še vedno si želim plezati težke smeri in zato je potreben trening in še enkrat trening. V januarju sem začela z osnovnimi pripravami, kar pomeni plezanje lažjih smeri, nabiranje "kilometrov" v Babni, Costieri, Kanzianibergu. Temu sem dodala še trening za moč v (domačem) fitnesu, saj so mi tisti, ki so že plezali v počeh Indian creeka in Yosemitov rekli, da bolj kot močne prste potrebuješ močne rame. Še dobra dva meseca me ločita od odhoda v Ameriko, torej imam časa še dovolj.

Prejšnji teden sem se že podala v malo težje smeri, na pogled preplezala dve 7c in sicer, Tales of Insanity in KGR v Kanzianibergu.

Veliko inspiracije in motivacije za plezanje in trening sem dobila tudi med ogledom filmov in predavanj na Mednarodnem Filmskem Festivalu v Ljubljani, kjer sem bila tudi član žirije. Skupaj s Tomažem Jakofčičem in Petrom Mežnarjem smo za najboljši film s področja športa in avanture izbrali škotski film E11.

Vesela sem bila tudi pozitivnega odziva na moje prvo predavanje. Imeti predavateljski "krst" v Cankarjevem domu mi je bila velika odgovornost, zato sem se nanj zelo dolgo pripravljala. Trema je bila pred začetkom taka, kot pred tekmo svetovnega pokala, ko pa sem enkrat "not padla" sem začela uživati kot med plezanjem.

V naslednjem mesecu si želim veliko lepega vremena za čim več plezanja v skali!

Na sliki sem v družbi Tine Di Batista in Silva
Kara, organizatorja festivala.

Foto: Dejan Ogrinec

     
 


Predavanje v Cankarjevem domu

Tople januarske dni sem preživela bolj doma. Po vrnitvi s super počitnic na Filipinih, kjer sem večonoma plavala, plezala pa le po kokosovih palmah, sem se skoraj dva tedna borila z virozo in zato kljub veliki želji in dobrim pogojem nisem mogla začeti s treningi kot bi si želela.
Zato mi je več časa ostalo za zbiranje materiala in idej za predavanje, ki ga bom imela 8. februarja ob 17 30 v okviru Festivala gorniškega filma v Cankarjevem domu (www.imffd.com). V njem bom predstavila svojo plezalno pot od začetkov leta 1988 do zaključka tekmovanj 2006.

Če vas zanima, kje vse sem bila in kaj sem doživela, vljudno vabljeni!

Vstopnice po ceni 6,3 € (5€ za študente) si lahko kupite na blagajni Cankarjevega doma in poslovalnicah Kompasa po Sloveniji ali pa preko interneta na:http://www.cd-cc.si/siti/si/vstopnice.php5?page=2

Foto: Leon Vidic

     
 


Poletni vzponi v Franciji

Po tekmi v Chamonixu sva s Kelmenom Bečanom obiskala šest plezališč. Najprej v okolici Chamberyja, pred tekmo v Serre Chevalierju pa sva šla na "višinske priprave" v Ceuze (1700m).
Plezala sva v plezališčih La Balme, kjer prevladujejo kapniki, Virignin (ogromna jama z močno previsnimi smermi), Chambotte (veliko smeri z umetno narejenimi luknjami), Col di Chat (zelo tehnične in rahlo previsne smeri.

Na pogled sem preplezala Le chien chia sur le chat chiant 7c+/8a, Orange mechanique 7c+, Damocles 7c+, La glotte 7c, v drugem poskusu pa še Venus 8a in Caniballe 8a+. Klemen je na pogled preplezal kar nekaj smeri z oceno 8a ter dve 8a+.

Tekma v Serre Chevalierju se spet ni končala po mojih pričakovanjih, končala sem tik pod črto finala, na 11. mestu. Odlično pa je plezala Maja Vidmar, ki je osvojila 2. mesto. Jaz sem zadnji dan, namesto v finalu, plezala v plezališču Tournoux, kjer mi je za tolažbo na pogled uspelo preplezati Cost of freedom 8a.

     
 


Nove slike v galeriji

V galeriji (pomlad-poletje 2005) je dodanih nekaj novih slik s pomladanskih plezalnih potepanj, poletnih pa na žalost ni, ker sem izgubila fotoaparat.

     
 


Zillertal

19. 8. 2005 :V kar malo kičasto lepi dolini v bližini Innsbrucka, Zillertalu, sem preživela tri aktivne dneve; dva sta bila namenjena balvaniranju, eden pa plezanju smeri, ki so tudi bolj "boulder" narave.

Plezalni vodniček po Zillertalu obsega več kot 200 strani, zato je nemogoče v treh dneh videti vse, kar dolina ponuja; povsod naokoli granitne stene in še več balvanov.

Plezala sem na dveh področjih, Sundergrung in Kaseler alm, ki nudita veliko užitkarskih problemov, kot je tale na sliki (Wackelpudding 6b). Preplezala nem tudi nekaj 7a+ov, Moonwalk, Einstein, Mangal in Verscharft.

Smeri v sektorju Monkey island so vse konkretno težke; granit zahteva moč celega telesa in niti 6c ne gre podcenjevati. Prevladujejo 15-20 metrov dolge, precej previsne smeri. Na pogled sem uspela v Rain manu 7c+/8a.

     
 


Jubilejni Rock master

5. september 2005 :Letošnji Rock master je bil nekaj posebnega, saj je slavil 20. obletnico. Leta 1986 so se v stenah nad Arcom prvič pomerili najboljši plezalci na svetu na tekmovanju Sport roccia, ki se je leto po tem preimenovalo v Rock Master. Ob okrogli obletnici so organizatorji letos v Arco povabili tudi takratne zmagovalce, ki s svojimi plezalnimi dosežki še vedno zbujajo spoštovanje. Tokrat so bili Lynn Hill, Stefan Glowacz, Patrick Edlinger, Francois Legrand na tekmi le gledalci.

Tudi jaz sem letos imela okroglo obletnico, saj je bil to že moj 10. Rock Master. Letošnji rezultati so mi pokazali, da bom za vrnitev med najboljše morala nekaj spremeniti. Dva tedna pred tekmo sem za trenersko pomoč zaprosila Aleša Jensterla in bila navdušena nad drugačnim načinom treningov. Sodelovanje sva zastavila bolj dolgoročno, tako da nisem pričakovala nobenih čudežov. Za cilj si nisem dala določenega rezultata, temveč odločno in dinamično plezanje. To mi je tudi uspelo, le trenutna vzdržljivost ni na nivoju ostalih tekmovalk, tako da sem zasedla 9. mesto.
Druga Slovenka, Maja Vidmar, je v prvi smeri (na pogled) naredila podobno napoako kot jaz, v "naštudirani" smeri pa plezala odlično in se z 8. povzpela na 4. mesto, v duelu pa bila 3.
Zmagovalca sta bila tako v ženski kot moški konkurence najmanjša tekmovalca, Ramon Puiblanque in Angela Eiter.

     
 


Prva 8a+ na pogled

Po zmagi v Serre Chevalierju sta Martina in Natalija Gros še en teden ostali v Franciji. Obiskali sta majhno plezališče Les Auberts, kjer je Martina na pogled preplezala smer Le tapis volant 8a, naslednji dan pa še sosednjo smer Chemin de croix 8a+. Ta smer ima zadnje tri metre iste kot Le tapis volant, kar je bilo zanjo še večja obremenitev, saj se ni spomnila, kako jih je prejšnji dan preplezala. Po hudi borbi z majhnimi oprimki je le dosegla vrh svoje prve 8a+ na pogled.

     
 


Še enkrat Avstrija pred Avstrijo

Teden pred naslednjo tekmo za svetovni pokal, ki bo 27. in 28. maja v avstrijskem Imstu, sem spet plezala v Avstriji.

V Goeltschachu sem po večih poskusih preplezala zelo atletsko, previsno smer z dolgimi gibi po umetnih luknjah, Modern art 8a, v Warmbadu pa v drugem poskusu dolgo in tehnično smer Mordor 8a+.

Tako upam, da sem dobro pripravljena na previsno steno v Imstu!



     
 


Slabo plezanje v Imstu

Tudi na drugi tekmi svetovnega pokala letos, sem morala finalne nastope gledati s tribun. Ne samo to; moj rezultat je bil eden najslabših v zadnjih nekaj letih. 21. mesto v Imstu me je postavilo pred mnoga vprašanja glede treninga in tekmovanj nasploh. Stena je močno previsna, kar mi nikoli ni najbolj ugajalo, letos pa se mi zdi, da sem si to dejstvo preveč vbila v glavo. V polfinalu mi je dobesedno odprlo roke dva giba po dobrem počitku, ko sem že preplezala najhujši previs.

Moram priznati, da sta mi dva slaba rezultata že malo načela tekmovalno samozavest, a na srečo imam primerjavo s svetovnim vrhom kar doma; spet so bile tri Slovenke v finalu; Maja Vidmar 3., Lučka Franko 6., Natalija Gros 9. To mi je velika spodbuda za pripravo na naslednje tekme, kjer sama sebi želim dokazati, da tudi na umetnih stenah lahko plezam tako dobro kot v skali.

     
 


Nicht losslassen konnen 8b/b+

Warmbad, 9. junij :Pred 4 leti sem preplezala mojo najlepšo 8b dosedaj, Achtbe v Warmbadu. Na njeni desni poteka še ena lepa linija, ki pa dolgo ni bila plezana, sem jo pa vedno občudovala, saj je še daljša od sosede. Tudi ime je dolgo - Nicht lossalssen konnen 8b/b+. Letos jo je preplezal avstrijski plezalec Michael Nedetzky in to me je spodbudilo, da sem šla v smer tudi jaz. In lahko rečem, da sem se vanjo takoj zaljubila.

Prevladuje moj stil plezanja; poličke, kapniki, tehnične platke, le na koncu me je čakalo presenečenje; prehod čez "buhtelček", kjer za male plezalce zmanjka stopkov in ni druge možnosti, kot da z nogami zanihaš, kar po dobrih 35 metrih in majhnih oprimkih zahteva veliko koncentracije, saj je levo nogo potrebno natančno prenesti daleč v levo na mikro stopek. Prvič sem bila v smeri v nedeljo in že v drugem poskusu padla tik pod vrhom, ravno na tem gibu. Zato sem doma tri dni v glavi in tudi na campus boardu imitirala ta gib, v četrtek pa v idealnih razmerah, (še celo malo premraz je bilo) smer preplezala v prvem poskusu.

     
 


V Zurichu bilzu finala

25. junij :Na letošnji tretji tekmi za svetovni pokal v Zurichu sem zopet ostala izven finala. Kljub temu se domov vračam bolj optimistično razpoložena kot s prejšnjih tekem, saj sem v polfinalu plezala dobro, dosegla višino, ki je vodila v finale, a na žalost je slabši rezultat 1/4 finala vplival na to, da sem si zelo zanimiv finale ogledala s tribun. Enako se je zgodilo tudi Lučki Franko, Maja Vidmar pa je spet dokazala, da sodi prav v svetovni vrh in že tretjič zapored stala na stopničkah, tokrat takoj za letos še nepremagljivo Angelo Eiter.

Tekma je potekala v zelo napornih razmerah, v veliki vročini in vlagi, ki je še dodatno otežila že tako težke smeri. Vsekakor je bila to dobra priprava na naslednji teden, ko nas čaka svetovno prvenstvo v Munchnu.

     
 


Predčasna vrnitev iz Munchna

3. julij :Na svoje šesto svetovno prvenstvo sem odšla s pričakovanjem, da bom plezala v finalu ter potem nastopila tudi na balvanski tekmi, a je polfinalna smer drugače skrojila mojo usodo.

Sicer nimam navade za slab rezultat kriviti postavljalcev smeri, a tokrat so imeli pri tem res velik delež. Po četrtfinelnem delu tekmovanja, kjer sem obe smeri preplezala do vrha, sem bila optimistično razpoložena tudi pred polfinalom. Na sredini smeri pa me je čakalo presenečenje; gib na luknjico za dva prsta je bil veliko težji, kot je izgledalo na ogledu in kljub odločnosti, mi je ni uspelo zadržati. Ta gib je bil usoden še za 10 tekmovalk, tudi za Majo Vidmar, tako da se je od Slovenk v finale uvrstila le Natalija Gros, ki je na koncu zasedla 7. mesto. Zmagala je zasluženo Angela Eiter.

Meni je polfinalna smer pustila še drugačne spomine; na luknjici sem si namreč poškodovala kito v podlahti, tako da sem namesto na balvansko tekmo, odšla domov na terapijo, da bom lahko nastopila na naslednji tekmi za svetovni pokal 12. in 13. julija v Chamonixu.

     
 


Chamonix

13.julij :Po tednu rehabilitacije se je roka, poškodovana na tekmi v Munchnu popolnoma pozdravila, tako da sem šla v Chamonix z občutkom, da sem dobro pripravljena.

Na Chamonix imam zelo lepe spomine, saj sem tu pred 4 leti dosegla svojo prvo zmago za svetovni pokal. Letos je bil rezultat daleč od tega in tudi daleč od mojih pričakovanj.

V 1/4 finalu nisem imela težav s smerjo, tudi v polfinalu sem vse do zadnje plate plezala brez napak, potem pa sem po težavah z vpenjanem kompleta izgubila prevec moči za gib, ki je zahteval tudi malo iznajdljivosti in tako sem končala na 21. mestu.

Od Slovenk je bila tokrat v finalu samo Maja Vidmar (4.), Lučka Franko je bila 19., Natalija Gros pa 30.

Do naslednje tekme, ki bo cez 14 dni v Serre Chevalierju, bom plezala po francoskih plezaliscih, kar bo gotovo dober trening za tekmo, na kateri upam, da mi uspe doseči tisto, kar si ze celo leto zelim - uvrstitev v finale.

     
 


Gorzderette

29.- 30. januar 2005 :Prvi vikend v Franciji je bil v znamenju ledu in mraza. Udeležila sem se srečanja lednih plezalcev v bližini Courchevela. (www.gorzderette.com)

V vasici Champagny la Vanoise so naredili 20 m visok leden stolp (na sliki), z močno previsnimi smermi. Prvi dan je bil namenjen lednemu plezanju. Tekmovanja se nisem udeležila, pač pa sem bila sodnik za stil. Tekmovala sta tudi Aljaž Anderle in Klemen Premrl. Po mojem mnenju je Aljaž (5. mesto) plezal najbolje, a žal nima tako uveljavljenega imena, kot Daniel Dulac, ki je zmagal.

Naslednji dan je bil namenjen peteroboju. Skupaj s Stephanie Moureau sva med ženskimi dvojicami najbolje opravili z zanimivimi disciplinami; tek na smučeh, streljanje z lokom, potiskanje 120 kg težkih sank, akrobatski skok s smučmi in ledno plezanje. Celotno srečanje je bilo v znamenju mraza, saj je bilo ves cas okoli -20 stopinj.

Zdaj je čas da poprimem za umetne oprimke plezalnega centra v Grenoblu, potem pa še za skalo malo bolj na jugu.

     
 


Pester trening v Franciji

Dobra dva tedna, ki sem ju preživela v Franciji sta bila zelo pestra. Po sneženem prvem vikendu (glej prejšnjo novico), sem trenirala na umetnih stenah (Grenoble, Chambery, Albertville), saj je bilo vreme na jugu deževno.

Dvorane v Franciji so zelo kvalitetne, še posebej Espace Vertical v Grenoblu, ki je največja v Franciji. Ker v Sloveniji nimamo česa podobnega, je bila to dobrodošla sprememba v mojem treningu. Trenirala sem tudi z Liv Sansoz, ki ima kljub temu, da ne trenira več resno, še vedno zavidljiv nivo.

En dan sem obiskala pelzališče Tinadalle, kjer smo se poleti skoraj scvrli na soncu, zdaj pa je bilo kljub snegu ob vznožju ravno prijetno za plezat. Na pogled sem uspela v Obelixu 7c, namesto izplezavanja pa sem 10 min stran stopila na tekaške smuči in uživala na lepo urejenih progah.

Zadnji teden sem se spet podala v led, tokrat v naravne slapove v dolini Fournel v bližini Briancona. Pozimi je dolina res raj za ledne plezalce, saj so slapovi kamorkoli pogledaš. Preplezala (kot druga v navezi) sem štiri, najlepši med njimi pa je gotovo Double Schotch (na sliki).

Za konec je spet sledila skala; dva dni sem plezala lažje smeri v plezališču nas Nico, St. Jeannet, kjer so smeri dolge tudi do 250 m. Zadnji dan pa sem nad Monacom v plezališču La Turbie v drugem poskusu preplezala Corps et Ame (Telo in duša) 8a. Ja, ta dva tedna v Franciji sta bila res super za telo in dušo!

     
 


Na špansko sonce

Molstrana, 27. 2. :Odkar sem se vrnila iz Francije, sem večinoma trenirala na malih umetnih stenah (slika s treninga pri Aljoši Gromu), saj je bilo vreme neprimerno za plezanje v skali. Ko v Ospu sneži, ni noben užitek držati za ledenomrzle oprimke.

Upam ,da bomo imeli v El Chorru (Španija), kamor odhajamo jutri za 15 dni, več sreče z vremenom in da se bomo naužili skale za nazaj in naprej. Tam je že ekipa štirih Tržičanov, pridružile se jim bimo še Natalija Gros, Lučka Franko, Mina Markovič in jaz...Pozor El Chorro, dekleta prihajajo!

     
 


Na špansko sonce

Mojstrana, 27. 2. :Odkar sem se vrnila iz Francije, sem večinoma trenirala na malih umetnih stenah (slika s treninga pri Aljoši Gromu), saj je bilo vreme neprimerno za plezanje v skali. Ko v Ospu sneži, ni noben užitek držati za ledenomrzle oprimke.

Upam ,da bomo imeli v El Chorru (Španija), kamor odhajamo jutri za 15 dni, več sreče z vremenom in da se bomo naužili skale za nazaj in naprej. Tam je že ekipa štirih Tržičanov, pridružile se jim bimo še Natalija Gros, Lučka Franko, Mina Markovič in jaz...Pozor El Chorro, dekleta prihajajo!

     
 


El Chorro

Pred odhodom sem pričakovala, da se bomo 14 dni "martinčkali" v toplih skalah južne Španije, a še zdaleč ni bilo tako.V El Chorru nas je pričakal dež, mraz, mokre skale, tako da smo morale (Natalija Gros, Lučka Franko, Mina Markovič in jaz) že prvi dan imeti prisilni "rest day", potem pa iskati smeri brez kapnikov, katerih pa v El Chorru ni veliko.

Po neobetavnem začetku so se razmere obrnile na bolje, zapihal je (mrzel) veter, posušil skale in razpihal oblake. Puhovke so bile pa še vedno obvezna oprema. Prav nenavadno, ko okoli tebe rastejo palme in evkaliptusi. A končno smo se lahko podale v slikovite sektorje s smermi po kapnikih. V najbolj znanem - Makinodromu - so na pogled "padale" tudi 8a.

Obiskale smo tudi dve drugi plezališči 60 km stran, in sicer močno previsno Archidono in Yugoslavio (ne vem od kod ime le-tega).

Bile smo zelo uspešna ekipa, še najbolj Lučka, ki je na pogled preplezala dve 8a, Mini je bila smer Lourdes (najbolj znana 8a v El Chorru) prva 8a nasploh, tudi jaz pa sem svoj seznam smeri težjih od 8a razširila do številke 128.

Na pogled sem preplezala Hamunapatro 7c+ in Atlas Shierd 7c+, Porrot 7c+/8a, Pepe el bolino 8a, v drugem poskusu pa še Lourdes 8a, Rima libre 8a in El complot 8a+.

Zadnje dni nas je sonce le pogrelo, tako da smo kar s težkim srcem po 14 dneh zapustile pester plezalni kanjon El Chorra.

     
 


Korzika

Sardinijo sem že dobro spoznala, saj sem na njej plezala že trikrat, tokrat pa sem 11 dni preživela nanjeni severni sosedi, Korziki.

Otok je zelo razgiban, in zadovolji prav vse plezalske interese, od alpinističnih (najvišji vrhovi,segajo čez 2700m) do balvanskih. Jaz sem ostala na svojem področju - plezanje v urejenih plezališčih. Tudi ta so zelo raznolika, kar je posledica pestre geološke zgradbe otoka. Različne vrste apnenca in granita, taffoniji (od vetra izoblikovane luknje v granitu), vulkanske kamnine...zahtevajo od plezalca veliko prilagodljivosti; od obvladanja ogromnih previsov v St. Florentu do tankih poči v granitu Restonice. Plezalni vodniček Korzike je precej pomanjkljiv, a sem na srečo spoznala veliko lokalnih plezalcev, ki so mi pokazali najboljša plezališča.

Poleg zgoraj omenjenih sem obiskala še Monte, Piertoalbo, Partimonio, Erbalungo in Monitciello.
Pomembnejši vzponi pa so naslednji:

Na pogled: Chimere au loin 8a in Syndrom Trapeze 8a v Restonici, Cuirs et dentelles 7c+/8a v St. Florentu, Che Guevara 7c v Monteju, z rdečo piko pa Lingua secca 8a+ in Cosa Strechu 8a v St. Florentu.

     
 


Prva letošnja tekma - prvo presenečenje

Puurs, 29.-30. april :Na tekmovanja v Puursu ne bi mogla imeti lepših sponimov, saj sem vedno (4x zapored) stala na najvišji stopnički. Tudi letos sem se na tekmo odpravila zelo optimistično razpoložena.

Tokrat to ni bilo več master tekmovanje, temveč tekma za svetovni pokal, kjer je potrebno za dober rezultat 3x odplezati brez napak; 1/4 finale polfinale in finale.

Smeri so na tej steni, ki ni pretirano previsna, vedno zelo tehnične, kar mi je všeč. Tudi letos je Francois Legrand postavil zelo lepe smeri.
Po četrtfinalu nas je bilo na vrhu smeri 14. V polfinalu sem do polovice smeri plezala dobro, pred previsnim delom našla "dobro" mesto za počitek v razkoraku. Toda ravno počitek je bil usoden; med ogledovanjem naslednjih metrov sem očitno za trenutek pozabila na noge, leva mi je zdrsnila. Preden sem se zavedala kaj se je zgodilo, sem bila že na vrvi. Presenečena. Tudi razočarana, ker se mi je zdelo, da so mi smeri res pisane na kožo. Kaj podobnega se mi na tekmah še ni zgodilo in si bom zapomnila tole izkušnjo za naslednje tekme.

Sicer pa smo bili Slovenci druga najboljša reprezentanca, za Francozi. V finalu so bile kar tri Slovenke; Maja Vidmar je bila na koncu 3., Natalija Gros 6., Lučka Franko pa 7.

Ostali rezultati so na www.digitalrock.de.

     
 


Avstrijska plezališča

Prejšnji teden sem obiskala tri avstrijska plezališča blizu slovenske meje; Goltschach, Warmbad in Maltatal.

V Goeltschachu, konglomeratnem plezališču blizu Celovca, prevladujejo previsne smeri po luknjicah, kar ni ravno moj stil, zato sem bila toliko bolj zadovoljna, ko sem na pogled preplezala Magnesiumrauber 7c+. V drugem poskusu sem bila uspešna tudi v Presidentu 7c+ in Spongebobu 7c.

V Warmbadu sem drugem poskusu prepelezala najdaljšo smer tega pleazlišča, 43 metrov dolge Flatlinerse 8a+.

Vikend sem preživela v dolini Malta. Ponavadi tja odhajam le s crash padom, tokrat pa sem sabo vzela tudi plezalni pas in vrv, ter plezala v lepih granitnih smereh, ki pa so ocenjene precej balvansko. Za smeri Mallymail 7b+ (na sliki) in Habemus papam 7b+ sem se morala potruditi kot za kakšno 7c+. Verjetno bi bilo drugače, če bi v granitu plezala bolj pogosto. Naslednji dan so prišli na vrsti balvani. Ker je ves dan po malem deževalo, so tudi lahki problemi postali velik izziv. Preplezala sem največ 7a, predvsem pa se zelo zabavala na drsečih "sloperjih".

     
 


Srebrna v Chamonixu, zlata v Serre Chevalierju

Martina nadaljuje sprehod po zmagovalnih stopničkah. Po Leccu je prišlo na vrsto Evropsko prvenstvo v Chamonixu. Pod Mont Blancom - kamor bi tudi enkrat rada zlezla - je bilo zanjo vedno zelo uspešno. Finalni nastop za zmago na prvenstvu stare celine je potekal v pravem nalivu. Martina je plezala odlično in si je pravzaprav po nepotrebnem zapravila zlato kolajno. Vendar je bila tudi s srebrom zadovoljna.
Do mastra v Serre Chevalierju je ostalo le še nekaj dni. Da je kljub nekaterim poškodbam v zadnjih mesecih še kar naprej v odlični formi, je pokazalo tudi plezanje v plezališču Balme v bližini Chamberyja. V smeri z oceno 8a+ je padla povsem na zadnjem gibu.
Mogoče si je rekla, da je padanja dovolj in da bo v Serre Chevalierju zlezla vse do konca. Finale in superfinale - obe smeri je končala na vrhu in si spravila v žep še eno lovoriko - zmago v Serre Chevalierju. Zmagovalka tekem svetovnega pokala, svetovna prvakinja, zmagovalka dveh najprestižnejših mastrov na svetu - Arco in Serre Chevalier. To je poleg nje uspelo samo še Susi Good, Robin Erbesfield in Liv Sansoz.
»Želela sem si dokazati, da sem v formi, kar sem čutila že v Chamonixu. Serre Chevalier je nasploh zaradi celotnega ambienta moja najljubša tekma in vesela sem, da so se mi ravno tu uresničile sanje splezati superfinalno smer do vrha. Ta zmaga mi pomeni celo več kot na svetovnem prvenstvu », je takoj po nastopu povedala naša šampionka.

     
 


Ponovno na drugem mestu!

Valence, 30. 10. :Zadnja dva vikenda sta bila tekmovalno obarvana. Udeležila sem se dveh tekem za svetovni pokal. Na obe sem šla predvsem z željo, da se uvstim v finale, saj mi lani to ni uspelo. Steni v Aprici (I) in Valencu (F) mi zaradi velikih previsov niso ravno pisane na kožo, zato je bil izziv še toliko večji.

V Aprici me je polfinalna smer precej utrudila, tako da se do finala nisem mogla spočiti. Smer je potekala po velikem stropu in je bilo težko razbrati pravilno zaporedje oprimkov. Roke so mi popustile preden sem se utegnila pravilno orientirati. Končala sem na 8. mestu med 10 finalistkami, med katerimi smo bile 4 Slovenke!!!. Najboljša med nami je bila Lučka Franko (5.), zmagala pa je mala Avstrijka, Angela Eiter.

Po prvi tekmi smo se odpravili proti Franciji, dva dni pelzali v St. Legeru, kjer zaradi dežja pogoji niso bili ravno najboljši. Smo se pa toliko bolj spočili do naslednje tekme, ki je bila 29. in 30. 10. v Valencu.

Zaradi slabšega plezanja v 1/4 finalu sem se kljub preplezani polfinalni smeri tresla za uvrstitev v finale. Šlo je za las, tako da sem v finalu plezala kot prva. Popolnoma sproščena in dobro razpoložena. Francozi so se zares potrudili z organizacijo in v dvorani je bilo super vzdušje in ogromno gledalcev, kar mi je dalo še dodaten zagon. Smer je bila zelo lepa, pestra, s kapniki in zanimivimi strukturami, tako da je bilo plezanje podobno skalnemu. Plezanje sem končala malo pred koncem smeri, kjer je bilo treba skočiti na "šalco", pa je nisem najboje zadela...Kljub temu sem bila zadovoljna, delila sem si drugo mesto, spet pa je zmagala Muriel Sarkany, ki v Aprici prvič po dolgem času ni bila v finalu. Ja, konkurenca postaja vse bolj izenačena.

Naslednje tekme za svetovni pokal v Brnu se ne bom udeležila, da se bom imela čas spočiti in pripraviti na tekmo pred domačim občinstvom v Kranju,ki bo 20. in 21. novembra.
Rezultati so na www.digitalrock.de.

     
 


Zaključek tekmovalne sezone

Škofja Loka, 4. 12. :Včeraj se je v Škofji Loki s tekmo državnega prvenstva zaključila letošnja tekmovalna sezona. Začela sem jo šele julija, a je bila kljub temu kar dolga in pestra; nastopila sem na 11 tekmah.
Tekma v Škofji Loki mi je najljubša od vseh tekem državnega prvenstva, saj sem prav tam leta 1994 prvič zmagala na tekmi državnega pravenstva. Včeraj sem si predvsem želela dobro plezati in smer preplezati do vrha. Žal mi to ni uspelo, ker je predolgo trajalo, preden sem našla pravo kombinacijo oprimkov za prehod v zadnjo plato. Tako sem bila druga, za Natalijo Gros, prav tako pa sem bila druga tudi v skupnem seštevku državnega prvenstva, kjer zaradi nenastopanja na prvi tekmi, sploh nisem imela možnosti za zmago. Tako mi ostane motivacija za naslednje leto, da osvojim 10. naslov državne prvakinje. Ob tako močni domači konkurenci, pa je to zelo velik izziv.
Pred začetkom letošnjih tekmovanj sem si dala za cilj, da se povzpnem na stopničke svetovnega pokala, kar mi je uspelo dvakrat, v Valencu in Marbelli. Več sem pričakovala od meni najljubših tekem, Arca in Serre Chavalierja in seveda od tekme za svetovni pokal v Kranju. Večkrat sem čutila, da na tekmah nisem pokazala vseh svojih sposobnosti, zato si to želim izboljšati v naslednji sezoni, katere vrhunec bo junijsko svetovno prvenstvo.
Nasplošno pa sezono ocenjujem kot zelo uspešno, saj sem uresničila svoj največji cilj, preplezati smer Hotel Supramonte (8b, 300m).Poleg te sem preplezala še 7 smeri z oceno 8b in eno 8b+, na pogled pa 8a+. Prav to je verjerno tudi vzrok, da sem bila na tekmah kdaj preutrujena, a sem za skalo preveč motivirana in se ne znam ustaviti. Mislim, da se bo podobna razpetost med skalo in tekmami nadaljevala tudi v naslednji sezoni. Upam, da mi bo uspevalo na obeh področjih.

     
 


Sončno 2005!

Vsem obiskovalcem moje strani želim v prihajajočem letu veliko sonca in nasmeha na obrazu, plezalnih užitkov, energije in ravnotežja!
Srečno!
Martina

     
 


Začetek leta na balvanih v Meschiji

Leto sem začela malo drugače kot ponavadi. Brez lahkotnega vplezavanja. Po skoraj mesecu plezalnega počitka, sem od 3. do 6. januarja plezala na balvanih v Meschiji.Plezala sem sicer le balvane ocenjene do Fb 6c+, a tam niti najlažji problemi niso tako lahki, da drugi dan ne bi čutila malo bolečin v mišicah. To je dober nadomestek fitnesa, v katerem pa sem mnogo bolj uživala, kot bi v pravem:-).



     
 


Ravnotežje

     
 


Sonce in led

V zadnjem času imam zelo raznolike treninge. Prva tekmovanja se začnejo šele konec aprila, zato zdaj ni toliko povdarka na težkih plezalnih smereh. Kondicijo nabiram s tekom na smučeh, sodelovala sem tudi na patruljnem vojaškem teku na Pokljuki. Naša skupina je bila najhitrejša a pri streljanju nenatančna, zato smo končali na 3. mestu.

Izkoristim tudi bližino lednega plezališča v Mojstrani (www.lednoplezanje.com), dvakrat pa sem se podala tudi v naravne zaledenele slapove. Z Jasno Pečjak sva preplezali Ledinski slap na Jezerskem in Centralni slap pod Prisojnikom. V ledu se ne počutim najbolj domače, zato vedno plezam kot druga, saj tako lahko bolj uživam.

Če me je v ledu zeblo, sem se pa toliko bolj pregrela v stanah Napoleonice in Costire. V sektorju Mano di Fatima sem na flash preplezala La guerra dei nervi 7c+, na Costieri pa prav tako na flash Santo Esmeraldo 8a.

Konec meseca se odpravljam za 14 dni v Francijo; prav tako malo v led in malo v skale.

     
 


Lepe smeri v Warmbadu

Mojstrana, 9. 7. 2002 :Po tekmi v Leccu se je Martina dobro pripravljala na julijske tekme v Franciji (Evropsko Prvenstvo v Chamonixu, Master v Serre Chevalieru in boulder tekma v Argientieru), kamor odpotuje v četrtek.
Trening na umetni steni je kombinirala s plezanjem v Warmbadu, ki je tudi v poletni vročini prijetno osvežujoče. Poleg smeri, ki jih je že poznala, se je preizkusila v plezanju težjih smeri na pogled. Le malo je manjkalo, da bi tako splezala svojo prvo 8a/a+ (Nicht fur Schweitzer). Padla je dva giba pod vrhom. V drugem poskusu je uspela. Podobno se je zgodilo tudi v smeri Kostbare Zeit 7c+.

     
 


Uspešna v Hotelu Supramonte!

Gola Gorruppu, 28. 9. :Že na začetku leta mi je bila velika želja preplezati smer Hotel Supramonte na Sardiniji. Gre za 350 metrov dolgo smer, ki je nekaj let veljala za najtežjo večraztežajno smer v Italiji.

Pomladi je bila vsa mokra, zato sem potovanje prestavila na jesen. Našla sem si tudi idealnega soplezalca, Marka Lukiča, ki ima izkušnje z dolgimi smermi.

V soboto, sva direktno s trajekta šla pogledat prve tri raztežaje (7b+, 7c+ in 8b). V nedeljo sva jih ponovila in naštudirala še naslednje tri (8a+, 8b in 7c), v steni pa sva si pustila tudi zaloge vode in enrgijskih ploščic.

Po dnevu počitka pa je šlo zares. Torek, 28. 9. je bil super hladen, oba sva bila dobro razpoložena in motivirana. Ko sem vstopila v smer, mi je srce bilo veliko huje, kot pred kakšno tekmo. To smer sem si res želela preplezati!

Verjetno sta velika motivacija in svež zrak povzročila, da so se grifi in stopi zdeli večji kot pred dvemi dnevi. Jaz sem vodila prve tri raztežaje, po uspešnem 8b-ju pa sem se spustila nazaj, da ga je naprej splezal še Marko. Sledil je zame najtežji del dneva; 40 m žimarjenja. Prvič v življenju! Porabila sem toliko moči, da sem dvomila, da bom še sposobna plezati.
V 8a+ raztežaju je bil Marko tisti, ki je žimaril, naslednjega 8b sem pa raje kar dvakrat splezala (v drugo s počitki), kot da bi še enkrat žimarila. Je šlo hitreje.

Zadnjih 5 raztežajev sva se izmenjevala v vodstvu (7c, 7a+, 7b+, 7b in 7b, saj nisva hotela plezati v temi ali celo bivakirati v udobni luknji na vrhu sedmega raztežaja, po kateri je smer tudi dobila ime. (čeprav sva bila pripravljena tudi na to - za sabo sva na vrvi vlekla nahrbtnik s potrebno opremo).
Nazaj na trdna tla sva prišla po 10 urah. Precej utrujena, vesela in presenečena, da nama je šlo tako hitro. Meni je šlo sploh kot v sanjah, saj sem celo smer splezala brez padca, Marko pa je moral ponavljati peti raztežaj.
Trajekt za domov imava šele v nedeljo in bova se malo plezala v krajših smereh.

     
 


Po Hotelu Supramonte

Mojstrana, 4. 10. :Po preplezanem projetku, ki sva si ga z Markom Lukićem zadala za Sardinijo, nama je ostalo še pet dni.

Dan po uspehu sva bila oba precej brez energije, tako da so naju najbolj privlačile plaže in toplo morje. Imela sva tudi dovolj časa, da sva razmislila o oceni smeri. Resda sva imela za plezanje idealne pogoje, a so se obema najtežji raztežaji zdeli za približno pol ocene precenjeni. Kar pa ne zmanjša vrednosti in lepote smeri, saj je kot celota zelo zahtevna in zahteva popolno koncentracijo od prvega giba naprej.

V naslednjih dneh sva plezala v okolici Gala Gonone, v ogromni Grotti Millenium, kjer sva, jaz na pogled, Marko pa na fleš, preplezala Millenium 7c. V Cala Fuili pa sem na pogled preplezala Zorro 7c in Zedda Piras 7c+,v drugem poskusu pa Protestante 8a.
Zadnji dan sva uživala po neverjetnih granitnih strukturah na severu Sardinije, od koder je tudi fotografija.

     
 


Millenium 8b+

Misja pec, 13. oktober :Sreda je bila v primerjavi s prejsnjim tednom prava Sibirija, a razmere za plezanje v Misji peci so bile idealne. Toplo sonce je bilo mocnejse od mrzle burje, skala ravno prav topla, grifi pa so drzali kot ze dolgo ne. No, saj mene tudi ze dolgo ni bili v Miski. Od pomladi,ko sem veckrat poskusila preplezati Millenium, pa me je vedno zmanjkalo na robu previsa. Mi je slo ze kar malo na zivce. Po nekajmesecnem premoru, sem se odlocila, da se moram smeri res posvetiti, ker me je ze kar malo morila. V Misko sem sla z namenom obnoviti gibe, ki semjih sicer med poletjem veckrat ponovila v glavi. Nisem pricakovala, da jo bom spelzala kar v prvem poskusu. Ravno zato sem bila verjetno cisto sproscena, na gibih cez rob previsa sem se dvakrat kar vrgla na grife, mislec da ze padam. Pa je kar drzalo. Res super obcutek, ko sem bila na vrhu. Da bom zdaj v Miski lahko plezala se kaj drugega:-)

     
 


Brez finala na domači tekmi

Kranj, 20. november :Od zadnje tekme za svetovni pokal v Kranju sem veliko pričakovala. Predvsem sem si želela plezati v finalu, kar mi lani ni uspelo. Letos sem bila na vseh tekamh svetovnega pokala v finalu, a sem vedela da naloga ne bo lahka, ker je konkurenca zelo močna in izenačena.
Pre tekmo sem se dobro popčutila, roke in glava so se v 14 dnehm kolikor je minilo od zadnje tekme, spočile, tako da sem bila optimistična. Četrtfinalna smer je bila lahka, do vrha nas je prišlo 28. Večerni polfinale je bil večji izziv.
Tik preden sem šla v smer sem iz dvorane slišala Majo (Vidmar), ki je plezala pred mano. Rekla je, da ni pričakovala, da bo zadnja platka tako lahka. Poskušala sem pozabiti njeno izjavo, a kljub vsemu sem na vrhu preveč pohitela in spregledala en stop, kar me je stalo finala. Škoda.
Da je konkurenca že v Sloveniji res močna, pove dejstvo, da so se v finale uvrstile kar tri;Maja Vidmar, Lučka Franko in Natalija Gros, pri fantih pa Matej Sova.
Bom navijala za njih in prav gotovo bo vsaj ena kolajna slovenska.
Rezultati bodo objavljeni na: www.worldcupkranj.com

     
 


Osapske klasike

V zadnjem času sem večkrat plezala v Ospu, v smereh za vasjo, kjer prevladujejo ne tako previsne in zato toliko bolj tehnične smeri. Preplezala sem vse "klasike", ki spadajo v zgodovino slovenskega športnega plezanja. Na pogled sem preplezala Paris-Dakar 7b+ (moška finalna smer na tekmovanju leta 1988), Poročno noč 7b+/c in Polnočnega kavboja 7c, z rdečo piko pa Karies 8b, ki jo je kot prvi leta 1988 preplezal Srečo Rehberger. Ta smer je za razliko od ostalih bolj previsna, ne tako tehnična, ključ smeri pa je zaporedje štirih gibov v zgornjem delu. Prav tako z rdečo piko sem preplezala tudi Fantastic voyage 8a+ v Babni.

     
 


Uspešen teden v Švici

23. avgust :Sredino avgusta sem letos, namesto na morju, preživela v Švici. V devetih dneh sem obiskala sedem različnih plezališč; Paschga, Vattis, balvanišče Murgtal, Engelberg, Acherli, Burs (AUT) ter Voralpsee.

V malem plezališču Paschga sem na pogled (np) preplezala Hooligana 7c, v Vattisu pa David und Goliath 7c np, v drugem poskusu pa Killer Instinkt 7c+ in Schwartze Dimension 8a.

Še posebej uspešen je bil dan v Engelbergu, kjer sem na pogled preplezala svojo prvo 8a+ Onan der Masturbator, poleg tega pa še No time for wanking 8a ter Pervert man 7c. Tip plezanja mi je bil pisan na kožo oz. prste - rahlo plevisna plata z majhnimi poličkami.

Podobno je bilo tudi v Acherliju, kjer sem np preplezala Lino Albo 8a in Nanno 7c. Deževni dan sem preživela v previsnem avstrijskem plezališču Burs, kjer prevladuje plezanje po luknjicah - še dve 7c np (Hormonsklave in Schmarotzer).

Zelo zanimiva je tudi stena v Voralpseeju. Kot bi raztegnil in pokonci postavil zmečkan časopisni papir. Smeri so dolge več kot 30 metrov, brez počitkov, samo majhne poličke ter na srečo veliko dobrih stopov. Čisto malo mi je zmanjkalo, da bi na pogled preplezala še eno 8a+, Mordillo. V drugem poskusu sem se morala precej bolj potruditi, saj so se prsti zaradi enostranskih obremenitev že začenjali odpirati. Uspela sem tudi v Paradigmi 7c (np).

Za spremembo sem obiskala še balvanišče Murgtal, kjer sem uspela v prečki 7b+.

Trening v Švici je bil zelo kvaliteten in upam, da bo obrodil sadove že na Rock Mastru v Arcu, ki bo 4. in 5. septembra.

ps: v galeriji je dodanih nekaj julijskih utrinkov iz Francije

     
 


Nova 8b v Warmbadu

28. avgust :To poletje sem bila precej od doma, tako da nisem tako pogosto kot ponavadi obiskovala mojega najljubšega in skoraj najbližjega plezališča, Warmbada v Avstriji.
Sredi junija sem šla prvič pogledat novo smer, Merkl Rinne 8b. Takoj mi je bila všeč in celo poletje sem jo imela v mislih. Toda deževno poletno vreme je plezališče popolnoma zamočilo, tako da so šele zdaj pogoji postali spet dobri. V smer sem šla še enkrat pred odhodom v Švico, a se mi je v soparnih razmerah zdela veliko težja kot junija.
Včeraj so bili pogoji veliko boljši in smer mi je uspela že v prvem poskusu. Gre za 30 metrsko smer, v kateri se stil plezanja velikokrat zamenja; previs, tehnična platka, prečka v levo in nazaj v desno, kajlanje pet, stiskanje poličk in držanje luknjic...skratka res super smer, ki ne popusti do zadnjega metra.


     
 


Razočarana v Arcu

Letošnjega Rock Mastra v Arcu sem se veselila, zanj res dobro trenirala, zato sem po končnem 6. mestu razočarana. Še posebej zato, ker sem bila po sobotni smeri (na pogled) na tretjem mestu. Smer, ki smo jo študirali v petek in plezali v nedeljo, mi je bila tudi zelo všeč in sem čutila, da sem jo sposobna preplezati. Na žalost pa mi je na polovici smeri, na dveh oprimkih nepričakovano začelo odpirati prste..., potem mi je zmanjkalo še zbranosti in sledil je padec.

Zmagovalka je bila ista kot lani, Angela Eiter (AUT), ki nas je vse po vrsti deklasirala, saj je obe smeri splezala do vrha (v soboto se ga je dotaknila), druga Slovenka, Maja Vidmar, pa je imela v sobotni smeri smolo, zdrsnila je takoj na začetku, in tako izgubila vse možnosti za dobro uvrstitev, saj se za skupni rezultat seštevajo višine obeh smeri. Kljub dobremu plezanju v drugi smeri je končala na devetem mestu.(rezultati so na www.digitalrock.de)

Možnost za popravni izpit imam že čez slabih 14 dni na tekmi za svetovni pokal v španski Marbelli.

     
 


Pester konec tedna

13. september :Konec tedna sem imela plezalno zelo razgiban. V četrtek sem po enem letu spet balvanirala v Maltatalu. (plezanje tam je prepovedano le v spodnjem sektorju). Preplezala sem Dem Volk das Gold 7a+ in še en problem z oceno 7b.
V petek smo z Matejem Mejovškom in Gregom Šeligo šli pogledat balvane na Mangartskem sedlu, ki jih je "odkril" pastir Tine. So zelo lepi na pogled in ostri na otip, a dobri za uživasko plezanje z lepim razgledom na Mangart (2679m), ki ga je za ogrevanje obvezno treba osvojiti:-)
V soboto sem plezala v previsnem plezališču pri Trstu, Barratru, ter na pogled uspela v Placomanu 8a.
V nedeljo se je naklon smeri se povečal; v Kotečniku sem v sektorju Oboki najprej na pogled preplezala Jamskega človeka 7b+ in Reporterja Milana 7b+/c, zatem pa v drugem poskusu se Specialista za življenje 8a+. Tu sem se morala nekajkrat pošteno raztegniti in se malo skociti, saj so gibi res dolgi. Še dobro, da sem imela izkušnje z balvaniranja.
Na sliki: ples po balvanih, v ozadju Mangart.

     
 


Po več kot letu na stopničkah!

Marbella, 19. 9. :Tekme v Španiji mi zgleda ležijo, saj sem bila prvič po lanski tekmi v Avilesu spet na stopničkah tekme svetovnega pokala. Tokrat v mondenem turističnem letovišču na J Španije, v Marbelli.

Tekma je potekala na prostem, na popolnoma novi, zelo visoki in skali podobni umetni steni. Že na prvi pogled mi je bila všeč in sem prav uživala v plezanju, tako da sem kar pozabila, da sem na tekmi. Sploh, ker smo pred in po tekmi poležavali na peščeni plaži in se kopali v morju!

Plezala sem sproščeno in smeri so se mi zdele kar presenetljivo lahke, še posebej finalna, ki sem jo brez večjih težav preplezala do vrha. Prepričana sem bila, da nas bo vsaj pet v superfinalu. Potem pa so tekmice kar odpadale, zmanjkovalo jim je ali moči ali časa. Le Muriel Sarkany je preplezala smer in po dolgem času sem spet plezala v superfinalu. Poslali so naju kar v fantovsko smer, v spodnjem delu so dodali kakšen grifek za pomoč med dolgimi gibi. Smer mi je bila zelo všeč, vesela sem bila, da sem večkrat premagala svoje roke, ki so se že odpirale, na koncu pa sem le padla na dinamičnem gibu čez strehco...a sem čutila, da bi z malo več zbranosti tudi ta oprimek lahko zadržala. Muriel je pokazala, da je še vedno v super formi in ji dolgi gibi niso delali problemov, če je premahjna, malo skoči in "poročka"...Zasluženo je zmagala, meni pa srebrna kolajna po več kot letu pomeni toliko kot zlata!

     
 


Martina srebrna na SP v Leccu

Lecco, 30.junij 2002 :Lecco letos ni bil tako deževen kot prejšnji dve leti. Pa tudi če bi padal dež, bi tekmovalci še vedno plezali po jasnem nebu. Steno so namreč na novo prebarvali. Kakorkoli že, sijalo je sonce. Tudi Martini. Ne sicer tisto zlato, ampak srebrno. Tudi s tem je bila zelo zadovoljna, ker ji komolec v kombinaciji s kakšno kito na prstih nagajata že nekaj časa. Tako trening ni takšen kot bi hotela. V Leccu je splezala kvalifikacije in polfinalno smer do vrha. Slednjo samo še Sarkanyjeva. Dimenzije oprimkov v finalni smeri pa so bili malce zgrešene in puncam niso dale dihati. Muriel in Martina sta končali na istem, Katrin Sedelmayer pa na enem višje. Ampak nasmejane so bile na koncu vse.

     
 


Dvakrat 8a+ v Mišji peči

1. april (pa ni šala) :V torek sem imela v Mišji peči res uspešen dan. Če sem šla dol malo pesimistično razpoložena, zaradi bolečega gležnja in po novem še kolena, se je potem vse izteklo nad pričakovanji. V soboto sem namreč šla pogledat Gorenjski šnops 8a+, novo smer levo od Albanskega konjaka. Bila mi je zelo všeč, le v zgornjem previsu je bil dolg gib, pri katerem je bilo treba zasukati levo koleno, česar si nisem upala, saj me je v prejšnji smeri pri enakem gibu močno zabolelo v kolenu. V torek me je kljub vsemu vleklo v smer. Na koleno sem dala veliko tape-a in povoj, potem pa nisem več mislila nanj. Res sem bila presenečena, da sem smer splezala v prvem poskusu, saj kombinacije v previsu zadnjič, zaradi kolena, sploh nisem natančno naštudirala.
Vzdušje v sončni Miški je bilo res super, saj je tudi ostalim uspelo splezati svoje projekte. To sem izkoristila in se posvetila dolgu izpred nekaj let, Galaktiki 8a+. Gre za tipično boulder smer, kjer te na začetku čaka 7 težkih gibov, ki jih pred dvemi leti nisem znala razrešiti. Tokrat sem našla rešitev s kajlanjem pete in jo splezala v tretjem poskusu.
Moj spisek smeri z oceno 8a in več ima zdaj že 95. smeri!

     
 


Mene iščeš, sonce?

Čeprav je plezališče Bitnje blizu mojega doma, le redko plezam tam, saj so mi v spominu ostale prašne, tudi krušljive ogrevalne smeri pa še kače povrhu. A o smeri Mene iščeš, sonce? (8b) sem od večih plezalsev slišala, da je zelo lepa, zato sem se odločila, da jo grem pogledat. V petek sem šla tja s Klemenom Bečanom. Zgodba ogrevalnih smeri se je ponovila, saj sem zaradi prahu že v 6a skoraj padla, v 7a+ sem imela občutek da plezam 8a... Ampak Mene iščeš, sonce? je bila čisto druga zgodba. Res lepa smer, sploh, ko sva iz poličk in luknjic očistila prah in mah. Klemen jo je splezal že v drugem poskusu, jaz pa sem dan končala s krikom razočaranja, ko sem padla z zadnje šalce. A nič zato, saj smer počaka. Hotela sem iti vanjo takoj naslednji dan, a nisem našla nikogar, da bi me varoval. Že sem opustila načrt, ko me ob 16 15 kliče Beni Ravnik, da ima čas. Ob šestih sva bila tam, ogrevala se raje sploh nisem preveč, po Črtomiru (7c) sem šla gor, vpela ključni sistem in ponovila klučne gibe ter jo potem splezala v prvem poskusu.
Zdaj grem spet v Paklenico, kjer me čaka Brid Klina, da vse raztežaje preplezam v vodstvu.

     
 


Spet Paklenica

S Silvom Karom sem v Paklenici preživela štiri aktivne plezalne dni. Prvi dan sva se kljub močni burji odpravila v steno Anića Kuka, v upanju, da bo veter ponehal, a je postajal le vedno močnejši, tako da naju je v smeri Infinito 7a+ (355m)dodobra prezeblo. Drugi dan sem šla še enkrat v Brid Klina. V prvem težkem raztežaju me je čakalo presenečenje, ko ni bilo več odrešilnega oprimka, a mi je kjub temu uspelo v prvem poskusu priti čez, v nadaljevanju pa je šlo vse brez večjih težav. Tretji dan sva splezala dve smeri; najprej Nema Dinka do Dinka 7b, 290m ter Big Wall speed climbing 6c+, 200m. Četrti dan je koža na prstih že jokala, a sem šla vseeno pogledat smer Agricantus 8a, 200m. Prvih pet raztežajev je šlo brez večjih težav (6c, 5c, 7b, 7b+, 6a+), v ključnem raztežaju (8a)pa se mi je ustavilo. Na težkem delu je manjkala ploščica, tako da sem tudi spektakularno padla. Potem je Silvo z močno roko odvil ploščico s prvega svedrovca, sledilo je malo akrobatike, da sem jo namestila na manjkajoče mesto in naštudirala ključne gibe. Toda po štirih dneh sem bila že preveč utrujena, da bi lahko preplezala ta raztežaj v celoti. Tako imam v Paklenici spet nedokončano delo in se bom kmalu vrnila v ta lepi kanjon od Jadranski obali.

     
 


Stota smer z oceno 8a ali več!

Kotečnik, 1. junij :Svojo prvo smer z oceno 8a sem preplezala leta 1994 - Ekosistem na Bohinjski Beli. Ta je bila v tistem letu tudi edina. Potem sem jih vsako leto preplezala več, tudi težjih. Leta 1997 sem uspela v svoji prvi 8b+, leta 2000 pa sem 8a preplezala tudi na pogled. Vse sem si zapisovala in pred začetkom letošnje sezone je bil spisek smeri dolg 90 vrstic. Me je prav zanimalo, katera bo 100.

V sredo sem po štirih letih!!! spet plezala v Kotečniku (to plezališče se mi je že dvakrat zamerilo zaradi dežja in prašnih smeri, zato se ga kar izogibam). Tudi v torek ni šlo brez dežja, a sem bila tan z "lokalcem" Gregom Šeligom, tako da vsaj nisem zašla v kakšno čudno smer. Predlagal mi je tudi CSN 8a+. Smer mi je bila takoj všeč, na fleš mi, kljub dobrim navodilom varovalca, ni uspelo, v drugem poskusu sem se pa z umetno luknjico na sredini smeri že spoprijateljila, tako da je 100. smer padla brez večjih težav.

Zdaj me pa zanima, če bo spisek smeri kdaj prišel do 200 in ali bo vmes kakšna 8c? Trenutno me 8c še ne zanima. Najraje plezam smeri, ki mi uspejo v enem ali dveh dneh, ter uživam v različnih stilih plezanja.

     
 


Agricantus

Paklenica, 6. junij :Po 14 dneh sem se spet odpeljala po tisoč in enem ovinku do Paklenice. Letos že tretjič. Res neverjetno, kako mi je Paklenica postala všeč. Tokrat sem imela v glavi le eno smer - Agricantus. Za soplezalko pa se mi je ponudila Natalija (Gros).

Prvi dan sva se vplezali v smeri Nostalgija (6b, 350m), drugi dan pa je bil "day D". Zjutraj je spet začelo močno pihati, da sem skoraj že vrgla puško v koruzo, ker sem se spomnila zmrzovanja v Infinitu pred 14 dnevi. A sva vseeno šli in na srečo je bil "moj" Agricantus v zavetju.

Čez prvih pet raztežajev (6c, psiho5c, 7b, 7b+, 6a+) je šlo brez težav, kljub temu, da sem plezala z nahrbtnikom (brez 1,5l vode in energijskih ploščic ne grem nikamor). Tudi Natalija je kot druga vse preplezala na pogled oz. flash. V raztežaju, ki mi je bil zadnjič pretežak, sem presenetila samo sebe in ga preplezala v prvem poskusu. Zadnjič se mi je zdelo, da plezam 8c, tokrat pa so bile roke še spočite in koža cela in se mi je vse skupaj zdelo bolj sprejemljivo - ta prava 8a.

Za tem me je čakal še nepoznan raztežaj 7b. Res sem bila vesela, da mi je uspel na pogled, saj je bilo nebo nad nama črno in je sem in tja že padla kakšna kaplja, tako da sva po mojem uspešnem vzponu "odabzajlali" nazaj.

Mislim, da bom v Agricantusu še enkrat, saj je bil tudi Nataliji všeč, v 8a pa imela je podobne občutke, kot jaz pred dvemi tedni. Pravi, da se bo potem, ko bo nabrala malo Pakleniških kilometrov spoprijela še z njim.

     
 


Dvakrat 8b po Turčiji

Po enotedenskih počitnicah v Turčiji, kamor sem odpotovala brez plezalne opreme, a vseeno malo poplezavala po skalah nad vodo in trdnjavi (na sliki), sem imela uspešen plezalni teden.

V četrtek sem v plezališču v bližini Trsta v tretjem poskusu preplezala smer Musico 8b, v soboto pa prav tako v tretjem poskusu smer Cerko 8b v Vipavski Beli. Obe smeri se mi za svojo oceno zdita precej lahki.

Pred odhodom v Millau (F), kamor sem povabljena na Petzl roc trip (mednarodno srečanje plezalcev), sem si želela preplezati še novo smer v Warmbadu, Merkl Rinne 8b ,ki sem jo naštudirala tik pred počitnicami in mi je zelo všeč. Vendar je dež steno tako namočil, da bi namesto plezalk rabila plavutke, tako da me bo smer še malo počakala.

     
 


Petzl roc trip

Millau, 4. julij :Od 30.6. do 4.7. je v bližini Millaua (Francija), v plezališču Cantobre potekal Petzlroctrip – mednarodno srečanje plezalcev družabno tekmovalnega značaja. Zelo vesela sem bila povabila na takšno prireditav, saj vem, da tja povabijo le najboljše skalne plezalce na svetu. Da nisem potovala sama, sem s seboj povabila še Klemena Bečana, ki je zaradi odpovedi enega tekmovalca kasneje lahko tudi sodeloval - in zmagal!

Tekmovanje je potekalo v dveh disciplinah; "Ultmate route" (plezanje projekta) in "flash contestu" - plezanje smeri na flash.

Ultimate route: čakala nas je težka smer (moška ~ 9a, ženska ~ 8b+), za študij katere smo imeli v sredo in četrtek dvakrat po 25 minut časa, v soboto pa se je začelo zares. Zmaga tisti, ki v najmanj poskusih pripleza do vrha oziroma čim višje. Klemenu je smer zelo ležala in je za seboj pustil vso konkurenco, polno zvenečih imen (Chris Sharma, Dave Graham, Steve McLure, Pedro Pons, Christian Brenna...). Jaz sem imela že pri drugem kompletu probleme z luknjico za en prst, a sem upala, da mi bo v soboto nekako uspelo narediti ta gib, in odplezati še zgornji del smeri.
Želja se mi ni uresničila, boleče kite pa so me opozorile, da je bolje, da se projektu odpovem in se posvetim "flash contestu".

Flash contest: Na voljo nam je bilo 15 smeri različnih težavnosti(moški od 7c+ do 8b++, ženske od 7b do 8a+). Zmagal je tisti, ki je v najmanj poizkusih preplezal največ smeri. Plezanje ni bilo samo "na flash", saj smo lahko po neuspelem poskusu v smer šli še večkrat, le da nismo smeli naštudirati posameznih detajlov, ampak so nas po padcu takoj spustili na tla. Preplezala sem osem smeri ter tako za eno smer premagala Lynn Hill.

Slednja me je z odličnim plezanjem popolnoma impresionirala. Kot edina je preplezala ženski projekt do vrha in tako po več kot desetletnem premoru spet zmagala na mednarodni tekmi. 14 mesečni sinček Owen ji je kot kaže vlil nove energije. Upam da bom tudi jaz pri 45 letih lahko plezala 8b+!

Celotno srečanje je potekalo v zelo sproščenem, prijateljskem vzdušju, tako da s Klemenom upava, da ju bodo na podobno prireditev še kdaj povabili.
REZULTATI:
Moški ultimate route: 1. K. Bečan (SLO), 2. C. Sharma (USA), 3. G. Pouvreau (FRA)
flash contest: 1. D. Graham (USA), 2. C. Brenna (ITA), 3. D. Andrada in P. Pons (ESP)
Ženske ultimate route: 1. Lynn Hill (USA), 2. Juliette Danion (FRA), 3. Alizee Dufraisse (FRA) in Leire Aguire (ESP)
flash contest: 1. M. Čufar (SLO), 2. Lynn Hill (USA) 3. Leire Aguire (ESP)

     
 


Odhajam na tekmovanja...

10. julij :V nedeljo se odpravljam na francosko tekmovalno turnejo, ki bo trajala tri tedne; že v ponedeljek me čaka tekma za svetovni pokal v Chamonixu, 23. in 24. julija Master v Serre Chevalierju, 29. in 30. julija pa še balvanska tekma v Argentieru. O vseh tekmovanjih si boste lahko prebrali novice na spletnih straneh Komisije za športno plezanje, http://ksp.pzs.si/

     
 


Tekaški vikend

Po prihodu s Sardinije sem popolnoma zamenjala svoj prvi šport. Izkoristila sem ugodne snežne razmere in se posvetila treningu teka na smučeh. Iz treh razlogov; prvič zaradi lastnega veselja, drugič, ker so me v službi, v Športni šoli Slovenske vojske prosili, če tekmujem v njihovi ekipi na patruljnem teku, ki je vsako leto na Pokljuki in tretjič, ker sem si želela s čimmanj težav prvič v življenju preteči 65 km dolg maraton - Dolomitenlauf v avstrijskem Lienzu. Trenirala sem v Tamarju, Ratečah in na Pokljuki. Vmes sem šla kdaj poplezat še na umetne slapove v Mojstrano, ki so kot vsako leto zelo dobro pripravljeni.
V soboto smo na Pokljuki naleteli na zelo težavne razmere, močno sneženje in 20 cm novega snega, tako da je bila tekma zelo naporna; poleg teka s turnimi smučmi, streljana, plazenja pod ovirami, nas je letos čakala še hoja v hrib s smučmi na rami ter spust preko manjše skakalnice. Naša ekipa je s progo opravila najhitreje, a smo slabše streljali ter osvojili 2. mesto. Po tekmi sem bila zelo utrujena in v dvomih o svojih sposobnostih za maraton, zato me je novica o 15 km skrajšani progi zaradi pomanjkanja snega razveselila. Nisem si predstavljala koliko časa in koliko truda bo treba vložiti v 50 km dolgo progo, zato sem začela bolj z rezervo. No, saj med 1000 ljudmi na štartu ne moreš iti prav hitro. Proga je bila v primerjavi s strmimi pokljuškimi klanci zelo lahka, sneg hiter, tako da sem potem, ko se je gneča zmanjšala prav uživala v svojem tempu in po 3h in 16 min nič utrujena prišla na cilj. Sicer več kot uro za zmagovalcem, a na tek res nisem šla po rezultat ampak premagovat samo sebe. Bilo mi je všeč in gotovo se bom drugo leto udeležila še kakšnega maratona. Zdaj pa je čas, da se spet posvetim plezalnemu treningu.

     
 


Zadnja skušnjava

Osp, 10. 2. 2004 :Iz mrzlega mojstranškega ledu sem se prestavila v tople osapske stene in v torek v Babni v drugem poskusu uspela v Zadnji skušnjavi 8a+. To je že moja 92. smer z oceno 8a ali več in upam, da bom letos dosegla magično številko 100. Vendar se bom najprej malo posvetila mojemu novemu veselju, balvanskemu plezanju. Ta vikend odhajam v Italijo, konec meseca pa v zibelko balvaniranja, francoski Fontainebleau.

     
 


Eagels

Mišja peč, 10. 3. :Vsak sončen dan med sneženjem sem izkoristila za plezanje v skali, v Mišji peči. Ker je moj projekt, Millenium tako dolgo v senci in ker imam bolj zmrznjene prste, sem se odločila, da grem pogledat smer, ki vedno sameva - Eagels 8b. Gre za smer s težkim balvanskim problemom v rahlo previsni platki. Ko sem prijela majhne poličke, sem vedela, da bo to smer zame. Več preglavic so mi delali zlizani stopki. Če ne bi imela prvi dan seboj le mehkih in zrabljenih plezalnikov, bi jo splezala v drugem poskusu, tako pa sem morala priti še enkrat, z malo bolj trdimi plezalniki in je šlo brez težav.
V soboto odhajam za en teden v Fontainebleau, potem pa se posvetim Milleniumu 8b+.

     
 


Fontainebleau

Prejšnji teden sem s še petimi balvanskimi navdušenci (Polona Strasser, Urh Čehovin, Jure Golob, Grega Šeliga in Jaka Prijatelj)preživela v Fontainebleauju, zibelki balvanskega plezanja.
Leži le 45 km Jv od Pariza, a ko si v tem ogromnem gozdu, med tisočerimi balvani, se zdi, da si v drugem svetu. Ljudi je sicer veliko, a se nikomur nikamor ne mudi, nekateri se sprehajajo, drugi imajo piknik, veliko pa je plezalcev vseh starosti in narodnosti. Ko si tam, imaš občutek, da si v centru balanskega dogajanja. Imela sem dosti časa za opazovanje, saj sem dva dni preživela sede pod balvani z zeljnimi obkladki na nogi. Že prvi dan sem namreč nerodno pristala na crash padu z zvitim gležnjem. Sprva je vse skupaj izgledalo precej žalostno(zelo oteklo), a se nisem vdala. Led, kreme, zelje, masaža...vse to je čudežno pomagalo in tretji dan sem že plezala. Na levi nogi plezalnik številka 41 (od Jaka), na desni 37! Naslednji dan sem napredovala ze na številko 39. Napredovala sem tudi po težavnostnih stopnjah; prvi dan Marie Rose 6a, drugi Jeux du toit 7a, tretji pa prečka Monsieur plus 7b+. Preplezala sem še na desetine lažjih balvanov in ugotovila, da tudi 5b ne gre podcenjevati, saj je tehnika plezanja v tem gozdu specifična. Ko gledaš lokalne plezalce (npr. Jackyja Godoffa) vse skupaj izgleda lahko, ko pa se sam postaviš na zaobljene oprimke, pa se včasih niti premakniti ne moreš.
Kljub začetni smoli, sem se naplezala in vseskozi resnično uživala v igri gibanja po balvanih vseh mogočih oblik in dimenzij. Na sliki je balvan z imenom elephant (slon).

     
 


Vražji Robert

21. april :Že lani sem si rekla, da želim iti pogledat Vražjega Roberta v veliko steno v Ospu. Zato, ker je nekaj posebnega; je zaenkrat najtežja prosto preplezana smer v Osapski steni, poleg tega pa je varovanje narejeno še po starem, s klini in zatiči (dva svedrovca sta na ključnih mestih prvih dveh raztežajev in na varovališčih).

Prvič sem šla v smer 10. aprila, in se nisem počutila najbolj sproščeno na zarjavelih klinih, a potem sem jim hitro začela zaupati. Z Mihom Valičem sva naštudirala le najtežji raztežaj, močno previsno poč, z oceno 8b, potem pa sva se spustila dol. Meni se je zdela smer zelo težka, zaradi previsnosti prevladuje plezanje na moč, oprimki sicer niso tako majhni, so pa vsi postrani obrnjeni. Vedela sem, da bodo za uspešen vzpon potrebni idealni pogoji; zato sem šla v sredo 14. 4. po plezanju v Mišji peči obiskat še Roberta, da sem namestila vse komplete ter povezala "sumljive" kline med seboj, da bom, ko bo šlo zares lahko plezala popolnoma sproščeno.

V sredo 21. 4., ko je po enem tednu spet sijalo sonce, sva šla z Mihom spet v smer. Najprej on. Padec na prvem detajlu. Sledil je moj poskus. Šla sem zelo dobro, z lahkoto čez prvi detalj, a mi je tik pod zadnjo "šalco" odneslo noge. Razočarano sem obvisela v zraku, ker sem močno dvomila, da sem sposobna še enkrat priti tako visoko, saj je previs iz mene popil veliko moči. Po še enem Mihoven neuspelem poskusu, sem šla znova po poči navzgor. Bilo je že vroče, a je tik pred ključnim delom prišel oblak, zapihal hladen veter, kar sem izkoristila in premagala prvi raztežaj Vražjega Roberta. A to še ni konec. Sledijo še trije; Naslednji, 7c, je zelo prašen in mi ga ni uspelo splezati na pogled, sem pa brez počitka takoj potegnila vrv nazaj in šla čezenj v drugem poskusu. Miha se mi je na neudobnem visečem "štantu" kar smilil, zato sem hitela, obljubila pa sem mu tudi en Viki burger, ko prideva iz stene. Naslednji raztežaj, 7b, je ena sama podrtija, in tu me je bilo res strah, spoh ko se mi je enkrat vse odlomilo in sem morala tudi ta raztežaj ponavljati. K sreči je vsaj zadnji raztežaj, izhod iz stene, lep in varovan s svedrovci, tako da mi je smer ostala v lepem spominu.

Za prvomajske praznike sem načrtovala plezanje na Sardiniji, v 300m steni Supramonte, a je dež steno preveč namočil, tako, da bom morala še malo počakati. Upam, da bodo vsaj v Paklenici dobri pogoji, ker res uživam v plezanju dolgih smeri.

     
 


Paklenica

Med prvomajskimi prazniki sem izkoristila tri lepe dni v Paklenici. Prvi dan sem se privajala na plezanje v dolgih smereh ter šla lepo smer Albatros (6c, 350 m).
Cel drugi dan sva z Mihom Valičem preživela v zahtevni, izredno lepi in izpostavljeni smeri Brid klina (350m, 7b+), ki jo je lani na novo opremil s svedrovci Tomo Česen. Razen vstopnih in izstopnih dveh raztežajev, je smer ves čas napeta in previsna. (4a, 4a, 7b, 6c, 6a, 5c, 6b, 7b+ (7c/c+), 7b (7c), 4c, 3. Ocene istih raztežajev se razlikujejo glede na letnico izida vodnička od 7b+ do 7c/c+, a mislim da ni bistvo smeri v oceni, temveč v njenem značaju in lepi liniji, ki se mi zdi enako izstopajoča iz stene Aniča kuka, kot Nos iz El Capitana. Prevladuje plezanje po počeh, ki je bolj moja šibka točka, zato sem bila toliko bolj vesela, da mi je celo smer uspelo preplezati prosto. Ni šlo vse v prvem poskusu, zaradi stiske s časom in tudi Mihove želje, da vse raztežaje prepleza prosto, sem zgornja dva težka raztežaja preplezala z varovanjem od zgoraj. Ob pol osmih zvečer sva bila na vrhu stene, oba s prosto ponovitvijo v žepu. Verjetno se bom v smer še vrnila ter vse raztežaje preplezala kot prva v navezi.

     
 


Prvomajska Francija

1. maja sem se brez meja odpeljala proti Franciji, kjer sem si želela plezati v slikovitem sektorju Jacob. Prvi pogled na stene nad Monakom mi je povedal, da bo treba spremeniti načrte, saj je od vseh kapnikov kapljalo. Tako sem prvi dan plezala v sončnem sektorju Big ben, kjer sem na flash uspela v smeri Canicule 8a, na pogled pa v Big brother 7c. Sledila sta dva meglena, mrzla, deževna dneva, ki sem ju izkoristila za ogled Nice in Monaka, potem pa je spet posijalo sonce. Ker so bila vsa zanimiva plezališča (Peillon, La Turbie) mokra, sem se odločila za selitev v Chateauvert (peščenjak). Izkoristila sem lepe sončne dni ter plezala pet dni zapored. Plezanje je zelo raznoliko, od platk do velikih previsov. Na pogled sem preplezala tri 7c ; Abolition des privileges, Jazzogene in Kanao, na flesh Bill Boulette 8a, kjer sem naredila ovinek mimo detajla in se mi zdi težka 7c, v 2. poskusu pa sem uspela v Atlantisu 8a, Corto balese 7c+ in Le dictateur 7c+.
Na sliki sem v smeri Power 7b+, kjer 15 metrov plezaš po čistem stropu.

     
 


Trening v vročini

Mojstrana, 23. 6. 2001 :V vročini, ki zadnji teden vztraja v naših krajih, je težko trenirati, kot bi si želel. Poiskati je treba senčna plezališča in Martina je v četrtek obiskala dve taki v Italiji; Cavazzo in Verzegnis v bližini Tolmezza. Prevladuje plezanje po luknjicah, saj je tip skale konglomerat. Prvo plezališče je močno previsno in je večina oprimkov umetnih in zato prstom in rokam prijaznih. Na žalost pa je še zelo vlažno in mokro, tako da se je dalo splezati le lažje ogrevalne smeri na levi strani. Potem sta s Tomotom obiskala še Verzegnis, kamor je dobro priti ogret, saj je najlažja smer 7a+, po majhnih in ostrih luknjicah. Na pogled je preplezala smer Batman 7c, potem pa zaključila, saj jo je koža že preveč pekla. Vse luknjice so namreč zelo ostre in bi si bilo pametno „potejpati“ vse prste še preden začneš.
Ker je naslednja tekma za SP, v Leccu, ki slovi po težkih, previsnih smereh, sta z Natalijo Gros trenirali na balvanski steni, kar je v tej vročini pravi test vzdržljivosti in potrpežljivosti, saj že po nekaj gibih znoj kaplja od povsod, magnezij pa ne opravlja več svoje funkcije.

     
 


Še ena 8b

Warmbad, 21. 9. 2003 :V svojem najljubšem in skoraj najbližjem plezališču, avstrijskem Warmbadu, je Martina včeraj preplezala še eno težko smer - Out of Steiermark 8b. Smer poteka v najbolj previsnem delu pelzališča in zato zahteva precej atletsko plezanje na moč, Martini pa je težave delalo zaporedje dolgih gibov. V smeri je bila prvič konec avgusta, drugič v četrtek, v nedeljo pa se je tja vrnila s Simonom Wandelerjem, ki je smer splezal v drugem poskusu. Tudi Martini ni uspelo v prvo, ker se ji je na kjučnem mestu odlomil stop, ko pa je naštudirala novo varianto, ji je uspelo v prvo. Na njenem spisku smeri 8a in več, je to že 90. smer oz. že 14. 8b.

     
 


Tekmi v Arcu in Aprici

Zadnji dve tekmi se nista izšli po Martininih pričakovanjih. V Arcu po treh letih prvič ni bila na stipničkah, zasedla je sedmo mesto, v Aprici, na peti tekmi za svetovni pokal, pa je ostala izven finala, na 11. mestu. Na obeh tekmah je s konkurenco dobesedno pomedla mlada, 17 letna Avstrijka Angela Eiter, ki je smeri neustavljivo plezala do vrha.
Že naslednji viked čaka plezalce šesta tekma za svetovni pokal v Pragi.

     
 


Memorial v Črnem Kalu

Šesti memorial Johana Jegliča je tokrat za spremembo potekal v tehničnih smereh Črnega Kala. Zaradi prenatrpanosti tekmovanj se je od članic slovenske reprezentance tekme udeležila le Martina, ki je zaradi bolezni prejšnji vikend morala izpustiti tekmo za SP v Pragi. Organizator tekmovanja Silvo Karo je na tekmo zato povabil najboljše slovenske alpinistke in rekreativne plezalke, Martina pa je konkurenco delala fantom. Slednji so imele zeredi tega kar precej treme. V 50 min so morali preplezati pet smeri, od 6c do 8a. Prav vsi so prišli do zadnje smeri, še vedno projekta, a ga nikomur ni uspeli preplezati. Najdlje je prišel Franci Jensterle, za njim pa je 7 tekmovalcev, tudi Martina, padlo na istem mestu in je o razvrstitvi odločal čas. Drugi je bil tako Marko Lukič, tretji pa Luka Zazvonil. Martina je osvolija 7 mesto, po tekmi pa se še enkrat podala v projekt in ga tudi preplezala. Nova smer se imenuje JJJ (Janez Jeglič Johan), predlagana ocena pa 8a. Pri dekletih je najhitreje plezala najboljša slovenska alpinistka Tina di Batista pred Betko Galičič in Mojco Žerjav.

     
 


Pred tekmo v Kranju

Martina z zadnjimi rezultati v svetovnem pokalu ne more biti zadovoljna, saj je na zadnji tekmi, ki je bila prejšnji vikend v Valencu (F), zasedla šele 17. mesto, kar je njen najslabši rezultat v zadnjih letih. Toda ta ni toliko posledica slabe forme, kot smole v polfinalni smeri, kjer ji je spodrsnilo. V četrtfinalu je namreč preplezala smer do vrha, ker je uspelo le še sedmim tekmovalkam. Več o tekmi lahko preberete na www.pzs.si/ksp.
Zadnji vikend pred domačo tekmo v Kranju (www. worldcupkranj.com), se bo slovenska ekipa pripravljala na umetni steni v Innsbrucku, saj se vsi želijo pred domačim občinstvom pokazati v kar najboljši formi.

     
 


Smola v Kranju

Kranj, 15. 11. :Potem, ko se je Martina po dobrem plezanju v četrtfinalu, ko je prišla do vrha, in v polfinalu, kjer je odnehala malo pod njim in zasedla peto mesto, že veselila finala pred domačim občinstvom, jo je šokirala vest, da ji ne bodo šteli priplezane višine, ker naj bi pod zadnjim previsom stopila na svedrovec in si s tem pomagala pri nadaljevanju. Martina pravi: "Ko sem pod zadnjim previsom želela najti najboljši položaj za počitek, se mi je noga res za trenutek nekje ustavila, a sem jo takoj, ko sem se spomnila, da tam ni bilo oprimkov oz. stopov, prestavila, vsekakor pa si s tem nisem pomagala pri nadaljevanju, kvečejmu obratno, saj sem se malo zmedla. Res sem razočarana, da ne bom mogla plezati v finalu, saj sem bila za to tekmo res motivirana kot že dolgo ne. Tolažim se lahko samo s tem, da sem si dokazala, da sem sposobna priplezati v finale. Bom pa toliko bolj navijala za Majo, ki je zdaj res v dobri formi in ji želim stopničke."
Več o tekmi lahko preberete na www.pzs.si/ksp

     
 


Edinburgh - slovenski finale

Na zadnji letošnji tekmi za svetovni pokal v Edinburghu, so naši tekmovalci dosegli največji ekipni uspeh doslej. V finalu je namreč plezalo kar pet Slovencev; Maja Vidmar, Lučka Franko, Martina Čufar pri dekletih in Klemen Bečan ter Tomaž Valjavec pri fantih. Za Lučko in Klemena je bil to prvi finale nasploh. Martina pa ga je bila po treh zaporednih izpadih v polfinalu tudi vesela, kot bi bil prvi.

Plezalni center v Edinburghu je popolnoma nov, stena je visoka več kot 20 m in ne zelo previsna, zato so v smereh prevladovali zelo majhni oprimki, večinoma kar stopki. Zaradi nizkih temperatur (6-8 stopinj) so imeli tekmovalci probleme z mrzlimi prsti. V polfinalu je "zanohtalo" tudi Martini, zato je v finalu plezala s Hot Pack-om v vrečki za magnezij. Žal ji prstov ni grel dolgo, ker ji je že na polovici smeri odneslo roko s "sloperja" in je končala na 7. mestu. Hot pack je potem še štirikrat opravil svoje delo; Maja je priplezala na odlično 3. mesto, Lučka na 6., Tomaž in Klemen pa na 7. in 8.

S tem je sezona mednarodnih tekmovanj končana. Martina je v skupnem seštevku svetovnega pokala na 7. mestu, na svetovni jakostni lestvici pa na 8.

Letos se bo udeležila še zadnje tekma za državno prvenstvo, ki bo v nedeljo v Tržiču. Svoj deveti naslov državne prvakinje si je zagotovila že pred dobrim tednov z zmago v Škofji Loki in ji bo tekma v Tržiču le še "izplezavanje" po dolgi sezoni, ki se je začela aprila.

Naslednjo sezono bo Martina začela šele julija, saj si želi spočiti glavo in nabrati nove motivacije za tekme ter se bolj posvetiti plezanju v skali. Že 20. decembra odpotuje za dva tedna na Sardinijo...

     
 


Novoletne počitnice na Sardiniji

Med božičnimi in novoletnimi prazniki si imel na Sardiniji občutek, da si v Sloveniji. Ta italijanski otok si je za novoletni plezalni cilj izbralo čez 40 slovenskih plezalcev. Tudi Martina je skupaj s še šestimi prijatelji v 12 dneh obiskala nekaj najbolj znanih plezališč in balvanskih področij tega italijanskega otoka. Naleteli so na ne najbolj idealne vremenske razmere, a so kjub temu skoraj vsak dan izkoristili za plezanje. Začeli so v Cala Gonone, kjer so jih preganjali dež, veter, mraz in sneg, zato so se premaknili proti jugu, v Quirro. Tam jih je pričakalo toplo sonce, ki je omogočilo nekaj dobrih vzponov. Martina je na pogled preplezala Blood red sky 7c in Corrosion of conformity 7c, v tretjem poskusu pa Dormono sulla collina 8a. Obiskali so tudi balvane v Orotelliju in Geremasu, ki so res vredni ogleda, saj jih je erozija oblikovala v neverjetne stvore v stilu slik Salvadorja Dalija. Plezali so težavnosti do fb 7a.
Potem je spet prišlo deževno obdobje in so se preselili v Domusnovas, kjer se da plezati tudi v dežju. Na Silvestrovo je Martina na pogled preplezala še zadnjo (27.) letošnjo smer z oceno 7c ali več, Magellano.
Dež je preprečil, da bi plezalno izkoristili zadnji dan počitnic, zato so si balvane v San Teodoru le ogledali in rekli: "Sem se je treba vrniti!"

     
 


Tekma v lednem plezanju

Mojstrana, 8. 2. 2004 :Minuli vikend sem se kljub temu, da sem si rekla, da ne bom tekmovala do julija, udeležila tekme za državno prevenstvo v lednem plezanju. Zakaj? Ker te tekme sploh nisem jemala kot tekmo, ampak kot družabni dogodek in uživanje v novih izkušnjah. Poleg tega pa se je vse skupaj odvijalo v mojem domačem kraju in sem čutila, da bi bilo lepo, da zatopam domače barve in branim lanskoletno zmago.
Že v polfinalu sem videla, da je ledno plezanje v tem letu precej napredovalo, saj smo imeli vmes še drytooling, ki mi je bolj ali manj neznanka in se nisem počutila najboljk domače z derezami praskati po skali. A sem bila presenetljivo hitra in sem se uvrstila v finale z najboljšim časom, malo pred največjo konkurentko Tanjo Grmovšek. Finale je bil še bolj zabeljen in spet sem občutila pravo predtekmovalno tremo,spoh ko sem slišala, da je Tanja v zadnji sekundi prišla do vrha. Po prvih težkih metrih drytoolinga je trema popustila, proti vrhu pa sem spet postala malo živčna, ko so mi začeli odštevati zadnjo minuto, začela sem hiteti, nisem dobro ocenila trdote ledu, ki ga je dvodnevna odjuga dodobra načela. Odlomil se mi je kos ledu in sem obvisela na vrvi. Malo razočarana, ne zato ker nisem zmagala, pač pa zato, ker sem se želela preiskusiti na umetnih oprimkih, ki so me čakali na koncu smeri. Pa drugo leto.

     
 


Martina padla z mostu

Tretja letošnja tekma za svetovni pokal je potekala v Imstu. Zaradi previsnosti stene so bile vse smeri telesno zelo naporne, kar se je Martini poznalo v finalni smeri, ki jo je zaradi tehničnega incidenta plezala dvakrat. Kljub borbenosti višje od šestega mesta ni segla. Ovirale so jo tudi manjše poškodbe prsta in podlahti, zato se je po tekmi odločila za daljši plezalni počitek, da se bo spočita lažje pripravila na naslednje tekme. Dan po tekmi je poskrbela za dobro prekrvavitev rok in veliko mero adrenalina, ko je v Pitztalu pri Imstu skočila z 94 m visokega mostu. Seveda z bungyjem.

     
 


2. mesto v Leccu

29. junij :Kot že prejšnji dve leti, je Martina tudi letos na tekmi za svetovni pokal v Leccu stala na stopničkah. Lani si je drugo mesto delila z Muriel Sarkany, ki je bila letos boljša od nje v polfinalni smeri, kar je odločalo o zmagi, saj sta bili v finalu izenačeni. Polfinale je bilo nasploh zelo nenavadno, saj so ga v soboto zvečer po polovici tekmovalk zaradi dežja razveljavili, dekleta pa so morala v nedeljo že ob sedmih zjutraj ponovno biti v izolacijski coni. Na steni jih je čakala malo spremenjena smer, ki je imela v prvi polovici precej težkih gibov, ki so terjali veliko presenetljivih žrtev, kot npr. Sandrine Levet, Chloe Minoret, Emily Pouget...tako, da so v finale prišla nekatera presenetljiva imena.
Martina je plezala odločno in brez napak, kar ji ni dalo le dobre uvrstitve, temveč tudi veliko samozavesti pred svetovnim prvenstvom, ki bo čez 14 dni.

     
 


Spet doma

Letošnja francoska turneja ni bila tako uspešna kot lanska. Martina je šla v Francijo z visokimi pričakovanji. Branila je naslov svetovne prvakinje in zmagovalke Serre Chevalierja 2002, se na to tudi zelo dobro pripravljala, kar se je kazalo pri dobrih vzponih v skali in na reprezentančnih treningih, a se ni končalo po njenih željah.

V Chaminixu je morala nastop končati že v polfinalu, ko je po dobrem plezanju v prvem delu smeri, potem spregledala odločilen moder stop na modri platki. Zasedla je 12. mesto.

Na master tekmi v Serre Chevalierju je po 2. mestu v polfinalu, v finalu nazadovala na 8. mesto. Tokrat je plezala brez napak, a je bila preveč utrujena od polurnega študije smeri v najhujši dopoldanski vročini, da bi lahko iztržila več.

Za konec francoske turneje se je udeležila še tekme za SP v balvanskem plezanju v Argentieru, kjer je zasedla 16. mesto. Pet preplezanih balvanov ni zadostovalo za finale.

Med tekmami je plezala tudi v skali. V plezališču La Balme je na pogled preplezala King Kong 7c+, pred tekmo v Argentieru pa je obiskala znano balvanišče Ailefroide, kjer so ocene zelo zasoljene v primerjavi s tistimi v Malti. Uspela je v dveh problemih z oceno 7a.

Po Franciji je sledil krajši počitek na morju, zdaj pa se začnejo priprave na 4. tekmo za SP, ki bo 22. in 23. avgusta v Avilesu (ESP).

     
 


Avgustovski vzponi

Martina se je v avgustu preizkusila v različnih zvrsteh plezanja; v kratkih in večraztežajnih športnih smereh in balvanskem plezanju. Na Bohinjski Beli je na pogled preplezala Strelicijo 7b+/c, v plezališču Goltschach blizu Celovca pa Mileno 7c, na flash Parodijo 7c, v 2. poskusu pa Fein Beton 7c+.
!7. 8. je v Bili peči nad Sello Neveo v navezi z Italijanom Ginom Pavonijem preplezala smer Lupo Gilberto (6b+, 6a+, 6b, 6a, 7a, 7c+). Najtežji raztežaj še ni imel proste ponovitve in je v vodniku nosil oceno 8a. Martina ga je, potem ko je Gino očistil prah z oprimkov, preplezala na flash in predlaga oceno 7c+.
19. 8. je bila v Maltatalu, kjer ji je uspelo preplezati svoja prva balvana z oceno 7c, in sicer Swing thing in enega brez imena.
Jutri odpotuje na 4. tekno za svetovni pokal, ki bo 22. in 23. 8. v Avilesu (ESP).

     
 


Ponovno na stopničkah

Aviles, 23. 8. :Na četrti tekmi za svetovni pokal, je Martina po slabših rezultatih v juliju, spet stala na stopničkah. Tokrat je o zmagovalki odločal šele superfinale, v katerem so se pomerile Muriel Sarkany, Sandrine Levet in Martina. V malo spremenjeni fantovski smeri so vse priplezale zelo visoko, najdlje pa je uspelo priti letos le dvakrat premagani Sarkaniyevi. Sandrine je naredila dva giba več od Martine, ki pa je bila s svojim plezanjem in rezultatom več kot zadovoljna.
Rezultate lahko vidite na www.digitalrock.de in www.pzs.si/ksp
30. 8. se Martina odpravlja na 10-dnevno plezanje na grški otok Kalymnos, 14. 9. pa se bo na povabilo organizatorja udeležila zanimivega tekmovanja v švicarskem Thunu, kjer bodo tekmovalci plezali brez vrvi nad jezerom, ki bo ubalžilo morebitni padec in jih osvežilo.

     
 


Kalymnos-plezalski raj

Prve dni septembra je Martina preživela na grškem otoku Kalymnosu, ki je pravi plezalski raj. V krogu 20 km je namreč več kot 30 sektorjev s smermi vseh tezavnosti, od 4 do 8b. Prevladuje plezanje po previsnih smereh s kapniki vseh mogočih oblik in velikosti. Najbolj slikovita je Grande grotta, s tudi do 55 m dolgimi smermi po kapnikih, ki visijo s stropa. Martina je na pogled preplezala Zawinul Syndicate 7c+, Aegialis 7c+, ter prvi del Priaposa (7c). Slednja je gotovo "naj" smer Kalymnosa. Poteka namreč čez celotno Grande grotto in se po 55m konca v platki, kjer je tudi ključni detajl smeri, ki nosi oceno 8a+.

V sektorju Odisej, kjer so smeri bolj kratke in jedrnate, je na pogled uspela v smeri Orion 8a, Marci marc 7c, Polifemo 7c, v drugem poskusu pa v Andromedi 7c+ in Arugliopulusu 7c+.

Sektor Spartacus se od ostalih razikuje po tem, da kapnikom delajo družbo tudi luknjice. Tam je Martini na pogled uspelo preplezati se smeri Daniboy 8a in Spartacus 7c.

Sedem plezalnih dni je vsekakor premalo za plezanje v vseh sektorjih, zato se bo na Kalymnos zagotovo se vrnila. Med drugim jo čaka nedokončano delo: Priapos...

     
 


Mammut Master Thun

V soboto se je v švicarskem Thunu odvijala nekoliko nenavadna plezalna tekma. 18m dolga stena (prečka) je bila postavljena vzdolž reke AAre. Plezalci so tako plezali brez vrvi, padec pa se je koncal z osvežitvijo v deroči reki, od koder so jih "rešili" s kajaki. Zanimiv je bil tudi ogled smeri; tekmovalce so s čolnom zapeljali ob smeri. Zaradi mokrih razmer je imela tekma le en krog - finale. V primeru izenačenosti pa je odločal čas. Za fante sta Tomo Česen in Simon Wandeler postavila malce pretežko smer, tako da nihče ni zatresel finalnega zvonca. Najdlje je priplezal domačin Cedric Lachat, pri dekletih pa so kar tri prišle do vrha oz. do zvonca. Najhitrejša je bila Muriel Sarkany pred Alexandro Eier in Martino Čufar.

Sončno nedeljo je Martina izkoristila za obisk najbolj znanega švicarskega plezališča, Lehna. Na pogled je preplezala Steinbruch 7c in Bonne annee 7c.

     
 


Nekaj podvigov v skali

Mojstrana, 30. maj :Po zmagi na tekmi v Rusiji in po počitku od dolgega potovanja, se je Martina spet podala v bližnja plezališča in uspela v naslednjih smereh:
V Kanzianibergu (Finkenstein) je na pogled preplezala zahtevno tehnično platko Koala Lumpur 7c (fajn prašna in nič bela), v 2.poskusu pa je bila uspešna v Jenseites von Gut und Bose 8a. V četrtek, 23. 5. je v Bitnjah na pogled preplezala Bogomilo 7c+ in Črtomira 7c, ki si po njenem mnenju ne zasluži te ocene, pač pa 7b+.
V nedeljo 26. 5. si je po nerodnosti med tekom (padec) poškodovala mišico v podlahti, tako da že cel teden počiva in pridno hodi na fizeoterapijo k Tatjani Mezeg, da bo nared za naslednjo tekmo za svetovni pokal, ki bo 7. in 8. junija v avstrijskem Imstu.

     
 


Po švicarskih plezališčih in tekma v Imstu

27. maj :Martina se je pred tekmo v Imstu za pet dni odpravila v švicarska plezališča. Turneja je bila uspešna, saj je na pogled preplezala dve 8a; Valley of dreams v plezališču Vattis ter Weisse Arena v Lungernu. Poleg tega je bila v dveh 8a uspešna v drugem poskusu, na pogled pa še v eni 7c+ in dveh 7c.

Na prvi letošnji tekmi za SP v Imstu, kjer je stena za razliko od plezališč, ki jih je obiskala, mnogo bolj previsna, je kot že dvakrat poprej, tudi letos zasedla peto mesto. Zmagala je "nepremagljiva" belgijka Sarkanyjeva, ostale Slovenke pa tudi niso bile daleč od finala; Maja Vidmar je bila 9., Ana Kosmač 12., Lučka Franko pa 14..

Včeraj je bila aktivna v Warmbadu, kjer je na pogled preplezala Siederer 7c, danes pa odpotuje na enotedenske počitnice v Tunizijo, ki si jih je prislužila z lansko zmago v Serre Chevalierju. Potem sledijo priprave na najpomembnejšo tekmo sezone - Svetovno prvenstvo v Chamonixu, ki bo sredi julija.

     
 


Počitnice na Djerbi

Martina tudi med počitnicami na Djerbi, ki si jih je prislužila z lansko zmago v Serre Chevalierju, ni mirovala. Poleg plavanja, surfanja in vožnje s katamaranom, se je udeležila vseh aktivnosti, ki so bile organizirane v počitniškem naselju Club Med; step aerobika, body sculpt, body combat, lokostrelstvo, beach volley...Ni pa šlo brez plezanja; ker ni skal, je splezala kar na palmo.

Zdaj pa se pričenjajo priprave na najpomembnejšo tekmo sezone, Svetovno prvenstvo, ki bo 12. in 13. julija v Chamonixu.

     
 


8a+ v Warmbadu

8. 6. 2003 :V tem vročem in soparnem vremenu je težko najti dobre pogoje za trening. Še najbolje je te dni v avstrijskem Warmbadu, kjer ponavadi ozračje osveži kakšna hladna sapica, zato je Martina prve treninge po počitnicah opravila tam. Začela je zelo uspešno, saj je v nedeljo preplezala Zapfenstreich 8a+. V tej smeri je bila enkrat že lani, letos pa ji je uspela v tretjem poskusu.

     
 


Zmaga na državnem prvenstvu

Trbovlje, 15. junij :Na trboveljski steni se je včeraj v zelo vročih in soparnih pogojih začela sezona državnega prvenstva v težavnostnem plezanju. Pri dekletih je zmagala Martina Čufar, pred Lučko Franko in Mino Markovič, pri fantih pa Matej Sova, ki je edini uspel preplezati finalno smer do vrha.

     
 


Osebni rekord v Warmbadu

23. 6. 2003 :Martina si bo ta vroč poletni dan gotovo dolgo zapomnila, saj je postavila svojevrsten osebni rekord. Splačalo se je zgodaj vstati in že ob osmih, v svežem jutranjem zraku začeti z ogrevanjem. V enem dnevu je namreč uspela preplezati dve novi, težki smeri; 8a+ in 8b. Za prvo, po oceni lažjo, je porabila precej časa; vsega skupaj 11 poskusov. Gre za podaljšek Harley Davidsona, kjer 11 gibov oceno poveča s 7b+ na 8a+. Druga smer, Iceman 8b, ji je bolj ležala, saj jo je preplezala v tretjem poskusu. Dva dni prej, v soboto, je bila na pogled uspešna v novi smeri All stars 7c+.

     
 


Martina odhaja na francosko turnejo

9. 7. 2003 :Jutri Martina odhaja v Francijo, kjer se bo udeležila treh tekmovanj; ta vikend jo čaka svetovno prvenstvo v Chamonixu,18. in 19. julija master v Serre Chevalierju, 25. in 26. julija pa še tekma za SP v balvanskem plezanju v Argentieru.

Novice lahko prebirate na: www.pzs.si/ksp, www. windzin.com ali na www.digitalrock.de

     
 


Srečno 2003

Vsem obiskovalcem moje strani želim v prihodnjem letu veliko sonca, zdravja,ljubezni, nasmeha, norih dogodivščin, uživanja v športu in da bi šli vsak večer spat z lepimi spomini na enkraten dan!

SREČNO 2003!!!!

Martina

     
 


Začetek priprav na novo sezono

Prve tekme so še daleč, a Martina se že pripravlja na novo sezono. Po tritedenskem plezalnem počitku, se je 2. januarja odpravila v Arco, kjer jo je dva dni grelo toplo sonce, tako da je uživala v plezanju lepih, novih smeri nad jezerom Toblino. Plezališče se imenuje Bassilandija in veliko smeri še ni v vodničku, bile pa so objavljene v italijanski reviji Alp. Plezala je smeri do ocene 7b+, ki pa so zelo tehnične in zahtevajo precizno plezanje.
Potem pa je tudi v Arco prišlo slabo vreme s sneženjem in Martini ni ostalo drugega kot da se vrne domov in nadaljuje s plezanjem na umetnih stenah in pridobivanjem moči v fitnessu.

     
 


Zmagovalka tekme Slovenskega pokala v lednem plezanju

Mojstrana, 15. 2. 2003 :Martina se je januarja na novo tekmovalno sezono v športnem plezanju uspešno pripravljala v plezališčih Primorske in v fitnessu. V Ospu je v drugem poskusu uspela tudi v novi smeri Črni biser 7c+, sicer pa je na pogled preplezala mnogo lažjih smeri na Costieri.
Zaradi tragične smrti njenega očeta je bila v začetku februarja doma,ni pa prenehala s plezanjem. Izkoristila je dobre razmere za ledno plezanje v soteski v Mlačci, v soboto pa se je udeležila tudi zadnje tekme Slovenskega pokala v lednem plezanju. Smeri niso bile zelo težke in previsne, potreben pa je bil dober občutek za tanek led in tudi nekaj dry toolinga. O zmagovalki je odločal čas. Martina je bila pol minute hitrejša od drugouvrščene Tanje Grmovšek in tako mnogim športnoplezalnim pokalom dodala še enega iz lednega plezanja. Rezultate si lahko ogledate na http://www.ad-pecjak.si/ice/default.htm

     
 


Martina v Mišji peči

15. marec :Martina je izkoristila dobre razmere za plezanje na Primorskem in se po dveh mesecih vplezavanja v lažjih smereh, spet podala v smeri z oceno 8a in več. Za test moči, ki jo nabira v fitnessu, je izbrala smer Strta srca 8a+. Dolgi gibi so ji delali nekaj težav, tako da jo je uspela preplezati šele tretji dan, veselje pa je bilo zato toliko večje. Poskusila se je tudi v plezanju na pogled in tako uspela preplezati Godlo 7c+, v drugem poskusu pa Senza corrente 7c+ v Babni.

     
 


Paklenica

31. marec :Za spremembo od previsnih in kratkih smeri Mišje peči, se je Martina za pet dni odpravila v Paklenico. V Anića kuku je v navezi z Janom Borkom preplezala naslednje smeri: The show must go on 6c (280m), Šubara direkt 6c+ (350m)in Kaurismakis mistake 7a+ (350m). Na pogled je bila uspešna tudi v krajši,70-metrski smeri Adrijanskoga mora sirena 7b+, ponovila pa je tudi smer Sedmi kontinent 7b+, ki jo je plezala že pred dvema letoma. Na flash je preplezala tudi Kamen modrosti 7b+/c, za katerega meni, da si ne zasluži tako visoke ocene.

     
 


Diplomirala na Fakulteti za šport

Ljubljana, 15. 4. :Del sezone, v kateri ni teknovanj, Martina ponavadi porabi za opravljenje izpitov na Fakulteti za šport. Letos je opravila še zadnjega, 15. aprila pa uspešno zagovarjala diplomsko nalogo z naslovom Zdravljenje poškodb pri športnem plezanju in tako končala študij.

Ravno v pravem času, saj jo že naslednji teden čaka prva tekma letošnje sezone, Goldfinger master v Belgiji, kamor gre branit trikratno zaporedno zmago. Da je v dobri formi za plezanje smeri po majhnih grifkih, ki so ponavadi v Belgiji, je dokazala v sredo, ko je v Mišji peči na pogled splezala Deževno sodbo 7c/c+.

Za tiste, ki jih zanima, kako pozdraviti in preprečiti poškodbe, bo Martinina diplomska naloga kmalu tudi na tej spletni strani.

     
 


Uspešno v Warmbadu

Po prvomajskem plezanju v Ceredu, se je Martina podala v avstrijska plezališča oz. balvanišča. V sredo se je prvič v življenju preizkusila na naravnih balvanih. Potem ko je premagala začetni strah, je v Maltatalu preplezala nekaj balvanov z oceno 7a in dva 7b, s čimer je bila več kot zadovoljna. V petek je s Klemenom Bečanom plezala v Warmbadu. Oba sta bila na pogled uspešna v smereh z oceno 8a; Martina v Runseneber, Klemen pa v Steinischer Herbst. Za Martino je to na pogled že 13. smer z oceno 8a! V drugem poskusu je bila uspešna tudi v novi smeri Dopingsunder 8a.

     
 


Zmaga Martine na SP v Rusiji

Ekaterinburg,18.maj :Po majhnem spodrsljaju na uvodni tekmi za svetovni pokal v italijanskem Bolzanu, kjer so ji sodniki prisodili 8.mesto zaradi dotika svedrovca (čeprav ji še danes ni jasno, da je to res tudi naredila), je Martina na drugi tekmi za SP v daljnem Ekaterinburgu naredila tisto kar zna. Prepričljiva zmaga in dokaz, da z njeno formo ni čisto nič narobe.

     
 


Zmagovalka tekme v Mišji peči

Mišja peč, 26. 10. 2002 :V soboto je v Mišji peči pri Ospu potekal že peti Memorial Janeza Jegliča. Ta tekma je nekaj posebnega, saj se tekmovalci med seboj pomerijo v že poznanih smereh v naravni skali. Za razliko od drugih tekem, je tu pomembna tudi hitrost plezanja, saj zmaga tisti, ki čimhitreje prepleza 4 smeri, ki jih določi organizator Silvo Karo. Martina že več let obiskuje to naše najboljše plezališče, zato ni imela večjih problemov, in je kljub močni ženski konkurenci v žep pospravila svojo drugo zmago na Memorialu. Smeri 9a 6b+, Danger zone 7a, Pričja perspektiva 7b+ in Hugo 7c/c+ je preplezala v 30 min in bila za 15 min hitrejša od drugouvrščene Maje Vidmar.

     
 


Pole position

Lepo oktobrsko vreme sta Natalija Gros in Martina Čufar izkoristili za dvodnevni obisk italijanskega plezališča Erto. Kljub zglajenim oprimkom, jima je bilo tam zelo všeč in obema je v drugem poskusu uspelo prelezati smer Pole position 8a+. Dobra napoved pred zadnjo tekmo svetovnega pokala, ki bo od 16. do 18. novembra v Kranju.

     
 


Priprave na tekmo v Kranju

Piprave pred finalno tekmo svetovnega pokala, ki bo ta vikend v Kranju, potekajo dobro. Martina se nanjo pripravlja skupaj z Natalijo Gros. Trenirata na umetnih in naravnih stenah. V soboto sta bili v Mišji peči, kjer je obema uspelo v drugem poskusu preplezati smer Iglu 8a. V nedeljo sta obiskali umetno steno v Celovcu, ki je zaradi dolgih smeri zelo primerna za trening pred kranjsko tekmo, kjer bodo letos smeri še za en meter daljše kot lani. Več podrobnosti o tekmi si lahko preberete na www.worldcupkranj.com







     
 


Podvig Slovenk pred domačim občinstvom

Kranj, 17. november 2002 :V dvorani na Zlatem polju v Kranju, ki je že sedmo leto zapored gostila tekmo svetovnega pokala v športnem plezanju, je bilo prejšnji vikend zelo vroče. Za to so poskrbele "vražje Slovenke". Kar tri so se uvrstile v finale in na koncu bile vse med najboljših pet. Natalija Gros je s sproščenim in borbenim plezanjem odnehala le malo pod vrhom smeri in spustila predse le neustavljivo Belgijko Muriel Sarkany. Oprimek za Natalijo sta končali Sandrine Levet in Maja Vidmar, še oprimek manj pa je dosegla Martina Čufar. "Kljub slabšemu rezultatu sem s svojim plezanjem zadovoljna, saj sem plezala sproščeno in odločno ter iz sebe iztisnila zadnje atome moči, kar mi potrjujejo utrujene mišice po prespani noči. Po ogledu videoposnetka sem videla, da sem na odločilnih gibih finalne smeri narobe postavila noge, kar mi je pobralo preveč moči, da bi lahko prišla še kakšen meter dlje. Konkurenca je vse močnejša in vsaka napaka se kaznuje, tako da se vrstni red hitro obrača. Natalija, 8. po polfinalu se je povzpela na 2. mesto, Damaris pa je iz 1. nazadovala na 8.
Vesela sem, da sem kljub letošnjim nekonstantnim rezultatom stala na tretji stopnički skupne razvrstitve svetovnega pokala.
Zdaj si moram vsekakor malo odpočiti telo in glavo, 7. in 8. decembra pa naju z Natalijo čaka še ena master tekma na Kitajskem, potem pa bo dolga sezona tekmovanj, ki se je začela aprila, zaključena."
Rezultate si lahko ogledate na www.worldcupkranj.com slike pa na www.windzin.com

     
 


Master v Shenzhenu

Zadnja mednarodna tekma v letošnji dolgi sezoni je bila na daljnem Kitajskem. V Shenzhenu blizu Hongkonga so organizirali master, kamor so bili povabljeni le najboljši Evropejci, konkurirati pa so jim poskušali plezalci iz Azije in Nove Zelandije in Amerike. Skupno je nastopilo po 25 tekmovalcev v vsaki kategoriji.
Ta tekma je bila priprava na tekmo svetovnega pokala ,ki bo tam prihodnje leto. Organizacija je bila odlična, stena prav tako, malo je vzdušje pokvarijo le vreme. Na dan finala je namreč zelo deževalo (decembra je le 10% verjetnost da dežuje), stena je bila popolnoma mokra, tako da je bila težavnost finalnih smeri zabeljena še z drsečimi oprimki.

To ni zmotilo favoritov. Zmagovalca sta postala "stara znanca" letošnje sezone, Muriel Sarkany in Alexandre Chabot.
Slovenske barve sta zastopali Natalija Gros in Martina Čufar. Po polfinalu sta bili druga in tretja.V finale se je uvrstilo po 10 tekmovalcev in Martina in Natalija sta imeli dobre možnosti, da se prvič letos obe povzpneta na zmagovalni oder. Toda mokra finalna smer je terjala svoj davek. Martina je po zdrsu noge končala na tretjem mestu, Natalijo pa je ustavil daljši gib v začetnem delu smeri, tako da je končala na desetem mestu.
Naporna sezona, v kateri je bilo od srede aprila 16 tekmovanj, je tako končana. Sledi zaslužen počitek, potem pa priprave na naslednjo sezono, ki se bo začela aprila z mastrom v Belgiji.

Rezultati mastra V Shenzhenu:
Ženske:
1.Muriel Sarkany (BEL)
2.Gerda Raffetseder (AUT)
3.Martina Čufar (SLO)
10.Natalija Gros (SLO)
(skupno 25 tekmovalk)
Moški:
1.Alexandre Chabot (FRA)
2.Ramon Puiblanque (ESP)
3.Gerome Pouvreau (FRA)
(skupno 25 tekmovalcev)

     
 


Že deveto leto zapored najuspešnejša športna plezalka v Sloveniji

Ljubljana, 18. 12. 2002 :Včeraj zvečer so športni plezalci z razglasitvijo najboljših tudi uradno zaklučili dolgo tekmovalno sezono. Ze deveto leto zapored je postala najuuspešnejša športna plezalka Martina Čufar, pri fantih pa je naslov pripadel Mateju Sovi. KŠP je podelila tudi štiri priznanja mladim plezalkam, Nataliji Gros, Maji in Katji Vidmar, ter Ani Kosmač, ki so se letos zelo uspešno uveljavile na mednarodnih tekmovanjih in pripomogle k dejstvu, da ima Slovenija najmočnejšo žensko plezalno ekipo na svetu.

     
 


Srečno 2007!

Naj bo leto 2007 sončno, nasmejano, otroško iskrivo, polno magičnih trenutkov in nepozabnih plezalnih doživetij!!!

Na sliki filipinske deklice med igro na plaži Foto: Martina Čufar


PS: V galeriji so dodane slike minulega leta

     
 


Martini še četrtič stopničke v Arcu

Arco :Na že 16. tradiconalnem Mastru ob Gardskem jezeru se je pretekli vikend ponovno zbrala vsa trenutna elita svetovnega športnega plezanja. Martina je nastopila že sedmič in na koncu že četrtič pristala na zmagovalnih stopničkah. Po lanski zmagi je letos osvojila 3.mesto. Tekmovalne smeri so bile tokrat precej bolj zahtevne kot leto poprej.

     
 


Učna ura v Črni burji

Po manjših težavah s poškodbami, Martina spet pridno trenira in obiskuje Primorsko. V Mišji peči se ni posvetila študiju nobene težje smeri, ampak je raje ponavljala malo lažje, ki jih je plezala le enkrat in jih ne pozna »na pamet«. Tako je v prvem poskusu preplezala JSFK 7c+, Mozaik 7c+ ter Stinger 7c. Več težav ji je zaradi umetnih lukenj zadal Pingvin 7c+, ki ga je splezala v petem poskusu. Na flash pa je uspela v Tequili 7c+/8a.
V soboto se je odločila, da gre po štirih letih spet poskusit Črno burjo v veliko steno. Razmere so bile ugodne, spodnji del je bil moker le na nekaterih lažjih mestih. Najtežji raztežaj ji je prestavljal velik izziv, saj ji pred štirimi leti ni bilo nič jasno. Tudi sedaj je imela velike težave, da je razvozljala uganko stranskih oprimkov na prehodu čez streho, a ji je uspelo v prvem poskusu. Ko je uspešno preplezala vse najtežje previsne raztežaje in detalj v 7a+ ter prišla na »lažji« teren ji je padla koncentracija, zašla je na majhne in krušljive oprimke in padla. Malo jezna, malo razočarana se je vrnila na varovališče in se potem še enkrat sprehodila čez mesto, kjer je padla. Črna burja je bila preplezana, a ne tako kot si je želela, zato se bo gotovo še vrnila. Pravi, da se je veliko naučila. Spoštovati je treba vsak meter tako lepe smeri in ohraniti koncentracijo do trenutka, ko si spet varno pod vznožjem stene.
Tistim, ki se boste odpravili v Črno burjo še sporoča, da se je sedež (gugalnica) na prvem varovališču polomil pod preveliko težo nahrbtnika, ki ga je nosil Tomo in je pametno prinesti novega, da boste bolj udobno varovali.

     
 


Zaključek tekmovalne kariere

14. november :Predzadnja tekma za svetovno pokal, ki je potekal minuli vikend v Pennah (I) (18. mesto), mi je povedala, da je moja odločitev, da preneham s tekmovanji pravilna. Ne le slabi rezultati, predvsem zasičenost s tekmami in popolnoma nič motivacije zanje so tisto, kar me je pripeljalo do odločitve, da se po 17 letih poslovim od tekmovanj.

Verjetno bi bilo to odločitev bolje sprejeti pred enim letom, a sem še vedno upala na čudežni klik v moji glavi, ki bo povzročil, da bom na tekmah uživala. Letos sem za tekme trenirala toliko kot še nikoli, ker sem se želela vrniti med finalistke in na stopničke, veliko časa sem preživela na umetnih stenah, kar je za uspehe na tekmah nujno. A ko sem prišla na tekmo, je občutek rutine zasenčil mojo željo, da vse natrenirano pokažem. S še takšnim prepričevanjem mi ni uspelo nikoli odplezati kot plezam v skali; se pravi, da se v odločilnih trenutkih borim do zadnjega, pač pa sem se ob prvih težavah vdala. Na tekme sem hodila brez pravega žara v srcu. In tako nima smisla vztrajati. Skala je tista v kateri res zaživim, in v kateri vem, da sem sposobna vrhunskih dosežkov, zato se ji bom drugo leto popolnoma posvetila.

Tekmovalni krog bom zaključila na isti steni, kjer sem decembra 1990 začela, na tekmi državnega prvenstva v Škofji Loki 2. decembra, še prej pa me čaka še zadnja tekma za svetovni pokal v Kranju, 18. in 19. novembra. Spodbuda s tribun bo dobrodošla! Vabljeni!!!!

www.worldcupkranj.com

     
 


Zadovoljna na zadnji tekmi

Nisem pričakovala, da bo zadnja tekma za svetovni pokal tako polna čustev. Solze v očeh so bile prisotne že nekaj dni pred tekmo, ko sem samo pomislila, kako bo, ko bom šla zadnjič v steno kot tekmovalka. Dobila sem tudi veliko sms sporočil in mailov tistih, ki so vsa ta leta navijali zame in šele takrat sem spoznala, da imam veliko podpore. To mi je dalo energije in nove, drugačne motivacije, da sem se na zadnjo tekmo pripravila čisto drugače kot na vse ostale letos.

Res sem si želela odplezati dobro, tako kot sem npr. leta 2001, ko sem pred domačo publiko zmagala. A ostala sem realna, ker vem, kako močne so punce, zato si za cilj nisem dala rezultata, ampak to, da bom po plezanju rekla: »Danes sem res zadovoljna s svojim plezanjem«. Tega namreč letos še nisem nikoli rekla. In nisem človek, ki bi bil hitro zadovoljen sam s sabo. Čakalo me je naporno delo. V glavi. Morala sem pozabiti na utrujenost, ki me spremlja že dva tedna, in ki je posledica dolge sezone. Zadnje treninge, kjer me je »navijalo« na šalcah in so bile podlahti trde kot kamen, sem zbrisala iz spomina, pozitivno energijo pa črpala iz spodbud prijateljev in spominov na tekme, kjer sem plezala preko svojih meja. Za glasbeno spremljavo sem si dala Enyo, ki mi je ostala v lepem spominu ob zmagi v Serre Chevalierju in si rekla: »Martina, še enkrat, za svoj užitek in za zahvalo vsem, ki navijajo zate, odpleši proti vrhu«. In po dolgem času sem imela pred polfinalom tremo. To je dober znak, kajti že celo leto so me tekme puščale ravnodušno.
In ko sem vstopila v polfinalno smer, sem takoj občutila razliko v primerjavi s prejšnjimi tekmami. Spet se je povrnil stari občutek, ko so kar naenkrat vsi oprimki dobri, roke spočite, glava mirna in vse rešitve prihajajo same od sebe. Tako sem v zgornjem delu našla dober počitek, kjer sem v popolni sproščenosti imela čas pomahati gledalcem v dvorani. Res sem uživala! Malo pod vrhom se je ustavilo, energije ni bilo več, vse sem dala od sebe, da bi se dotaknila še enega oprimka, a ni šlo. Na vrvi sem obvisela z nasmehom na obrazu. Ne glede na rezutat (12), si bom to plezanje zapomnila, kot kakšno, kjer sem stala na najvišji stopnički. Na koncu se je še enkrat izkazalo, da je konkurenca zelo močna in izenačena, da odločajo malenkosti. Dva ČE-ja in bila bi v finalu: če bi držala oprimek, na katerega sem se stegovala, in malo za šalo:če ne bi bilo 4 Slovenk, ki so me prehitele:-) Da ne bo pomote, vsem štirim Nataliji, Mini, Maji in Lučki od srca privoščim današnje finale, upam, da bodo stopile na stopničke, kar jim je prejšnji teden v Italiji spodletelo. Jaz pa se bom poskusila v novi vlogi, komentatorstvu med televizijskim prenosom v živo. Imam že tremo….

Foto: Urban Golob

     
 


Krog tekmovanj sklenjen

3. december :V soboto sem na umetni steni v Škofji Loki, tam kjer sem decembra 1990 prvič tekmovala, zaključila "17 letni tekmovalni krog". V finalu sem padla na približno isti višini, kor pred 17 leti in zasedla 6 mesto. Zmagala je Mina Markovič tesno pred Majo Vidmar, tretja pa je bila natalija Gros.

Tekma mi ne bo ostala v spominu po dobrem plezanju, temveč po prisrčnem navijanju v dvorani ter čestitkah, zahvalah in darilih, ki sem jih prejela od organizatorja in reprezentantov. Še enkrat HVALA vsem!

Še nekaj tekmaovalne statictike:
- okoli 260 tekem v 17 letih;
- 14 let v svetovnem pokalu;
- 9x državna članska prvakinja;
- 2 kolajni z mladinskih svetovnih prenstev;
- 32x na stopničkah mednarodnih članskih tekem:
•Svetovna prvakinja 2001
•Evropska podprvakinja 2002
•Zmagovalka šestih mastrov in treh tekem za svetovni pokal


Na sliki: tekma 1990 v Škofji Loki

     
 


Zmaga v Bitki s stalaktiti

13. december :Ko sem slišala, da sta Klemen Bečan in Matej Sova v jami pod veliko Osapsko steno navrtala novo smer, kjer je stil plezanja kot na Kalymnosu, sem si rekla, da moram to »okusiti« še pred božično-novoletnimi počitnicami na Filipinih.

Jamo sem že večkrat občudovala iz sosednjih smeri, iz Črne Burje in Gobe. A nisem si mislila, da bodo po teh kapnikih kdaj potekale smeri; ne zato, ker bi zgledali nepreplezljivi, temveč, ker je večino leta ta del stene moker, včasih pa spodaj nastane pravo jezero. Po letošnji suhi jeseni so pogoji skoraj idealni, a zadnje deževje je že začelo pronicati skozi kraški svet in kapnike, zato sem morala pohiteti…

S smerjo sem se prvič seznanila prejšnji torek, ko sem varovala Mateja pri uspešnem vzponu. Smer me je impresionirala, videla sem, da je nekaj kar težkih boulderčkov in dolgih gibov, vmes pa veliko počitkov, ko se lahko kar usedeš na kapnik.

Sama sem šla prvič v smer v ponedeljek. Več kot uro je trajalo, da sem prišla do vrha, vmes sem odlomila tudi dva velika kapnika, a jih je na srečo še dovolj, tako da to ni oviralo poti navzgor. Na detajlih sem se ustavila malo dlje kot sta se Matej in Klemen, našla še dve polički in si olajšala dolge gibe. Ker je smer tako dolga, da na koncu pozabiš, kakšen je začetek, sem potem še enkrat ponovila prvo tretjino. Potem je bila že tema, pa tudi utrujenost po eni uri naredi svoje, tako da sem si raje vzela dan počitka in se vrnila v sredo z namenom preplezati jo v prvem poskusu. To mi je tudi uspelo. Recept je poleg vzdržljivosti, še dober občutek za krhke in doneče kapnike, veliko kajlanja pet, kolen, oklepanja s stegni, močne trebušne mišice za sedenje na kapnikih sredi previsa…skratka akrobatika za celo telo.

Po pogovoru s Klemenom in Matejem, ki sta sprva predlagala oceno 8c, smo jo znižali na 8b+, ker je enostavno preveč sedečih počitkov. Sicer pa ocena res ni bistvo te smeri, ki je res nekaj posebnega. Kot bi prišel v drugi svet in ne bi bil več v Ospu. Če želite okusiti malo Kalymnosa so smeri (nastajajo nove) v Pajkovi strehi odlična priložnost za to!

Na sliki: med študijem 10-15 metrov pod vrhom smeri (levo zgoraj, če dobro pogledate)
Foto: Gino Pavoni

     
 


Nove smeri v Warmbadu

Pred tekmo v Arcu je Martina spet obiskala svoje najljubše plezališče - Warmbad, kjer so bili poleti domačini zelo aktivni in naredili veliko novih smeri. Martina je tako lahko spet plezala na pogled in uspela v podaljšku markantne smeri po kapnikih Charintische sommer 7b+ ter v smeri Los mi obe i geh ham 7c+.

     
 


Evropsko prvenstvo v Ekaterinburgu

O Evropskem prvenstvu v Ekaterinburgu bo gotovo še veliko napisanega, saj je bil vsekakor nekaj posebnega. Na žalost v negativnem pomenu besede.

Slaba organizacija tekmovanja je zasenčila tudi dobre plezalne nastope. Najprej nas je presenetil spremenjen urnik tekmovanja (kar pri štiriurni časovni razliki ni malenkost), potem zelo mala in nekvalitetna izolacijska cona, na koncu še plezalna stena, ki je bila precej "platasta" in nizka in bolj primerna za organizacijo tekem za cicibane kot Evropsko prvenstvo. Meni osebno sicer tak stil plezanja odgovarja, kar se je pokazalo v kvalifikacijah, kjer sem si s še 4 tekmovalkami delila prvo mesto. V polfinalu sem imela smolo z nepravilno sodnikovo odločitvijo, ki mi je rekel "stop" po prvih preplezanih metrih, češ da sem stopila na sosednjo steno (zaradi ozke stene, smo bili omejeni z rdečimi trakovi). Vedela sem, da tega nisem storila, zato sem s plezanjem nadaljevala, kasneje mi je tudi drug sodnik tudi rekel, da lahko, a vseeno sem ves čas plezanja samo čakala, da me bodo potegnili dol in mi dali rumeni karton, ker nisem upoštevala sodnika. Po ogledu posnetkov je le-ta priznal svojo napako. Moja napaka je bila ta, da nisem šla takoj dol; tako bi imela še eno možnost za plezanje. Priplezala sem do 9 mesta in tako ostala zunaj finala. Sem se pa spet nekaj novega naučila.
V finalu smo imeli tri Slovence; Majo Vidmar, Natalijo Gros in Klemena Bečana. Maja je bila na koncu 3., Natalija 8., Klemen pa 5.
Zmagala sta najstnika, 16-letni David Lama (AUT) in 15 letna Charlotte Duriff.

Naslednje neprijetno presenečenje nas je čakalo v soboto, ko bi moralo biti na sporedu balvansko tekmovanje. A je bilo tik pred zdajci odpovedano. Ker je sodnik odločil, da je premalo blazin, da bi lahko zagotovili varno plezanje na tako visokih balvanih. Sliši se absurdno, a je res. Evropsko prvenstvo lahko odpade zaradi premalo blazin. Verjetno je bilo v ozadju še kaj drugega, bolj političnega, a dejstvo je, da je veliko tekmovalcev v Ekaterinburg prispelo zastonj.

Naslednja tekmovalna postaja bo Ljubljana - balvanska tekma za državno prvenstvo, potem pa sledita dve tekmi v Franciji. Najprej svetovni pokal v Chamonixu, 12. in 13. jilija, za tem pa master v Serre Chevalierju 21. in 22. julija.

Foto: Klemen Becan

     
 


Še ena balvanska tekma pred francosko turnejo

V soboto je bila v Ljubljani na glavni tržnici tretja balvanska tekma za državno prvenstvo.

Vzdušje sredi glavnega mesta je bilo prijetno, balvani pa zelo težki, zato tekmovalke, razen Natalije Gros, ki je vse balvane preplezala do vrha, nismo imele veliko od plezanja. S Katjo Vidmar sva osvojili le štiri zone in si razdelili drugo mesto.

Pri fantih je bil boj bolj zanimiv in izenačen; zmagal je Miha Britovšek pred Maticom Kozmosom in Gregom Šeligo.

Sedaj odhajam v Francijo, kjer bom skoraj en mesec. Najprej dve tekmi (Chamonix in Serre Chevalier) potem pa plezanje v skali.

Na sliki: preganjanje "musklfibra" po balvanski tekmi s plezanjem lahkih smeri na Bohinjski Beli.
Foto: Bruno Toič


     
 


Enajstič v Arcu

Letošnji Arco je bil zame nekaj posebnega zato, ker sem za udeležbo na njem zvedela šele štiri dni prej. Zaradi slabših rezultatov sem bila povabljena šele po odpovedi nekaterih tekmovalk.
Po avgustovskem počitku tako nisem imela veliko časa za pripravo, kar se je poznalo predvsem pri vzdržljivosti v dolgih smereh.

Tekmovanje je sestavljeno iz dveh delov, prvi dan smo plezali smer na pogled, drugi dan pa naštudirano smer, končni rezultat pa je seštevek obeh višin. V naštudirani smeri mi je šlo malo bolje kot v tisti napogled, a vse skupaj ni zadoščalo več kot za 9. mesto.

Čez slaba dva tedna se bom udeležila tekme za svetovni pokal v španski Marbelli; do takrat bom poskušala natrenirati še malo vzdržljivosti ppredvsem pa najti motivacijo za tekme, ki jo je vedno manj....

Od Slovenk je tekmovala le še Maja Vidmar, ki je po prvem dnevu prepričljivo vodila, vsi smo bili prepričani v njeno zmago, a kaj ko je v naštudirani smeri naredila veliko napako in padla nekaj metrov nad tlemi, tako da je bila na koncu le 7.

Zmagala je Sandrine Levet pred Angelo Eiter in Charlotte Durif, pri fantih pa Ramon Puigblanque pred Jorgom Verhoevnom in Tomasom Mrazkom.

Foto: Anna Piunova


     
 


Midlife crisis 8b

Warmbad, 6. 9. 2006 :Ne vem ali ima ime smeri kaj veze z mojim dejanskim stanjem, a dejstvo je, da se v zadnjih časih ukvarjam s problemi vezanimi na mojo strost oz. število let, ki sem ga posvetila tekmam. Motivacija ni več prava in po glavi mi vse pogosteje roji vprašanje ali naj neham tekmovati. Ker so tekme pomemben del mojega življenja od leta 1991, odločitev ni lahka, predvsem pa je nočem sprejeti prehitro.

Toliko za uvod, zdaj pa k lepši strani "krize srednjih let". Gre za smer v Warmbadu, ki je dolga skoraj 35 m. Pred dvemi tedni sem jo prvič probala, a me je na vrhu ustavil detalj, ki ga nisem razrešila; gib je bil predolg.
A nisem obupala; teden kasneje sem šla še enkrat vanjo, v upanju, da ključno mesto "dešifriram". Ko mi je uspelo najti kombinacijo sem bila res vesela. Še bolj ko mi jo je včeraj v prvem poskusu uspelo preplezati. Smer ima oceno 8b, osebno mi je bila težja od obeh sosednjih, ki nosita isto oceno.

Uspeh v tej smeri mi je tudi povečal motivacijo za naslednjo tekmo, ki bo 16. in 17. septembra v Marbelli....

Foto: Gino Pavoni

     
 


11. mesto v Marbelli

Na tekmi v Marbelli sem plezala z veseljem. Stena v parku Natura Aventura mi je pri srcu, ker je visoka in podobna skali. Tudi smeri so bile bolj "skalne", saj jih je postavljal Francois Legrand in je bilo treba pokazati tudi precej tehničnega znanja.

V četrtfinalu nas je 13 osvojilo vrh smeri, med njimi nas je bilo vseh pet Slovenk. V polfinalu sem že premagala nekaj tehničnih zank in dolgih gibov, na robu strehe pa mi je "zaštekalo" v glavi in nisem vedela s katero roko moram naprej. Med razmišljanjem so roke že popustile in končala sem malo izven finala, na 11. mestu.

V finalu sta Natalija Gros in Maja Vidmar odplezali res super, padli na istem mestu tik pod vrhom in vse do nastopa Angele Eiter vodili. Na koncu sta bili druga in tretja (Natalija je imela boljši rezultat iz polfinala). Pri fantih je zmaga ostala doma, Patxi Usobiaga je z doseženim vrhom ogrel domačo publiko, drugi je bil Flavio Crespi, tretji pa Jorg Verhoeven.

Foto: Matej Sova

     
 


Zmaga na balvanski tekmi v Slovenj Gradcu

V soboto je bila v Slovenj Gradcu še zadnja izmed petih tekem za državno prvenstvo v balvanskem plezanju.

Deklet nas je bilo le osem, zato smo se pomerile le v večernem finalu. Čakalo nas je pet problemov, ki so bili precej tehnični. V prvem poskusu mi je uspelo preplezati štiri, zadnji pa je bil za vse pretrd oreh, saj nobena ni dosegla niti cone. Katja Vidmar je prav tako preplezala štiri balvane, le v več poskusih, tako da je moj rezultat zadoščal za (presenetljivo) zmago. Tretja je bila Natalija Gros, ki pa si je s tem zagotovila naslov državne prvakinje v končni razvrstitivi. S Katjo Vidmar sva si razdelili drugo mesto.

Ko sem po dolgem času stala na najvišji stopnički, sem se spomnila vseh prvih mest, ki sem jih v državnem prvenstvu dosegala pred leti in so mi bila že rutina. Šele zdaj spoznavam njihovo pravo vrednost.

Foto: Marta Krejan

     
 


Na Kalymnos!

V zadnjih treh tednih sem se ukvarjala s poškodbo komolca, ki se je prikazala kar čez noč, a izginiti ni hotela na tak način, tako da sem morala v praksi uporabiti teorijo svoje diplomske naloge o poškodbah. Test komolca sem opravila včeraj na tekmi državnega prvenstva, kjer res da nisem dosegla dobrega rezultata (7.), a sem bila vesela, da je z roko spet vse ok, tako, da grem sedaj lahko brez skrbi na Kaylmnos, kjer se bova s Klemenom Bečanom udeležila Petzl roc tripa.
http://www.kalymnos-isl.gr/portal/en/index.php

     
 


Ledeni Ceredo

Po napornih januarskih treningih na umetnih stenah v Sloveniji in Salzburgu, sem si zazelela nekaj uzitka v soncnih skalah. Za stiri dni smo se z Natalijo, Janom in Zigom odpravili v italijanski Ceredo. Tam nas je sicer pricakalo sonce, ampak malce skrito za kopreno oblakov, temperatura ozracja pa se je vrtela okoli ledisca, tako da plezanje ni bilo ravno uzitek. Razmeram smo prilagodili tudi tezavnost smeri, ki smo jih plezali. Zaradi mrzlih prstov in otrplih misic sem imela v marsikateri 6c obcutek, da sem v 7c. Najtezja smer, ki sem jo preplezala na pogled je bila Zaquete 7b+/c. Zadnji dan, ko se je sonce popolnoma skrilo, smo raje odsli na umetno balvansko steno v Padovi, kjer smo uzivali v lepih balvanskih problemih in se naplezali tudi za nazaj, ko nas je narava prikrajsala za kaksno tezko smer.
Foto: Ziga Erman

     
 


Vikend v Arcu

10. maj 2006 :Pretekli vikend sem plezala v Arcu, in sicer v samih novih plezališčih, kar je za tako obiskano področje, kot je Arco res redkost.

V sektroju Grottosauro blizu Massoneja so me razočarali umetno narejeni oprimki in takoj mi je postalio jasno, zakaj mi je Jenny Lavarda rekla "This spot is good for training".

Naslednje dva dni so mi lokalni plezalci pokazali dva še čisto nova sektorja, z rahlo previsnimi in tehničnimi smermi, kjer je bilo plezanje na pogled v pravem pomenu besede, saj na oprimkih še ni nič magnezija, na žalost pa se sem in tja tudi še kaj odlomi, in tako mi je že po preplezanem najtežjem delu zaradi odlomljenega stopa iz rok spolzela ena 8a na pogled.

Bera smeri je naslednja; Na pogled; Hurricane 7c, dve smeri brez imena 7c; Na Flash: Osso sacro 7c+ in v drugem poskusu Braccino Corto 8a.

Foto: V smeri Braccino corto 8a, foto:Edwin Thaler

     
 


Dober trening za svetovni pokal

Kranj, 13. 5. 2006 :V soboto je v Kranju potekala prva letošnja tekma za državno prvenstvo v težavnostnem plezanju. Lani so se tekme za DP začele šele jeseni, letos pa prej, kar mi je všeč, saj so dober trening za tekme svetovnega pokala, ki bodo v naslednjih tednih.

Konkurenca pri dekletih sicer ni bila popolna (Natalija je nastopala na tekmi za SP v balvanskem plezanju v Roveretu), a kljub temu močna. V finalu sem končala 4 gibe pod vrhom in zasedla drugo mesto za Majo Vidmar, ki je smer preplezala do vrha. Nekaj gibov za mano sta končali Mina Markovič In Lučka Franko.

Že v četrtek odhajamo na drugo tekmo za svetovni pokal v Dresden. Po tej tekmi pa bo sledilo 10 dni plezanja v skali, v Švici in Franciji.

foto:Andraž Štalec

     
 


Teden v Švici

Po ne ravno uspešni tekmi v Dresdnu (20. mesto), sem se za en teden odpravila na plezanje v Švico. Moj "vodnik" je bil Simon Wandeler, eden najboljših švicarskih plezalcev. Vreme nama ni bilo najbolj naklonjeno, tako da višje ležečih plezališč nisva obiskala (Gimmelwald).

Preplezala sem nekaj klasičnih smeri, in sicer prvo švicarsko 8a - Prinzenrollchen ter Navayo 8a+ v plezališču Cevi, v Lehnu pa Target 8a in Zentrifuge 8a+.

Na sliki sem v smeri Zentrifuge 8a+, foto: Joachim Schlegel

     
 


Balvanska tekma v Kopru

Včeraj zvečer se je na Muzejskem trgu v Kopru, v nič kaj poletnih temperaturah odvijala prva letošnja tekma za državno prvenstvo v balvanskem plezanju. Če hladno vreme ni všeč kopalcem, pa so bile za plezanje balvanov razmere idealne.

Po dopoldanskih kvalifikacijah smo bile Katja Vidmar, Natalija Gros in jaz precej izenačene, zato je bilo finale še toliko bolj napeto.
Čakalo nas je pet problemov, že prvi je bil pravi skok v višino (na sliki), ostali pa prav tako zelo raznovrstni, tako da je do izraza prišel prav ves plezalni spekter. Najuspešnejša je bila Katja, ki je tako kot jaz preplezala 4 balvane, le v manj poskusih, Natalija je bila s tremi preplezanimi problemi na tretjem mestu.

Zanimivo je bilo tudi pri fantih, kjer je Urh Čehovin pokazal izredno moč in premagal prej vodečega Blaža Ranta, tretji je bil Rok Klančnik.

Naslednja tekma za državno prvenstvo bo 10. junija v Tržiču, kjer se bomo spet pomerili v težavnostnem plezanju. www.dp-trzic.com
Foto: Žiga Erman

     
 


Naporen tekmovalni ritem

Letošnja tekmovalna sezona se je začela z udarnim tempom, saj si tekme sledijo vsak vikend.

V soboto smo imeli v Tržiču drugo tekmo za državno prvenstvo v težavnosti. Smeri na močno previsni tržiški steni so vedno trd oreh. V kvalifikacijah nas je pet doseglo vrh, v finalu pa nobena. V močni domači konkurenci sem tokrat zasedla 5. mesto, boj za stopničke je bil pa zelo vroč, saj je bil razpon med 1. in 5. mestom le štiri oprimke. Najvišje je priplezala Natalija Gros, sledile so Maja Vidmar, Lučka Franko in Mina Markovič.

Pri fantih so slavili Tržičani; Klemen Bečan pred Matejem Sovo in Juretom Bečanom.

Naslednji vikend me čaka svetovni pokal v balvanskem plezanju v Fieri di Primero (I), potem pa odpotujem v Francijo na Petzl Roc Trip www.petzlroctrip.com

     
 


11. v Fieri di Primiero

Pretekli vikend sem se po slabih dveh letih spet udeležila tekme za svetovni pokal v balvanskem plezanju. Tekma je potekala v prijetnem okolju mesteca Fiera di Primiero (I), kjer imaš med plezanjem balvanov pogled na nazobčane Dolomite.

Na štartu je bilo največ tekmovalcev letos; 48 deklet in 61 fantov. Boj za polfinale je bil neizprosen, saj je bilo treba v prvem poskusu preplezati vsaj 5 od 6 problemov. Dobro, da tega nisem vedela že prej....Vsem Slovenkam, Maji in Katji Vidmar, Nataliji Gros in meni je to uspelo, presenetljivo pa je iz nadaljnega tekmovanja izpadla Angela Eiter.

V sobotnem polfinalu nas so nas čakali 4 problemi; ker jih gre v finale samo 6, sem pričakovala veliko težje probleme, a se je izkazalo da so postavljalci igrali na druge karte; potrebno je bilo preplezati vse, po možnosti v prvem poskusu. To je meni uspelo v treh problemih, v enem pa me je zaustavil "jump". Kljub temu sem bila s svojim plezanjem več kot zadovoljna.

Natalija je preplezala vse probleme, a je za finale porabila 3 poskuse preveč, tako da so bili končni rezultati Slovenk naslednji; Natalija 8., Martina 11., Maja 14., Katja 16. Fantej niso bili tako uspešni, saj se ni nihče prebil v polfinale.
Ostale rezultate lahko vidite na www.uiaaclimbing.com

Od 20. to 25. junija se bova s Klemenom Bečanom udeležila Petzl Rock Tripa v Millau, takoj potem pa odpotujemo v Ekaterinburg, na Evropsko prvenstvo, ki bo od 29. junija do 3. julija.

Foto: Natalija Gros

     
 


Tekma v Singapuru

Peta tekma za svetovni pokal je bila v daljnem Singapuru. Da so se privadili na časovno razliko in na tropsko podnebje (vedno okoli 25-30 stopinj ob 90-97%vlagi), je slovenska ekipa (Natalija, Martina in Matej) tja odpotovala nekoliko prej, tako da so imeli dovolj časa še za ogled te majhne zelene države, ki leži na otoku 43 x 21 km in ima 3.5 milijonov prebivalcev in čez 5 milijonov dreves.
Tekma je bila organizirana zelo dobro, konkurenca pa je bila tudi močna, saj so prišli vsi najboljši, pridružilo pa se je še veliko tekmovalcev iz azijskih držav, ki sicer ne hodijo na tekme SP, a so kljub temu močni. Postavljalci so imeli le en dan in nič več časa za postavitev vseh smeri in zato jim lahko oprostimo napake. Če je bila finalna smer prelahka, je bila polfinalna zares težka in odločujoča tudi za finale. Edina je polfinalno smer do vrha preplezala Mauriel Sarkany, medtem ko so v finalu kar štiri tekmovalke dosegle vrh. Zaradi vrha v polfinalu je bila zmagovalka Muriel Sarkany. Martina si je v izolacijski coni poškodovala prst (na srečo nič hujšega), čutila je tudi utrujenost od avgustovskih potovanj, kar se je poznalo na rezultatu. Dosegla je šesto mesto, takoj za Natalijo.
Naslednji vikend jo čaka Rock Master v Arcu, kjer bo poskušala odplezati tako kot v Serre Chevalierju.

     
 


Balvanska tekma v Sl. Gradcu

V soboto je v prijetnem vzdušju na trgu v Slovenj Gradcu potekala tretja, zadnja tekma za državno prvenstvo v balvanskem plezanju.

Deklet ni bilo veliko, zato smo se pomerile le v večernem finalu, kjer so nam postavljalci postavili pet lepih, a težkih problemov. Zadnjega ni uspelo preplezati nobeni. Najbolj se je izkazala Natalija Gros, enako število problemov (4) je v večih poskusih preplezala tudi Mina Markovič, meni pa je preglavice delal zadnji gib drugega problema, tako da sem osvojila tretje mesto. Vseeno pa sem domov prišla s pokalom - osvojila sem ga na lahek način; kot edina ženska predstavnica v tekmovanju v hoji po "gurtni", ki so jo organizirali za popestritev že tako pestrega večera; fantje niso mogli pokazati vsega svojega vrvohodskega znanja, saj se je gurtna strgala.

V torek sem po zame kar nenavadno dolgem času, enem mesecu, spet plezala v skali. V plezališču Bitnje sem v drugem poskusu preplezala smer Silent alarm 8a+.

     
 


Na najvišji stopnički v Škofji Loki

Pred nekaj leti mi je bila zmaga na državnem prvenstvu nekaj samoumevnega in karkoli drugega kot zmaga, je bil zame poraz. Poslušala sem govorice: “Žensko tekmo je pa prav dolgočasno gledati, ker vedno ti zmagaš.” Zadnja tri leta, še posebno pa letos je državno prvenstvo postalo veliko bolj izenačeno in predvsem kvalitetno. Pet nas je, ki se v svetovnem pokalu uvrščamo med prvih deset. Mlajše tekmice sem se že navadila gledati navzgor na stopničkah za zmagovlake. Ljudje so me zaceli spraševati, kdaj bom zaključila s tekmovanji, namigovali na to, da sem prestara, a v sebi še vedno čutim željo po tekmovanjih in na zadnjih tekmah tudi boljšo formo, posledico večje količine treninga na umetnih stenah. In čeprav rezultati tega niso kazali, sem čutila, da se lahko spet kosam z mlajšimi. Včeraj na tekmi državnega prvenstva sem po 2 letih spet stala na najvišji stopnički. Po zaključenem finalnem nastopu sem bila prepričana, da moje plezanje ne bo zadostovalo za stopničke, potem pa so Mina, Natalija in Maja presenetljivo padle na mestu, kjer nam na ogledu ni bilo popolnoma jasno kako in kaj. Zgleda, da je bila tokrat na moji strani tudi sreča, ki bi si jo sicer bolj želela pred dvemi tedni na tekmi v Kranju.
Rezultati: 1. Martina Čufar 2. Lučka Franko 3. Maja Vidmar 4. Natalija Gros 5. Mina Markovič

     
 


Zaključek državnega prvenstva v Tržiču

10. december :S tekmo s Tržiču se je končala letošnja sezona tekmovanj, ki je trajala vse od aprila.

Smeri so bile tokrat nekoliko drugačne, ne tako dolge, a težje in brez počitkov. Polfinalno smer nas je do vrh a preplezalo pet. Največ vzdržljivosti v moči in koncentracije pa je pokazala Natalija Gros, ki je tudi finalno smer preplezala do vrha. Maja Vidmar je padla na zadnjem gibu, jaz pa še štiri gibe prej. Kljub tretjemu mestu sem bila s svojim plezanjem bolj zadovoljna kot v Škofji Loki pred tednom dni, saj sem dlje časa plezala na svojih mejah.

V skupnem seštevku državnega prvenstva je zmagala Maja Vidmar pred Natalijo Gros in mano.

Sedaj bom nekaj časa posvetila plezanju v skali, potem pa sledi malo počitka, da vzamem zalet za naslednjo sezono.

     
 


Vizija 8c!

Osp, 21. 12. 2005 :Svojo prvo 8b+, smer Kaj ti je deklica, sem preplezala že leta 1997. Sledili sta še dve, leta 2001 Karizma in 2004 Millenium. Veliko ljudi me je spraševalo, kdaj pride na vrsto 8c. Vedela sem, da bo v to potrebno vložiti veliko več časa in energije, česar medtekmovalno sezono ni veliko. Poleg tega veliko raje kot z rdečo piko plezam na pogled, zato sem čas, ki sem ga preživela v skali raje izkoristila za obiske tujih plezališč in plezanje smeri na pogled.

A letos sem začutila, da je čas, da prebijem še eno mejo. Na začetku leta sem šla pogledat smer Vizija 8c v centralnem delu Mišje peči, med Karizmo in Pikovo damo. Ker sta mi obe sosedi zelo ležali, sem sklepala, da bo tudi z Vizijo tako. Oprimki v spodnji previsni platki so res majhni, in potrebno je bilo kar nekaj iznajdljivosti, da sem končno našla varianto, ki mi je ustrezala. Naslednji dve tretjini smeri sta lažji, približno 8a/a+. Pred začetkom tekmovalne sezone sem šla v smer še dvakrat, a ni šlo.

Naslednjič sem se vrnila čez 8 mesecev. Ko sem obnovila težke gibe, sem čutila, da sem smer res sposobna preplezati, samo še na dobre pogoje, tako v zraku kot v svojih rokah moram počakati. Trikrat sem prišla v Mišjo peč prepričana, da mi bo danes uspelo, a se je vedno nekaj neprevdidenega zgodilo (megla-mastni oprimki, dež – moker kapnik, sonce – strgana blazinica na prstu..), tako da sem že skoraj obupala. Po enotedenskem celjenju prsta, sem se odločila, da probam svojo srečo še enkrat. In tokrat se je vse poklopilo, kot je treba. Dan je bil jasen, svež in sončen, oprimki ravno prav topli, v rokah pa veliko energije. Ko sem prišla čez prvih 25 najtežjih gibov je bilo naslednjih 45 sicer le še formalnost, ki je bila najnapornejša za glavo.Občutki, ko sem vpela vrh so bili res enkratni; ne spomnim se da bi mi kdaj po preplezani smeri ali zmegi na tekmi šli po telesu mravljinci in bi mi v oči stopile solze veselja. In ti občutki so mi poplačali ves trud, strgano kožo, solze jeze in razočaranja, ki sem jih ob plezanju Vizije doživljala celo leto.

Lepo je zaključiti sezono, ki po tekmovani plati ni bila ravno uspešna, z novim mejnikom v slovenskem ženskem plezanju – 8c. Na mojem spisku smeri težjih od 8a ima Vizija lepo okrogla številko 150.

Plezalci iz Kopra me naslednji dan, ko sem plezala za fotografije tudi posneli na najtežjem delu smeri. Filmček in intervju si lahko ogledate na njihovi strani: http://www.dpkp.net/bar/index.php

Foto: Marko Prezelj

     
 


Meseci v znamenju treningov

21. marec :Že dolgo nisem napisala nič novic, a to ne pomeni, da nič ne plezam. Res pa je, da sem v zimskih mesecih zelo malo plezala v skali, delno zaradi slabih vremenskih razmer, delno pa tudi zaradi izpolnitve načrtovanih treningov na umetnih stenah. Spoznala sem, da imam le tako možnosti, da se na tekmovanjih uvrščam višje, kot sem se lani.

Z Natalijo in trenerjem Alešom smo v glavnem trenirali na malih umetnih stenah (Kamnik, Kranj, Škofja Loka), obiskali pa smo tudi velik plezalni center v Salzburgu. V Sloveniji žal ni primerne umetne stene (razen Kranjske, ki je v zgornjem delu zaprta) za pripravo na tekme svetovnega pokala.

Poleg tega smo imeli precej dela tudi z našo knjigo Z GLAVO IN S SRCEM DO VRHA, celosten pogled na psihično pripravo športnega plezalca, ki bo izšla v začetku aprila. Več o knjigi in o možnosti naročanja boste izvedeli kmalu.

Naslednji teden odhajam na balvane v Fontainebleau. Komaj čakam, da spet poprimem za skalo!

     
 


"Skalna terapija" v Fontainebleauju

Po zimskih treningih na plastiki sem že komaj čakala malo skale. Za spremembo sem vrv in plezalni pas pustila doma in se s Katjo Vidmar in Grerorjem Šeligo odpravila na balvane v Fontaineblaeu.

Tam sem že bila pred dvemi leti, a si že prvi dan zvila gleženj, zato sem balvane le poželjivo opazovala. Tokrat smo se, kljub vremenski napovedi, ki je obetala teden dežja, vsi zares naplezali. Pravzaprav nam je deževen dan prišel prav, da smo se z lažjim srcem odločili za počitek, saj na prstih ni bilo več kože, na telesu pa redka mišica, ki nas ni bolela.

Ocene v Fontainebleauju so nekaj posebnega, saj je tudi 5c lahko projekt; navaditi se je treba na "sloperje" in uporabiti tudi trebuh, kolena, stegna, da se prevališ na vrh balvana.
Od "omembe vrednih" (tistih ki so v vodničku 7a in več), sem preplezala sem Holey Moley 7a+ in Festin de pierre 7a, pa še mnogo lepih, zabavnih, okroglih, ostrih, dinamičnoh, statičnih...problemčkov.
To je bil teden skalne terapije za dušo!

     
 


Knjiga Z glavo in s srcem do vrha

Knjiga Z GLAVO IN S SRCEM DO VRHA - CELOSTEN POGLED NA PSIHIČNO PRIPRAVO ŠPORTNEGA PLEZALCA, ki sem jo pisala skupaj z Alešom Jensterlom in Natalijo Gros, je končno ugledala luč sveta in jo bomo javnosti predstavili v petek, 14. 4. ob 14. uri na Fakulteti za šport.

Knjiga celostno in poglobljeno obravnava različna teoretična in praktična znanja, predvsem s področja športne psihologije (specifične psihične zahteve tekmovalnega in skalnega plezanja, idealno nastopno – tekmovalno stanje, stres, pozornost, psihične spretnosti,...), ki lahko pomagajo športnemu plezalcu, da bolje razume in obvlada različne stresne okoliščine pred, med in po plezalnem nastopu. S tem tudi hitreje in bolje izkoristi svoje plezalne sposobnosti.

Vsebino knjige zapolnjuje prava mera različnih teoretičnih razmišljanj, praktičnih nasvetov, didaktičnih napotkov obogatenih z našimi izkušnjami in izkušnjami vrhunskih plezalcev, športnikov in trenerjev (Lynn Hill, François Legrand, Joshune Bereziartu, Yuji Hirayama), kar lahko z malo napora in ustvarjalnosti izkoristi vsakdo, ki resnično želi stopiti na pot odkrivanja, približevanja ali celo preseganja svojih »skritih« plezalnih potencialov.

Seveda vam sama knjiga ne bo čudežno pomagala do napredka. Boste pa v njej našli veliko uporabnih informacij, ki jih boste lahko vključili v svoj trening in način življenja. Kajti šele, ko bodo postale del vas in jih boste vsakodnevno vadili ter nadgrajevali, boste lahko dosegli ali celo presegli svoje potenciale.

Knjiga je namenjena ne le plezalcem, temveč tudi ostalim ljubiteljem in poznavalcem športa, predvsem športnim pedagogom in trenerjem ter staršem odraščajočih otrok, skratka vsem, ki jih v športu in življenju nasploh zanima vsestransko usmerjen napredek.

Knjiga bo dosegla svoj namen, če bo spodbudila k bolj celostnemu in poglobljenemu razmišljanju in delovanju plezalcev, predvsem tistih, ki se čutijo poklicane, da povlečejo slovenski voz napredka naprej.

Knjigo lahko naročite na spletni strani www.zglavoinssrcemdovrha.com, cena je 5950,00 sit.

     
 


Svetovni pokal v Puursu

Na prvi letošni tekmi zimskega treninga še nisem znala vnovčiti, saj sem tako v četrtfinalu kot v polfinalu padla zaradi napačne kombinacije držanih oprimkov, kjer mi še takšna moč ne bi pomagala. Takih začetniških napak si v svoji 14. sezoni svetovnega pokala ne bi smela privoščiti.

Mislim, da je bil glavni problem v moji glavi, saj se za tekmo nisem znala motivirati, posledica česar je bil "polovičarski" ogled in vizualizacija smeri. Do 20. maja (naslednje tekme za SP) imam čas, da to popravim, 12. mesto pa mi je pokazalo, da bi s plezanjem po svojih sposobnostih lahko prišla v finale.

Ostale tri Slovenke so plezale odlično, predvsem v polfinalu, ko sta Natalija in Maja vodili, Mina je končala na 9. mestu. V finalu so se mesta precej pomešala, na koncu je spet slavila Angela Eiter. Nataliji so sodniki odvzeli kar nekaj metrov, ker je prijela luknjico v steni namenjeno pritrjevanju oprimkov, tako da je končala na 8. mestu, Maja pa na 6.

Rezultati na www.worldcuppuurs.com
Foto:Herman Desmet

     
 


Prvi letošnji master za Martino - prva ZMAGA!

Bruselj, 20.april ob 21:30 :Pravkar smo iz Belgije prejeli razveseljive novice. Na prvi letošnji mednarodni tekmi na mastru v Belgiji je Martina pustila za sabo vso plezalsko smetano. To je že njena tretja zaporedna zmaga v Bruslju. Spet vse kaže, da je v odlični formi in da bo tudi v letošnji sezoni svojim konkurentkam naredila nemalo sivih las.

Za zmago se je Martina, kot je sedaj že v navadi, borila z tamkajšno domačinko Muriel Sarkany, ki pa ji ni mogla do živega. Da pa ni Martina osamljena Slovenka v špici svetovne plezarije je zopet poskrbela mlada Škofjeločanka Natalija Gros, ki si je priplezala zavidljivo četrto mesto!

Obema iskrene čestitke!

     
 


Priprave v Gorge du Tarnu

Po kratkem počitku na morju, se je Martina 8. avgusta pridružila mladinski reprezentanci na pripravah v francoskem kanjonu Gorge du Tarn, kjer je bila že dvakrat pred dvemi leti, a je plezalnih smeri toliko, da bi lahko cel mesec plezal na pogled.
Največji dosežek je bila 50 metrska smer Le grande pelerinage (Veliko romanje) 8a, ki jo je preplezala na pogled. Na enak način je preplezala še smeri Coup de foudre 7c in Une vague dans la tete 7c+, ki je že njena stota smer na pogled z oceno 7c ali več. Zadnji dan je v prvem poskusu uspela tudi v smeri, v kateri je poskušala že pred dvemi leti; Priez pour nous 8a+.

     
 


Marbella - spet v finalu!

Na atraktivni umetni steni v Adrenalinskem parku Natura Aventura v španski Marbelli se je minuli vikend odvijala letošnja šesta tekma za svetovni pokal. Ker letos še nisem bila v finalu, je bila to moja največja želja. Ki se mi je uresničila!

Postavljalci so postavili nekoliko prelahke smeri, tako da nas je v finalu plezalo kar 15, od tega (vse) štiri Slovenke. Na koncu smo se razvrstile takole; Maja je ponovno stala na stopničkah (3.mesto), Natalija 4., jaz 8., Lučka 11.

Finale je trajalo rekordno dolgo, od 6ih zvečer do enih zjutraj, saj je bilo tudi fantov v finalu 14, o zmagovalcu pa je odločal še superfinale; pri dekletih je bila to ponovno Angela Eiter, pri fantih pa sta si zmago razdelila Alexandre Chabot in Flavio Crespi.



Za zmago sta se v nočnih urah, že bre

     
 


Svetovni pokal v Valencu

30. oktober :Predzadnja tekma za svetovni pokal je potekala minuli vikend v Valencu (FR). Na zelo previsni umetni steni sem tekmovala že tretjič. Predlani sem bila 16., lani 2., letos pa 12.

Postavljalci so nam precej zabelili že četrtfinalno smer, tako da so do vrha prišle le štiri. Mene je ustavila luknjica za en prst, večino drugih pa luknja za dva prsta. V polfinale sem štartala z 21. mesta in v njem pokazala precej več. Res sem plezala na svojih mejah in v smeri skoraj pustila dušo. Kljub temu to ni zadoščalo za finale (12. mesto), kamor se je od Slovenk uvrstila le Maja Vidmar, ki je bila na koncu 4. Zmagovalka je bila ponovno Angela Eiter, ki je vse smeri priplezala do vrha.

Do zadnje tekme v Kranju so še slabi trije tedni. Ta čas bom izkoristila za čimboljši trening, v upanju da mi bo uspelo pred domačim občinstvom plezati v finalu.

     
 


Zaključna tekma SP v Kranju

Svetovni pokal je bil v Kranju letos organiziran že desetič zapored. Ker poteka pred domačim občinstvom, je za nas, poleg Svetovnega prvenstva najpomembnejša tekma sezone.

Letos sem si še posebej želela plezati v finalu, in sem temu posvetila ves trening od septembra naprej; veliko več časa kot ponavadi sem preživela na umetnih stenah in se pred tekmo počutila v dobri formi. Na žalost pa so se vse želje in pričakovanja izblinila na malo daljšem gibu na sredini polfinalne smeri, kjer sem bila premalo natančna, tako da sem končala na vrvi s še spočitimi rokami in brez finala na 12. mestu.

Sicer pa je bila tekma za Slovence zelo uspešna; na stopničkah sta bili Maja Vidmar (2.) in Natalija Gros (3.), v finalu pa še Mina Markovič (5.) in Tomaž Valjavec(8.)

Več o tekmi si lahko preberete na www.worldcupkranj.com

Foto: Urban Golob

     
   
   

 

 

   
         
  FiveTen E9 Petzl
 
  Lapis