Še en Babel

Chamonix, 24. 8. 2010: Avgust beži…kmalu bo tu september in odhod v Yosemite…poči, poči!

S tem namenom smo v začetku meseca obiskali plezališče Cadarese v Italiji http://ossolaclimbing.org/node/293

Na prvi pogled plezališče skrito v gozdu nasproti term Premia, ni prav nič atraktivno, a ko smo prišli pod granitne stene, smo bili navdušeni. Prava šola plezanja poči. Nekateri sektorji so dobro opremljeni s svedrovci, (kar bi bilo v Ameriki nepojmljivo), sector Trad pary pa je kot mali Indian Creek – šola plezanja poči s sprotnim nameščanjem varoval. Tri dni smo »trad – ali«, kajlali prste, roke, noge, telo…skratka, »musklfieber« povsod! Spet sem se matrala v širokih počeh in bila vesela da sem splezala 7a (#4 Cam) na pogled. Po tem se mi je ena normalna, s svedrovci opremljena 8a (Beslan Memorial), pravi sprehod:-).

Sledilo je 10 dni počitka, za katerega sem že konec julija vedela, da ga potrebujem, a so bile plezalne razmere predobre za počitek…No navsezadnje se je telo samo uprlo in sem potrebovala dobro dozo antibiotikov, da sem se pozdravila. Tale kemija sicer pomaga premagati vnetje, samo neverjetno, kako te »ošvohni«, da sem bila motivirana le za ležanje na plaži:-)

Prejšnji teden sva z Nicotom, zaradi prevelike količine snega v Masivu Mont Blanca zapustila Chamonix in obiskala nekaj plezališč Vercorsa. Francija ima čisto preveč skal odlične kvalitete! Vsako od plezališč si zasluži pet zvezdic. La Plage, Auberge Espagnole, Taupiniere, Balme Etrange, Pressles, Romeyer.. In začuda sva bila povsod popolnoma sama. Medtem ko so bile v Ceuzu vrste plezalcev pod smermi.

Forma se mi je počasi vračala (dve 7c+ na pogled; Bio v La Palge in La toison d'or v Romeyeru) in čas je bil spet za eno dolgo smer. Nico vedno išče take malo težje. Bog ne daj da bi šlo vse tekoče, to ni zanimivo:-) In sva šla probat srečo v še en Babel (tisti v Maroku nama je pokazal zobe); smer Philippa Mussata v Pestel de Glandasse nad Die-jem. Masiv že od daleč zgleda divji, odmaknjen, nedotaknjen. Smer je poleg normalnih ocen (7c+, 7b+, 8a, 7c+, 7c, 7b) ocenjena z 7b+ obl in E4. V Mussatovi knjigi piše; E4 – dolgi odseki brez varoval, potencialni padci več kot 10m z možnostjo telesnih poškodb. Ajajaj! Z prvo pomočjo v nahrbtniku sva se podala proti markantnemu stolpu. Že dostop je »8a« - dve uri gaženja po »previsnem« gozdu! Stena pa mogočna – kompakten, gladek siv apnenec. Plezanje temu primerno je plezanje zelo tehnično. Nico se je podal v prvi raztežaj in kmalu se je izkazalo, da bova lahko zadovoljna, če bova prišla do vrha od svedra do svedra. Počasi sva dešifrirala vse gibe, se pomikala višje in višje, jaz sem parkat poletela po ene 10 metrov, a je stena dovolj strma in gladka, tako da ni bilo nič nevarno. Ustavila sva se raztežaj pod vrhom, s pekočimi nogami in blazinicam. Skratka smer se je izkazala za pretrd oreh za en dan, a sva uživala in bila navdušena nad kvaliteto apnenca, lepoto plezarije, razgledom in divjino ostenja in si rekla, da se še vrneva.

Oglejte si slike, ki sem jih dodala v galerijo Poletje 2010.

Uspešen plezalni julij

Mesec julij je bil več kot pester. Malo alpinizma in plezanja dolgih in kratkih športni smeri na višini, ko je bilo vreme za hribe slabo, pa v previsnih plezališčih.

Vsak dan lepega vremena sem izkoristila za plezanje v masivu Mont Blanca. Vlekle so me predvsem klasične, lažje smeri. Z Nicovim prijateljem Paulom Dudasom sva preplezala La ligne blanche, 7a+, 200m v La Chandelle (3561m nad.m.) ter malo manj plezano smer Draculacescu, 6c+, 250m v steni Blatiera (3507m nad m.).

Dva dni sva z Nicom preživela na Aigulle du midiju, kjer sva plezala kratke smeri. Ful fajn se je v vročih poletnih dneh zateči na svež zrak 3840m visoko in plezati kot v navadnem plezališču (če odštejem dostop z derezami). Splezala sva vse smeri sektorja La dernierre benne, med njimi seveda izstopa Digital Crack 8a, o kateri sem že pisala in prav tako lepa Telefeerique 7b, prava platka, ki sem jo uspela na pogled. 7b se sicer ne sliši nič posebnega, a je taka ta prava, »old school«.

Ostajam na višini. Nico ima že od pomladi v glavi eno smer, ki še ni bila prosto ponovljena. Gre za 6 raztežaj smeri L'echo, ki je bila preplezana le s pomočjo tehnike. En dan sva splezala 9 raztežajev L'echio des alpages (7a+, 6c+, 6b, 4, 6b, 6a, 6c+, 7a, 7a) ter si previsni raztežaj ogledala z vrha. Nico je kar vriskal od veselja, tako je bil navdušen nad »handjam«počjo. A na začetku je bilo nekaj metrov, ki so ostali uganka. Jasno je bilo, da bo treba naslednjič priti opremljen z vrtalnikom in svedri, ker ni bilo možnosti namestiti frednov.

Kar nekaj časa sva čakala na t a »naslednjič«, saj se je vreme poslabšalo, stene pa je spet prekril sneg.

Čakanje sva izkoristila za plezanje v stenah malo nižje: najprej sva v steni Balme pri Clusesu prepelzala smer Duel (6a, 6b+, 8a, 7c+, 7a, 7a+). Četrti raztežaj je bil opremljen nedavno in uspel mi je prvi vzpon na pogled.

Potem sva v Suetu zelo hitro opravila s smerjo Bill Grumeau 8b. Končno ena 8b, ki mi je bila pisana na kožo in se je Nico pritoževal, da ni fer, da tam kjer se on najbolj matra jaz skoraj počivam brez rok. Po začetni zajedi, kjer močni in negibljivi fantje ročkajo po slabih musavcih, sem se namreč »pregoljufala« v razkoraku … No a potem je vseeno treba fajtat do vrha! Nico je isti dan opravil še z enim svojim starim projektom, Que la couenne coulle de cul de boeuf 8b. Super so tako dnevi, ko se vse poklapa! Nasledji dan sva obiskala nov sektor Sueta in spelzala lepo 8a, L' Ancestre.

Potem pa nič počitka, saj je bila vremenska napoved za masiv sueper, zvečer spakirala sva stvari za dva dni ter v soboto šla obtežena z vso potrebno kramo pod Grand Capucin. Splezala po L'elixir d'Astaroth do začetka »Nicove« poči. Potem je zapel vrtalnik, in najprej je nastalo udobno varovališče, potem pa sva na detajl da la še dva svedra. Začelo se je študiranje. Najprej je zgledalo nemogoče, jaz sem imela kot varovalka ful idej, in končno je ena delovala, da je Nico naredil prvi težek gib. A sledil je še eden..Sonce je počasi zahajalo, zato sva se spustila nazaj dol, in po ne najtoplejši noči v šotoru prišla nazaj naslednji dan. Kljub trudu nisva našla rešitve za en gib, a je res da sva bila zmatrana, tak oda upava, da bo šlo naslednjič. Celotni raztežaj bo po moji oceni okoli 8b. Upam, da bo nama bo vreme spet kmalu naklonjeno…Trenutno je smer spet zasnežilo…

Lista pomembnih julijskih vzponov:

Bill Grumeau 8b, Suet

L'attaque de la moussaka geante 8b, Suet

La ligne noir 8a+, Bionnassay

Encore 8a+, Ceuze

L'Ancestre 8a, Suet

Digital crack 8a, 40m, Aiguille du midi (3800m nad m.)

Mirage 7c+, Ceuze (na pogled po 10ih letih:-))

IRM 7c+, Balme (na pogled)

Telefeerie, 7b, (na pogled) Aguille du midi (3800m nad m.)

L'echo des alpages 7a+, 400m, Gran Capuccino (3838m) (brez zadnjih 4 raztežajev)

Draculacescu, 6c+, 250m, Blatiere (3507m nad m.)



Slikovni material v galeriji Poletje 2010

Digital crack!

Samo hitra novička; selektor mladiske reprezentance mi je dal dan dopusta:-) Sem namreč ena od 4 trenerjev na uspešnih pripravah mladincev. Včeraj sem iz Ceuza na tekmo za SP v Chamonix pripeljala 2 tekmovalca, in to izkorisitla za skok na svež zrak na 3800m. Z Nicotom sva šla "pogledat" Digital crack, 8a. Navsezadnje je nisva samo pogledala, ampak tudi splezala! Res unikatna 8a s super ambientom!

Zdaj pa nazaj na delo:-)

Končno dočakala granit in eno 8b!

Chamonix, 5.julij: Bom začela tam, kjer sem zadnjič končala – pri vremenu. To je bilo zadnje tedne res ekstremno. Od poplav do ful mraza in nazadnje neznosne vročine.

Po tednu dežja, ko sem že skoraj padla v depresijo, ker se nikjer ni dalo plezat, saj so bile stene namočene, sem šla v Ceuze, od koder mi je Nina Caprez sporočala, da so razmere ugodne (se pravi, zame kar malo premraz:-)). Ta punca je res vir neizmerne motivacijske energije, skupaj sva preživeli nekaj super dni, preplezali vsaka svoje projekte v Ceuzu, Nina Chirurguen 8b in Black Beans 8b+ jaz pa Poinconneur de Lilas 8a+ in L'ami cahouette 8a. Sveži zrak Ceuza sva nato zamenjali za vroči Millau, kjer so vile že tradicionalne Natural games. Plezanje se je letos med vsemi drugimi športi kar malo izgubilo, a to nam ni preprečilo, da ne bi dobro plezali. Ultimate route je bila tokrat malo lažja, 8a+, saj smo imeli zanjo le eno popoldne. Uspeli sva le midve z Nino, ostale punce so se »šparale« za balvansko tekmo naslednji dan in niso naredile več kot dva poskusa v smeri. Pet nas je balvansko tekmo, ki je potekala ob 12ih na najhujšem soncu bojkotiralo in smo šli plezat v Gorges du Tarn, kjer smo imeli zelo uspešno popoldne; smo skoraj počistili sektor Tennessee: Gerome Pouvreau - Oeil de Buddha 8b, Mickael Fuselier - Tennesee 8b, Nina Caprez- Priez our nous 8b, Florence Pinet - A bicyclette 8a+, vsi v drugem poskusu, jaz pa Bullfrog bulevard 8a na pogled. Po moje smo upravičili nenastopanje na tekmi:-)

Zadnji teden je pa vreme končno tudi v Chamonixu kolikor toliko stabilno (do prvih neviht okoli 14ih), granit se je posušil tako da sem končno dočakala to, kar si že več kot leto želim, plezati v počeh stolpov v masivu Mont Blanca. Seveda je tu prvi problem višina, ki je nisem navajena. Ajajaj, kako mi je razbijalo srce in kako sem sopihala med plezanjem prvih raztežajev! K sreči sem se na pomanjkanje kisika kmalu navadila in imela še dosti zraka, da sem na vrhu Aguille du Midija (3842m) zavriskala:-) Nico mi s prvo smerjo ni ravno prizanašal, Smer Super Dupont v Face sud d'Aguille ima en raztežaj ocenjen 7b; v prvo ni šlo, sem od Yosemitov pozabila kako je treba kajlati prste, v drugem poskusu pa sem se preborila čez.

Danes pa sem z Guillaumom Magnanom preplezala še eno lepo klasiko v Point Adolphe Rey (3535m), Policier des Glaciers, 200m 6c+. Najtežja od vsega je bila hoja… Ja, še malo se bo treba aklimatizirati za kakšne težje smeri, kot je npr. Digital Crack, najvišja 8a v Evropi…

S tem namenom sem se za vikend pridružila Nicotu na "službenem" (kot gorski vodnik) vzponu na Aguille Purtscheller 3475m. Hoja žes ledenik, snežišča in potem 5 lepih lahkih raztežajev po grebenu do vrha. Oba klienta sta prbič doživela plezanje na kako goro, jaz pa sem videla da delo gorskega vodnika še zdaleč ni lahko. Predvsem je odgovorno.

Nedelja v neizerno vroči dolini ni bil dan za počitek. Že od aprila sem imela v glavi smer in sem si jo želela čimprej preplezati, da bo prstora za druge projekte: L'attaque de la moussaka geante 8b v Suetu. Aprila je bilo ful mraz, tako da mi je vedno, ko sem prišla do detalja zanohtalo, da grifov še čutila nisem, včeraj pa je bila situacija obratna; vroče in soparno kot v sauni. Drselo mi je z vseh oprimkov, v glavi pa skoraj vrelo. A je v drugem poskusu začuda zneslo. Mogoče mi je pomagalo dejstvo da sem prej 4 dni preživela nas 3000m in je bilo v mišicah kar naenkrat več kisika, pa me ni toliko navijalo.. bolj verjetno je bilo pa vse v motivaciji in želji po smeri:-)

Smer, ki je nisem preplezala:-)

Les Houches, 15. junij: Sem mislila, da bom tale blog začela z novico, da sem preplezala Chess Bitches 8b/b+ v Warmbadu, zato sem malo odlašala. No, bom pa začela z novico, da je nisem preplezala:-)

Smer me je v mislih spremljala vse tri tedne, ki sem jih preživela v Sloveniji, in še me bo. Sicer pa pravijo, da smer počaka. A ne vedno. Tista, ki sem jo plezala lani, Burnout 8b, me ni. Oz. Se je polomilo precej oprimkov, tako da je zdaj še težja.

Chess Bitches sem prvič poskusila, dan pred obiskom zobozdravnika, in bila nad njo navdušena. Težka, previsna, zadnjih 20 gibov brez možnosti za oddih, a super lepi gibi; kajlanje prstov, pet, kolen, kapniki, luknjice..Vse! No, a potem sem bila za dva tedna prisiljena počivati; zobar mi je v ustih pustil 10 šivov, ob vsakem naporu sem čutila utrip srca v zobeh, jedla antibiotike in bila tečna, ker je bilo vreme enkratno za plezanje! Nisem čisto ubogala zobozdravnikovih navodil, malo sem plezala, lažje smeri, tako na izi, s sproščenim obrazom, da šivi niso popokali:-)

Zadnji teden sem bila ready to fight! Vsak poskus sem prišla malo dlje. Prav super smer, ker lahko padeš s štantom pred nosom, se pravi je treba ostati zbran do konca. Zadnji dan sem se res dobro počutila, a bilo je vroče in soparno, drseče, v glavnem, ni šlo. Res, da bi lahko v Sloveniji (Warmbad je sicer v Avstriji, a le 32 km od doma) ostala dlje, a zaljubljenost je le močnejša od želje po smeri, tako da sem takoj, ko sem opravila vse obveznosti do Slovenske Vojske, odhitela nazaj v Francijo.

Zdaj bom spet kot stare mame, načela temo vremena. Letos res ni najbolj naklonjeno plezalcem, sploh tistim, ki si želimo v granitne špice v masivu Mont Blanca. V dobrem tednu, kar sem tu, ni bilo niti ene priložnosti za plezanje; veter, dež, sneg. Torej z Nicotom plezava po manjših, a simpatičnih plezališčih Visoke Savoje (Haute Savoie). Suet, Foron, Sur le Mont, Col de Montets, Luth…in čakava, na lepo vreme za kakšno »pravo« dolgo smer.

Buoux - evergreen plezališče

Buoux je plezališče v katerem se je v 80-ih letih pisala plezalna zgodovina, njeni akterji pa so bili Marc Le Menstrel, JB Tribout, Ben Moon, Jerry Moffat, pri dekletih pa Catherine Destivelle, Lynn Hill…Kultne smeri kot so Reve de papillon 8a, Le chouca 8a+, La rose et le vampire 8b, Le minimmum 8b, Les mains sales 8b, La rage de vivre 8b+, Azincourt 8c pa so še vedno trd oreh in velik izziv tudi za neverjetno močne mlade plezalce zdajšnje generacije. Ja, smeri v Buouxu imajo svoj karakter, težkih smeri pa ne nizaš tako lahkotno kot npr. na Kalymnosu. Plezanje je hkrati zelo tehnično in na moč, večinoma po luknjicah za en, dva, tri prste, nemalokrat te tik pod vrhom pričaka platka brez oprimkov in stopov, tako da moraš uporabiti ves feeling, kar ti ga je še preostalo, da končno vpneš vrh.

V 90ih in začetku novega tisočletja je Buoux bolj kot ne sameval. Njegov plezalni stil je enostavno prišel iz mode, preglasile so ga previsne smeri, kapniki…

A v zadnjih dveh letih sem po plezalnih revijah spet videla več člankov, o tej steni v masivu Luberona. O njem vsi pišejo s spoštovanjem predvsem pa kot » a must« za vse plezalce, ena od obveznih lekcij, ki ti da osnovo za vse ostalo.

Jaz sem bila prvič v Buouxu leta 1993, le en dan, ko so se naši fantje hoteli it slikat v znan križni gib smeri La Rose. Takrat sem preplezala znano in fotogenično No man's land 7a+/b. Res enkratna, a težka smer. Letos pozimi, sem jo ponovila, skupaj s še nekaj klasičnimi 7a jkami. V Buouxu moraš začeti počasi, da se navadiš na stil.

Prejšnji vikend je bil v Buouxu poseben praznik, saj so po 25 letih z plezanje ponovno odprli zahodno steno (Face ouest), ki je bila zaradi sporov z domačini zaprta. Ob tej priložnosti so organizirali srečnje Escalabuoux, ki je bilo namenjeno prav vsem, starim, mladim, začetnikom, profesionalcem. »Stari mački« so z zanimanjem prišli v sektor, kjer so pred mnogo leti dvigovali svoje meje (Les mains sales, prva francoska 8b). JB Tribout je bil tam s svojima sinovoma, ki sta kakšno 8a splezala hitreje kot on, Alain Gerschain, ki je v 80 ih preplezal La Rose, je užival v 7a-jkah, množica ostalih pa se je čudila, kako težke 7b jke, 8a jke, 8bjke so plezali včasih:-)

Sem šla v eno 7b, vprašala JB-ja kakšna je, je rekel »zanimiva, drugačna, 7b je bila le fora…Pripravi se na 7c«. Takih »vicov« je v Buouxu kar nekaj.

Glede na to, da nisem ravno »luknjičar«, sem se težkih izogibala, po dveh dneh pa imela občutek, da so se prsti le malo utrdili in šla v Territoire de fievre 7c+. Nekaj poskusov, pa je šlo. Nico pa je uspel v Elixir de violence, znani 8a, ki jo je leta 1987 preplezal tudi Tadej Slabe.

Skratka, bilo je zabavno, družabno, med mladimi tudi malo tekmovalno, saj so izpolnjevali listke s svojimi »crux-i«, in bili na koncu glede na zbrane točke nagrajeni s praktičnimi nagradami sponzorjev srečanja, Beala in Petzla. A zanimivo, npr. 6c na pogled je veljala enako kot 7c+ z rdečo piko.. To pove vse o karakterju Buouxa:-)

Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem bila razočarana nad dejstvom, da se na novi Bohinjski Beli ne sme več plezat. Upam da en bo trajalo 25 let, kot v Buouxu, preden se bomo z razjarjenim kmetom dogovorili za rešitev...Po drugi strani, je pa zdaj več plezalcev v Stari Beli, kjer so zaguljene, težke platke...Nič ne škodi natrenirati mlo tehnike:-)

Taghia 2010 - v tretje gre rado!

S Taghio v zadnjih dveh letih nisem imela ravno sreče. Ko sem bila tam prvič, je deževalo in snežilo, tako da smo preplezali le dve lažji kratki smeri, lani, ko sem že imela kupljeno letalsko karto, sem si zlomila gleženj, tako da sem ostala doma. Tudi letos z Nicolasom zaradi »jeznega« islandskega vulkana do zadnjega nisva vedela, ali bova šla ali ne, a na koncu je držal rek; v tretje gre rado!

Nico je za dva tedna, ki sva jih preživela v tej krasni izgubljeni vasici v Visokem Atlasu, naredil zelo ambiciozen načrt, pet dolgih težkih smeri. Da bi to uresničila, bi morala ne le super dobro plezat, temveč imeti tudi veliko sreče z vremenom in nič prebavnih motenj (ki so v Maroku skoraj stalnica:-)).

In res je bilo vreme prvi teden zelo muhasto, nevihte so se razbesnele že ob 11ih dopoldne, tako da sva se morala iz dveh smeri, L'axe du mal 500, 7c+ in Sul filo de la notte 550m, 7c+, obrniti po uspešno preplezanih 10ih oz 6ih raztežajih. Obe smeri sta v steni Tadrarate, ki sega do 2803m visoko. Apnenec je res kvaliteten, kompakten, plezanje pa pravi užitek. Svedrovci so sem in tja (predvsem v Sul flo della notte) precej narazen, tako da je bilo tudi malo adrenalinsko. Ker je stena slabi 2 h hoje iz Taghie, sva najela nosača, in se za štiri dni preselila v luknjo pod njenim vznožjem, tako da sva zjutraj lahko res zgodaj začela, v upanju, da bova hitrejša od neviht. Tisti dnevi v ozkem in divjem kanjonu, ko zaradi strmih sten vse naokoli vidiš le 5% neba, so bili res pravi odklop.

En dan nama je bilo vreme le naklonjeno, tako da sva uspela eno smer preplezati do vrha, in sicer Le Rouge berbere 560m 7b. Gre za »tradicionalno« smer, skoraj brez svedrovcev, ki sledi širokim počem v desnem delu stene Tadrarata. Prvi del je malo »Triglav« (se pravi krušljiv), potem pa imaš občutek, da si v Indian creeku! Super poči, kamini, off widthi! Opremljena z dvemi seti »frendov« do 4.5 sva uspela celo smer preplezati brez padca. Jaz sem sicer enkrat porabila ene tri četrt ure v obupanem iskanju »štanta«, ki ga navsezadnje sploh ni bilo… Smer res zahteva vse plezalsko znanje, od iskanja logičnih prehodov in mest za »štante«. Po 11ih urah sva bila na vrhu. Pogled na prostrano planoto, obarvano s vijoličastimi in rumenimi »blazinami« rož med sivimi balvani, je bil več kot nagrada za trud. A nisva mogla uživati dolg ,saj je treba najti še pot v dolino, po t. i. berberskih via ferratah. Po temi zna biti kar nevarno!

Ena od smeri, ki sva si jo želela preplezati je bila tudi Babel (7c+) v 800m steni Jbel Tagoujimt n'Tsouiannt (2977m), ki so jo leta 2007 opremili Aranud Petit, N. Kalisz, T. Gentet in S. Bodet. Smer slovi po tem, da je zelo skopo navrtana in že Yann Ghesquiers, ki jo je preplezal nekaj dni po njenem nastanku (ko je bila očiščena in so se videle sledi magnezija), je rekel, da ga je bilo strah, saj obstaja možnost padca na police. V vodničku je drugi raztežaj, 7b, označen kot »test2«. Prvi test (7a, 35m, s 5 svedri) sva prestala, drugega pa ne. Po prašni sivi plati sva prišla ene 6m nad 4. sveder, naslednji pa se je svetil nekje daleč visoko. Konkretnih oprimkov nikjer na vidiku, stopati pa je bilo treba na trenje, ki ga zaradi prahu ni bilo:-) Pogled navzdol, na položno steno in police, mi je govoril, da ni dobro tvegati. Po kakšni uri sva se vdala, pustila vponko in se vrnila v vas.

Ni bilo treba dolgo iskati novega projekta; Arnaud Petit in Sylvain Millet sta pred dvema tednoma opremila novo, verjetno najbolj previsno smer v Taghiji, (v Paroie de Cascade) in jo poimenovala Babybel. Mogoče je imel Arnaud z imenom v mislih tiste, ki si ne upajo tvegati v Babelu:-) No, tudi v tej smeri ni bil ravno radodaren z svedrovci, a glede na previsnost, padci niso nevarni. Smer nama je bila takoj všeč, saj so v njej tudi kapniki. Raztežaji so zelo napeti, ocene pa brez »popustov«. 7c+, 8a, 7b+, 7b+, 7c in 7c+. Na pogled ni šlo, zato nama je šlo malo bolj počasi in sva pod zadnji raztežaj prišla skupaj s sončnim zahodom. Sem šla klub vsemu probat in po temi prišla presenetljivo visoko. Ko ne vidiš kako mali so oprimki, delaš vsaj gib v upanju, da je naslednji grif šalca:-) Padla sem tik pod vrhom. »Odabzajlala« sva se nazaj dol, naslednje jutro pa kljub utrujenosti, oba motivirana, šla peš naokoli po poti skozi »Tire bouchon« do vrha stene, se spustila v smer in opravila še z zadnjim, res lepim raztežajem Babybela.

Zadnji dan sva se spet obtežila s frendi in preplezala eno krajšo in lažjo neopremljeno smer, L'oiel de Lynx 7a+, 250m.

Čas v Taghiji je prehitro minil. Stene tam so res enkratne; kamorkoli pogledaš, si rečeš, da bi bilo dobro splezati tja gor… A vse ne gre.

Ne morem mimo prijaznih, preprostih in gostoljubnih ljudi, ki živijo v tej, le z mulami dostopni vasi. Kamorkoli prideš, ti ponudijo sveže pečen kruh, olivno olje in metin čaj.

Njihovo življenje je naporno; delajo predvsem ženske, ki jih vidiš pod težkim bremenom lesa ali pšenice, ki jo nosijo s polj. Pet letne deklice med igro na dvorišču na hrbtu nosijo svoje nekajmesečne sestrice in brate… Res popolnoma drug svet!



Slike so že v galeriji Maroko - Taghia 2010

Za tiste, ki razumete fracosko pa še tole:
target="_blank"> http://jmc-crew.com/ListNews.php

Zima noče in noče stran!

Chamonix, 12. april:Zadnji tedni so bili v znamenju mraza. Že dolgo me ni toliko prezeblo! Verjetno me je še bolj zeblo zato, ker je na koledarju že pomlad in sem mislila, da bom končno že lahko plezala v kratkih rokavih in brez grelcov v vrečki za magnezij, a ne, daleč od tega!

Z Nicolasom sva en teden preživela v Verdonu, kjer sva hotela opraviti prosto ponovitev stare tehnične smeri Castapiagne rouge. Gre za previsno poč v Paroi Rouge (rdeči steni), po ne ravno kompaktni skali, ki je sicer zaščitni znak Verdona. Opremila sva se z vsem potrebnim, s frendi, zatiči in ploščicami. Bruno Clement, je pred leti smer namreč opremil za prosto plezanje, z nekaj svedrovci, saj poči niso vedno dovolj kvalitetne za nameščanje tradicionalnega varovanja. A zagrizeni »tehničarji« so ploščice pobrali ven. Prava mala vojna:-) Midva sva jih našravbala nazaj, do konca tretjega raztežaja le 8. Hkrati pa sva preklinjala stare lesene kajle »tehničarjev« ki so bile ravno tam, kjer bi najbolje zakajlal roko. A jih nisva pobrala ven.

Prav fajn je bilo spet nameščati frende, ki sicer niso najbolj držali, tako da je vpeti svedrovec pravo olajšanje. Sama smer (180m, 7c, 7c, 7b, 8a, 7c+)) je zelo zahtevna. V prvem delu »ameriško« plezanje po počeh, ki so bile Nicolasu všeč, meni pa sploh ne; bi si želela bolj debele prste, da bi se lepo zakajlali:-) A vreme nikakor ni bilo primerno za plezanje dolgih smeri. Dež (ki sicer ni toliko motil, ker je smer tako previsna), nevihte s strelami strelami (te so nama pognale malo strahu v kosti), predvsem pa ledeno mrzel veter so naju pregnali iz kanjona v soncu bolj izpostavljeno in pred vetrom zaščiteno plezališče nedaleč stran, Courchon. Tam sem se dva dni kot martinček nastavljala soncu, da sem se malo pregrela. Tudi plezanje mi je šlo precej bolje, po dolgem času sen sajtala eno 7c+ (L'air de famille). Saj ne vem, a je sploh še vredno omenjat take smeri, glede na to, da je Maja v Španiji sajtala 8b+! ČESTITKE!!!

Castapiagne rouge bo malo počakal, upam, da svedrovci tudi!

Prejšnji teden sva želela iti v eno novo dolgo smer v Pressles (180m, 8a+), v katero sva se zagledala pred tednom, med plezanjem v Pierrot Beachu (Roust bloody roust 8a). Vremenska napoved spodbudna, ena kapljica dežja čez noč… A po 3urah vožnje sva prišla v depresivno sivi Pont en Royans, vse smeri, vse kapniki popolnoma mokri, scalo pa je kot iz škafa. Tako da ni preostalo drugega, kot spiti kavo in se usesti v avto za nadaljnje 3 ure. Nazaj v Chamonix. V »old school« platke Visoke Savoje. Izbrala sva si smer v steni Balme nad Clusesom; Les Dents de l'amer 170m (7b+, 6c, 7c+, 7c+,7c+). Smer je res lepa, plezanje me je spominjalo na moje začetke v zaguljenih platah Završnice:-) Pa še prva po dolgem času sva bila, tako da je bilo treba malo prah in mah čistit z oprimkov. Prvi dan se mi je po vseh preplezanih spodnjih raztežajih (prvi 7c+ na flash, drugi v drugem poskusu), ustavilo 15m pod robom stene, ko sta bila dva ključna oprimka popolnoma mokra. Pustila sem vponko in »odabzajlala« nazaj dol.

Včeraj sva dopoldne plezala v plezališču Superbalmette, splezala Pilier 8a, potem pa se z vrha podala v steno Balme, pogledat če je ledeno mrzel severni veter posušil oprimke. Malo bolje je že bilo, tako da sem uspela razvozlati uganko mega plataste plate in sem jo potem preplezala v prvem poskusu. Tokrat je Nico malo preklinjal, ker mu ni šlo, kot jaz v Castapiagnu zaradi pretankih prstov. Ja, v platkah je potrebno malo več gibljivosti, da se prilimaš vanje:-)

V smer se bova vrnila še enkrat, da z njo opraviva v enem dnevu, kot se spodobi:-)

A danes zjutraj je bilo spet vse pobeljeno..Ah ta zima!

Plezalci Slovenske vojske najboljši na svetu!

23.marec:V dolini Aoste od 20. do 25. marca potekajo 1. zimske Svetovne vojaške igre, kjer smo se med drugim pomerili tudi plezalci.

Zadnje dni v Courmayeurju sem imela občutek, da se je čas zavrtel nazaj. Spet je bilo treba pasti v tekmovalni ritem, izolacija, ogrevanje, ogled, vizualizacija, čakanje na nastop, neizogibna trema, vstop v dvorano, trenutki pod smerjo, umirjanje v prvih metrih, potem pa le še plezanje, do vrha oz. dokler roke in telo zdrži.

Prvi dan sem se z občutki še malo lovila, med plezanjem mi je srce razbijalo, kot ne vem kaj, v polfinalu je bilo že bolje, v finalu pa sem celo začela uživati:-) Pri dekletih je bilo prvo mesto že vnaprej rezervirano za Majo, jaz pa sem presenetljivo priplezala do srebrne kolajne, saj je Christina Schranz, močna mlada Avstrijka, ki je polfinalno smer z lahkoto priplezala do vrha, v finalu pozabila vpeti en komplet in so jo ustavili (tekma je pač tekma). A ni bilo vse tako lahko kot se mogoče zdi. Francozinja Marion mi je bila vedno tesno za petami, finalna smer pa je potekala čez ogromen previs, ki že od nekdaj ni moj najljubši stil plezanja, tako da sem morala iti »na vse ali nič«. Na koncu sem bila za plus boljša od Marion.

Klemen je imel več dela, saj je bilo kar 8 tekmovalcev iz svetovnega pokala, med njimi Mrazek, Crespi, Fischhuber, Dugit, Zardini. Zmaga je bila odločena šele v superfinalu in še to šele po pritožbi, saj je Kilian po »bližnjici« dotaknil isti oprimek, kot ga je Klemen po »pravi« poti.

Danes je po nekaj deževnih dneh v Courmayeurju posijalo sonce in gremo spet brez treme v skalo!



Climbing team from Slovenian Armed Froces World's best!

Leteča... S floridskega neba na umetno steno v Courmayeur

Spet sem leteča...a ne na tak način, kot sem bila na Floridi, od koder si lahko ogledate spodnje slikce."Kufri gor kufri dol". Še skoraj z ameriškim "jet leg-om" grem v četrtek spet na pot. Kam? Ne boste verjeli, a grem na TEKMO!! Po treh letih bom spet okusila "veselje" izolacijske cone, tremo pred vstopom v smer (upam, da ravno tisto pravo dozo), navijanje (iz dvoranje)...

V Courmayeurju bodo namreč od 20.-25. marca potekale 1. Svetovne zimske vojaške igre in plezanje bo del njih. Ne bomo sicer plezali po ledu, temveč v dvorani, na katero imam lepe spomine, saj sem tam leta hmmmm, kdaj že??? 1997!!!! prvič stala na stopničkah svetovnega pokala. Slovenske barve oz. športno enoto Slovenske vojske bosta zastopala še Maja Vidmar in Klemen Bečan. Kolajne zagotovljene! :-)

Moja pričakovanja? Nekaj dni še imam da po padalskem premoru pridem nazaj v formo, ki sem jo imela pred mesecem dni, ko sem na umetnih stenah v Franciji že imela dobre "plastičarske" občutke. Kaj pa bo to pomenilo rezultatsko, je pa odvisno od konkurence. Moj cilj je uživati in plezati sproščeno ter do zadnjih atomov moči. Sliši se kot obrabljena fraza, a je res.



Več o igrah si lahko preberete tukaj: http://www.cismvda.it

Kapniki in turne smučke

Mojstrana, 23. februar: Zadnje dva tedna v Franciji sta bila pestra! Po dveh dneh plezalnega počitka v Cahmonixu sva se z Nicolasom vrnila v Seynes, ki je bilo skoraj edino plezljivo plezališče na jugu Francije. Povsod naokoli, celo v Nici je namreč ful snežilo, v okolici Alesa pa je vladal le hud mraz, ki pa ga je sonce malo omililo. Preplezala sva še nekaj lepih linij, La colonne d'Hercule 8a+ (ponekod 8b), La 32 metres 8a+, Nico je uspel tudi v Dinozavrovi konkurenci, za odtenek težjem Brontozavru 8a+ (ponekod 8b), meni pa je peti plezalni dan zmanjkalo goriva in sem padla čisto čisto na vrhu, po 40 metrih, ko se kapnik že konča; kljub temu sem bila zelo zadovoljna, saj je spodnji del smeri zelo "na moč" in po prvem ogledu smeri nisem verjela, ali bom lahko prišla čez.

Zadnji teden je bil snežno obarvan. V družbi treh slovenskih! gorskih vodnikov (Tina di Batista, Uroš in Milan) sem preživela super lep turnosmučarski dan na Col des Chasseurs. Tomaž je pa medtem menjal plenice mali Uli:-)

Za konec sem opravila še s smerjo Trait d'union 8a v Bionnasayu, ki mi je kot dolg ostala med prejšnjim obiskom. 8ajke so tam kar precej zasoljene, tako da sem se morala zanjo kar precej potruditi! Še posebej, ker se je nad steno tajal sneg, ki je začel močiti oprimke na ključnem mestu. Smo jih posušili z gorilnikom!

Zdaj pa bom za 14 dni postavila plezalnike v kot (no, za vsak slučaj bodo v potovalki:-)) in si nadela padalo! Florida!!!!

Dinozaver!

Chamonix, 9. februar: Po dveh tednih v Sloveniji, ko sem v bistvu več plezala na Hrvaškem (Kompanj), sem ponovno v Franciji. Že mnogo let se tu počutim kot doma, zdaj ko sem našla še fanta, je to še bolj res.

Spet sva se iz mrzlega Chamonixa za nekaj dni odpravila proti jugu, kjer so naju na srečo pričakale suhe in s soncem obsijane skale. Zrak pa je bil kljub vsemu hladen, kar pomeni, da so bili pogoji za plezanje idealni.

Obiskala sva plezališči koder sem bila prvič pred 16 in zadnjič pred 12leti! Kako čas beži!!! Seynes in Claret sta idelana za hladne zimske dni, saj sta ves dan obsijana s soncem. Zadnji dan je bilo brez pretiravanja že prevroče in sem čakala na to da je sonce zašlo, preden sem se podala v smer.

Doma na steni imam sliko iz smeri Peggy la cochone 7c. Pred 16 leti je nisem uspela preplezati, a ker se spodobi, da smer, v kateri si slikan tudi preplezaš, sem se vanjo podala še enkrat. Je, šlo. Na pogled:-)

Druga smer, ki mi je leta burila domišljijo je Dinozaver 8a+. Spomnim se naslovnice ene izmed prvih številk Grimperja, na kateri je Robin Erbesfield na enkratnem kapniku. Takoj prvi dan, sem se podala vanj, naštudirat, kje je »dinozavrov rep« najboljši za prijem, potem pa je bilo potrebno kar nekaj potrpežljivosti, saj sta ga dve nočni nevihti zamočili in sem šla vanj šele po 4 dneh. Uspelo mi je šele v četrtem poskusu, a so bil potem občutki toliko bolj sladki. Lepo je zapustiti plezališče z njegovo najlepšo smerjo v žepu!



Claret imam v spominu kot plezališče, kjer je plezanje na pogled težko in kjer bi lahko proti vrhu dodali še kak sveder. Tokrat sva bila z Nicolasom v družbi popolnih lokalcev, ki so nama v Macau 8a povedali za vsak grif in stop, tako da je Nico smer flashal, jaz pa sem bila za njihov recept malo prekratka in sem morala najti svojo formulo. Zadnjih 10 metrov ni svedra, navijalo me je pa že tako, da so me vsi, z mano vred videli leteti čez ¾ stene. A padala bom konec meseca na Floridi, zato sem stisnila iz sebe vse in prisopihala do verige. Ufff!



Včeraj sem pa postavila svoj nov višinski rekord. Sicer precej turistične narave, z gondolo na vrh Aguille du Midija 3842m, a smučanje po drugi, bolj položni strani, Vallee Blanche, me je precej utrudilo. Bilo je pa kar kičasto lepo, brez oblačka, vse gore kot na dlani, najbolj pa so me pritegnile stene polne lepih granitnih poči. Nico vse pozna kot lasten žep in že sva delala načtre kaj vse bova preplezala tu poleti. Komaj čakam!

Plezalni centri gredo za med!

Že nekaj let se čudim, kako to, da v Sloveniji nismo sposobni zgraditi plezalnega centra, ki jih po tujini kar mrgoli. Res škoda, saj sem prepričana, da bi šel posel »kot za med«!

Slabo vreme me je prisililo, da sem več plezala na umetnih stenah. Tako sem obiskala Espace Vertical v Grenoblu, ki stoji v na zunaj zanemarjeni stari tovarniški zgradbi, noter pa je prav super stena, in na deževno nedeljsko popoldne je kar mrgolelo plezalcev, večinoma rekreativcev, nivoja 5c-7a.

Nekaj dni kasneje sem šla v Sain Julien de Genevois, kjer so 15m visoko steno, 1300m plezalne površine, postavili v sklopu novega modernega nakupovalno-rekreativnega centra; kot bi bila stena sredi City parka. http://www.vitamparc.com/fr/page/pr-sentation-d-taill-e-3Skozi steklo so nas opazovali radovedneži in gotovo se je marsikdo, ki je prišel le po nakupih, kasneje znašel tudi med pisanimi oprimki, ki sestavljajo kar 160 smeri težavnosti od 3a do 8c. Veliko je bilo tudi Aljoševih Lapisov, tako da sem se sploh počutila kot doma :-) http://www.lapisholds.com/

Tudi v Chamonixu, kjer imajo poleg vseh naravnih možnosti za plezanje, so tri dvorane z umetnimi stenami, Les Houches, ENSA in EMHM vedno zasedene... Je res tako težko zgraditi plezalni center?

Zdaj pa še malo naravo. Zadnje dni sem bila multišportnik! Odlične snežne razmere v Chamonixu so me zvabile na smuči. Najprej na tekaške, potem pa po dveh letih še na alpske. Dosegla sem tudi svoj višinski rekord (z gondolo), 3300m na Grand Montets. Kljub odlično urejenim progam, me je Nicolas odpeljal izven njih, malo po ledeniku, med razpokami po celem snegu..Noge sem imela kmalu čisto mehke, malo zaradi višine, malo zaradi smučarske nekondicije, tako da sem kasneje vijugala le še po »turističnih« progah. Razgled na najvišje vrhove Alp je bil enkraten in po dolgem času sem na smučeh res uživala.

Zadnje dva dni sem spet plezala v suhi in topli skali. A se mi ni bilo treba odpeljati prav daleč. V Chamonixu je bilo -13stopinj in le redko kdo bi verjel, da se je dalo le nekaj km stran na 1500m nadmorske višine plezati v kratkih rokavih! A je bilo res! Plezališče Bionnassay, malo nad Saint Gervaisom je idelano za zimsko plezanje! Le dostop je za športne plezalce malo nenavaden, saj je bilo treba 40min konkretno gaziti po strmem gozdu; palice, gojzarji in gamaše so obvezni, če je sneg trši, pa še dereze! Pod steno pa kot bi zamenjal letni čas. Le sneg in sveče, ki sem ter tja padejo z vrha stene te spomnijo na zimo. Po dolgem času sem spet plezala brez da bi mi zanohtalo in uspela v Superbrouillon 8a.

Deževno novoletno plezanje

Spet sem čisto za časom s svojimi novicami…

Z enim stavkom bi mesec december lahko opisala; slabo vreme in neutrudno iskanje suhih skal.

Začelo se je že v Sloveniji, ko me je Nicolas obiskal za 10 dni in mu nisem mogla pokazat niti Triglava, saj je bilo stalno vse zabasano. Plezala sva pa na umetnih stenah in trikrat Mišji peči. Sem ga opozorila, na zlizanost smeri, tako da mu je bila Miška všeč, sama pa sem bila kar šokirana kako zapacane in zlizane so smeri…Pogrešam dobro staro Miško izpred 10ih let.

Sledila je selitev v Francijo, kjer naj bi tri tedne plezala v plezališčih v okolici Carpentrasa, kjer bivajo Nicolasovi stari starši. Resda sva obiskala veliko plezališč, splezala pa praktično nič, ker je bilo vreme res katastrofalno slabo. Najprej je bilo ekstremno hladno, (-6 ni čisto normalno za Provanso), tako da mi je kljub soncu čisto zanohtalo. Je bilo pa lepo plezati v zasneženem Buouxu, ni kaj. Od tam imam tudi edine fotografije z modrim nebom v ozadju.

Snegu je sledila otoplitev in velike količine dežja, ki so »premočile« vsa plezališča s kapniki, tako da se je izbor precej zmanjšal. Tudi stene, ki so sicer pod streho in brez kapnikov, so bile neplezljive, saj so nase potegnile vlago in je bilo kot bi nekdo oprimke namazal z oljem.

Dvakrat sva tako v obupu končala dan na umetni steni; v Pertuisu in v Grenoblu. Res prav paše plezati po suhih oprimkih in na toplem:-)

Naj vam za zanimivost naštejem vsa plezališča, ki sva jih obiskala; to naj bi bila idelana mesta za zimsko plezanje, na jug obrnjene stene, z ne veliko kapniki:

Concluses, Saint Leger (Praniania), Dentelles de Montmirail (Clapis in Saint Christophe), Buoux, Lourmarin, Aiglun, Verdon (Pont Soleil, Labo, Licee, Paroie Rouge), Teillon, Gache.

Trenutno sem v Chamonixu, malo uživanja v zimskih športih in treninga na dobrih umetnih stenah!

Srecno 2010!

Vsem obiskovalcem moje strani zelim CVETOCE leto 2010!



P.S.

Kmalu napisem kaj vec novic o dezevno plezalnih dogodivscinah decembrske Francije.

Nekaj 8a-jk

Službene obveznosti v športni enoti Slovenske vojske so tiste, zaradi katerih sem se po skoraj mesecu plezanja z Nicolasom vrnila domov. Avtocesta se mi je veliko bolj vlekla, kot pa ko sem se vozila v Francijo:-)



Po vrnitvi nazaj na kontinent sva en teden plezala v Španiji; najprej sem potešila svojo padalsko žejo in 2x skočila v Empuriabravi. Sledil je Montgroniju je bilo prve dni čisto prevroče, tako da sva se zatekla v senco Tres ponta. Tam sta padli celo dve 8a jki na en dan (Mites modernes 8a in El Batec 8a+)! A oba sva bila mnenja, da smeri v Tres pontu nimajo pravega karakterja in sva se ob poslabšanju vremena vrnila v pisane kapnike Montgronyja. Najbolj markantna smer, Aromes de Montrgony 8a+ je bila tista, ki me je okupirala za dva dni, a sem morala Španijo zapustiti brez nje v žepu. Trikrat sem padla tik pod vrhom, ko sem imela šalco pred nosom! Res da sem splezala že veliko 8a+, a ta je res tako enkratna, da me je prav obsedla…



Malo sem se potolažila zadnja dva dni v St. Guilhemu (FR), kjer sem z zadnjimi močmi v drugem poskusu splezala Rouille jeunesse 8a+, prav tako smer z enkratnimi gibi oz. s karakterjem:-) Poleg tega pa še Faut que ca baigne 7c+ na flash in Destatification 8a v drugem poskusu.



Toliko o številkah in bolj uradnih plezalnih zadevah. Drugače je bilo pa vse skozi zaljubljene oči še veliko lepše:-)

Zaljubljeni road trip

Bom začela kar pri tistem, kar mi je v zadnjem mesecu najpomembneje – to da sem do ušes zaljubljena, da sem našla fanta, ki sem ga toliko časa iskala – Francoza, ki je enako zaljubljen v plezanje kot jaz.



Potem, ko sva z Nicolasom Potardom septembra plezal v Verdonu in nama je le malo zmanjkalo preplezati Ramirole ( 8a+/b, 8a, 8b, 8a+, 6c), sem le en teden zdržala doma. Ne le to, da sva si želela biti čim prej spet skupaj, tudi Ramirole sva hotela še enkrat poskusit. Tako da sem se spet usedla v avto in čez slabih 7 ur že bila v Cahmonixu, kjer sva začela malo daljši roadtrip po J Franciji, Španiji in Sardiniji.



V Verdonu so bile razmere že kar zimske, zjutraj je bilo konkretno zmrznjeno, kar je spremenilo tudi pogoje za plezanje v steni, ki je nikoli ne obsije sonce; zame je bilo čisto premraz, tako da sem se borila z zanohtnamimi prsti, Nicolasu je bilo pa super in mu je v dveh dneh uspelo prosto preplezati vse raztežaje Ramirole. Jaz pa sem začela verjeti, da jo pri 10 stopinjah več tudi lahko preplezam, saj sem padla tik pod »štantom« najtežjega 8b raztežaja.



Sledil je premik v tople kraje. V Siurano, kjer smo imeli srečanje Petzl Teama. Tokrat je bil namen izključno druženje in plezanje. Plezali smo v Margalefu in Siurani, zvečer pa nas je pogostil Toni Arbones v svojem kampu v Siurani, sledili so filmi »Petzlovcev«. Tokrat niso bili prisotni le plezalci, tako da smo spoznali tudi druge aktivnosti.



Skok na letalo in v slabi uri sva bila že na Sardiniji, v Algheru, kamor naju je povabil Maurizio Oviglia. Vsako leto v plezališču Roccadoria priredijo srečanje Acqua et roccia. Plezališče me je pozitivno presenetilo, smeri so dolge, raznolike, od »Manolovih« platk do previsov, ki spominjajo na Isili. Moja »naloga« je bila preplezati smer, ki so jo navrtali posebej zame. Najprej jo je bilo potrebno še malo očistiti, najti oprimke, v drugem poskusu sem padla malo pod vrhom skupaj s veliko »šalco« v rokah.. »First ascent » je tako pripadel Nicolasu, meni pa prva ponovitev. Smer sva ocenila s 7c+ in jo poimenovala Nicotina :-)



Zdaj naju gosti angleški plezalec, ki že nekaj let živi na Sardniji, Peter Harald. Pokazal nama je presej novih sektorjev v okolici Lotzaraia, ter priporočil vzpon na Punto Giradili. Izbrala sva smer Inteligenzza emotiva (280m, 8a (realno 7c). Ambient je prekrasen, razgled na Pedro lungo in obalo, sama smer naju pa ni najbolj navdušila, saj ves čas poteka po zelo ostri skali, ter se izogiba kapnikom :-)

Ramirole - čisto nora smer!

Slabe dva tedna sem spet preživela v Franciji, v Verdonu.



Julija, ko sem v sektorju Baume de Cavalieres plezala s Charlotte Duriff smer Papy que devers 8a, 7c, 8a, 7a, sem se zagledala v smer na desni, ki je vodila čez najhujše previse. Kakšna linija! Do smeri sem imela prav strahospoštovanje, še posebej zato, ker so veliki previsi moja šibka točka. A tam so bili tudi kapniki...



Verjetno v smer ne bi šla, če me ne bi vanjo zvabil soplezalec iz Chamonixa, Nicolas Potard, ki je bil ob slikah, ki sem mu jih poslala, čisto navdušen. Kljub temu, da se je smer obema zdela kar malo prevelik zalogaj, sva se odločila, da greva pogledat, če je tudi v resnici tak "bav-bav" kot zgleda od daleč.



Smer Ramirole http://www.chadurif.fr/topo/ramirole/La_Ramirole.pdf , je opremil kdo drug kot Bruno Clement - Graou in jo posvetil leta 2007 v plazu preminuli francoski plezalki Marie Laure Begihn (Ramirole je bil njen vzdevek).

Težavnost smeri je skladna z njeno previsno linijo; 8a+/b, 8a, 8b/+,8a+ in za razplezavanje še 6c. Še bolj pomemben podatek je ta, da se smer prevesi za okoli 60m!

Študiranje posameznih raztežajev je zato še bolj zahtevno, celodnevno visneje na varovališčih pa te dodatno utrudi.

Smeri sva se lotila taktično, napeljala sva tudi nekaj fiksnih vrvi, da sva do srednjih raztežajev prišla kolikor toliko sveža in z zadostno količino kože na blazinicah prstov. (smer ima dosedaj le dve ponovitvi, zato so kapniki še ostri in neusmiljeno "jedo" kožo).



Vsi raztežaji so Raztežaji z veliko začetnico, vsak ima svoj karakter. Drugi in četrti sta malo krajša a zato bolj jedrnata, prvi in tretji pa zahtevata ogromno mero vzdržljivosti v previsih.



V posameznih delih smeri sva preživela skupno 6 dni, mani je uspelo preplezati vse raztežaje, razen najtežjega, tretjega, ki me je dobesedno popolnoma izpil tako, da sem po padcu na dobrih dveh tretjinah komaj pribrcala do vrha. Nicolas je bil bližje uspehu, a tudi njemu ni uspelo. Oba sva se strinjala; treba se bo vrniti, medtem pa natrenirati malo vzdržljivosti v previsih!



Zadnji dan sva bila priča še enemu super dogodku, in sicer so preko stene skočili trije "BASE jumperji". Dva sta tam opravila svoj prvi skok, saj je stena zaradi previsnosti zelo "varna" za učenje.

Samo opazovanje me je napolnilo z adrenalinom, svoji želji preplezati Ramirole, pa sem dodala še eno; po vzponu skočiti z njenega vrha s padalom..



Da sva se malo spočila od Ramirolinih previsov, sva po nasvetu Graouja šla preplezat smer prav tako posvečeno Marie Laure, Voie pour Marie, 6b, 7b+, 7c+/8a, 7b. Bila je pravi užitek! Zaradi manjšega naklona sem se počutila prav lahkotno! Vse nama je uspelo preplezati na pogled oz flash.



Za zaključek le to: Verdon me je čisto začaral:-)

Dve kolajni za naše mladince v Valencu!

Včeraj je bilo športni dvorani v Valencu vroče! V dopoldanskem polfinalu smo imeli Slovenci 10 kandidatov, trije od njih so se uvrstili v finale. Nekateri ( Izidor Zupan, Jure Raztresen, Katja Kadič, Tamara Omerzel, Anja Šerbinek, Jernej Kruder in Gašper Pintar) so bili razočarani, a v tako močni konkurenci (60 in več v posamezni kategoriji), je že uvrstitev v polfinale uspeh.

Zvečer je najprej potekalo finale fantov. Jaz sem v izolacijski coni, kjer sem ostala z Ano, samo slišala, da je bilo vzdušje v dvorani enkratno, Francozi res zanjo narediti pravi šov! Upala sem, da je navdušeno ploskanje in navijanje namenjeno tudi dobremu plezanju naših dveh finalistov, Domna Škofica in Urbana Primožiča. Res je bilo tako. Domen je s sproščenim plezanjem prišel do zadnjih oprimkov in si priplezal srebrno kolajno! Urban pa je za malo zgrešil stopničke in v kategoriji kadetov, kjer je slavil Adam Ondra osvojil odlično 4. mesto.

Ob pol desetih zvečer so se na steno podala še dekleta. Slovence je zanimala predvsem desna smer, v katero je kot tretja vstopila Ana Ogrinc. Smer sicer ni bila postavljena najbolj posrečeno za gledalce, a se je izkazala za srečno smer za Ano. Na sredini je bil detajl, kjer je bilo treba iti na vse ali nič. Ana je dolgo časa oklevala, se navsezadnje zbrala in naredila gib, kmalu zatem pa ji je zmanjkalo moči. Za njo je bilo na vrsti še pet tekmovalk, ki so štele za večje favoritinje, a nobeni ni uspelo priti čez ključno mesto. Vsem nam se je kar smejalo, še najbolj pa Ani! Šele zadnji, Francozinji Charlotte Durif je uspelo priti višje, s tem je osvojila svoj peti naslov na mladinskih svetovnih prvenstvih, Ana pa svojo prvo kolajno z velikih tekmovanj!

Največ kolajn, (6), so osvojili Francozi, katerih selektor je Francois Legrand, sledili so jim Avstrijci (4), Slovenci pa smo skupaj z Nemci osvojili po dve. Sledijo Švicarji, Španci, Američani in Čehi s po eno kolajno.

Malo v zraku, malo v stenah in spet v Franciji

Zadnje dva tedna sta bila tako pestra, da spet ni bilo časa za pisanje novic. Prejle me je Simon (Margon) opozoril ,da na Facebook vedno kaj napišem, na svojo spletno stra pa nič. Facebook je pač bolj priročen.

Kratek povzetek:

Blizu Celovca so mi lokalci pokazali simpatično plezališče, Kraig, ki pa je na žalost uradno prepovedano, zato je do njega treba priti na skrivaj, da te domačini ne vidijo. Bila sem navdušena, saj je kamnina neke vrste peščenjak in v nekaterih smereh plezanje malo spominja na Ameriko. V drugem poskusu sem uspela v dveh 8a, Akzeptable Tagedosis in Tutu, prav tako tudi v poči z imenom 1941 7c+, ki sem jo med drugim obiskom preplezala tudi na tradicionalen način, se pravi, da sem namesto svedrovcev za varovanje uporabljala le Camalote. Res sem uživala!

Dneve počitka sem preživela v zraku, tokrat smo bili nad Bovcem. Med vožnjo z letalom smo uživali v prekrasnih razgednih na naše Alpe, potem pa še bolj med vragolijami v zraku.

Tik pred odhodom v Francijo sem v Warmbadu preplezala smer Prager Fruhling, eno redkih 8a+/b, ki so mi v tem plezališču še ostale. Pred leti sem jo enkrat že "pogledala", a mi ni bilo na detajlu nič jasno, zdaj sem jo pa malo bolj pogledala in našla eno luknjico, ki je rešila uganko.

V petek smo z mladinsko reprezentanco spet švignili čez Padsko nižino in pod Alpami v Francijo. Na največjo tekmo leta, svetovno mladinsko prvenstvo v Valencu. Dva dni smo plezali v skali, v Preslesu in Omblezu, se en dan kopali, danes naredili še zadnji trening, tokrat na umetni steni v Lyonu, katere lastnik je nekdaj uspešen francoski tekmovalec Francois Petit. Smeri so bile prave tekmovalne, mladinci so v dobri formi, tako da nestrpno pričakujemo tekmo, ki se začne v četrtek!

Promontana Intervju - V steni vedni spim na zunanji strani postelje

Na spodnji povezavi najdete Promontana Intervju:

http://www.gore-ljudje.net/novosti/47965/

Bogata galerija Pomlad-poletje 09

V galeriji Pomlad-poletje 09 si lahko ogledate fotoreportažo mojih dogodivščin!

Lepota ne pozna strahu - Bellezza non conosce paura

Po prihodu domov sem začela s plezanjem v stilu zadnjega francoskega tedna. V dolgih smereh. Včeraj sva z Italijanom Andreo Polom opravila prvo prosto ponovitev smeri La Bellezza non conosce paura,( 125m, 7c max, 7b obv.) v Monte Robonu blizu Selle Neveje.



Smer poteka po apencu izredne kvalitete, kompaktne plate z luknjicami in poličkami. Začne za z zasoljenim 7a+, sledita dva lepa 7a, za konec pa dva raztežaja 7c, kjer moraš zelo zaupati nogam in dobro opazovati kje so skriti oprimki. Vse razen zadnjega raztežaja mi je uspelo na pogled. V zadnjem sem se morala soočiti s strahom, saj so svedri precej narazen, bila sem navita, potrebno jebilo tvegati in poiskati oprimke še višje...a sem bolj mislila na padec in na to kako bom z ne še dobro rehabilitiranim gležnjem pribila v plato ali celo v Andrea. Ko sem letela, sem mislila le na nogo in vse se je v redu izšlo. Ko je raztežaj pred mano preplezal Andrea in sem vedela kje so oprimki, sem zbrala pogum, potegnila vrv ven in lepe zadnje metre smeri uspešno splezala naprej - la bellezza non conosce paura:-)

Nekaj novosti na strani

Moja spletna stran je stara že 9 let, in zaradi hitrega razvoja internetne tehnologije malo zastarela. Počasi jo bova, oz. jo bo Aleš Česen malo moderiziral. Kot prvo, bom lahko novičke opremila z več slikami, kamlu bodo sledile tudi druge spremembe. Tule prilagam nekaj slikc, ki se nanašajo na spodnjo novico.

Zadnji francoski teden je bil super!

Granit okoli Mont Blanca mi sicer ni bil namenjen, vsako popoldne so bile namreč nevihte, a na srečo je v Franciji še toliko drugih sten, da nisem ostala praznih rok.

Z Nicolasom Potardom sva šla namesto v načrtovani Petit Clocher du Portalet v apnenčaste stene pod Chamonixom, nad Clusom. Izbrala sva si smer Le grand bleau, 7c, 8a+, 7a+, 8a+, 7b+. Oba najtežja raztežaja sem preplezala v drugem poskusu, ostale pa na pogled oz. na fleš. Plezarija v tej steni mi je pisana na kožo, navpične plate z minimalnimi oprimki!

Sledil je premik proti jugu. Gledat master tekmo v Serre Chevalier. Iz tekmovalnih let mi je bila to najboljša tekma. Organizatorji so vedno znali narediti super vzdušje, stena s izvirnimi reliefi pa omogoča enkratne smeri, kjer mora plezalec pokazati veliko tehničnega znanja in iznajdljivosti in ne le moči (kot zdaj na večini tekem svetovnega pokala).

Tekmo sem si res želela ogledat, čutila sem, da bo posebna, ne le zato ker je zadnja! Nekaj je bilo v zraku že en teden pred tem, ko smo se z Asjo in Natalijo pogovarjale o njej. » Če prideš navijat, pa če zmagam, greva skupaj na počitnice v Club Med (zmagovalec dobi poleg denarne nagrade še počitnice za dve osebi)« , je rekla Natalija. Intuicija, ali kaj. Vedela sem, da bo zmagala, zato sem se res potrudila in prišla iz Chamonixa, čeprav je bilo potem tam lepo vreme.

Finalni večer mi bo ostal v ravno takem spominu kot tisti pred 7 leti, ko sem zmagala jaz. Samo ob spominu nanj, na vzdušje, na glasbo, mi gredo mravljinci. Vzdušje ko je Natalija plezala v superfinalni smeri je bilo nepozabno; vibracije občinstva, glasbe, ognjemeta in njeno sproščeno plezanje so jo kar nesle proti vrhu! Več na: http://www.natalijagros.si/novice.php?id=148

Po tekmi sem imela v planu, da se odpravim domov, a je med pogovorom z drugouvrščeno na mastru, Charlotte Durif, nastal nov spontani načrt. Odpravili sva se v Verdon plezat nove dolge smeri. Prvi dan sva šli v 3 raztežajno smer Tom, le tueur de slip, 8a+, 8a in 8a,desno od kapnika Tom et je ris, ki sem ga preplezala lani.Kljub temu, da nobeni ni uspelo preplezati vseh raztežajev brez padca, sva bili nad smerjo navdušeni! Drugi dan sva plezali v sektorju Ultime demence. Prav tako novo smer, ki nama jo je priporočil njen avtor, Bruno Clement- Graou. Papi qui devers, 8a, 7b+, 7c+, 6c. Poteka po sistemu zajed in poči, ki vodijo čez previsno steno. To je bila gotovo najbolj previsna večraztežajna smer, kar sem jih kdaj plezala! Nahrbtnik, za vodo, ki sva ga vlekli za sabo je vedno obvisel 15-20 metrov stran od stene! S Charlotte sva se v steni zelo ujeli, tako da sva s skupnimi močni prosto uspeli v vseh raztežajih; jaz sem očistila prah z oprimkov v 8a ter našla metode, ona pa je splezala! Ugotovili, da je težko dobiti soplezalko motivirano za plezanje dolgih smeri, kjer je potrebo vložiti malo več truda v sam dostop in manevriranje z vrvmi, tako da sva si rekli, da morava skupno plezanje ponoviti.

Foto: Thomas Durif

Francija - drugi dom

V Franciji se počutim kot doma. Že več kot mesec se potepam naokoli in mi ni prav nič dolgčas.

Kaj se je dogajalo po Roc Tripu? En teden sem preživela s mladinsko reprezentanco v Gorges du Tarnu, sledil je zadnji praktični del seminarja za jogo. Skupaj z okoli 180 kandidati za učitelja kundalini joge iz vse Evrope smo preživeli nepozaben teden pod Mont Aiguille J od Grenobla. Bilo je naporno, a duhovno bogato.

13. julija sem si šla ogledat finale tekme a svetovni pokal v Chamonixu, na katerega imam lepe tekmovalne spomine, saj sem tam pred 8 leti prvič stala na najvišji stopnički. Letos so bile smeri izredno težke, a to ni zmotilo Natalije, ki si je priplezala odlično drugo mesto.

Že dolgo sem si želela plezati v granitnih stenah nad Chamonixom, letos pripeljala s seboj vso opremo, a že 12 dni, kar sem v okolici, čakam na lepo vreme, ki ga ni. Tako da se moram zadovoljiti z plezališči. Trenutno smo Slovenci okupirali La Balme de Yenne; kar 11 nas je bilo!
Tekmovalno ekipo (Natalija, Asja, Klemen, Jure) zdaj čaka še Master v Serre Chevalierju, jaz bom pa še nekaj dni vzrtajala v upanji, da se nebo nad Chamonixom zjasni, če ne pa počasi nazaj proti Sloveniji…

Na sliki:počitek v Kiklopovem očesu v La Balmah. Foto: Natalija Gros

Hitre novice iz Francije

Že 12 dni sem v Franciji, ritem je zelo pester, časa za pisanje novic na internet ni veliko.

Prve dni sem preživela v Ceuzu, kjer junija še ni vrst pod smermi, tako da je bilo prav prijetno. Dan počitka sem izkoristila za padalstvo; enkratno je bilo opazovati Cezuze med prostim padom od zgoraj, vzporedno in malo niže...potem pa je že treba počasi odpreti padalo:-)

Sledila je selitev proti zahodu - v Millau na Petzl roc trip. Letos so nam pripravili drugačen izziv. 100m dolgo smer, težavnosti 7a+, 7b, 7c, ki smo jo morale preplezati v enem raztežaju. Ocene ne povedo vse težavnosti, saj je bila smer neplezana, tudi malo krušljiva in prašna. Meni jo je uspelo preplezati že v prvo, v zgornjem delu je bilo res težko, saj ni bilo sledu magnezija, vrv pa že pošteno težka. Porabila sem več kot uro! V naslednjih dveh dneh so smer uspele preplezati tudi Nina Caprez, Chloe Minoret, Lynn Hill in Florence Pinet.

Zdaj se bom pridružila naši mladinski reprezentanci, ki na pripravah v Gorge du Tarnu že dva dni uspešno vpenja vrhove težkih smeri.

Na sliki stolpa v Gorge de la Jonte, kjer smo plezali "Infinity Line".

Z vztrajnostjo nemogoče postane mogoče...

Mojstrana, 11. junij: V prejšnjih dveh dneh sem opravila z obema projektoma, ki sta burila mojo domišljijo zadnje dva tedna. Skupna lastnost obeh smeri je ta, da sta se mi zdeli ob prvem soočenju nemogoči zame. Gibi ali način plezanja, ki minikakor ne leži. Zato sem še toliko bolj vesela, da ju imam v žepu.

Prva je smer v avstrijskem plezališču Goltschach, kjer so smeri zaradi konglomeratne kamnine »luknjica pri luknjici«. Če temu dodam še velik previs ter umetne luknje (narejene na velikost fantov), dobim v eni smeri svoje najšibkejše točke. Točno taka je Duft der Frauen 8a. Poskušala sem jo že pred tremi ali štirimi leti, a ni šlo. Zdaj sem se bolj zagrizeno podala vanjo in tretji dan mi je po treh padcih takoj na vstopu v četrto le uspelo zgrizti do konca. Navijalo me je pa tako, kot že dolgo ne; skoraj bi padla z res velikih »šalc« tik pred koncem. Ocene smeri so res subjektivne. Jaz sem se morala potruditi bolj kot za kakšno 8b, nekaterim malo večjim fantom je pa smer le sprehod…

Druga »nemogoča« smer, s katero sem opravila včeraj pa se nahaja v Kojzi jami pri Postojni. Pred tremi tedni sem jo šla prvič »potipat« in na dveh mestih mi ni bilo čisto jasno, kako čez. Sem uporabila malo spretnosti tehničnega plezanja. Če sem za spodnji detajl vedela, da ga lahko nekako naredim, se mi je pa zgornji, ko se je treba »zbasat« čez strehco, zdel »vesolje«. A vseeno sem čez ene teden prišla nazaj, dan je bil občutno bolj hladen, grifi so držali in z malo razmisleka, kako se lotiti kajlanja pete in kako zanihati prosto nogo, je »vesolje« prišlo bližje, oprimek, ki je bil pred enim tednom tako daleč, sem zdaj držala.
Včeraj mi je na spodnjem detajlu »lokalec« Simon Margon pokazal še eno lažjo rešitev in v drugem poskusu mi je uspelo.

Tako se v Francijo, kjer bom preživela več kot mesec, odpravljam z dobrimi občutki…

Slike iz smeri nimam...na sliki smeri Life is for living 7b+ v Maltalatu. Foto: Gerhard Schaar

Top rope, granit, kos gibanice, samovarovanje, žimarjenje, padalska licenca, joga in še kaj

Mojstrana, 23. maj: Čeprav pri pisanju novic nisem tako pridna kot Natalija http://www.natalijagros.si, to še ne pomeni, da sem ta mesec lenarila.
Po Sardiniji sem še dva tedna plezala z varovanjem od zgoraj. Za to seveda rabiš nekoga, ki ti napelje vrv. Zahvalila bi se vsem »rope gun«-om, ki so mi omogočilo sproščeno plezanje!

Tri dni sem preživela v Maltatalu, kjer so bili pogoji v začetku maja odlični. Mnogi mislijo, da se v Maltalatu plezal le balvane in pozimi slapove, a je v tej dolini, 100 km od Mojstrane tudi veliko lepih smeri »na štrik«. Granit mi je obudil nostalgijo na Ameriko. S soplezalcem Gerhardom Schaarom sva dva dni plezala s svedrovci opremljene smeri, zadnji dan pa sva s tradicionalnim varovanjem preplezala 50m dolgo smer, katere zadnji, 8m dolg raztežaj, še ni bil preplezan prosto. Raztežaj je kot zelo pomanjšana The Great Roof v Nosu. V streho je Gerhard zaradi varnosti (zatiči in metulji niso dobro držali v ozki razpoki), zabil en klin, potem pa sva po kratkem študiju oba uspela preplezati ta del prosto. Poimenovala sva ga pa »Piece of gibanica«. Ocena 7b+. Za tiste, ki znate nemško, si lahko kaj več o tem preberete tukaj;http://www.gerhardschaar.com/?siid=1646&pagetype=&jid=SO&arid=11546#

Ko mi je bilo že zoprno klicati naokoli, kdo bi mi napeljeval top rope, sem se zagledala v Blaščevo skalo in pomislila, da bi lahko z vrha napeljala vrv in plezala varovana s prsnim žimarjem. Že čez eno uro sem visela v zraku, z razgledom na Triglav, Stenar, pod mano pa 80 metrov praznine. Res super občutki, ko si sam s steno.
Trening je tudi dober. Za ogrevanje sem steno enkrat prežimarila, da mi bo to opravilo, ko bom naslednjič v velikih stenah ne bo več tak napor, potem pa je sledilo plezanje. 80 metrov brez počitka, ocene pa 7b, 7c, 7c, 6b, 7b… Idealno za nabiranje vzdržljivosti, ki sem jo v začetku leta zgubila.

11. maja sem šla gleženj testirat še v padalske okoliščine. Letenje sem res pogrešala! Prosti pad me je zasvojil! Meni se na »padalski« dan cel dan smeji, pa še potem ko obujam spomine, se mi usta raztegnejo do ušes!
Tokrat sem iz zraka spoznavala okolico Slovenj Gradca. Z opornico na nogi sem brez strahu in bolečin tudi srečno pristala. 20. maja sem v Mariboru uspešno naredila tudi izpitni skok, tako da sem zdaj tudi uradno padalka!

Predzadnji del seminarja za jogo nam je postregel z mnogimi izzivi. Vesela sem, da smo zelo dobra, močna skupina. Skupinska energija ima velik pomen, še posebej pri vajah, kjer ti um govori, da določene vaje ne boš zmogel. A ko vidiš, da drugi vztrajajo, vztrajaš še ti in kar naenkrat ugotoviš, da ko se vdaš, ni več tako težko. Vsi smo kar nekajkrat šli čez svoje meje, odklopili glavo in se prepustili toku. Spoznavam, da je človek sposoben veliko več kot misli. A hkrati mi je zelo težko ustaviti misli; še posebej, ko smo eno jutro dobili presenečenje z nalogo 2,5 h meditacije. Če bi si kdo zapisoval moje notranje dvogovore v tem času, bi nastal dolg roman:-)

Zadnji teden sem se pri plezanju spet soočila s plezanjem naprej. Kljub temu, da vem, da še ne smem pasti, ker me noga še vedno boli (izkazalo se je, da ja bila poškodovana tudi ena od kit), mi je uspelo sproščeno plezati, v previsnih smereh tudi padati. Forma se počasi vrača, s tem tudi želja po plezanju težjih smeri.

Foto: V granitu Maltalala

Uspešne priprave mladinske reprezentance na Sardiniji

Mojstrana, 4. maj:
Prvomajske praznike sem skupaj s 13 člani mladinske reprezentance in selektorjem Borutom Kavzarjem preživela na Sardiniji.

Priprave so bile uspešne v vseh pogledih, saj smo plezali 7 dni od osmih, padlo je tudi nekaj osebnih rekor smo tudi imeli srečo, tako da smo se zadnji dan tudi kopali v morju.

"Bazni tabor" smo imeli v Cala Gonone, obiskali pa smo šest različnih plezališč; Cala Fuili, Cala Luna, Millenium, El Chorro, Noce Secca in Jerzu.
Stil plezanja je bil zato zelo raznolik, od 50 metrskih previsnih smeri po kapnikih v Milleniumu, kjer je Izidor Zupan preplezal Lion de Panshir 8b/b+, do tehnično zahtevnih platk v Jerzuju.

S selektorjem Borutom Kavzarjem, sva bila z dosežki, plezanjem in motivacijo mladih plezalcev zelo zadovoljna; tudi nad mojo jutranjo telovadbo se niso preveč pritoževali in so pridno delali pozdrav soncu, trebušnjake, sklece....

Kar se mojega plezanja tiče, sem večinoma (razen zelo previsnih smeri) plezala z varovanjem od zgoraj, ker gleženj še vedno ni v redu in si nisem upala tvegati, da bi si ga s kakšnim padcem še enkrat poškodovala. Od začetka me je zelo navijalo, ker sem na noge dala premalo teže in sem smeri bolj "ročkala", na koncu pa so se počasi vrnili pravi občutki in sem zbrala pogum za eno 8a, Il vecchio e il mare (Starec in morje).

Konkretnih ciljev za naslednje mesece nimam - jih bom delala sproti, glede na to kako se bo zdravil gleženj.

Na sliki: Ekipa s Sardinije (brez dveh članov)

Na Sardinijo!

Mojstrana, 22. april: Točno mesec dni od poškodbe gležnja so hitro minili, saj sem se zaposlila s stvarmi, za katere ponavadi ni časa. Kot je na primer manjša prenova in beljenje sobe, pospravljanje, branje..
Bolj za šalo kot zares sem dvakrat z gipsom tudi malo poplezala, saj mi je bilo ob lepem vremenu nemogoče zdržati brez skale. Sem spoznala koliko plezanja je v nogah! Brez dobre opore, se roke hitro utrudijo!

Zdaj sem že sen teden brez gipsa, a noga še ni dovolj utrjena za plezanje, zato nadaljujem s treningi na plezalni deski, ki so mi po treh tednih navsezadnje postali celo zabavni.

A zdaj res skalo že močno pogrešam, zato sem zelo vesela povabila selektorja mladinske reprezentance Boruta Kavzarja, da grem kot trener z mladinci na priprave na Sardinijo.
Otok, na katerega imam lepe spomine in prav gotovo se bo gleženj na morskem zraku hitreje pozdravil, mladince bom pa prosila za kakšen top rope:-)

Na sliki v smeri Poezija na Bohinjski Beli. Foto: Polona Juričinec

Predavanje ob otvoritvi umetne stene v Šmarnem pri Litiji

V soboto, 4. aprila bodo v Šmartnem pri Litiji otvorili novo veliko umetno steno.
Tisti, ki si želite steno stestirati, ste vabljeni tja že ob 16 uri, ko se začne dan odprtih vrat.

Ob 19 30 se bomo iz umetne stene preselili v ameriške in francoske stene. Ne čisto dobesedno. Med predavanjem z diapozitivi vam bom pokazala nekaj svojih plezalnih dogodivščin zadnjih dveh let.

Več o otvoritvi najdete na spodnji povezavi:
http://plezanjedpc.spaces.live.com/

Vabljeni!

Bel škorenj na nogi....

Mojstrana, 27.3. 2009: Moja spletna stran zadnje čase bolj spominja na bolniški list kot kaj drugega.

Kaj sem si tokrat pridelala? Če bi vam rekla, da sem za vikend v Vrsarju skakala s padalom, da je pihala burja in da imam zdaj gips na nogi, bi vsi pomislili, da sem imela kakšen trd pristanek. A ni bilo tako. Usoden je bil ljubljanski pločnik. Ko se s potovalkami hodila do avta, z glavo bila še delno v zraku delno na balvanih, ki sem jih nameravala iti plezat naslednji dan, se mi je kar naenkrat spodvil gleženj, me spreletela bolečina, in prva misel je bila, da tole verjetno ne bo dobro za balvaniranje pod Ljubeljem.

Gleženj se si že večkrat zvila, ponavadi na veliko bolj atraktiven način, kot na pločniku. Zato sem mislila, ta tale zvin ne bo nič resnega. A ko po 4 dneh vseh možnih terapij in obkladkov ni bilo nič bolje, mi je fizeoterapevtka Tatjana Mezeg svetovala, naj grem nogo slikat, saj sem mogoče poškodovala kost.

Prav je imela. Doktor mi je na sliki takoj pokazal razpoko v kosti. Menda imam premočne vezi in se niso strgale, so pa počile kost. Tako da imam zdaj na desni nogi za dobra dva tedna bel škorenj z visoko peto :-).

Torej, ne samo, da ne moram plezati balvanov, tudi plezanje v Taghiji (Maroko), kamor smo nameravali iti aprila je padlo v vodo, oz. z ljubljanskega pločnika.

Prejšnji teden sem se res že veselila, ko sem po operaciji kolena spet lahko normalno tekla, vračati se mi je začela tudi plezalna vzdržljivost,…zdaj pa me je »višja sila« (moja štorastost) spet ustavila. Treba se bo prilagoditi. Odlična priložnost, da začnem z opravljanjem domačih nalog, ki smo jih dobili na seminarju za učitelja joge, in mi zaradi neaktivnega značaja niso dišale - dolge sedeče meditacije. Za trmo pa malo visenja na plezani deski. Z utežjo na nogi.

Foto: Nada Čufar

Tom et je ris na 3. Festivalu gorniškega filma

Jutri, 17. marca se bo v Ljubljani in Damžalah začel že tretji Festival gorniškega filma, kjer bo med mnogimi zanimivimi filmi in predavanji predvajan tudi 17-minutni film o mojem vzponu v 60metrskem kapniku Tom et je ris v Verdonu.
Več o festivalu, filmih, predavateljih in programu si lahko preberete tukaj http://imffd.com
Vabljeni!

Florida

Mojstrana, 7. marec:V zadnjih letih je bilo razlog za moja potovanja vedno le plezanje. Tokrat pa sem se čez lužo odpravila zaradi padalstva. Zakaj Florida? Ker so tam pogoji za učenje in trening padalstva idealni. Imajo poceni vertovnik (»poceni« je v dragem padalskem športu zelo relativen termin – 1h = 700 USD) in dva zelo aktivna »drop zona«, Deland in Zaphyrhills kjer na možnost skoka ne čakaš dlje kot 45 minut. Predvsem pa je vreme v zimskem času padalcem veliko bolj prijazno kot v Sloveniji, kjer imajo padalci čez zimo mrtvo sezono.
Slovenska ekipa je bila obsežna, bilo nas je skoraj 30! Najprej smo 6 dni trenirali v vetrovniku v Orlandu potem tam pridobljeno znanje skušali prenesti na nebo nad De Landom.

Prve minute v vetrovniku so bile zelo smešne za gledalce; bila sem povsod, le na mestu ne. Še dobro, da je naokoli pleksi steklo, ki prepreči da te predaleč odnese. Kmalu sem dobila prave občutke za letenje in zadnje dni smo že delali skupinske like. V tunelu se res hitro in veliko naučiš, ker si lahko sproščen in ti ni treba gledati na višinomer in misliti na odpiranje padala ter ga potem še zlagati.

Treningi so bili kar resni, začenjali smo že ob 6ih zjutraj, naši inšrtuktorji pa so bili slovenski državni prvaki v 4 way skokih, ekipa Skydragons. Vsak dan smo kar nekaj ur preživeli v tunelu in kasneje ob videoanalizah. Gibi ki ti omogočajo premikanje po zraku so mi bili nekaj popolnoma novega, tako da so mojo glavo popolnoma zapolnili in v dveh tednih niti enkrat nisem pomislila na plezanje, kar se mi v 20ih letih še ni zgodilo.

Drugi del potovanja smo preživeli na letališču, »drop zonu« Deland. Ko enkrat na hrbet daš padalo, vse postane malo bolj resno kot v tunelu. Tu ni prostora za površnost in napake. Ne med skokom, ne med zlaganjem padala.

Že med prvim skokom sem začutila, da sem se v tunelu veliko naučila in da bolje obvladam svoje telo med prostim padom. Kasneje smo izvajali le še skupinske skoke in sestavljali razne like. Na sliki smo med poskusom sestavljanja »9way-a«. Jaz sem bila nekoliko prehitra in sem jim pobegnila proti zemlji, tako da me zaman iščete v krogu…

Skratka teh 14 dni je bil popolni plezalni odklop, zdaj pa spet preklapljam na plezalni »mode«

Foto: Sven Jseppi

Siurana – center plezalskega sveta

Mojstrana, 16. februar 2009: Se mi zdi, da je Siurana pozimi za plezalce to, kar je Ceuze poleti, Fontainebleu za bolderaše, Yosemite in Indian Creek za »trad« plezalce.

V dveh tednih, kar sem bila tam, sem praktično srečala cel svet. Plezalci iz Brazilije, Amerike (Beth Rodden, Emily Harrington), Avstralije, nekaj Japoncev, ogromno Evropejcev. Veliko je bilo tudi tekmovalcev (ekipa Rusov, Avstrijcev, Francozov…). In kar mi je najbolj všeč, zelo pogosto smo bila dekleta v večini. In ne kot tiste, ki varujejo in plezajo petke, ampak smo bile pogosto enakovredne in tudi boljše od fantov!
Z Mariono, Mali, Monico, Sophie, Chloe, Berto, Lupe...smo bile prav zabaven in uspešen "chicas team".

Lokalni plezalci so se pritoževali, da je zima letos res »inhumano« mrzla, a zame je bilo že to, da so temperature nad ničlo in da ni snega pravo poletje v primerjavi z Mojstrano. Resda se mi je kar nekajkrat pošteno zanohtalo in da se je bilo zaradi močnega vetra kdaj potrebno malo bolj čvrsto držati na steni, a bistvo je bilo, da se je dalo skoraj vsak dan plezati na soncu, še bolj pomembno pa mi je bilo to, da sem iz dneva v dan bolj pogumno stopala na desno nogo in na koncu že pozabila, da je bila pred enim mesecem operirana.

V Siurani smo največ plezali v klasičnem sektorju Can Piqui Puigi, saj je eden redkih, ki je v zavetju. Tako da je bilo kakšen dan kar v vrsti stati za določeno smer. Velika sprememba je bil dan, ko sem šla z Laurentom Triayom v nov sektor Montsanta, ki ga je opremil on. Poimenoval ga je po obliki. El Libro (knjiga), saj zgleda kot odprta knjiga. Dostopa do njega je slabo uro, smeri pa so zelo tehnične (za razliko od klasičnega Montsanta – Raco de misa in Margalefa, kjer v glavnem rabiš le biceps), navpične plate z luknjicami. Le redki so plezalci, ki se jim ob tako bogati ponudbi plezališč v okolici Siurane ljubi hoditi tja gor, zato so smeri brez belih sledi magnezija in s precej prahu. A ko z Lapis ščetko vse očistiš, je plezanje le še užitek!

Zadnji dan sem obiskala še slavni Montserrat nad Barcelono, ki ima ogromno ponudbo lahkih, težkih, kratkih in dolgih smeri.

V teh dveh tednih sem dobila zadostno »dozo« skale, da bom lahko nekaj časa zdržala brez plezanja. V petek se namreč odpravljam na Florido, učiti se padalske veščine!

Še nekaj smeri:
Na pogled:
Siouxie 7c+, Can piqui puigi, Siurana
Tanoka 7c+, Can piqui puigi, Siurana
???? 7c, El Libro, Montsant
Rush 7c, Montserrat

Z rdečo piko:
Acelera virtuoso 8a, Can piqui puigi, Siurana
Transilvania 8a, Margalef
Minimal techno 8a, Salt de la Reina Mora, Siurana

Na sliki: Na minimalnih oprimkih Acelere Virtuoso 8a. Foto: Laurent Triay

Ko v kolenu zaropota..

Mojstrana, 16. 1. - Že dober mesec je tega, ko sem v Celovcu na umetni steni, v previsu zasukala koleno in je v njem zaropotalo.

Bolečina me ni motila, bolj tisti zvok. Bilo je očitno, da se je poškodoval en trdi del kolena in da se ga ne bo dalo pozdraviti brez pomoči operacije. Po prvem pregledu je vse kazalo na meniskus, zdravnik je bil pripravljen takoj narediti artroskopijo, a ker to pomeni vsaj 2 tedna počitka oz. pazljivosti, jaz pa sem imela že kupljeno karto za v Turčijo, sem vse skupaj prestavila na januar.

Plezala sem lahko, le pri moji najljubši prvini, sukanju kolena sem bila omejena. Sem morala plezati bolj na moč, če pa te ni bilo dovolj, sem se prijela za komplet in šla naprej. Glavno da sem lahko plezala!

Včeraj sem imela priložnost spremljati svojo operacijo preko TV zaslona (omrtvičen sem imela le spodnji del telesa). Kot bi gledal Discovery channel:-). Dr. Silvester Tomaž mi je vse sproti tudi razlagal. Kaj je meniskus, kaj so križne vezi… Dobra ura anatomije. A je ne bi ponovila. Enkrat je dovolj. Ugotovil je, da je z meniskusom vse ok, je pa v sklepu prosto plaval deček hrustanca, ki se je odkrušil od pogačice. Ko je bilo vse očiščeno, pobrušeno, zašito, sem še 5 ur čakala, da sem začutila spodnji del telesa in to je bilo najhuje od vsega. Ko si tako nemočen!

Zdaj bo treba nekaj pazljivosti, da se razdraženo koleno pomiri in da se vse zaceli, a jaz sem optimist in sem si že kupila letalsko karto do Barcelone. V začetku februarja bom šla na obisk k Marioni Marti v Siurano.

Na sliki vidite plezališče Kompanj pri Buzetu, kjer smo prejšnji vikend, ko je bilo v Mojstrani -16, plezali v kratkih rokavih in se sončili.
Foto: Anja Bečan v smeri Grappaquelle 6c, foto Martina Čufar

S turškega sonca na domači mraz

Mojstrana, 2. 1. 2009 Nadaljevanje plezalnih počitnic v Turčiji je bilo prav prijetno, posijalo je sonce, tako da sem kar se da izkoristila veliko plezalno ponudbo plezališč v okolici Antalyje.

Zadnje 3 dni smo preživele ob morju, v plezališču Olympus. Kot z britvico odrezana stena Cenneta je impozantna, smeri precej tehnične, plezanje ob poslušanju valov pa pravi užitek, le oprimki so precej ostri, tako da je po dnevu plezanja, nujen dan počitka, ki smo ga izkoristile za ogled zgodovinskih znamenitosti tega področja.

In kot vedno, sem si na koncu rekla, da bo v Turčijo še treba priti. Tam me čaka še veliko plezalnih izzivov in na novo sklenjenih prijateljstev.

Tule še nekaj preplezanih smeri:
V drugem poskusu sem opravila z:
Colonist 8a+, Geyik Bayiri
Come as you are 8a+, Geyik Bayiri,
Milestone 8a, Geyik Bayiri,

Na pogled oz flash pa z:
Die another day 7c+, Olympos,np
Tenten konglomerada 7c, Geyik Bayiri, np
Elbe 7c , Geyik Bayiri,flash
Selaminaleykum 7c, Geyik Bayiri, flash



Na sliki v lepi smeri z grdim imenom, Profesional fuckers 7b+/c.
Foto: Yildirim Secmen

Božično novoletni prazniki v Turčiji

Geyik Bayiri, 23. 12. 2008 Spet bom pisala o vremenu, kot da ne bi bilo nič bolj pametnega za poročati, a kaj ko je vreme tako pogosto tisto, ki kroji plezalne dneve….

Po treh tednih slabega vremena sem pobegnila na jug, v Turčijo, kjer so obljubljali sonce. Tega sem si komaj še znala predstavljati.

O plezališču Geyik Bayiri sem slišala veliko dobrega, da je še bolje kot Kalymnos, da so ljudje prijazni in smeri skoraj 500.

Prvi plezalni dan nama je bilo vreme z Mariono Marti naklonjeno, tako da sva dodobra pregreli kosti na vročem soncu, za plezanje je bilo celo treba iskati senco. Nad smermi sva bili navdušeni! Kapniki, previsi, platke...

Potem pa je zgleda za nama prišlo vreme, ki sva mu hoteli pobegniti. Že četrti dan dežuje, do včeraj se je v previsih še dalo plezati, danes pa je tudi snežna meja tako blizu, da mi že ob misli na plezanje zmrznejo roke.

Za naslednje dni je napovedano sonce, tako da upam, da bova imeli priložnost uživati vsaj v nekaj odstotkih super lepih smeri.

Na sliki sektor Sarkit, 5 min hoje od kampa.

Leteti kot ptica

Mojstrana, 24.november:

Da ne boste mislili, da ste zašli na napačno spletno stran…Tokrat namreč ne bo govora o plezanju. Padalstvo je tisto, ki me je v zadnjih tednih popolnoma prevzelo!



Na začetku sem imela precej problemov, ko ni in ni šlo. V prostem padu nisem imela kontrole nad telesom in me je vrtelo, vrtelo, vrtelo…Sem že skoraj obupala. Kmalu se je pojavil še strah, saj ni prijetno kolovratiti po zraku brez kontrole. Ne vem, verjetno je ta strah podoben tistemu, ki ga imajo nekateri plezalci pred padcem. In sem se spomnila, kako jih vedno opogumljam, naj trenirajo prav to, si zamišljajo idealen let.... Zdaj sem bila v obratni vlogi. Ob spodbudah prijateljev, sem vztrajala najprej sem se znebila strahu, saj sem videla, da se kljub vrtenju, padalo varno odpre. Gledala sem posnetke padalcev, ki so padali idelano, delali zavoje, salte…In se vsakič naslednjič vrgla iz letala s čim manj mislimi v glavi. 21. skok je bil prelomen. Ko sem dobila končno hitrost (ene 180 km/h) me je spet začelo vrteti, a sem se ne vem kako ustavila. In letela naravnost! Kar vriskala sem od veselja (seveda ko sem enkrat odprla padalo, ker prej zaradi hitrosti ne moreš)!



Tudi vsi »sopadalci«, ki so mi pomagali preko krize so bili veseli zame. So rekli, da je to kot pri plavanju ali vožnji s kolesom; ko enkrat znaš ne pozabiš. In res je bil vsak naslednji skok vedno večji užitek. Ko sem začela kontrolirano delati obrate in še prevale. Tako dobro je biti spet začetnik v enem športu, ker se veseliš vsake malenkosti!



Včeraj je bil pa še posebej super padalski dan. Šli smo na Vrsar. Prvi skok s 4000m, kar pomeni da imam v zraku kako minuto časa za (začetniške) akrobacije, preden odprem padalo.



Razgled je bil enkraten; modro morje in otočki pod nami, v daljavi pa se je razločno videl Triglav. Vse to se je med prevali vrtelo okoli mene! Nepozabno!! Na spodnjem linku si lahko ogledate en filmček. Samo ne primerjati mojih figur s tistimi Irene Avbelj:-)

http://it.youtube.com/watch?v=m7AKTtYZ4uw

Deževno sneženi Maroko

Casablanca, 2. novembra
V desetih dneh, ki smo jih imeli na razpolago za plezanje v Maroku, smo uspeli splezati dve smeri (13 raztežajev) in nekaj balvanov. Najbolj smo se natrenirali v potrpežljivosti in gradnji podrtih cest. Prava anvantura!

Že na cesti do zadnje vasi pred 2in pol ur dolgo hojo do vasice Taghia, nas je ustavilo šest metrov podrte ceste, ki smo jo v slabi uri z rokami zasuli toliko, da je najeti Logan prišel čez. V Zaouija Ahanesal smo vso prtljago preložili na mule, tako da smo lahkotni uživali v hoji po divji pokrajini Maroškega Atlasa. Kmalu nas je začel zalivati dež, sten, ki nam jih je navdušeno opisoval domačin Johnatan, pa sploh nismo videli, ker so bile zavite v meglo. Turobno je bilo tudi vzdušje v »gitu«, kjer je bilo deset plezalcev, ki že cel teden niso mogli plezati zaradi dežja. Naslednji dan, ko so vsi ostali spakirali, smo izkoristili sončno dopoldne in šli v 250m steno, ki je najbližje vasi (Paroi de sources). Še sreča, da sva z Johnatanom izbrla najlažjo smer La reve de Aicha 6a+, saj naju je v zadnjih dveh raztežajih napralo, da mi je voda tekla za vrat in rokava, 6a+ pa je postala kar nekaj stopenj težja.
Dež je ponoči ponehal, veter je stene malo posušil, tako da smo se zjutraj podali v Paroi de la Cascade, do katere dostop ni tako kompliciran kot do nekaterih drugih sten. Zaradi dolgotrajnega dežja je reka močno narasla in otežila dostope. Fascinirali so me otroci domačinov, Berberi, ki so kot gamsi skakali s kamna na kamen, ki je so gledali iz hudournikov. Nam so enkrat pri prehodu pomagale mule, sicer sem se pa raje zmočila do stegen, kot preizkušala srečo v skakanju po mokrih skalah.
Taghija nudi veliko smeri, kjer moraš varovanje nameščati sam, a mi smo zaradi prihajajočih črnih oblakov raje izbrali s svedrovci opremljeno smer, Haben oder Sein, 250m 6b+, ki bi nam omogočila hiter sestop. Imeli smo srečo, obe navezi (Alex Chabot , Sam Bie ter Johnatan in jaz) sta uspeli priti na vrh suhi, napralo nas je le med sestopom.

Naslednji dan je naš razgled spremenil barve v belo. Stene so bile precej zasnežene, napoved za naslednje dni slaba. Ceste iz Zaouie proti »civilizaciji« v slabem stanju, tako da smo morali čimpre j na pot, sicer bi lahko za nekaj dni obtičali »sredi nikjer«. Ko smo prišli nazaj do avta, je bil le ta ločen od »glavne ceste« z 3m širokim in slabim metrom globokim jarkom. Po vasi smo nabrali deske, domačini so nam pomahali s krampom, tako da smo uspeli pobegniti čez 2600m visok prelaz še preden je zapadlo toliko snega, ki je onemogočil prehod. Ufff.! Spet smo imeli srečo!
Edino sončno popoldne, ki nam je bilo še naklonjeno, smo izkoristili za plezanje balvanov v Ouikamedenu nedaleč od najvišje gore Maroka Toubkal (4167m). Sledil je dež, sneg, veter…

Tole je bilo moje potovanje z najmanj plezanja, lahko bi rekla, da je bila ena izvidniška tura. Stene okoli Taghije so res privlačne, domačini prijazni, sveže pečen kruh zelo okusen, tako da se bo treba vrniti.

Na sliki: Zasnežene stene nad Taghijo. Foto: Sam Biè

Pariz, Casablanca

Casablanca, 25. oktober: Tokratno potovanje se je začelo nekoliko drugače kot ponavadi, ko se takoj podam v skale. In po dobrem tednu mestnega življenja sem že kar nestrpna, komaj čakam, da vidim in začutim stene nad Taghio v maroškem Atlasu.

Prejšnji vikend sem uživala ob gledanju Evropskega prvenstva v Parizu, kjer so slovenski plezalci več kot blesteli! Dve kolajni v težavnosti (Maja 2., Mina 3.), Natalijin naslov Evropske prvakinje v balvanskem plezanju, za povrh pa še zmaga v kombinaciji ter Klemenovo tretje mesto prav tako v kombinaciji...Lepše kot v sanjah! V tekmo sem se tako vživela, da sem začutila vse veselje in tudi razočaranja nekaterih. Ob slovenski himni, ki je dvakrat zadonela v ogromni dvorani Bercyja, so mi šli mravljinci po celem telesu. Natalijin uspeh sem doživela še globlje, ker se dobro poznava, in sem vedela za probleme, ki so jo v zadnjih mesecih na tekmah vlekli navzdol. Tisti večer je plezala kot bi lebdela!!! Več na http://www.natalijagros.si

Sledila sta dva dneva balvaniranja v Fontainebleauju. Ta gozd, posejan z balvani je idealen za odmik od norega mestnega življenja v Parizu. Slabo uro vožnje z vlakom in že si v drugem svetu, v tišini, na svežem zraku in neštetimi balvanskimi izzivi. Kljub temu, da raje plezam smeri, se v Font rada vračam.

Drugo poglavje mojega potovanja je Maroko. Sem sem prišla skupaj z Alexom Chabojem in Samom Biejem, v okviru Alexove »Clubs tour«.http://www.alexchabot.com Po večeru, kjer smo plezali skupaj z otroki iz Casablance in prikazali nekaj plezalnih filmov ter diapozitivov, sledi teden plezanje v dolgih smereh Taghije.

Foto: Sam Bie

11. memorial Janeza Jegliča-Johana

Mojstrana, 12. oktober: Včeraj se je v veliki steni v Ospu odvijal že 11. memorial Janeza Jegliča - Johana. Organizator, Silvo Karo, skoraj vsako leto poskrbi za kakšno presenečenje. Prvi memorial ne bil na umetni steni, vsi naslednji s naravnih plezališčih. V Mišji peči, Črnem Kalu, Ospu.
Že lani se je memorial preselil v veliko steno v Osp, kjer so fantje z varovanje mod zgoraj plezali smer Goba (6c, 7b, 6c+, 7b+, 7c), dekleta pa dve krajši smeri.

Letos smo se tudi dekleta imela enkratno priložnost, plezati večraztežajmo smer z varovanjem od zgoraj, brez vpenjanja ali izpenjanja. Res je užitek sam plezati! A potrebno je bilo biti hiter. 70 m dolga smer Try s Tržaško (7a+, 6c+,6b+) je v spodnjem delu tekoča, na vrhu pa se je vsem ustavilo v »zaguljenem« kaminu. Hitrostno plezanje ni ravno moja vrlina, a sem vseeno uspela za 28s premagati drugouvrščeno Lucijo Franko, tretja je bila Ana Ogrinc. Moj čas, 10 min 18s, je bil slabši od najhitrejših dveh fantov, Klemena Bečana (9 min 9s) in Mihe Škofa (9min 11s), ki sta v tem rekorden času preplezala 100 metrsko Gobo! Res sta plezala super hitro!

Obogatena galerija

Mojstrana, 7. 10. - V galeriji (poletje 08) si lahko ogledate nekaj utrinkov letošnjega aktivnega poletja.

Miha

Mojstrana, 5. oktober:
Ko sem slišala novico, da je Himalaja vzela še enega vrhunskega slovenskega alpinista, Miha Valiča, me je kar stisnilo. Ne Miha!!!

Tako fajn fant! Pred očmi se mi je prikazal z nasmehom na obrazu, ko sva se konec julija objela na vrhu Triglavske Stene po preplezani Sfingi. Ko so naju preganjale strele in sodra. A ni me bilo strah. Ob njem sem se vedno počutila varno. Ne le zaradi izkušenj, ki jih je imel kot gorski vodnik, temveč predvsem zaradi pozitivne energije in njegovega neumornega smisla za humor.

Vse vzpone, ki sva jih opravila skupaj je spremljal smeh. Tudi če ni šlo vse po načrtih. Ko je v Črni Burji v Ospu najprej zlomil sedež na varovališču, potem pa še več kot meter velik kapnik, se je delal norca iz svoje »nefrikovske« teže.

Občudovala sem njegovo vsestranskost in neumorno voljo in motivacijo za trening, ko si je zadal kak projekt. Pogum je potreben že, da si zastaviš tako visok cilj, kot si jih je zadajal on. In vse kar si je zadal, mu je tudi uspelo. Osvoijti 82 štiritisočakov v 102 dneh, prosto preplezati El Capitan (Freerider 7c/c+), Missing link 8b+, Vražjega Roberta 8b, za to je potrebno biti Miha.

Pred odpravo na Cho Oyu je šlo vse narobe. Težave z dokumenti so skoraj preprečile njihov odhod. Škoda, da se je tudi skozi biroktaske probleme znal prebiti na enak način kot čez težke smeri.

Mislim, da vsi, ki smo ga poznali, vemo, da je živel za gore, stene, smeri in da je gotovo vedel, da enkrat lahko tam tudi ostane. Zato sprejmimo njegovo izgubo s pogumom in močjo, kot jo je imel on.

Hvala Miha za vse zabavne trenutke v resnih smereh.

Filmček o smeri Tom et je ris v Verdonu

Na spletni strani Laurenta Triaya si lahko ogledate trailer o mojem vzponu v smeri Tom et je ris v Verdonu.
http://www.triaylaurent.com/page9.html

Kratek obisk Zakopanih

Prejšnji vikend sem preživela na Poljskem, v Zakopanih, kamor so me povabili organizatorji Festivala gorniškega filma. Imela sem predavanje o ameriških in mehiških dogodivščinah, naslednji dan pa so me odpeljali še v simpatično plezališče Jaroniec, kjer so nastale naslednje slike fotografa Adama Klimeka.
http://www.hybryda.pl/martina

Dolomitski Diamant

Mojstrana, 3.september

Plezala sem že po mnogih stenah po svetu, tiste, ki so le 3-4 ure oddaljene od mojega doma, pa so bile kar nekaj časa na čakalni listi. Dolomiti.
Veliko sem slišala in brala o njih. Največ o Treh Cinah in Marmoladi. Nekajkrat sem bila že na tem, da grem tja, pa jo je vedno zagodlo vreme. Tokrat se je le vse poklopilo. Našla (oz. me je on povabil) sem tudi idealnega soplezalca, Tržačana Erika Švaba, ki Dolomite pozna kot lasten žep (sedaj pripravlja tudi nov vodnih o Treh Cinah).

Ker je imel on ne ravno kompakten skale Treh Cin za nekaj časa dovolj, je izbral po njegovem mnenju predel Dolomitov z najkvalitetnejšo skalo, stolpe Meisules nad Val Gardeno (skupina Selle). Da pa ne bilo vse skupaj preveč »na izi«, sva šla v smer, ki še ni imela proste ponovitve in kjer je treba varovanje nameščati sproti. Slabih 300m dolgo smer Diamante.

Zatiče in metulje sem sicer navajena nameščati, a le v očitnih počeh granita ali peščenjaka. Ob pogledu na steno, ki sva jo nameravala preplezati pa sem bila malo zgubljena. Saj nikoli ne veš, kje boš lahko kaj namestil in kje točno poteka smer. Zato sem z veseljem vodstvo v navezi prepustila izkušenemu Eriku, ki si je za pas obesil nekaj kil opreme, tudi take, ki mi je bila španska vas in ki pride prav v luknjicah dolomita (tricam). Poteka smeri ni bilo lahko najti, saj so bili klini, kar jih je bilo, zelo skriti, magnezija prav nič (bila sva šele četrta naveza v smeri od leta 2005), po vrhu pa še malo prahu in lišajev. Tudi kot druga v navezi sem oprimke stiskala bolj kot bi jih bilo treba :-) Najtežji, še nepreplezan raztežaj, se ni izkazal za zelo težkega. Ko je Erik našel vse oprimke in najlažjo linijo malo levo od linije klinov, sem ga tudi jaz preplezala naprej (na fleš), za tem še Erik. Ocenila sva ga s 7a+. Do vrha je sledil še en raztežaj ocenjen z A1, ki pa prosto tudi ni bil težji od 7a.

Meni smer, kljub »nizki« oceni in dejstvu, da sem vse razen dveh raztežajev plezala kot druga v navezi, pomeni veliko, saj je to moja prva smer v Dolomitih in sem se seznanila z novim tipom skale in varovanja. Vem, da mi do tega, da bom take ali težje smeri plezala kot vodilna v navezi manjka še veliko izkušenj. Hvala Eriku, da mi je odprl svet novih plezalnih dimenz

Na sliki Erik v previsni steni Diamanta.

Tom et je ris – kapnik, ki mu ni videti konca

Verdon, 22. avgust:Kot pri Hotelu Supramonte (8b, 250m, ki sem jo splezala leta 2002), se je tudi pri tej smeri zgodba začela, ko sem v neki plezalni reviji videla sliko smeri. Zanimivo je, da je bil na obeh slikah plezalec Pietro Del Pra. A pozornosti mi ni pritegnil on, temveč enkratna linija smeri. Kapnik Tom et je ris 8b+ (besedna igra – Tom& Jerry) v Verdonu je z eno besedo: »WAW!!!« »Enkrat ga moram iti splezat«, sem si rekla. A nekako me pot med vsemi plezalnimi avanturami ni zanesla v Verdon, tako da sem na smer že malo pozabila.

Pred nekaj tedni sem dobila mail španske plezalke Marione Marti, s katero sva se lani v Španji super ujeli. Mail je šel nekako takole; »Martina, videla sem super fotografijo enega kapnika v Verdonu in bi ga šla res rada pogledat. Vem, da imaš rada kapnike. Bi šla z mano?«
Ni mi bilo treba dvakrat reči.

Malo me je skrbelo le to, da bova imeli le 4 dni časa, saj ona ni mogla priti v Veron pred 19. avgustom, jaz pa sem obljubila predavanje v Vratih 23. avgusta. Kakorkoli že, strinjali sva se, da se splača priti, tudi če smer le pogledava in poskusiva gibe. Imela sem še srečo s prevozom, saj sta se Graga Šeliga in Špela Šmid ravno za nekaj dni odpravljala v Ceuze in Verdon in sem s jima na hitro priključila.

Z Mariono je prišel tudi njen fant, Laurent Triay (www.triaylaurent.com), z namenom posneti smer za njegov nov filmček. Dodaten pritisk torej.

Večer pred našim projektom smo šli do Bruna Cementa – Graouja, ki je smer pred petimi leti opremil in prvi preplezal. Posvetil jo je svojemu sinu Tomu. Pozanimati smo se morali o dostopu, saj kljub temu, da je smer z desne strani kanjona več kot očitna – 60m rumeni kapnik, med mnogimi sivimi – dostop do njega ni lahek.

Po Graoujevih besedah naj bi hodili 45 min, a zgleda da je tempo lokalnega vodnika precej hiter; mi smo rabili 1h 15. V pomoč pri nošenju opreme – 100m statična vrv, veliko kompletov, plezalna vrv, veliko vode..– nam je bil turi Laurentov pes Mako, ki je v pasjem nahrbtniku nesel vrv.

Ko smo končno našli varovališče na robi stene, je napetost začela naraščati. Obe z Mariono je zanimalo, kako kapnik zgleda v resnici. Ko sva se spustili čez rob, mu ni bilo videti konca, saj je stena precej previsna. Ko sva enkrat »priabzajlali« do njegovega začetka, so obema oči kar žarele od navdušenja. Zdaj ga je treba še potipati. Najbolj sem se bala, da naju bo ustavil kak predolg gib, kot me je v El Ninu. A je šlo vse tekoče. Počasi od kompleta do kompleta (ki so vedno bolj narazen), sva šli proti vrhu. Začetek je kar konkreten, po malih poličkah, in roke so bile takoj trdo navite. Brez ogrevanja v 8b+….ni ravno prijazno za mišice. A motivacija naredi svoje.

Smer je res dolga, tako da se, ko sem bila enkrat na vrhu, začetka še spomnila nisem več. Koža na prstih je bila pa od zobčkov na kapniku vsa zluknjana. Pozno popoldne, ko je sonce nehalo pripekati, sva z varovanjem od zgoraj ponovili le zadnji del, kjer so tri delikatna tehnična mesta po malih oprimkih; ne tako grozno težko, a si nisem predstavljala, kako bo, ko bom prišla tja po 40 metrih plezanja.

Naslednji dan sem se zbudila z gorečo kožo na prstih in rahlo bolečino v komolcu. Začele so se dileme, ali naj grem danes še malo naštudirat gibe, ali naj tvegam in raje počijem, a potem mi za smer ostane le še en dan. No, sicer Verdon ni tako daleč, da se ne bi mogla vrniti…
Ko sem pogledala na datum in videla da smo naslednji dan 21. (moja srečna številka), je bilo dileme konec. Tudi Mariona je bila utrujena, tako da smo dan preživeli ob jezeru in gledali posnetke, da sva obudili spomin na cca 150 gibov.

Naslednje jutro je bilo čutiti prijetno napetost. Dostop smo opravili v tišini, vsak zatopljen v svoje misli. Bila sem dobro razpoložena, nisem razmišljala o uspehu ali neuspehu. Bolj me je zanimalo, kako zgleda, ko enkrat plezaš brez počivanja na kompletih. Do kam bom prišla? In koliko se da počiti na treh šalcah, ki prekinjajo potek kapnika?

Problem ogrevanja sva rešili tako, da me je Mariona spustila po smeri, vmes pa sem preplezala določene dele. Prvi del se mi je zdel težji kot zadnjič, 10 kompletov brez pavze, kombinacije gibov se skoraj nisem spomnila. Ko se je ogrela še Mariona, je šlo zares. Prvi pravi poskus. Sem se presenetila in čez prve težke gibe prišla kar lahkotno, a malo višje, tam kjer nisem točno vedela kako in kaj, sem obvisela v zraku. Marionin poskus tudi ni bil obetaven; počutila se je utrjeno, poleg tega je zaradi izpostavljenosti in velikih razdalj med kompleti plezala z zavoro. Ker je bilo sonce že blizu, sem si rekla, da grem zdaj do vrha, tudi če padem: da dobim sliko o težavnosti celotne smeri in o tem, ali imam možnosti da jo splezam.

Prvi gibi so šli tekoče, čez del kjer sem padla v prvo, sem se morala precej potruditi, a je zneslo, na šalco sem prišla s popolnoma trdimi podlahtmi, dvomila sem, da se lahko spočijem za naslednjih 40m, a spodbude Marione so mi vlile dodatne energije. Naslednjih 15 metrov, plezanje med dvema kapnikoma, ne je malo spominjalo na plezanje poči – ko je so gibi ves čas isti, le hitro je treba iti, da te ne pobere. Naslednja pavza ja bila malo manjša šalca, a sem našla dober položaj in se po parih minutah zbrala za nadaljevanje – prvi tehničen prehod, ko kapnika zmanjka. Res je bilo vse v glavi . Prsti so se odpirali, a sem se mirila in prepričevala, da lahko zdržim, hkrati pa bila zelo pozorna na noge, da sem nanje dala kar največ teže. Uff, za las je šlo. Spet na počitku, tokrat z kolenom. Takrat sem že začela razmišljati o uspehu-neuspehu. Po vseh preplezanih metrih in naporu, res nisem hotela pasti. Ne bi mogla še enega poskusa tisti dan, saj mi je iz blazinic že tekla kri.

Ko sem začela z zadnjim delom, sem k sreči pozabila na vse ostalo razen na gibe. Tik pod vrhom, na zadnjem detajlu je bil kritičen trenutek, ko je treba vpenjati sredi težkega giba. Vrv je tako visoko že težka, in v zadnjem trenutku sem jo spustila in raje nadaljevala s plezanjem. Saj ni velike razlike, če padeš 15 ali 20 m. Zadnji gibi so bili pravi užitek, z nasmehom do ušes! Kar nisem verjela, da sem preplezala to lepo linijo in tako hitro. Zgleda da je pošiljko sreče, ki je nisem dobila v El Ninu, dobila tu. Kar nekaj plezalcev jo je že poskušalo, a po podatkih Graouja jo je poleg njega uspelo preplezati le še dvema. Smer res zahteva veliko potrpežljivosti. Ko si že ves navit, vrha smeri pa še ne vidiš, lahko hitro obupaš. A kjer je volja, tam je pot.

Mariona ima še nekaj dni časa za smer. Upam, da ji uspe, da bo happy end popoln.

Foto: Laurent Triay

Obraz Sfinge

Mojstrana, 30 julij: Čeprav živim 10 km od Severne stene Triglava, jo pogosteje in raje občudujem iz doline, kot da bi se podala vanjo. Strahospoštovanje. Stena zahteva veliko izkušenj, zato sem se tiste parkrat, ko sem plezala v njej vanjo vedno podala z izkušenimi alpinisti. Leta 2000 sem Čopov steber in Raz mojstranških veveric splezala s Tomom Česnom. Večinoma kot druga v navezi, le najbolje varovane, se pravi najtežje raztežaje kot prva.

Kar nekaj let sem imela v glavi najbolj markantno smer Sfinge, Obraz Sfinge, a nekako ni bilo časa zanjo, pa še nekoga sem morala najti, ki bi me varno pripeljal do nje; Sfinga je namreč tik pod vrhom Triglavske stene, do nje je treba preplezati cca 800 metrov »lažjega« terena. Pred dvemi leti sva se z Mihom Valičem zmenila, da greva skupaj. In včeraj sva končno našla dan, ko naj bi bilo vse idealno; vreme, suha skala…

Izid je bil idealen,a razmere ne najbolj. Začela sva zgodaj zjutraj, ob 4 30 iz Vrat. Smer Črni pas je bila mokra, zato sva šla bolj desno po Jugovem stebru. Vreme je bilo sprva idealno, prvič me v Steni ni zeblo. A ko sva po nekaj urah prišla pod strmo Sfingo, so prišle megle in oblaki. »Nič hujšega ne bo, saj je bila napoved, da ne bo neviht«, sem se tolažila in se zbrala le na steno nad seboj. V prvem težjem raztežaju, VIII-, sem zbrala pogum in šla prvič kot prva v navezi. In počutila sem se prav dobro, nič strahu, tudi s krušljivo skalo sem se že sprijaznila. Ko sva bila pod slavno streho je začelo padati babje pšeno, potem še dež, a naju je k sreči ni preveč motilo, saj naju je varovala streha. Le skrbelo naju je kako bova prišla iz stene, ko bova enkrat čez.
Miha je šel v ključni raztežaj kot prvi, od klina do klina, naštudiral gibe in prišel nazaj. Potem sem bila na vrsti jaz; in Miha me je tako dobro usmerjal od grifa do grifa, da sem raztežaj preplezala kar v prvem poskusu! Ni bilo lahko, predvsem zato, ker ima raztežaj poleg ocene IX/IX+ še tako veliko odmevnost, ki mu da dodatno težo. Da je bilo vse še lepše, je potem v tretjem poskusu tudi Mihu uspelo. Sledila je dirka proti vrhu stene, saj je bilo vreme vse slabše. K sreči sva oba navajena plezanja po mokri skali, le grmenje in strele mi niso bile všeč. Ob 18 15 sva bila na vrhu, potem pa hiter sestop. Konec dober vse dobro. Aja, sem pozabila omenit, da se je začelo neobetavno; meni je s stene padla vrečka z magnezijem, Miha pa je izgubil en plezalnik (na srečo je imel sabo dva para).

Vesela sem, da nama je uspelo preplezati Sfingo na tak način, se pravi da sva v steno vstopila od spodaj in ne z vrha, kot je to naredila večina.

Zdaj mislim, da sem opravila z vsemi smermi v Severni Steni Triglava, ki sem si jih res želela preplezati in jo bom le še občudovala iz doline Vrat.

Več o vzponu si lahko preberete in ogledate na Mihovi strani: http://www.mihavalic.net/blog/?p=289

Petzl Roc Trip Zillertal

Mojstrana, 31. julij:Prejšnji teden so se krave po pašnikih Zillertala čudile od kod kar naenkrat toliko plezalcev…

Petzl Roc Trip se je iz Francije preselil v kar kičasto lepo avstrijsko dolino v bližini Innsbrucka. Prišla je res vsa plezalska smetana, »štrikarji« in »blazinarji« (naj prevedem; tisti ki smo plezali smeri in tisti, ki so plezali balvani), če naštejem le najbolj znane: Lynn Hill, Chris Sharma, Dave Graham, Charlotte Durif, Dani Andrada, Ben Moon, Jerome Meyer, Daniel Dulac, Anna Stohr…. Skratka prava druščina za pozitivno plezalno vzdušje.

Malo nam je nagajalo vreme; dež, dež in še enkrat dež, tako da smo imeli resne probleme najti suhe smeri. Gerhard Horhager, domačin, ki po skalah Zillertala pleza že od malih nog, ko je pasel krave, nam je pripravil nekaj lepih projektov, »ultimate routes«, smeri, ki naj bi jih naštudirali in preplezali, a narava ni dopustila da bi se jih lotili. Punce smo imele več sreče, smer Caramello 8b je bila suha. Malo vlažna, a plezljiva. Po dnevu študija je na sončen četrtek kar štirim uspelo; medsebojna motivacija res pomaga! Prva je s smerjo opravila Švicarka Nina Caprez, malo za njo še Charlotte Durif in jaz, Lynn Hill pa je skoraj odnehala, je rekla, da je preveč utrijena, ker je 8 dni zapored plezala v Arcu… A smo jo prepričale za še en poskus in uspelo ji je! Res jo je užitek gledati med plezanjem!

V soboto je bil na vrsti Flash Contest; dobili smo vpisni kartonček, kamor smo vpisovali smeri, ki smo jih tisti dan preplezali. Spet je bil največji detajl najti suhe smeri… Na flash preplezana Pepino Pilotino 7c+/8a mi je prinesla toliko točk, da sem zmagala pred Charlotte Durif in si prislužila lep lesen pokal v obliki krave!

Foto: S Charlotte Durif in lesenimi kravami. Foto: John Evans

Novi izziv - naučiti se padati:-)

18. julij: Zadnji tedni so bili več kot polni. Vodenje tabora za mlade plezalce v Kotečniku, takoj za tem v Arco trenirati mladinsko reprezentanco, ki se pripravlja na svetovno prvenstvo, ki bo konec avgusta v Sydneyu, ko pa sem bila končno doma, so bili dnevi razpeti med plezanjem in novim izzivom, ki sem si ga zadala - učenjem skakanja s padalom.

Kaj me je potegnilo v to? Že ko sem pred leti skočila s tandemom, sem si rekla, da bi bilo super če bi lahko skočila sama. Pa potem, ko sem v Ameriki stala na vrhu 1000metrske stene, gledala v dolino in si želela, da bi lahko skočila dol... Zavedam se, da je BASE nevaren in da ni nekaj, kar bi lahko počel tako mimogrede. Potrebuješ mnogo izkušenj. A nekje je treba začeti, zato sem se vpisala v tečaj padalstva v Lescah. Da bi videla, če je to sploh zame. In zaenkrat mi je enkratno. Prvič se je tudi zgodilo, da sem se odrekla plezalnemu dnevu, zaradi drugega športa.

Nisem pa pozabila na plezanje. V Arcu sem na pogled preplezala nekaj 7c in na flash neimenovano 8a v Piccolo Dallas, potem v "domačem" Warmbadu zelo hitro opravila z Freehand 8a/a+, prvič obiskala Kozjo jamo pri Postojni, kjer so mi smeri dale vetra in bila sem vesela da sem v drugem poskusu uspela v Rjavem Sršaju 7c. Potem sva se z Mihom Valičem podala v hribe, v Šite, kjer sva poskušala v Dass ist nicht kar tako, 7b 300m. Po premaganih mokrih raztežajih, ki so spominjali bolj na canyoning kot na plezanje, sva zaradi mraza obrnila tik pod vrhom...Se bo potrebno vrniti. Še enkrat sem spoznala, da naši hribi zahtevajo mnogo "kilometrine" da se v njih počutiš doma. Meni jo še manjka, saj si res ne upam plezati naprej. Imam občutek, da se mi bo vse pod rokami in nogami podrlo.

Naslednji teden bom preživela v Zillertalu, na že drugem letošnjem Petzl Roc Tripu.

Natural Games Millau

1. julij: Kaj si plezalec lahko še želi boljšega kot čez 40 novih smeri, opremljenih s kompleti, pod steno bar z osvežilnimi pijačami, sadjem in sveže pečenimi »pain sportif« - športnimi kruhki- za napolnitev energijskih zalog? Če temu dodamo še bistvo – množico navdušenih plezalcev vseh narodnosti, ki se medsebojno spodbujajo - potem vidite sliko štiridnevnega plezalnega praznika v bližini francoskega mesta Millau.

Tokratni Petzl Roc trip je potekal v okviru t.i. Natural Games – plezanju so se pridružili še drugi športi - kajak, kanu, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje – tako da je bilo doganja res pestro.

S Klemenom (Bečanom) sva se že tretjič udeležila srečanja v Millau. Tudi letos smo plezali v plazališču Boffi, smeri ki so nam jo organizatorji namenili kot »utlimate route«, pa so bile tokrat bolj začinjene – ne le po oceni, tudi zaradi neizprosne vročine, ki je pripekala vse 4 dni srečanja. Punce smo plezale smer, ki je bila narejena že pred dvemi leti in je že takrat pritegnila mojo pozornost z neverjetno linijo po ostrem razu. La Tete de Gondole 8c.

V Millau sem prišla v negotovosti, če bom sploh lahko plezala, saj sem imela prej tri tedne probleme s poškodbo oz. vnetjem rame (to je tako, če človek ne zna počivati:-)). S Klemenom sva imela super spremljevalno ekipo, maserki Anjo in Nastjo Davidovo, ki sta potolažili mojo ramo, tako da sem lahko spet normalno plezala in se brez strahu pred poškodbo podala v smer. Ta se je izkazala za trd oreh, saj so se vse težave skoncentrirane v zadnjih 6-7 metrih. Poleg tega je smer ves dan izpostavljena soncu. Vesela sem bila že, da sem uspela narediti vse gibe, celoten vzpon pa v štirih dneh plezanja brez počitka, ni bil realno dosegljiv. Kljub vsemu sem v smeri toliko uživala, da že razmišljam, kdaj se bom vrnila. Tudi nobeni drugi punci ni uspelo preplezati smeri, pri fantih pa je z njihovo »ultimate route«, prav tako težavnosti 8c, že v drugem poskusu opravil Adam Ondra, tik pred zdajci pa še Dani Andrada.

Ker sem hranila moči za ciljno smer in pazila na ramo, nisem plezala veliko v ostalih smereh. Na pogled sem uspela v Les fausses esperances 8a.

Kam naprej? Najprej v Kotečnik, kjer bom mlade v okviru plezalnega tabora KŠP poskušala motivirati za plezanje v skali, potem pa v Arco, na trening z mladinsko reprezentanco. Poletje bo pestro:-)

Na sliki v Tete de Gondole, foto: Sam Bie

PS: V galeriji so dodane slike s pomladanskega plezanja v Mehiki in Ameriki.

Razmišljanja

Mojstrana, 30. maj: Vse skupaj bo mogoče malo zmedeno, a sem tako polna vtisov, da jih moram zapisati:

Več kot dvomesečno potovanje, plezanje, spoznavanje zanimivih ljudi in kultur, razsežne pokrajine, nekaj dni po prihodu domov še tako močno živi v meni, da komaj dojemam, da sem v Sloveniji.

Ko gledam fotografijo El Capitana na steni v sobi, začutim veter, slišim bučanje slapu, petje ptic…; kot dan po vzponu čez Nos, ko sem poležavala na El Cap Meadows in gledala v steno. Vanjo lahko gledaš cel dan, pa ti ni dolgčas. Stena s srcem. Toliko zgodb nosi v sebi. Mojih spominov in dogodivščin o katerih sem slišala ali prebrala.

Verjetno nisem edina, ki je zaljubljena v Yosemite. Nekaj mora biti v zraku, da se toliko plezalcev tja vrača leto za letom, in jih stroga (in neumna) pravila Nacionalnega parka ne odvrnejo od tega. Vzdušje v Camp IV je res enkratno. Čeprav sem bila sama, se še zdaleč nisem počutila osamljeno. Med plezalci se vedno počutim domače, kot bi se že dolgo poznali, hitro se z vsemi razumem; govorimo isti jezik (smer, gib, grif…) in v nas gori ista strast. To je tisto, kar nas že v osnovi približa.

Plezalni navdušenci s celega sveta, združeni ob tabornem ognju, pogovori, smeh, tišina, ki govori sama. Energija ki teče v krogu in mi privabi nasmeh na usta. Toooollllk je dobr biti med plezalci!

Potem so tu balvani, ki me sicer ob prisotnosti velikih sten ne privlačijo toliko, a ko si v Camp IV in ko gredo zvečer vsi balvanirat, se ne moreš upreti. Stotine komarjev sicer malo teži, a vseeno je evening boulder session zabavna. Obvezno se konča pod Midnight Lightningom, kjer vsi poskušamo in skoraj nihče ne uspe priti do vrha tega najbolj znanega in največkrat poskušanjega (najbolj zlizanega) balvanskega problema na svetu. Vsak je deležen glasnih spodbud, ne glede na to a konča na prvem gibu ali na vrhu balvana. Ni pomembno kako dober si, glavno da uživaš v plezanju.

Prav gotovo bodo ostali spomini na tri naj smeri mojega potovanja; El Gigante, El Nino in Nos. A največji pečat dvomesečenga potepanja so dali ljudje. Zanimivo je, kako so mi prihajali nasproti, v pravem trenutku. V začetku, ko sem ostala brez soplezalca, sem se počutila malo neprijetno, izgubljeno. Še posebej, ker sem po naravi taka, da rada vse točno vnaprej načrtujem, kje in kdaj bom plezala. In ko sem imela občutek, da se vse podira, ko sem bila »pred slepo ulico labirinta«, so je naenkrat odprla nova vrata. Le prepustiti sem se morala toku, da me je odnesel skozi. Po »naključju« sem srečavala ljudi, ki so me veliko nauči o počeh in velikih stenah, potem tiste, ki sem jim imela priložnost prenesti svoje izkušnje.

Zanimiva anekdota; Me en malo smešen plezalec z avstrijskim naglasom začne spraševati o El Ninu, da bi ga šel rad splezat. Pred nekaj urami sem ga srečala nad smerjo Separate Reality (7a poč), ko se je pritoževal, da je nikakor ni mogel splezat, kar za Evropejce ni nič čudnega, a za nekoga, ki se podaja v El Cap, v eno od težjih smeri, vseeno nepričakovano. »Ne vem, mogoče se tale Avstrijec zaganja v pretežko smer«, sem si mislila, in mu povedala čisto vse o njej, skoraj do giba natančno, namerno pa sem velikokrat omenila, da so svedri, kjer so, zelo narazen, da je plezanje res tehnično, velikokrat malo adrenalinsko in da je vse skupaj velik zalogaj. No, ko si na koncu izmenjava maile, ugotovim, da človek mora vedeti, kaj je adrenalin in kako se pleza tehnično zahtevne plate; bil je namreč Hansjorg Auer, tisti ki je lani soliral Ribo v Marmoladi!

Pa še ena; ko se je moral »petelinček« Alex Chabot, svetovni prvak, zmagovalec mnogih tekem svetovnega pokala in plezalec z nekaj 9aji, sprijazniti s tem, da ne more oz. ne zna preplezati poči 5.10. Obviseti v 6a! Šok! Jaz sem se samo smejala. Prava šola za vzvišenega francoskega plezalca. Sem ga potolažila, da smo imeli vsi Evropejci podobne probleme, in da bo po nekaj dneh bolje. Le sprejeti je treba, da tudi če plezaš 9a, nisi vsemogočen. Že drugi dan je postal Alex izpred osmih let (pred vsemi uspehi), preprost in pripravljen za učenje osnovnih lekcij. Seveda je hitro napredoval in za konec svojega kratkega potovanja v Ameriki skoraj prosto preplezal Nos.

Še nekaj o El Ninu. Smer, ki je v moji glavi že več let. Smer, ki me je veliko naučila. Ne samo o tehniki vlečenja prasic in o premagovanju nemogočih dolgih gibov.

Seveda mi je bil cilj preplezati jo prosto. A to ni bilo bistvo mojega drugega poskusa v smeri. Ko sem bila v njen prvič, so se mi trije odseki zdeli nemogoči. Bila sem premajhna. Granit je neusmiljen. Če grifa ni, ga ni. V apnencu pogosto najdeš kaj za pomoč, v granitu je med oprimki vse ravno kot zid. A želela sem si preživeti več časa na teh nemogočih odsekih in najti rešitev. Bil bi že mali čudež, če bi rešila vse. V steno sem šla s filozofijo; »Če mi bo uspelo najti rešitev bo super, če ne, bom pa vedela, da sem poskušala vse in bom tudi zadovoljna«.

Med plezanjem sem doživela več, jaz jim rečem kar »magic moments«. Ko si tako na meji, da skoraj že padaš, se vdaš v usodo, potem pa čudežno ostaneš na steni, najdeš rešitev, zadržiš grif. El Nino me mora imeti rad, da me je tolikokrat zadržal na sebi. Že ko sem prvi dan preplezala tri 5.13 zapored, sem bila tako vesela, da je težko opisati. Čez nekaj dni sem že obupala nad M&M flake, pa si rečem ,«še enkrat probam potem pa neham«, ker se mi je Josh že smilil, ko me je tako vztrajno varoval. In med tem zadnjim poskusom, se mi "po naključju" prsti zataknejo za lusko in tako ustavijo nihaj, ki ga nisem mogla zadržati. Rešitev! In potem uspešen poskus po enem Power Baru in pol ure počitka.

Naslednji dan v Royal Archu, sem ravno tako tik pred zdajci dešifrirala prvi dolg gib, naslednji pa ni šel. Bil je dolg in še na moč. Povrhu pa še gib, s katerim imam vedno probleme; ko je treba dati eno nogo zelo visoko in se nanjo usesti, hkrati pa potiskati z nasprotno roko. Zato ne iščem izgovorov, da sem premajhna. Če bi bila 5 cm večja, bi bilo vsekakor lažje, a se ne bi zavedala svoje šibke točke, kar je včasih bolj pomembno od uspeha. Tako da sem ta raztežaj dojela kot posebno lekcijo, hkrati pa mi neuspeh ni pokvaril veselja na vrhu smeri.

Dnevi v steni so naporni. Tako naporni, da sem se spraševala, kdo me je silil v smer. Josh, ki je bil v dolini ves čas zgovoren, je bil čudno tiho. Sem si mislila, da mu je gotovo žal, da je šel z mano garat v steno. Plezanja je v primerjavi z ostalimi stvarmi res malo. Res ni noben užitek vleči vrvi in prasice gor po steni. Visenje v pasu na večinoma visečih varovališčih, in ko bi šel rad spat, moraš najprej postaviti porta ledge, vse 100x preveriti, če je pripeto…Edini užitkarski trenutek je, ko ležiš na ledgu, gledaš v zvezde nad sabo in lučke ostalih navez v steni. A zjutraj bo spet treba ene 2 h dela da se vse pospravi nazaj v prasice in greš naprej… Ja, vse kar sem si želela je bilo, da bi bila čimprej spet na tleh….A ko sem čez nekaj dni ležala pod steno, sem si želela biti spet v njej:-) Neumorna želja:-)

In ko sem Joshu povedala o svoji ideji, da bi šla čez Nos v enem dnevu, je bil takoj za. To mi je bila potrditev, da mu v El Ninu ni bilo preveč mučno, da se je le soočal s svojimi mejami, tako kot jaz in da je bil preutrujen da bi veliko govoril.

Sem lahko srečna, da sem »po naključju« naletela nanj, saj je bil super sopezalec, ki je našel spodbudne in zabavne besede v pravem trenutku. Pozitivno vzdušje je med večdnevnim vzponom še kako pomembno. To sem spoznala v Mehiki,v El Gigantu, kjer je bilo vzdušje zaradi Nicolasove poškodbe bolj kot ne moreče. Lepi raztežaji so tako izgubili del svojega sijaja. Nasprotno pa napori in težke prasice postanejo lažje, če se ob tem smejiš in se medsebojno spodbujaš. Kar nama je z Joshom super uspevalo.

Po vrnitvi iz El Nina, so me spraševali, kdaj bom šla nazaj. Dvakrat je bilo dovolj. Sem doživela veliko »magic moments«, dvomim, da bi mi jih tudi v tretje ponudil toliko.

Pa še toliko sten je po svetu, ki bi jih rada odkrila!

»Ogenj pod nogami zagori in duša postane nomad, veter mi na čelo nosi hlad…..« Neisha

Čez slavni Nos

Yosemite, 22. maj:

V Yosemitih sem v zadnjem letu splezala večino najbolj znanih smeri, kot so Regular route v Half Domu, Astroman, Steck-Salathe, Rostrum, Separate Reality, Serenity Crack&Sons of Yesterdey. Manjkala je najbolj oblegana smer v »Dolini«. Nos.

Ker ne vem kdaj, če sploh še kdaj, se bom vrnila v Yosemite, sem si rekla, da moram videti, kaj je tako privlačnega na Nosu. Smer je vskakor nekaj posebnega že zaradi svoje linije, po razu El Capitana (na sliki) ter zaradi pestre zgodovine.

Da bi se izognila napornemu vlečenju prasic, sva se z Joshom odločila za poskus v enem dnevu. To pomeni, da moraš plezati kar se da hitro in da ni časa za prosto plezanje. Ko ne gre, si pomagaš s tehničnim plezanjem. Z Joshom sva smer razdelila na 4 dele; vsak je naprej plezal dva sklopa po 8 raztežajev, drugi je žimaril. Tako da je imel vsak cca 500 m plezanja in 500m žimarjanja.

Od začetka je šlo kar hitro, v drugi polovici, kjer so raztežaji težji, se je najin tempo upočasnil, tako da sva bila čez 32 raztežajev dolgo smer v 18 urah.

Najbolj me je impresionirala The Great Roof, ki je res ogromna! Šele ko si enkrat v smeri, spoznaš kako velik dosežek je splezati Nos v enem dnevu popolnoma prosto (kar je uspelo Lynn Hill in Tommyju Caldwellu), niti pod razno mi pa ni jasno kako sta brata Huber zmogla smer v 2h in 45 min!

El Niño – trije gibi in mokra dva metra do popolnosti

Yosemite, 17. maj

Po petih dneh »višinskih del« v steni El Capitana sem spet na trdih tleh. Smer El Niño, ki je bila moj glavni cilj tokratnega obiska »Doline« (Američani Yosemite imenujejo preprosto The Valley), je že drugič za mano. Do popolne proste ponovitve so mi zmanjkali trije raztežaji, bolj natančno en gib v 15. raztežaju (Royal Arch 5.13c/8a+), dva giba v 20. raztežaju (Black Cave 5.13b/8a), ter 27. raztežaj, katerega lažja varianta (5.13a/7c+) je bila mokra, zato sem na AO preplezala originalno linijo, ki je zaradi odlomljenega oprimka zdaj namesto 5.12c (7b+) 5.14a (8b).


Toliko o številkah, ki še zdaleč ne prikažejo vseh dimenzij El Niña. Poleg raztežajev, ki so vsi po vrsti resni, je eden od največjih detajlov smeri dvigovanje transportnih vreč oz. »prasic« čez smer, ki vijuga levo desno in zahteva še dodatne vrvne manevre.

Dober teden je trajalo, da sem pripravila vse potrebno za končni vzpon v smeri. Pod steno sem postopoma nosila zaloge vode (50l), kompletirala opremo (porta ledge, prasice, prenosno stranišče….) in najpomembneje, morala sem najti soplezalca.

Za smer sem motivirala Joshua Cooka iz Colorada, s katerim sem plezala že v Indian Creeku. Najprej sva šla v prve težke raztežaje, ki so tik nad tlemi (3. 4. in 5.). Ker sem imela smer v glavi vse od oktobra, mi je uspelo vse tri (8a, 7c+ in 8a+) splezati v prvem poskusu; bilo je težko, ker ni bilo sledu magnezija in sem bila na čase kar zgubljena. Na vrhu sva fiksirala vrv, po kateri sva čez dva dni začela petdnevni vzpon čez steno. V »lažjih« (manj kot 5.13) raztežajih sva se izmenjevala v vodstvu, ostale sem naprej plezala jaz. Drugi dan sem uspešno rešila uganko dolgih gibov M&M flake 7c+, ki je lani nisem uspela splezati.

Tretji dan sem se morala soočiti z dejstvom, da ne bo šlo prosto čez celo smer. Raztežaj Royal Arch je začinjen z dvema dolgima giboma; po slabi uri sem naredila prvega, drugi pa ni šel. Začuda mi ni bilo težko iti naprej brez preplezanega raztežaja; ko si enkrat v steni postane hitrost napredovanja ključnega pomena; en gib gor ali dol, glavno da bova čez nekaj dni iz stene.

Prvi raztežaj tretjega dne je bil zelo previsen Black Cave 8a. Ne najbolj primeren za zgodnje jutranje ure, čeprav me je pospravljanje porta ledga na visečem varovališču dodobra ogrelo. Križni gib na robu previsa, ki mi je delal težave lani, ni postal nič lažji:-) Sem se morala s pomočjo »friendov« potegniti čez.

Nadaljevanje smeri mi bo ostalo najbolj v spominu po vlečenju prasic levo in desno če steno. Obema so že prav presedale, res poberejo ogromno energije in časa, tako da sem bila vesela vsakega trenutka, ko sem lahko po vseh vrvnih manevrih, dvigovanju in žimarjenju zaplezala v naslednji raztežaj. A prasice so sestavni del, nujno zlo plezanja dolgih smeri. Nekakšen začaran krog - če želiš plezati več dni, da si spočit za težke raztežaje, so prasice toliko težje, in ti poberejo več energije. Če pa vzameš manj hrane in vode, pa si prisiljen plezati hitro, kar onemogoča dolgotrajno študiranje smeri.

Po eni strani me zanima, kako težki bi se mi zdelo posamezni raztežaji, če bi vse ostalo delo opravljal nekdo drug namesto mene. Po drugi pa vem, da na vrhu smeri, tudi če bi celo preplezala prosto, ne bi bila tako zadovoljna, kot sem bila sedaj. Ko je vzklik veselja na vrhu prišel sam od sebe, iz srca! Trije nepopolni raztežaji ostajajo v senci zadovoljstva, da nama je uspelo priti čez steno.

Na sliki: v enem od redkih lažjih raztežajev El Nina, prasice čakajo v ozadju. Foto; Joshua Cook

Vrnitev v »šolske klopi«

Moab, 17.4. Drugi del moje plezalne turneje je namenjen učenju plezanja poči. Vrnila sem se tja, kjer sem se lani začela seznanjati s to zvrstjo plezanja, v Indian Creek (Utah).

Preden sem prišla do tja, se je precej dogajalo v organizacijskem vidiku potovanja. Nicolas je zaradi poškodovane rame odpotoval nazaj v Francijo, tako da sem se morala malo znajti, kako potovati brez avta (rent-a-car za eno osebo je vsekakor predrag) in plezati brez stalnega soplezalca. A sem hitro ugotovila, da to v Ameriki ni težko. Prijatelji, ki sem jih spoznala lani (ali pa v letih pred tem) so mi pomagali, spoznala in plezala sem še s celo vrsto plezalcev, ki jih je v tem obdobju v Indian Creeku res veliko.

Zelo vesela sem bila ob spoznanju, da sem se v zadnjem letu naučila kar nekaj o plezanju poči. Moj prvi cilj je namreč bil, preplezati smeri, 5. 10ke (6a), v katerih sem lani nemočno visela (npr. klasiko, Incredible handcrack). To mi je uspelo. Ne samo to, še celo uživala sem v njih, kar v počeh ni samo po sebi umevno. Potem sem se podala v malo težje, 5.11 in 5.12. Vesela sem bila, da sem imela priložnost en dan plezati s Katie Brown (s katero sva pred 10 leti skupaj tekmovali), ki obvlada poči in me je naučila nekaj o tehniki ringlocksov (ko zatlačiš v 3-4 cm široko poč palec, nanj položiš kazalec in sredinec potem zasučeš navznoter), ki mi poleg offwidthov dela največ težav. Občutek počasi dobivam, a še vedno nisem uspela v nobeni smeri te širine. Seveda obstaja »evropska« rešitev zanje, oporno plezanje (laybacking), a to te ne pripelje daleč, poleg tega pa je zelo težko nameščati varovanje.

Zaenkrat nabiram kilometre, oz. milje, a več kot šest smeri na dan ne zmorem. Plezanje poči je telesno veliko bolj naporno kot »normalno« plezanje, še navija na drugačen način:-)

Vesela sem bila za svojo prvo 5.12b (7b) poč na pogled, The Broken Tooth. Sledijo Polygrip 5 .11+ Coyne Crack 5 .11+, Layway plan 5. 11+, vesela sem tudi za vse brezskrbne padce, oz. dobro nameščene Camalote, ki so me zadržali.

Na sliki s smeri Layway plan 5. 11+

El Gigante

Plezanje v Mehiki je bilo nepozabno, več o El Gigantu si lahko preberete v prilogi (1,6MB).

Spet cez luzo!

21. marec - Zadnja dva tedna , ki sem ju prezivela doma, sta bila naporna. Na nacin, ki ga nisem vajena. Zakljucni del seminarja za trenerje, ki sem ga vodila od novembra, mi je vzel veliko casa in energije, poleg tega je bilo potrebno organizirati vse potrebno za vec kot dvomesecno plezalno avanturo po Mehiki in Severni Ameriki. Vmes se malo plezanja in tako so dnevi bezali kot minute.
Zdaj sem prav vesela, da mi nekaj casa ne bo treba prizgati racunalnika in da telefon ne bo delal. Prve tri tedne bom plezala v Mehiki v Nacionalnem parku Basaseachi, ki ga krasi tud 900 m stena El Gigante.
Vse sicer ne gre po nacrtih; saj se je soplezalec Nicolas Kalisz pred dvemi tedni poskodoval ramo. Oba upava, da so terapije, ki jih je imel zadnje dni pred odhodom pomagale in da se bova lahko podala v steno.
O mehiskih plezalskih dogodivscinah bom porocala cez tri tedne.Zdaj pa odklop.....

Nice climbing

Mojstrana, 3.3. 3008: Glavni namen plezanja v okolici Nice je bil spoznati se z Nicolasom Kaliszom, s katerim bi morala že lani skupaj plezati v Ameriki, a se je potem poškodoval. Poleti sem dobila njegov mail, če bi šla z njim v Mehiko (El Gigante) in Indian Creek. Takoj sem bila za, dodala sva le še Yosemite in tako je nastal plan za dobra dva meseca. Seveda je malo tvegano iti z nekom, ki ga ne poznaš osebno, temveč le preko priporočil prijateljev, zato sva naredila neke vrste test.

Dobro sva se, imava približno isti nivo, on ima kot gorski vodnik več izkušenj iz dolgih smeri, oba sva plezalna fanatika z istimi cilji, torej je izpolnjeno že veliko pogojev, ki so potrebni za uspeh naveze v steni.

Plezala sva v previsnih plezališčih, ki jih krasijo kapniki; Peillon, Gorges du Loup (Jurski park, La Cayenne, Mesa Verde), Saint Cezaire, La Turbie. Večinoma na pogled. Če pa ni šlo v prvo, je šlo pa v drugo.

Bila sem vesela, da sem ujela nivo, ki sem ga imela pred poškodbo roke, predvsem pa, da sem nanjo popolnoma pozabila in plezala sproščeno.

Še nekaj imen in številk; na pogled sem preplezala Vers la Lune 8a v Saint Cezairu, Sika casse couille 7c+ v La Cayennu, v drugem poskusu pa Arrow Head 8a v Mesi Verde ter Wellcome to the jungle 8a v La Cayennu.

Plezalnih slik tokrat ni nič nastalo, jih je pa v galeriji toliko več s Tenerifov. Vabljeni k ogledu!

Malo drugače.....

Mojstrana, 18. februar: Tisti, ki mojo spletno stran prebirate bolj pogosto, ste se začeli pritoževati, da že dolgo nisem nič napisala. Zadnja novica je bila tista o poškodbi in longeti, ki naj bi jo nosila 6 tednov.

Kdor me bolje pozna, ve da je pri meni to nemogoče, in res sem jo na lastno odgovornost dala dol po dobrem tednu, po slabih treh tednih pa sem spet previdno prijela za skalo. In ja kar šlo. Roka me je bolela le na stranskih oprimkih in podprijemih. A že to, da sploh lahko plezam mi je vlilo nove energije. Težke smeri bodo pa še malo počakale. Poškodba me je malo umirila, da sem se naučila uživati in počutiti polno tudi ob lahkem poplezavanju.


Za sprememnbo sem šla tudi na molo drugačno potovanje, kot sem jih vajena. Bolj turistično in ne čisto 100% plezalno orientirano. Zadnji vikend sem namreč obiskala našo bivšo domovino, Novi Sad in Beograd. V Novem Sadu sem se srečala tudi z zagnanimi mladimi plezalci, se jim pridružila na treningu, jim podarila nekaj parov rabljenih plezalnikov, kar jim je dalo še več zagona.

Za malo adrenalina sem obiskala Beograd ravno na zgodovinski dan odcepitve Kosova. A dopoldne je bilo vse mirno in če ne bi po TV in radiu slišala o izgredih in nevarnostih, ne bi ničesar začutila. Staro mestno jedro je lepo, ljudje prijazni. Skratka moji vtisi o Srbiji so le pozitivni (razen da povsod preveč kadijo in je nemogoče uživati ob dobri kavi), in upam, da bodo znali konflikt s Kosovom rešiti na miren način.

Naslednji teden grem pa spet v plezalno akcijo – plezat v J Francijo. Moram nabrati malo vzdržljivosti, ki je med počitkom izpuhtela.

Na sliki: 17. februarja tik pred progalsitvijo neodvisnosti Kosova na glavni Beograjski ulici.

Intervju (v francoščini) na Planetgrimpe.com

Za tiste, ki znate francosko:
Na naslednji spletni strani si lahko preberete mon intervju; kratek povzetek 20 letnega plezanja.
http://www.planetgrimpe.com/grimpeur.php?id=105

Lekcije življenja

13. januar: Med plezanjem na Tenerifih, sem med kajlanjem roke v poči zaslišala čuden, trgajoč zvok in začutila bolečino, ki pa ni bila tako huda, da ne bi mogla nadaljevati s plezanjem. Le kajlanja sem se izogibala.

Toda včeraj sem se morala soočiti z neprijetnim dejstvom, da zvok ni prišel od nikjer. Med vojaškim patruljnim tekom, sem malo nerodno vstala s strelišča, se oprla na isto mesto in zagledala zvezde, tako me je zabolelo. To na srečo naše skupine ni oviralo na poti do zmage v nemogočih deževnih pogojih na Poljuki. Takoj potem sem šla v bolnico, imela srečo, da je bil v službi največji strokovnjak za roke, dr. Jani Pšenica. Kosti so cele, le ena vez je natrgana; sicer ne tako pomembna za “normalno” plezanje, kjer za prijemanje uporabljaš mišice rok, a zelo pomembna za plezanje poči, kjer so mišice pogosto pasivne in je vsa teža na vezeh. Gre za vez med sklepom četrte in pete dlančne kosti. Terapija – 6 tednov opornica. Hmmmm.

Ni se lahko soočiti s tem dejstvom, še posebej ker sem zelo motivirana za trening za moje spomladanske projekte (Mehika-El Gigante, Indian creek in Yosemite). Zgleda da bom najprej morala natrenirati potrpežljivost.

Lahko pa to na vse to (roka in pogosti prehladi) gledam z drugega zornega kota. Kot na lekcije življenja. Tale zdaj nosi naslov “Ustavi se in pusti duši, da spregovori”. Moja glava vedno pravi, „treniraj, plezaj, delaj“, a telo odgovori z „ne“ takoj, ko prestopim določeno mejo. Da bom lahko slišala rešitev, ki je skrita nekje v duši, se moram umiriti, globoko vdihniti in si prisluhniti. Lahko je tole napisati, težje izvesti. A kot vedno ostajam optimist:-)

Plezanje je zakon!

Včasih sama sebe sprašujem, kako to, da se nikoli ne naveličam plezati. Zadnje dni na Tenerifih sem uživala kot že dolgo ne. Plezanje je več kot le vzpenjanje proti vrhu smeri. V letu 2007 sem potovala kot še nikoli, vedno z drugimi ljudmi in ravno to je tisto, kar Plezanju (z veliko začetnico) daje bistvo. Deliti strast plezanja z drugimi, spoznavati nova obzorja tako dežel kot ljudi in nenazadnje sebe.

Tik pred zdajci sem svoje počitnice na Tenerifih podaljšala še za tri dni. Plezala sem v družbi dveh Špank, Raquel Hernadez in Monice Martinez. Redko imam priložnost plezalti s tako za skalno plezanje navdušenimi plezalkami (slovenske punce so raje na umetni steni). Veliko čvekanja na srečo ni pokvarilo vremena. Leto sem začela res super, z dvema 8a na pogled, Katerpiller v El Riu in Paranoia v Guii de Isori. Tenerife sem tako zapustila ne le z veliko novimi prijatelji, temveč tudi z okroglo številko mojih smeri 8a. 200.

Čeprav ne zna slovensko, se moram zahvaliti lokalnemu plezalcu Aleju (Ale con los tres perros), ki je skrbel za nas od začetka do konca, nas vozil po plezališčih, nam predlagal smeri, uredil vse logistične probleme. Bom vesela, če bom imela priložnost vrniti gostoljubje.

Na sliki z Monico in Raquel

Nekaj več slik in Livine vtise najdete na:http://livsansoz.petzlteam.com//index.php/post/2007/12/28/TENERIFE

Počitnice in leto se iztekata...

Tenerife, 28. december: Počitnice na Tenerifih se bližajo koncu, jaz pa sem ravno zacela uživati v plezanju brez problemov z zdravjem.

Včeraj smo naredili cel krog okoli Tenerifov, plezali v samem centru Puerta de la Cruz, z razgledom na hotele s petimi zvezdicami. Plezališče Martianez je zelo previsno, smeri kratke in jedrnate. Na lastni koži sem občutila, kako hitro se lahko spremenijo razmere iz odličnih v nemogoče; na pogled sem padla tik pod vrhom ene 8a+, potem je sla v smer Liv, ki se je pritoževala, da ji zelo drsi, da je vse vlažno. Sem mislila, da ni navajena, a 15 min kasneje, sem se tudi sama vozila po oprimkih. Veter z morja je prinesel vlago in v pol ure je stena postala popolnoma mokra, tako da je bilo tudi v 6b nemogoče priti do vrha.

Prejšnje dni sva plezali v Aricu in Guiji de Isora, kjer sem na flash uspela v 197. 8a.
Sicer mi lovljenje 200 ni primarnega pomena na Tenerifih, a ker so do konca leta se trije plezalni dnevi, mi je dodatna motivacija za dobro plezanje.

Na sliki; 6b v Guiji de Isora. Foto: Evrard Wendenbaum

Boj z virusi

Tenerife, 24. december: Zadnji mesec je bil bolj kot v znamenju treninga v znamenju boja z virusi. Upam, da bo stevilka 8, ki bo kmalu zamenjala sedmico v letnici , prekinila zacarani krog zdravja in bolezni, ki se vlece ze celo leto. Grem sama sebi na zivce, ko ne morem plezat kot bi zelela. Sem mislila da je le prehlad, a se vnetje grla, nosu in pljuc vlece ze en mesec.

Bom nadaljavala malo bolj optimisticno. Trenutno sem na Kanarskih otokih, na Tenerifih in ugotavljam, da mi prijetno topla morska klima veliko bolj ustreza kot slovenski mraz. Plezanje po vulkanski kamnini je zelo zanimivo. Najdejo se tudi poci, ki me spominjajo na Ameriko , barve skale se prelivajo od crne, temnordece, oranzne do rumene, razgled pa sega od zasnazenega vrha vulkana Teide (3717m) do morja. Slednje je prijetno toplo za kopanje, a obstaja nevarnost da te povozi kak kaitsurfer, ki jih je kot komarjev ponoci.

Z Liv Sansoz in fotografom Evrardom Wendenbaumom smo zaenrat obiskali pet razlicnih plezalisc; Prvi dan Los Canados na visini 2200m, kjer sva z Liv le pozirali za slike, saj sem pozabila vrv v apartmaju. Sledil je Arico, najbolj znano plezalisce Tenerifov, potem El Rio in Guia de Isora, ter za spremembo se nakaj balvanov v El Porisu. Plezala sem predvsem lazje smeri, s posluhom do mojega zdravja, a eni 8a se nisem mogla upreti. Se stiri mi manjkajo do 200. Mi bo uspelo se letos ?

Na sliki; balvaniranje pod vulkanom Teide. Foto: Evrard Wendenbaum

Trening v teoriji in praksi

Mojstrana, 23. november: Ne morem verjeti, da je že en mesec odkar sem se vrnila iz Amerike! Čas leti. Veliko mi ga vzame organizacija seminarja za trenerje, ki mi je velik izziv in hkrati šola. Vsi se učimo, ne le bodoči trenerji. Najti predavatelje, ki imajo praktične izkušnje ni lahko. Teorije iz drugih športov pa pogosto v plezanju odpovejo.

Tudi sama sem začela z novim obdobjem treninga. Čez zimo bom zaradi seminarja morala biti doma, kar bom izkoristila za trening z repom in glavo, ki mi ga je letos ob vseh potovanjih manjkalo. Malo več časa preživljam na umetnih stenah, vmes sem šla tudi dvakrat v Osp. V Pajkovo streho, kjer sem v drugem poskusu preplezala Trojanskega koña 7c+ in Trojo 8a+. Bila sem tudi na dobri poti, da na pogled preplezam Active Discharge 8a, a sem med počitkom, sedenjem na kapniku odletela s stene z njim vred. Zabavno!

Danes ob 19 15 ste vsi vabljeni na predavanje Uda Neumanna z naslovom »Načelo najšibkejšega člena – celosten pristop k boljšemu plezanju«. Predavanje bo v veliki predavalnici Tehniškega šolskega centra Kranj (nasproti dvorane na Zlatem polju). Udo Neumann je avtor knjige, ki jo nekateri imenujejo tudi plezalna biblija – Performance rock climbing (v slovenskem prevodu je knjiga izšla pod naslovom Učinkovito skalno plezanje).

Na sliki: v Troji 8a+ Foto: Klemen Gričar

Fotoreportaža potepanja po Ameriki

Mojstrana, 2. november: V galeriji si lahko ogledate nekaj utrinkov z mojega jesenskega plezanja v Yosemitih in Red River Gorgu. (fotogalerija; ZDA jesen 2007)

Yosemitsko razplezavanje

Mojstrana, 24. oktober: Neverjetno kako hitro beži čas, ko sem na plezalnih potovanjih. Dobrih 5 tednov Amerike je kar švignilo mimo. Bili so intenzivni in pestri. Motivacija je bila ves čas na vrhuncu in sem se morala zavestno truditi, da sem imela med plezalnimi dnevi tudi nekaj počitka za regeneracijo. Nisem hotela končati tako kot sem prvo potovanje v Ameriko – s poškodbo. Zato sem na koncu malo spustila tempo in sem zadnji teden v Yosemitih plezala le še kratke smeri in balvane. Tudi vreme je postalo malo muhasto, en dan deževno, potem jasno a mrzlo, zatem spet dež, kar ni primerno za plezanje dolgih smeri. V kratkih in raznolikih smereh Cookie cliffa in Arch rocka sem utrjevala in širila tehniko plezanja poči. Ko sem mislila, da že kar obvladam zadevo in sem hotela na zadnji dan splezati še eno klasiko, Tales of power 5.12b, sem bila postavjena na realna tla. Začetni off width sem še premagala, previsna poč širine nekje med dlanjo in prsti pa nikakor ni šla; roke so lezle iz poči ne glede na način kajlanja. Hmmm, pa samo 7b. Meni se zdi težja od Phoenixa 7c+. Tako je pač v počeh; določena širina je nekomu »šalca«, drugemu pa »minimalec«. Seveda se da tudi naučiti kako iz nič narediti šalco, a za to bo treba še nekaj kilometrov po počeh. Dobra motivacija za naslednje leto, ko se nameravam vrniti v svoj projekt - El Nino.
V naslednjih dveh mesecih me čaka drugačen projekt. Organizacija seminarja za trenerje športnega plezanja. Velik zalogaj! Več o seminarju na straneh http://ksp.pzs.si/

Na sliki; El Capitan v večernem jesenskem soncu

Več slik in intervju na: http://www.alpikor.org/index.php?p=3291

Rocktoberfest

Red River Gorge, 14. oktober: Tokratni Petzl Roc trip se je odvijal v okviru vsakoletnega Rocktoberfesta v Red river Gorgu (Kentucky). To plezalno področje je nekaj posebnega zato, ker je vse zemljišče, kjer so skale, last lokalnega plezalne zveze (Red River Gorge climbing coalition); za to morajo vsako leto plačati veliko denarja, ki ga zbirajo na različne načine.

Tokrat je bila to tudi naša naloga – zbirali smo ga na način, ki ga najbolje obvladamo – s plezanjem. Dekleta in fantje smo imeli za nalogo preplezati dve t.i. Bounty smeri. Prvi, ki mu je to uspelo, je za RRGCC prislužil 500 $. Pri dekletih sva bili to Emily Harrington, ki je preplezala zelo previsno smer Ultra Perm 8b, meni pa je v drugem poskusu uspela tehnična 8a No redemption, ki sta jo kasneje preplezali tudi Liv Sansoz in Marietta Uhden. Pri fantih sta bila to Sean Mccoel s smerjo Mufy money 8a+ in Mickael Fuselier s Fifty words for pump 8c/c+. V soboto je bilo pestro v sektorju Moderlode, kjer smo imeli flash contest. Zbralo se je več sto gledalcev in »tekmovalcev«. Tekmovanje je bilo v ozadju, v ospredju pa druženje. Kljub vsemu, smo nabirali točke s smermi od 7a+ do 8c, vsaka je bila na začetku vredna 1000 točk, ki so se delile s številom uspešnih vzponov. Sodeloval je lahko prav vsakdo. Najuspešnejša sta bila Emily Harrington in Steve Mclure.

Vzdušje na Rock tripu je bilo kot vedno super, sproščeno, srečala sem cel plezalni svet v malem, škoda, da je teden tako hitro minil…

Na sliki v smeri No redemption 8a, foto: Fred Labreveux

El Nino ostaja izziv!

Yosemite, 7. oktober: Po petih dneh v steni sem vesela, da sem v dolini, na toplem soncu. Kljub temu, da mi El Nina ni uspelo preplezati prosto. Bila je prava avantura!

Vsi štirje 5.13 (7c+ do 8a+) raztežaji v zgornjem delu smeri so bili pretrd oreh zame, še posebej za omejen čas, ki sem ga imela na razpolago za smer (5 dni). Vseh ostalih 26 (med njimi šest 5.12 sem preplezala na pogled oz flash, le štiri kot druga v navezi (s Seanom Learyjem – istim soplezalcem s katerim sva splomadi preplezala Goldengate)

The Royal arch 5.13c mi je še največja uganka. Vsi ponavljalci smeri, so mi rekli, da je na dolžino, a sem upala, da bom našla rešitev za pomanjkanje grifov. Tisti dan je bilo zelo vroče, tako da mi je po uri iskanja rešitve popolnoma »pojedlo« kožo na prstih. Sem se vdala in šla naprej.

Za ostale tri nepreplezane raztežaje (M&M flake 5.13a, Black cave 5.13b in Lucy is a labrador 5.13a) vem, da jih malo bolj spočita lahko splezam. Ugotovila sem, da je plezanje le okoli 30 % vsega napora v steni. Ostalo je vlečenje opreme, žimarjenje (steno praktično preplezaš dvakrat; enkrat ko plezaš in drugič ko vlačiš »prasice navzgor«. Piko na i moji utrujenosti je dalo še mrzlo vreme; v petek je cel dan snežilo, tako da smo dan preživeli v pokritih potraledgih. Polico si nas je delilo 6 (še ekipa štirih, ki je plezala North America Wall), tako da ni bilo dolgčas. Sem se počutila kot bi bila na kakšni himalajski odpravi ne pa v »sončni« Kalifroniji. Moja edina želja je bila, čim hitreje priti iz stene, zato se po padcih na detajlih najtežjih raztežajev, nisem predolgo zadrževala in iskala rešitve, temveč šla čim hitreje naprej.

Danes pijem čajčke in jem zdravila iz domače lekarne….5 dni El Capitana je načelo imunski sistem. Že jutri letim v Kentucky, v Red river gorge na Petzl rock trip.

El Nino pa ostaja izziv…

Na sliki; gneča na polici Big Sur (12 raztežaj El Nina). Ko je bilo še vroče.

Vrata navzgor so odprta

Yosmite, 30. september: V Yosemitih te dni poteka t.i. Yosemite facelift – vsesplošna čistilna akcija, ki je povezana tudi s pestrim večernim sporedom. Med ogledom filmov Crisha Sharme in bratov Huber, kjer je prikazano, koliko energije vložijo v eno določeno smer (Chris v plezanje oboka na Mallorci, brata Huber v hitrostno plezanje Nosu), sem si rekla, da res ne smem obupati po prvem dnevu v El Ninu. V petek sem šla nazaj z Avstralcem, ki je smer že splezal, da smo naredili fotografije, potem pa sem raztežaje naštudirala z varovanjem od zgoraj in našla rešitve za vse dolge gibe, ki so mi delali probleme. Ugotovila sem tudi, da so pogoji v popoldanski senci res precej boljši ko t na soncu, tako da sem se iz smeri vrnila precej bolj optimistična.

Včeraj sem šla še enkrat. Brez pričakovanj. Samo da vidim, kakšna je realnost. In bila sem prijetno presenečena. Prvi prva 8a, Balck Dike je šla v prvem poskusu. Tudi Missing link 7c+. Potem se je začelo že temniti in sem pohitela še v Galapagos 8a+. Prišla čez detajl, ki mi je delal največ težav, potem pa zdrsnila zaradi slabe vidljivosti. Nisem se vdala, hitro potegnila vrv ven in začela še enkrat. Tokrat je uspelo!!! Prvih pet raztežajev je torej za mano, vrv fiksirana in pripravljena za dvigovanje tovora.

V smer bi šla že danes, a imam problem najti partnerja, ki ima čas iti z mano za nekaj dni. Kljub temu pripravljam opremo in vodo, jo počasi nosim pod steno. V upanju, da do ponedeljka ali torka najdem nekoga.

Na sliki: V 5. raztežaju El Nina – Galapagos 8a+, foto: Gerhard Schaar

El Nino – prevelik zalogaj?

Yosemite, 27. september: Vreme v Yosemitih je spet kristalno jasno, dogajanje v stenah pa pestro. Kamp IV je poln, mednarodno obarvan, srečala sem tudi Slovence, Primorce, ki plezajo Triple Direct in Mescalito. Tu sta tudi brata Huber, ki želita podreti hitrostni rekord v Nosu (zdajšnji je 2h 48min – za 31 raztežaje!!), a imata pri treningu težave, saj je v smeri po 10 navez naenkrat.
Prav onadva sta avtorja smeri, v katero sem se nameravala podati. El Nino 5.13c (8a+). Alexander mi je dal nekaj pomembnih informacij o smeri in me motiviral, da je ena lepših prosto preprezljivih smeri v El Capitanu, ključni raztežaji pa so v platah, kar bi mi moralo ugajati.

Naslednji dan sem z zanimanjem šla pogledat prvih pet raztežajev. Že v tretjem 5.13b (8a) sem bila postavljena pred dejstvo, da je treba imeti ne samo močne prste temveč predvsem psiho. Svedri so zeeeelllooo narazen med njimi pa je treba iskati smer levo in desno. Nič sledi magnezija. Skoraj 2 uri sem porabila za ta raztežaj! In bila vesela, da sem jo odnesla brez velikih poletov. V položnih platah ni prijetno padati…. Naslednji raztežaj (5.13a) ima samo dva svedra, v najtežjem 5.13c pa sem se na sredi obrnila saj je bila moja glava predozirana z adrenalinom, prsti brez kože in plezalke brez gume. Zvečer sem srečala Alexandra, mu rekla, da sem že obupala, a me je opogumil, češ da bi morala iti v smer popoldne, ko je v senci, poleg tega pa sta onadva študirala malo več kot le en dan. Po nekaj prespanih nočeh, sem se odločila, da grem čez dva dni še enkrat v smer, realno ocenit možnosti, če jo lahko splezam.

Včeraj sva z Gerhardom preplezala še eno izmed klasik, 15 raztežajev dolgo smer v Sentinel wallu, Steck-Salathe, ocenjeno le z 5.9, a polno kaminov in širokih poči, ki zahtevajo veliko fizičnega dela. Po pravici povedano nisem v smeri prav nič uživala in med plazenjam skozi kamine jamrala, češ to pa že ni plezanje. En raztežaj, ki spominja na Harding slot v Astromanu, sem uspela šele v tretjo, ko sem našla meni lažjo rešitev po zunanji strani kamina. V vodničku je ob smeri zapisano, da je prava odisejada med naravnimi prehodi. Res je bila, ko so se zataknili nahrbtniki, med vlečenjem skozi Narrows, ko mi je čelada zletela v praznino in ko sem v predzadnjem raztežaju zašla. Tako da sva na vrh priplezala v temi. Temu sledi še dolg, strm sestop…

Na sliki: v »steklenem« granitu prvih raztežajev El Nina. Foto: Gerhard Schaar.

Yosemitsko ogrevanje

Yosemite, 22. september: Ko sem bila pomladi v Yosemitih, sem se spraševala, če tu sploh poznajo oblake, saj je bilo nebo vedno kristalno jasno. Tokrat spoznavam tudi zvoke californijskega dežja. Ta zaenkrat ne moti plezalnega ritma. Pravzaprav mu je moje telo hvaležno, saj bi bilo ob jasnem vremenu zelo težko počivati.

Z Gerhardom sva se v prvem tednu privajala na poči. Še pod vplivom jet lega sva splezala 4 raztežaje dolgo After six 5.6, takoj naslednji dan pa sva se podala v bolj »resno« smer v 240 metrskem stolpu Rostrum. The regular North Face route 5. 11c je ena najlepših dolgih smeri, kar sem jih do sedaj plezala, saj ponuja zelo raznoliko plezanje po kompaktnih počeh vseh širin. Predzadnji raztežaj te pripelje pod mogočno streho, čez katerega vodita dve težki izstopni varianti (normalna je 5.9) in seveda sem se odločila za eno izmed njih. Alien 5.12b. Žal mi je za popolno prosto ponovitev zmanjkalo malo moči in tudi dnevne svetlobe. Zato se bom ob priložnosti vrnila vanj.

V zadnjih dneh sva zaradi nestabilnega vremena plezala le kratke smeri v Cookie cliffu in okolici. Zelo sem bila vesela, da sem na flash splezala kasiko, The fish crack 5.12b, na pogled pa še njeno sosedo Crimson crinch 5.12a - 55metrsko poč, ki se med plezanjem zdi neskončna.

Ker sem glede številke 21 že kar malo vraževerna, saj mi je že večkrat prinesla srečo, sem za »odpravljenje pomladanskih dolgov« izbrala 21. september. Od junija naprej sem imela v glavi smer Phoenix 5.13a. Takrat mi je burzitis preprečil, da bi se ji resno posvetila. Včeraj mi jo je uspelo preplezati v drugem poskusu. Ker po prvem neuspelem poskusu nisem mogla odstraniti vseh Camalotov, je sicer nisem preplezala na popolnoma etičen način, se pravi s sprotnim nameščanjem varoval, a sem kljub temu več kot vesela za svojo prvo poč teh težav.

Z Gerhardom se oba čudiva, kako je mogoče, da te poči tako izmučijo, kot bi nekdo iz tebe posesal vso energijo. Verjetno je razlog ta, da še ne obvladava najbolj ekonomične tehnike in se bo treba še malo učiti.

V naslednjih dneh naj bi se vreme izboljšalo in počasi se bom začela spogledovati z El Capitanom, s prvimi težkimi raztežaji El Nina (www.supertopo.com)

Več slik in novice z drugega zornega kota najdete na www.gerhardschaar.com

Avantura se začenja

San Francisco, 15. september: Treninge v zadnjih dveh tednih sem morala precej zmanjšati, saj mi je začela nagajati rama. Kljub temu nisem bila križem rok; ob terapijah, masažah (zahvala fizeoterapevtki Tatjani Mezeg in maserki Daši Brazdovi) in raznih vajah sem tudi plezala. Zanimiv je bil prejšnji vikend, ko sva z Gerhardom Schaarom plezala v Maltatalu; v smereh, ki so sicer navrtane, a sva svedrovce ignorirala, si okoli pasu namesto kompletov obesila metulje in zatiče in smeri do 7a+ plezala v stilu, ki naju čaka v Ameriki. Le da tam ob počeh ne bo svedrovcev za potuho.
V težje smeri se zadnje čase nisem podajala, več sem plezala na pogled in v Warmbadu uspela v Bellavisti 7c+.
Tik pred odhodom smo prav tako v Warmbadu – moje najljubše plezališče – posneli prispevek za oddajo Gorske sledi, ki bo na sporedu v soboto 22. 9. na TV Piki.
Zdaj sem že na poti proti Yosemitom, kjer bom morala poslušati svojo ramo (kar je ob super stenah vedno težko) in se šele potem odločiti, v katero dolgo smer se bom podala. O dogajanjih vas bom sproti obveščala.

Na sliki: obtežena s "friendi" Foto: Gerhard Schaar

Trening pred Ameriko

30. avgust: Po vrnitvi iz Francije in krajšem počitku, sem začela trenirati za septembrsko odpravo v Yosemite. Treningi sicer niso ravno takšni, kot bi morali biti za plezanje v granitu, a bistvo je, da dobim dovolj moči in vzdržljivosti za večdnevno plezanje v El Capitanu. Moji načrti glede smeri, v katero se bom podala, so sicer še precej nedorečeni, saj je soplezalec, s katerim sem načrtovala naštudirati El nino, v času, ko bom tam, službeno zadržan. Imama pa srečo, saj gre v istem času kot jaz, v Yosemite tudi Avstrijec Gerhard Schaar(www.gerhardschaar.com), ki bo tam začel plezalno turnejo okoli sveta. On ima v steni El Capitana drugačne načrte, tehnično smer Shield. Tako, da se bom šele na licu mesta odločila, v katero smer se bom podala.

Nazaj k pripravam: Plezala sem predvsem v skalah blizu doma in tudi na umetnih stenah, kjer sem si okoli pasu dala nekaj uteži, za simulacijo plezalne opreme, ki jo bom moral imeti za pasom v Ameriki. V Kaltbadu, previsnem plezališču blizu Warmbada, sem zelo hitro opravila z novo smerjo A good guy goes to heaven, originalno ocenjeno z 8b, a smo jo sporazumno znižali na 8a+. Še isti dan sem v drugem poskusu uspela tudi v Blumenstrauss 8a+. V Warmbadu sem včeraj kljub močnem deževju našla suho smer, ki je še nisem plezala, Holzknecht 7c, ter jo uspela na flash. Pravzaprav na pogled, saj Gerharda, ki jo je splezal pred menoj, zaradi megle skoraj nisem videla.

V ponedeljek sem po nekaj letih plezala naših hribih in sicer v Srebrnjaku v Zadnji Trenti. Bratovsko smer ocenjeno s V+. Bila sem vesela, da je vse raztežaje vodil Aleš Česen, ker se v nekompaktnem apnencu ne počutim ravno doma. Mi je pa izziv, da se enkrat bom. Za to bo potrebno še veliko »Julijskih kilometrov«.

Na sliki: V smeri A good guy goes to heaven, Kaltbad, foto: Marcus Groinig

Rock me baby 8b

18. julij: Po prisilnem skoraj tritedenskem počitku zaradi rehabilitacije komolca (se mi je zdela cela večnost), je bil stik s plezanjem precej krut. Po dveh mesecih plezanje v Ameriki, po počeh, ki niso bile ravno previsne, se je moje telo popolnoma odvadilo previsa, prsti pa pozabili, kako je treba stisniti grif. Prve dni je navijalo, da sem bila kar malo panična, saj so se mi smeri zdele za par stopenj težje in se že leta nisem počutila v tako slabi formi. A zgleda, da je forma le »spala«, saj se je občutek boljšal iz dneva v dan in v zadnjem tednu sem začutila, da sem na starih tirnicah.

Najprej sem v Warmbadu v drugem poskusu splezala Stairway to heaven 8a, kar mi je bila odskočna deska za smer Rock me baby 8b v Kanzinaibergu. Smer je leta 1986 prvi preplezal Srečo Rehberger. Po gibih sem jo naštudirala že pred dvema tednoma. Okoli 50 gibov po poličkah v previsu. Vedela sem, da bo potrebno natrenirati še malo vzdržljivosti, zato sem jo pustila čakati. Vrnila sem se ta četrtek, a je bila zaradi dežja mokra, tako da sem le izpilila gibe ter srečo poskusila v soboto. Uspela mi je v prvem poskusu.

V zadnjih dneh sem na pogled preplezala še Amazonio 7c+, Status quo 7c, v drugem poskusu pa Kyrie Eleyson 8a, prav tako v Kanzianibergu, kjer so pogoji za plezanje v senčnih sektorjih, kljub poletni vročini, dobri.

Sedaj se spet odpravljam v tujino, po sejmu v Friedrichshafnu bom nekaj dni plezala v Švici, potem pa bom kot trener sodelovala pri pripravah mladinske reprezentance na J Francije.

Fotoutrinki iz Amerike

19. junij: V galeriji si lahko ogledate nekaj fotoutrinkov iz Amerike.

Zadnje ameriške preizkušnje

14. junij: Zadnji plezalni teden se ni odvijal po mojih željah. Pot nazaj pa še manj. Tako da zdaj še bolj cenim vse lepe trenutke, ki sem jih doživela med skoraj dvomesečnim plezanjem na ameriškem zahodu.

V Needlesih je bilo nenormalno mraz za to obdobje. Sem mislila, da sem le jaz bolj zmrznjena, a sta mi zjutraj zamrznjena voda in ivje na drevju povedala, da je res mraz. Poleg tega je pihal močan veter, sonce pa je prekrivala megla. Po dveh dnevih vztrajanja in bolj malo plezanja (Atlantis 5.11c, 120m), sem se vrnila nazaj v Yosemite, kjer sem najprej čestitala Stephanie (Bodet) za uspešen vzpon v Free Riderju (5.12d, 35 razrežajev). Z njim je postala prva neamericanka in če se ne motim tretja ženska, ki je steno El Capitana preplezala prosto. Smer, ki ji je bila glavni cilj potovanja v Ameriko, je naštudirala v zadnjih dveh tednih, s pomočjo fiksih vrvi z vrha. Po dobrem počitku, sta se z Arnaudom za pet dni odpravila v steno. Stephanie je vodila je vse razen dveh lažjih raztežajev, padla je le enkrat, tako da je raztežaj Enduro corner morala ponavljati.

Tudi v Yosemitih je nevihta ohladila ozračje, tako da so bili spet dobri pogoji za balvaniranje. Predvsem ni bilo toliko komarjev. Prvič sem obiskala znameniti Camp IV, kjer stoji slavni balvan Midnight Lightening. Oprimki na njem so gladki kot marmor od vseh plezalcev, ki so ga poskušali. Nekaj magnezija sem dodala tudi jaz, a le na začetnih oprimkih; je precej visok in če bi ga hotela naštudirati, bi se ga lotila z vrvjo. Isti večer sem šla plezat še smer Phoenix, prvo 5.13a v Yosemitih. Dobro sem jo naštudirala in si rekla, da jo pridem splezat naslednji dan, a potem se je začelo dogajati nekaj čudnega v mojem komolcu. Že prejšnje dni je bil na zadnji strani malo otekel, sem mislila, da sem se le udarila. Vendar je bilo nekaj resnejšega, tako da s Phoenixom ni bilo nič in sem bila zadnje dni le še turist.

Komolec je postajal večji in večji, tako da sem si želela čimprej priti domov. A že tako dolgo potovanje se je zaradi zamud na letališču v New Yorku podaljšalo še za en dan. V skrbeh za komolec sem zdravniško pomoč poiskala že v Ameriki in preživela noč v bolnišnici na Long Islandu; z infuzijo antibiotikov; diagnoza je bila bursitis komolca. Verjetno od preveč plezanja poči, kaminov. Da je bilo potovanje še bolj zabavno, mi je med poletom v Evropo, med večerjo komolec počil, ven je prišla zelena snov, ki je gotovo vsem mojim sosedom pokvarila apetit, mojemu komolcu pa je pomenilo pravo olajšanje.
Ko sem bila po 48 urah potovanja končno v Sloveniji, so mi komolec operacijsko očistili, zdaj me čaka nov izziv; preživeti nekaj tednov brez plezanja:-)

V Ameriko se bom vrnila že jeseni; povabljena sem na Petzl roc trip v Red River Gorge (http://en.petzl.com/petzl/SportNews?News=188), pred tem pa bom dva tedna preživela v Yosemitih, saj je otpalo preveč smeri, ki sem si jih želela preplezati, a ni bilo časa.

Na sliki: na enem od mnogih lepih balvanov v Campu IV

Tuolomne meadows in Shuteye

3. junij: Kalifornijsko sonce postaja prevroče za plezanje v Yosemitih, zato sem obiskala dve plezalni področji na višini 3000m. Ker še nikoli nisem bila tako visoko, sem imela malo problemov s pomanjkanjem kisika, sploh med dostopi do smeri. Med plezanjem me je malo bolj navijalo kot ponavadi, a po treh dneh sem bila aklimatizirana.

V Tuolomne meadowsu sem plezala predvsem lažje smeri, dolge do 4 raztežaje (Oz 5.10d in Blues riff 5.11d). Kasneje sem z lokalnimi plezalci, odšla za dva dni proti jugu, v plezališče Shuteye v bižini Oakhursta. Tako kot Toulomne meadows tudi to plezališče zaznamuje prekrasna pokrajina, granitne kupole, ogromna drevesa porasla z mahom in okrogli balvani, ki jih je ledenik pustil ležati neverjetnih ravnotežnih položajih. Za plezanje v Shuteyu se ni vodnička, za dostop pa rabiš velik 4x4 avto. Prava enourna rally avantura. Ni treba dvakrat omeniti, da v smereh ni veliko magnezija, ker tja ne pride veliko plezalcev. Smeri so tu opremljene s svedrovci, poči ni veliko, nekaj smeri je tudi zelo previsnih, česar sem se v zadnjih tednih že odvadila. Na pogled sem splezala Atmosphere 5.12d, ter štiri raztežaje dolgo El Portalian 5. 11d

Zadnje plezalne dni bom obiskala Needles, pravijo, da je granit tam še boljši kot v Yosemitih. Se že veselim.

Yosemitske klasike

Yosemite, 28. maj: V zadnjem tednu sem plezala v smereh, o katerih sem že veliko prebrala, videla slike ali slišala zanimive zgodbe. Prva takih je bila le dobrih deset metrov dolga smer, Separate Reality 5.12a, ki je zaslovela po fotografijah Rona Kauka in kasneje Wolfganaga Gulicha, ki jo je soliral. Gre za strop, čez katerega poteka poč, ki je proti koncu vedno tanjša. V tretjem poskusu sem se uspela spraviti čez njen rob. Res nekaj posebnega, tudi zaradi izpostavljenosti in veličastnega razgleda na dolino.

Druga smer, za katero v vodničku piše, da je najverjetneje »the best free climbing in the valley« je bila Astroman. 350 m dolga smer v Washington columnu je znana predvsem po raztežaju Harding Slot 5. 11b, kaminu širokem le za širino prsi, skozi katerega se moraš nekako skobacati. Ostalih 10 raztežajev, kljub temu, da so po oceni težji (5. 11c), mi je uspelo preplezati na pogled, v kaminu, mi pa ni bilo nič jasno, zaradi mene, če bi bil ocenjen z 8c, tako da sem se po dolgem mučenju skozenj potegnila po vrvi. Ko sem vprašala za nasvet, kako plezati kamine, mi je Sean rekel, da moram pozabiti na estetsko plezanje, da se je pač treba na silo zbasati skozi.

Po dveh dnevih počitka, je sledil Half Dome. Ta mogočna, gladka in previsna 700 metrska stena zgleda težje preplezljiva, kot je v resnici. Lotila sva se je po Normalni smeri (Regular Northwestface route 5.12.d). Prvi cilj nama je bil 23 raztežajev dolgo smer preplezati v enem dnevu, saj sva šla vanjo brez opreme za bivakiranje. Ker sem po duši prosta plezalka, sem si jo želela preplezati prosto, kar se je izkazalo za prevelik zalogaj za en dan, saj ni časa za študiranje in ponavljanje. V štirih raztežajih sem si morala pomagati s tehničnim plezanjem.
Kljub temu sem bila na vrhu Half Doma, po 13 urah plezanja zelo vesela. To je bila moja najdaljša smer, ki sem jo preplezala v enem dnevu.

Čas v Ameriki se mi hitro izteka, tako da mi je žal vsakega dneva, ko moram počivati. A zdaj se bom morala malo »ohladiti« v reki Merced, saj so blazinice na mojih prstih so po Half Domu popolnoma uničene.

V Yosemitih postaja vroče, zato se bomo kmalu odpravili v Tuolumne meadows in Needles, plezališča na višini 3000m.

Goldengate

Yosemite, 20. maj: Dan po šestdnevnem bivanju v steni El Capitana sem tako polna vtisov, da bi lahko napisala cel roman. Vendar bom čas, ki mi je ostal do odhoda domov raje izkoristila za plezanje.

V smer Goldengate(41 raztežajev, 5.13.b (8a) sva s Seanom Learyjem vstopila v ponedeljek, 13. maja ob pol šestih zjutraj, na vrhu pa sva bila šest dni kasneje bo pol šestih zvečer. Z ekipnim uspehom; vse raztežaje sva preplezala prosto, vendar nikomur ni uspelo preplezati vseh. Mene sta v dveh raztežajih ustavila dolga giba, Seanu pa je zadnji dan zmanjkalo vzdržljivosti za A5 traverse, ki pa jo je uspelo preplezati meni, tako da sva skupaj dopolnila mozaik več kot 1200 metrske smeri, ki jo zaznamujejo tudi plezanje navzdol in prečke. Bila sva res dober tim, saj je on plezal naprej meni strašne in naporne offwidth razrežaje, jaz pa tiste po poličkah in ozkih počeh. Dva od najtežjih raztežajev ocenjena s 5. 13a, Golden desert in zgoraj omenjeno A5 traverse sem preplezala na flash.

Dnevi so mi minevali kot bi mignil, uživala sem v vsakem trenutku, čeprav je bilo vse skupaj zelo naporno. Začetek, prvih 22 raztežajev je šlo hitro, v enem dnevu, saj ni bilo treba za sabo vleči »prasic« (transportnih vreč z opremo), ki so naju že čakale na polici nad Hollow flakeom. Potem se je ritem zelo upočasnil, saj je vsa oprema tehtala več kot 100 kg (60 litrov vode, hrana, oprema, potraledge….), kar pomeni, da te po vsakem raztežeju čaka še precej fizičnega dela. V El Capitanu ni počitka. Pozornost je treba ohranjati podnevi in ponoči, ko spiš večstometrov visoko nad praznino in mora biti vedno vse pripeto, iti na stranišče pa mi je bil v prvih dneh največji »detalj«, ki je kmalu postal nekaj tako vsakdanjega kot na trdnih tleh.

Plezanje je bilo še najlažji del vsega, izjema so že omenjeni offwidth raztežaji, ki so mi bili najtežji od vseh. Najbolj sem vesela, da sem, sicer z varovanjem od zgoraj, preplezala Monster offwidth (5.12.a), 40 metrov dolgo poč širine okoli 30cm, po kateri sem se več kot uro plazila navzgor. Svoj pogum sem s plezanjem naprej testirala še v raztežajih Hollow flake in Ear, dveh offwidtih, kjer ne moreš nameščati varovanja. Lahko se je sicer zakaljati s celim telesom, težje je napredovati, še posebej če zaradi strahu splezaš preveč noter in se ti zatakne čelada

Ritem plezanja se je upočasnil tudi zato, ker so raztežaji v zgornjem delu stene, kjer se smer loči od obleganega Salatheja in Free riderja težji, manj plezani in bolj nevarni. Potrebno je tudi precej orientacije, da najdeš pot po sistemih poči včasih je bilo potrebno tudi nekaj vrtnarskih spretnosti, saj so bile zaraščene z »zelenjavo«, varovanje pa je ves čas zelo mimimalistično, ponekod so celo varovališča brez svedrovca.

Niti v sanjah si nisem predstavljala, da sem sposobna toliko raztežajev smeri Goldengate preplezati prosto. Če bi to vedela že na začetku, bi se malo bolj posvetila tistima dvema dolgima giboma, ki sta mi zmanjkala do popolne proste ponovitve smeri. A to bi bilo za prvo smer v Yosemitih že kar malo preveč. Jih je treba zajemati z malo žlico.

Na vrhu El Capitana sem se zagledala v Half Dome, ki bo najin nasledanji cilj. Prej si je treba malo odpočiti.

Na sliki: Po šestih dneh na vrhu El Capitana

http://www.supertopo.com/topos/obscurities/goldengate1.jpg

Prvi stik z El Capitanom

Yosemite, 11. maj: Po 1600 km voznje iz Moaba, ki smo jo popestrili z dnevom plezanja v Saint Georgu (kjer smo v apnencu plezali smeri ocen, ki smo jih vajeni – 7c+ na flash), smo v ponedeljek zvečer prispeli v dolino Yosemite. V steni El Capitana so se svetile lučke navez, ki so bivakirale v steni. Kmalu bom tudi sama ena izmed njih.

Ker sem v ekipi samih izkušenih »big wall« plezalcev in ker so razmere v El Capitanu zdaj idealne oz. že malo prevroče, smo se že naslednji dan podali na delo v 1000 metrsko steno. Za poskus proste ponovitve določene smeri, je zelo pomembna taktika. Moj soplezalec oz. bolje rečeno vodnik Sean, si želi prosto ponoviti Goldengate (41 raztežajev, 5. 13 b (8a), Stephane in Arnaud pa Free Riderja (5. 12. d – 7c). Smeri imata skupnih prvih 20 raztežajev. Včeraj smo preplezali prvih 400 m, Free balst ter zastrašujočo Hollow flake (zaradi širine, se ne da nemestiti varoval) ter s police vanjo namestili fiksne vrvi, po katerih bomo dvignili potrebno opremo za 4 do 5 dni v steni, ko bo šlo »zares«. Plezanje je torej bolj podobno višinskim delom, vzpenjanje po vrvi in dvigovanje tovora; trening namesto fitnessa. Vem, da bi bilo pametno začeti z lažjimi smermi in se šele potem podati v El Capitan, a bom izkoristila idealno priložnost za nabiranje izkušenj. Čeprav si niti ne predstavljam kako zgleda 8a, če se mi že 7a zdi zelo težko.

Prvi stik z granitom sem opravila na balvanih in v Cookie Cliffu, kjer sem na pogled preplezala klasiko, Red Zinger 5. 11d. Poči tu so malo lažje kot v Indian Creeku, saj se najdejo tudi oprimki in stopki. V Free blastu sem malo podcenjevala platke in bila po zdrsu hitro postavljena pred dejstvo, da so platke El Capitana zelo težke. Še posebej v soncu in po parih urah plezanja, ko nog ne čutiš več.

Zdaj nas čaka še malo »višinskih del«, za popesritev balvaniranje in za osvežitev kopanje v osvežujoči Merced river, potem se pa začne avantura. Še posebej zame, ki še nikoli nisem prespala v steni.

Na sliki: v prvih raztezajih El Capitana, foto: Sean Leary

Učne ure

28.april: Vreme se je izboljšalo in to smo sto odstotno izkoristili. Pet plezalnih dni zapored. Najprej balvaniranje v Castel Valleyu, da ne bi pozabili, kako je treba stiskari grife, potem pa nazaj v puščavo, v Indian creek. Prve dni sem se spraševala, če je v počeh sploh mogoče plezati z užitkom, brez bolečin. Roke zaradi debelih plasti »tejpa« ne bolijo toliko kot prsti na nogah, ki jih zatikaš v poči. Če bi obstajal števec kalorij, ki jih porabim med prebijanjem proti vrhu smeri, bi se ta gotovo vrtel nekajkrat hitreje kot tisti, od plezalcev z izkušnjami. Štiri smeri na dan so mi več kot dovolj.

Včeraj, po treh novih dnevih učnih ur mi je v določenih smereh že uspelo uživati. Napredovala sem tudi v tem, da si že upam toliko tvegati, da padem na varovala, ki sem jih sama namestila. Preplezala sicer nisem nič težjega kot 5.11., a bistveno je nabiranje izkušenj z različnimi širinami počmi. Pri plezanju na pogled v počeh je namreč zelo pomembno, da že s tal razbereš širino poči in veš, katero velikost Camalotov je potrebno vzeti. Meni to še ne gre tako dobro, zato raje vzamem več, kar pomeni okoli 4kg opreme okoli pasu.

Danes je sicer dan počitka, a sem izkoristila povabilo našega gostitelja Seana Learyja, ki me je odpeljal na Acient art tower. Bila sem vesela, da sem plezala kot druga v navezi, ker je skala bolj kot ne skup zbit pesek. A vse poplača vrh, ki je res nekaj posebnega. To se vidi s slike.

Foto: Sean Leary

Napredek

Moab, 5. maj: Temperature v okolici Moaba postajajo poletne in ameriški plezalci počasi zapuščajo Indian Creek. Večinoma živijo kar v svojih velikih avtomobilih in se kot nomadi se selijo od plezališč do plezališč in iščejo idealne pogoje. Zdaj se začenja sezona Yosemitov. V nekaj denh jim bomo sledili tudi mi.

A prej smo se morali še malo navaditi na poči. V Indian creeku smo preživeli še tri dni, in napredek se že pozna. Arnaud je na pogled preplezal Less than Zero 5. 13, Stephanie je z rdečo piko uspela v Ruby.s cafe 5. 13-, jaz pa sem preplezala svojo prvo 5. 12, Annanouki, ponosna sem tudi na Scarface 5. 11.-(na sliki).

Vsi se najbolje znajdemo v počeh v širini prstov in dlani (finger in hand crack). Širše, t.i. offwidth poči so nam še vedno neznanka. Kako zakajlati obe roki naenkrat in potem tudi obe naenkrat premakniti navzgor ter pri tem nekako zakajlati noge, kolena, stegna? Se bo treba se naučiti.

Pred tem smo še enkrat obiskali Mill creek, kjer smo opravili z dolgovi tistega mrzlega dneva. Preplezala sem Bowsprit 5.13a, na pogled pa Crush the skull 5. 12d.

Jutri se bomo podali na 1500 km dolgo pot proti Yosemitom, kjer se bosta Arnaud in Stephanie spopadla s Free Riderjem, jaz pa bom začela nabirati yosemitske izkušnje v lažjih in krajših smereh.

Foto: Arnaud Petit

Čakamo na lepo vreme

Moab, 24. april: V zadnjih dneh nam jo je zagodlo vreme. Dež in sneg. Kljub mrazu smo en dan plezali v lepem kanjonu na višini 2300m, Mill Creek (na sliki).
Kamnina je prav tako kot v Indian Creeku peščenjak,vendar tu ni poči, temveč ostre poličke, ki jih zaradi mraza (vmes je snežilo) nisem čutila.
Zaradi obilnih padavin je plezanje v počeh še nevarno, ker je peščenjak prepojen z vodo, zmehčan, zaradi česar lahko Camaloti hitro zdrsnejo iz poči. Torej nas čaka še en dan počitka.
Foto: Arnaud Petit

Odkrivam nov svet

21. april: Amerika je resnično Novi svet. Plezalni. Počutim se, kot da bi prvič plezala. Vse je novo. Prstov ni treba krčiti, bolj kot notranja stran dlani je pomembna zunanja, ocene smeri se ne merijo toliko v številkah kot v barvah. Barvah Camalotov, ki povejo kako široka je poč, kako bo treba zatikati roke in noge.

Po lažjem vplezavanju v okolici Salt Lake Cityja smo zdaj s Stephanie in Arnaudom v Indian creeku, kjer je raj za plezanje poči. Tu ne moreš nič pogoljufati; nič poličk in stopov desno in levo od poči. Le navpična linija. Bolj ali manj široka.

Zaenkrat sem plezala večinoma z varovanjem od zgoraj, ker imam zadosti opravkov s samimi počmi, kaj šele da bi poiskala pravega Camalota za pasom in ga zataknila. Poleg tega jim po toliko letih plezanja po smereh zavarovanih s svedrovci še ne zaupam najbolj.

Na srečo sem v družbi izkušenih plezalcev, ki mi pokažejo kako lahkotno se da priti navzgor po poči. To mi daje upanje, da bo šlo meni tudi kmalu bolje. Zaenkrat je vse skupaj bolj mučenje. Kljub popolnoma »potejpanih« rokah vsako zatikanje boli, prste in dlani zvijam na vse mogoče načine prav tako prste na nogah, in sem in tja že začutim, da kaj drži.

Včeraj sem zbrala pogum in šla prvo smer na pogled, s sprotnim nameščanjem varoval. Na vrhu Black Cornerja 5.11 (6c) sem bila vesela kot po svoji prvi 8a.

Za spremembo plezalnega stila bomo za en dan obiskali »normalno« plezališče Millcreek, potem pa v naslednje lekcije plezanja poči!

Na sliki smer 5.8. v blizini Salt Lake Citya. Foto: Eric Wynn